Prilika o farizeju in cestninarju
Nekaterim, ki so zaupali vase, da so pravični, in so zaničevali druge, je povedal tole priliko: »Dva človeka sta šla v tempelj molit: eden je bil farizej, drugi cestninar. Farizej se je postavil in pri sebi molil takóle: ›Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim.‹ Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: ›Bog, bodi milostljiv meni grešniku!‹ Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« Lk 18,9-14
Jezus, neustavljiv kritik
Jezus s svojimi kritikami zagotovo zbuja odpor. Vedno znova pred urejene, uglajene vernike postavlja javne grešnike, cestninarje, Samarijane in prostitutke. V kom naj bi ne zbudil odpora ob takšnem miselnem obratu? Na enkrat je v njihovi shodnici vse narobe. Na enkrat je vse, kar je bilo do včeraj dobro, slabo. Ljudje se zagotovo sprašujejo, kako jih sploh more primerjati z javnimi grešniki, saj vendar oni niso takšni, kakor drugi: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki, cestninarji itd.
Poleg tega pa, zakaj jih vsaj malo ne pohvali. Zakaj v evangelijih ne beremo, kako Jezus pohvali vse, ki tako čudovito skrbijo za tempelj, vzdržujejo red, vodijo lepo bogoslužje, skrbijo za prenašanje verskega in moralnega nauka iz roda v rod itd. itd. Zakaj Jezus hvali ubogo vdovo, ki je dala en sam novčič; pa prostitutko, ki ji reče – veliko si ljubila, veliko ti je odpuščeno, pojdi in ne greši ve; in Samarijana, ki se je usmilil reveža ob poti in zanj poskrbel… Zagotovo so namreč bili tudi revni, ki so kradli, prostitutke, ki niso veliko ljubile in Samarijani, ki se niso zmenili za ljudi okrog sebe.
Jezus gotovo noče biti krivičen do farizejev in pismoukov, do vernih judov. Vidi pa, kako strupena je logika elitizma. Takoj, ko nekdo misli, da je nekaj več kot drugi, je konec z njegovo ljubeznijo in z njegovo rastjo. Jezus se ne zadovolji s kopico dobrih dejanj. On hoče naše srce. Hoče, da ljubimo in da si ves čas prizadevamo za rast v ljubezni. On noče mrtvih ljudi, ki so se ustavili na nekaterih položajih ali pri določenih držah – hoče ljudi, ki iščejo, stremijo za ljubeznijo in popolnostjo. Zato mu je več vredna prostitutka, ki kljub grešnemu življenju še vedno išče ljubezen, hrepeni po lepem in dobrem, čeprav tega ne najde. Bolj je vesel Samarijana, ki se ni zaprl v svoj svet in vidi bližnjega, kot duhovnika in levita, ki ne vidita nikogar okrog sebe, in zanju obstajajo le pravila in obredi.
Da bi Jezus v nas prebudil življenje, je v kritiki neustavljiv. Če ga danes srečamo v človeku, gotovo večina reče – ta človek je nemogoč. Nikoli ni zadovoljen, vedno mora kritizirati, nobena stvar mu ni prav ipd. Da se razumemo, govorim o pošteni kritiki, ne o kritizerstvu in neprestanem godrnjanju. Govorim o kritiki, ki v sebi nosi hrepenenje po boljšem, lepšem in se ne zadovolji s povprečjem. V zakonskem, družinskem življenju, v Cerkvi in družbi, povsod je najboljša obramba, če rečete – kaj težiš, nikoli ti ni prav, vedno mora biti po tvoje ipd. Tako se običajno utiša vsakega človeka. Sozakonec umolkne in se umakne; otroci utihnejo in si mislijo svoje; verniki utihnejo in se navadijo nemogočih duhovnikov itd. itd. Vse utihne in se utopi v povprečnosti.
V današnjem evangeliju vidim za vsakega od nas izziv k doslednosti v iskanju resnice. To iskanje v nas zahteva kritičnost. Najprej se moramo ustaviti pri sebi in gojiti kritičnost do sebe, kritičnost za dobro, ne zato, da bi bili v sebi nesrečni. Kot vidimo v priliki, se moramo postavljati pred Boga in primerjati z njim, ne s svojimi bližnjimi. Pred Bogom bomo vedno odkrili svojo majhnost – kako daleč smo od ljubezni, ki je pripravljena dati življenje za svoje bližnje, prenašati krivico brez godrnjanja ipd. Ko smo kritični do sebe, se mora kritičnost nadaljevati v odnosu do naših bližnjih. Ta je lahko poštena le, če je v nas res močno hrepenenje po odnosu z bližnjimi, če je bližnji dar in nas boli, ko ne raste, ko se izgublja v praznih držah in predstavah. Pri tem se vsekakor ne smemo ustaviti ob očitkih, ki jih nikoli ne bo manjkalo. Želja po ljubezni in naši skupni rasti mora premagovati vsake napade in očitke.
In spet smo pri molitvi. Brez molitve, brez tesne povezanosti z Bogom je nemogoče vztrajati v drži, ki je podobna Jezusovi. Kdo bi se trudil zato, da bo nazadnje križan? Pa vendar je pot ljubezni mogoča, naj nam pri tem pomaga molitev in varstvo naše Nebeške matere Marije.
Zame to pomeni, da ne rabim delati kljukic, kaj vse sem (dobrega) naredila, in več kot jih je, boljše je, ampak dosledno vsak dan vsako situacijo živet in biti pri stvari in imeti v mislih, da iščem resnico, ki osvobaja.
Gospod, prosim te, pomagaj mi pri doslednem iskanju resnice.