Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

n29 Resnicoljubnost

3 odgovori [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 9 hours 36 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Dajte cesarju cesarjevo in Bogu Božje

Tisti čas so farizeji odšli in se posvetováli, kako bi Jezusa ujeli v besedi. K njemu so poslali svoje učence skupaj s herodovci in so rekli: »Učitelj, vemo, da si resnicoljuben in v resnici učiš Božjo pot ter se ne oziraš na nikogar, ker ne gledaš na osebo. Povej nam torej, kaj se ti zdi: Ali smemo dajati cesarju davek ali ne?« Jezus pa je spoznal njihovo hudobijo in rekel: »Kaj me preizkušate, hinavci? Pokažite mi davčni novec!« Dali so mu denarij. Nato jim je rekel: »Čigava sta ta podoba in napis?« Dejali so mu: »Cesarjeva.« Tedaj jim je rekel: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« (Mt 22,15-21)

 

 

Resnicoljubnost

Ko se ustavimo ob današnjem evangeliju, ne moremo mimo pokvarjenosti farizejev. Govorijo eno, mislijo drugo. S pokvarjenostjo hvalijo Jezusovo resnicoljubnost in govorijo o skrbi, ali je prav dajati cesarju davek ali ne. Njihov namen je ujeti Jezusa v besedah, da bi ga lahko tožili.


Ob tem se postavi vprašanje vsakemu izmed nas: ali smo resnično resnicoljubni ali se pretvarjamo? Ali so naši nameni dobri ali je vse usmerjeno v iskanje lastne koristi? Nobenega dvoma ni, da iz pokvarjenega srca ne pride pametna misel. Nemogoče je, da bi bila skrb farizejev glede plačevanja davka sploh na mestu. Ko je laž v srcu, je tudi na jeziku, je tudi pri dejanjih. Pokvarjeno srce, srce, ki laže in išče le svojo korist, ne more razmišljati dobro! Prvo vprašanje je, ali jasno sledimo svojim namenom in kakšni pravzaprav so. Ali smo radikalni v pogledu nase in se z vsemi močmi upiramo vsaki zlaganosti?

Ko sledimo pripovedi, vidimo, kakšen nesmisel je, da so hinavski farizeji v skrbeh za poštenje. Hinavščina in poštenje ne gresta skupaj. Farizeji z vprašanjem: »Ali smemo dajati cesarju davek ali ne?« izražajo prezir do cesarja. S kakšno pravico hinavec presoja poštenje bližnjega!? Jezus se zato izogne kritiki cesarja in ureditvi. Z besedo: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega,« pravzaprav pravi, da je tudi cesar od Boga. Spoštovati človeka, pomeni spoštovati Boga, prezirati človeka, pomeni prezirati božje delo. Denar je pogosto umazan, vendar ga revolucija ne bo očistila. Golo nasprotovanje ničesar ne spremeni.

Za Jezusovo držo se skriva globoko prepričanje, da vse vodi Bog. Od tod tudi stara šola pokorščine predstojnikom. Če so na 'oblasti', jih je tja postavil Bog. Prezir do njih, ne rešuje problemov, ampak jih množi. Preselijo se v nas in postajamo vse bolj nesrečni in zagrenjeni. V tem smislu mi vedno znova prihaja na misel izpoved ameriškega jezuita Walterja J. Ciszeka, ki je 23 preživel v preiskovalnih zaporih in delovnih taboriščih v Sibiriji, ko govori o delu. Takole piše: V vseh letih, ki sem jih odslužil v sibirskih taboriščih, so mi – zaradi lažnih obtožb – z redkimi izjemami odrejali najnižja opravila … Pa vendar sem bil na svoje delo ponosen. Za vsako delo sem se kar najbolj potrudil. Vsak dan sem dal vse od sebe in naredil toliko, kot sta mi v tistih okoliščinah dopuščala zdravje in vzdržljivost. Zakaj? Ker sem menil, da je to delo po božji volji zame. Novega mesta v Sibiriji nisem gradil zato, ker sta tako hotela Josip Stalin ali Nikita Hruščov, ampak ker je to hotel Bog. Delo, ki sem ga opravljal, ni bilo kazen, temveč prizadevanje za zveličanje v strahu in trepetu. Delo ni bilo prekletstvo, niti surovo težaško delo, ki sem ga opravljal, ampak pot k Bogu in morda celo način, da drugim pomagam priti k njemu. Zato ga nisem mogel jemati kot ponižujoče. Bilo je plemenito, saj je prihajalo iz rok samega Boga. To je bila njegova volja zame. (V gulagu s Kristusom, Walter J. Ciszek, prim. str. 108-109)

