Dajte cesarju cesarjevo in Bogu Božje

Tisti čas so farizeji odšli in se posvetováli, kako bi Jezusa ujeli v besedi. K njemu so poslali svoje učence skupaj s herodovci in so rekli: »Učitelj, vemo, da si resnicoljuben in v resnici učiš Božjo pot ter se ne oziraš na nikogar, ker ne gledaš na osebo. Povej nam torej, kaj se ti zdi: Ali smemo dajati cesarju davek ali ne?« Jezus pa je spoznal njihovo hudobijo in rekel: »Kaj me preizkušate, hinavci? Pokažite mi davčni novec!« Dali so mu denarij. Nato jim je rekel: »Čigava sta ta podoba in napis?« Dejali so mu: »Cesarjeva.« Tedaj jim je rekel: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« (Mt 22,15-21)

Resnicoljubnost

Ko se ustavimo ob današnjem evangeliju, ne moremo mimo pokvarjenosti farizejev. Govorijo eno, mislijo drugo. S pokvarjenostjo hvalijo Jezusovo resnicoljubnost in govorijo o skrbi, ali je prav dajati cesarju davek ali ne. Njihov namen je ujeti Jezusa v besedah, da bi ga lahko tožili.

Ob tem se postavi vprašanje vsakemu izmed nas: ali smo resnično resnicoljubni ali se pretvarjamo? Ali so naši nameni dobri ali je vse usmerjeno v iskanje lastne koristi? Nobenega dvoma ni, da iz pokvarjenega srca ne pride pametna misel. Nemogoče je, da bi bila skrb farizejev glede plačevanja davka sploh na mestu. Ko je laž v srcu, je tudi na jeziku, je tudi pri dejanjih. Pokvarjeno srce, srce, ki laže in išče le svojo korist, ne more razmišljati dobro! Prvo vprašanje je, ali jasno sledimo svojim namenom in kakšni pravzaprav so. Ali smo radikalni v pogledu nase in se z vsemi močmi upiramo vsaki zlaganosti?

Ko sledimo pripovedi, vidimo, kakšen nesmisel je, da so hinavski farizeji v skrbeh za poštenje. Hinavščina in poštenje ne gresta skupaj. Farizeji z vprašanjem: »Ali smemo dajati cesarju davek ali ne?« izražajo prezir do cesarja. S kakšno pravico hinavec presoja poštenje bližnjega!? Jezus se zato izogne kritiki cesarja in ureditvi. Z besedo: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega,« pravzaprav pravi, da je tudi cesar od Boga. Spoštovati človeka, pomeni spoštovati Boga, prezirati človeka, pomeni prezirati božje delo. Denar je pogosto umazan, vendar ga revolucija ne bo očistila. Golo nasprotovanje ničesar ne spremeni.

Za Jezusovo držo se skriva globoko prepričanje, da vse vodi Bog. Od tod tudi stara šola pokorščine predstojnikom. Če so na 'oblasti', jih je tja postavil Bog. Prezir do njih, ne rešuje problemov, ampak jih množi. Preselijo se v nas in postajamo vse bolj nesrečni in zagrenjeni. V tem smislu mi vedno znova prihaja na misel izpoved ameriškega jezuita Walterja J. Ciszeka, ki je 23 preživel v preiskovalnih zaporih in delovnih taboriščih v Sibiriji, ko govori o delu. Takole piše: V vseh letih, ki sem jih odslužil v sibirskih taboriščih, so mi – zaradi lažnih obtožb – z redkimi izjemami odrejali najnižja opravila … Pa vendar sem bil na svoje delo ponosen. Za vsako delo sem se kar najbolj potrudil. Vsak dan sem dal vse od sebe in naredil toliko, kot sta mi v tistih okoliščinah dopuščala zdravje in vzdržljivost. Zakaj? Ker sem menil, da je to delo po božji volji zame. Novega mesta v Sibiriji nisem gradil zato, ker sta tako hotela Josip Stalin ali Nikita Hruščov, ampak ker je to hotel Bog. Delo, ki sem ga opravljal, ni bilo kazen, temveč prizadevanje za zveličanje v strahu in trepetu. Delo ni bilo prekletstvo, niti surovo težaško delo, ki sem ga opravljal, ampak pot k Bogu in morda celo način, da drugim pomagam priti k njemu. Zato ga nisem mogel jemati kot ponižujoče. Bilo je plemenito, saj je prihajalo iz rok samega Boga. To je bila njegova volja zame. (V gulagu s Kristusom, Walter J. Ciszek, prim. str. 108-109)

Čeprav se zdi na trenutke absurdno, da bi spoštovali cesarja in cenili krivično delo, pa je jasno, da nas kritizerstvo ne pelje daleč. Farizeji so s tem postajali le še večji hinavci. Pomislimo namreč, da so uživali sadove cesarstva, ne bi pa priznavali oblasti. Spomnimo se, da so bili navdušeni nad stotnikom, ki jim je sezidal shodnico, prezirali pa so rimsko vojsko, saj je bila plačana z davkom! Bili so stalno v stikih z oblastmi, kar se je pokazalo pri sojenju Jezusu, prezirali pa so oblast! Gotovo so bili stalni uporabniki cest, ki jih je vzdrževal Rim, prezirali pa so cestninarje. Najbrž so bili tudi obiskovalci javnih hiš, hkrati pa so kamnali prostitutke …

Kristjani se pogosto obnašamo zelo podobno. Kritiziramo šolstvo, politiko, sodstvo itd. hkrati pa smo sami neodgovorni tako do vzgoje, do politike, resnice in še česa. Imeli bi koristi od vsega, hkrati pa bi vse prezirali. Vsekakor nas današnji evangelij vabi k resnicoljubnosti.

Premislimo, kako čisti so naši nameni in koliko smo zanje pripravljeni narediti na tistih področjih, ki jih tako radi kritiziramo. Današnji evangelij bi prav preprosto lahko povzel v misel: Pravi kristjan ne prezira! Skrbi za čistost svojih namenov in predvsem dobro opravlja svoje delo.