Čeprav se zdi na trenutke absurdno, da bi spoštovali cesarja in cenili krivično delo, pa je jasno, da nas kritizerstvo ne pelje daleč. Farizeji so s tem postajali le še večji hinavci. Pomislimo namreč, da so uživali sadove cesarstva, ne bi pa priznavali oblasti. Spomnimo se, da so bili navdušeni nad stotnikom, ki jim je sezidal shodnico, prezirali pa so rimsko vojsko, saj je bila plačana z davkom! Bili so stalno v stikih z oblastmi, kar se je pokazalo pri sojenju Jezusu, prezirali pa so oblast! Gotovo so bili stalni uporabniki cest, ki jih je vzdrževal Rim, prezirali pa so cestninarje. Najbrž so bili tudi obiskovalci javnih hiš, hkrati pa so kamnali prostitutke

Kristjani se pogosto obnašamo zelo podobno. Kritiziramo šolstvo, politiko, sodstvo itd. hkrati pa smo sami neodgovorni tako do vzgoje, do politike, resnice in še česa. Imeli bi koristi od vsega, hkrati pa bi vse prezirali. Vsekakor nas današnji evangelij vabi k resnicoljubnosti.

Premislimo, kako čisti so naši nameni in koliko smo zanje pripravljeni narediti na tistih področjih, ki jih tako radi kritiziramo. Današnji evangelij bi prav preprosto lahko povzel v misel: Pravi kristjan ne prezira! Skrbi za čistost svojih namenov in predvsem dobro opravlja svoje delo.

Miha_Kopač
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 week 3 days od tega
Pridružen: 19.10.2019

Mene od nedeljske pridige najbolj nagovarja to, da če moji nameni niso čisti, tudi dejanja ne morejo biti. Da se trudim delati najprej s čistimi nameni, najprej da si ne lažem ampak si priznam kaj je res, potem pa, da to tudi delam in govorim. Šele potem lahko v odnosih rastem. Najtežje mi je pa to, da si priznam kaj resnično so moji nameni in da si ne lažem.
Jezus prosim te, da bi vedno iskal resnico in v njej ne obupal.

nuša
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 day 10 hours od tega
Pridružen: 10.01.2011

Hvala, Peter, za to pridigo. Mi je tako zgoščena, da sem se morala ustaviti stavek za stavkom, saj daje poudarek na tako bistvenih stvareh. Skoraj v vsakem stavku lahko najdem spodbude zase in tudi za razmere v tem času:

-      Nemogoče je, da bi bila skrb farizejev glede plačevanja davka sploh na mestu. Pokvarjeno srce, srce, ki laže in išče le svojo korist, ne more razmišljati dobro! 

Se mi zdi, da šele v zadnjem času lahko sprejmem, da je tudi pri meni tako. Kolikokrat sem bila užaljena, če se me ni vzelo resno (vsaj tako sem doživljala) v mojih idejah in »skrbi«, kljub temu, da je bil pravzaprav ves čas zadaj drugi, sebičen namen pri vsem mojem delu in prizadevanju. Če si priznavam ta moja grda ozadja, si tudi lahko dopovem, da je neumno biti užaljena in tudi lahko vidim, da se me vzame resno. To mi daje veselje, saj glede na pretekle izkušnje z menoj sploh ni nujno, da bi mi lahko še kdo zaupal. 

-      S kakšno pravico hinavec presoja poštenje bližnjega!? Jezus se zato izogne kritiki cesarja in ureditvi.
 
Kolikokrat sem se skrila za problemi drugih in jih »kamnala«, ko je kdo kritično govoril o njih zato, da bi jih reševal, da bi lahko pomagal. Še vedno v sebi čutim težnjo po tem. Se pa bolj jasno zavedam, da moja drža ni hinavska edino takrat, ko si prizadevam reševati svoje probleme in se trudim za to, da imam rada, da skušam pomagati drugim, ne pa zlorabljati njihovih problemov za to, da bi se jaz bolje počutila.

 

-      Delo, ki sem ga opravljal, ni bilo kazen, temveč prizadevanje za zveličanje v strahu in trepetu. Delo ni bilo prekletstvo, niti surovo težaško delo, ki sem ga opravljal, ampak pot k Bogu in morda celo način, da drugim pomagam priti k njemu.
Sama delo večkrat doživljam kot krivico in kazen, sploh če mi ga odredi kdo drug. Pogled na delo tega človeka, v tako težkih razmerah, pa osmišlja vsako delo, še posebej, ker mi prav nič ne fali.

 

-      Kritizerstvo ne pelje daleč. Farizeji so s tem postajali le še večji hinavci. Pomislimo namreč, da so uživali sadove cesarstva, ne bi pa priznavali oblasti. … Imeli bi koristi od vsega, hkrati pa bi vse prezirali.
Mi je dobra spodbuda za vsakič, ko bi prezirala, ker nekdo ne dela tistega, kar je prav. Tudi če v resnici ne dela prav, nimam pravice prezirat, ampak dolžnost, da se sama potrudim, da bom stvari delala tako, kot je treba.

 

Me pa ta zadnji odstavek spominja tudi na grmade kritizerstva na naših družbenih omrežjih v tem času. Je težko iz vsega tega razločit, kaj je sploh še dobro in kaj ni, ker vse leti vsepovprek. Je prav žalostno.

 

Gospod, pomagaj nam, da bomo vedno skrbeli najprej za čistost svojih namenov in ne prezirali drugih, ampak dobro opravljali svoje delo.

"Ne bojte se! Široko odprite vrata Kristusu!" (papež Janez Pavel II.)

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 hour 19 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

»Ali smo resnično resnicoljubni ali se pretvarjamo? Ali so naši nameni dobri ali je vse usmerjeno v iskanje lastne koristi? Nobenega dvoma ni, da iz pokvarjenega srca ne pride pametna misel… Ko je laž v srcu, je tudi na jeziku, je tudi pri dejanjih. Pokvarjeno srce, srce, ki laže in išče le svojo korist, ne more razmišljati dobro! Prvo vprašanje je, ali jasno sledimo svojim namenom in kakšni pravzaprav so. Ali smo radikalni v pogledu nase in se z vsemi močmi upiramo vsaki zlaganosti? … Hinavščina in poštenje ne gresta skupaj… S kakšno pravico hinavec presoja poštenje bližnjega!? … Spoštovati človeka, pomeni spoštovati Boga, prezirati človeka, pomeni prezirati božje delo.«

Hvala za to močno pridigo, Peter! Te zgornje misli oz. vprašanja, ki so kot spraševanje vesti, me najmočneje nagovarjajo in se mi zdijo ključne za moje vsakodnevno očiščevanje srca in namena. Marsikaj, kar je zlaganega v naših srcih, pa spretno prikritega s hinavščino, že razkrinkava tudi 'korona'… Bog naj se nas usmili in nas tudi po tej preizkušnji posvečuje v resnici!