Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

n29 Kaj me preizkušate?

10 odgovorov [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 hours 51 sec od tega
Pridružen: 10.01.2011

Davek cesarju

Tedaj so farizeji odšli in se posvetovali, kako bi ga ujeli v besedi. K njemu so poslali svoje učence skupaj s herodovci in so rekli: »Učitelj, vemo, da si resnicoljuben in v resnici učiš Božjo pot ter se ne oziraš na nikogar, ker ne gledaš na osebo. Povej nam torej, kaj se ti zdi: Ali smemo dajati cesarju davek ali ne?« Jezus pa je spoznal njihovo hudobijo in rekel: »Kaj me preizkušate, hinavci? Pokažite mi davčni novec!« Dali so mu denarij. Nato jim je rekel: »Čigava sta ta podoba in napis?« Dejali so mu: »Cesarjeva.« Tedaj jim je rekel: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« Ko so to slišali, so se začudili, ga pustili in odšli. Mt 22,15-22



Kaj me preizkušate, hinavci?

 

Vprašanje, ki ga Jezus dobi od farizejev lahko razumemo kot politično. Kot nalašč za današnje volitve. A ne bom kršil volilnega molka. Poglejmo pa, kako gleda Jezus na politiko. Svojim odgovorom se je izmuznil iz nastavljene zanke, hkrati pa se je opredelil glede vprašanja ali je prav, da cesarju plačujejo davek ali ne. Če pomislimo, da je bila cesarjeva oblast okupatorska, vprašanje ni čisto obrobno. Gre za vprašanje pravičnosti. Ali je pravično, da cesar pobira davke v deželi, ki ni njegova? Iz tega najbrž sledi nadaljevanje: Ali je prav, da veren Jud plačuje davek tujcu in še poganu po vrhu ali ne?

Tokrat sem prvič vprašanje o davku povezal z vprašanjem, kako da Jezus ni v svojem učenju nikoli nakazal potrebe po spremembi takrat uveljavljenega sužnjelastniškega sistema? Kako da ni govoril o krivičnosti takšne ureditve? In če se že ni loteval tega, če že ni kritiziral tuje nadvlade, zakaj je bil tako oster v kritikah farizejskih drž? Poglejmo, kaj pravzaprav hoče sporočiti. Farizejem nekje pravi takole: Mojzesov stol so zasedli pismouki in farizeji. Delajte vse in se držite vsega, kar vam rečejo, po njihovih delih pa se ne ravnajte; govorijo namreč, pa ne delajo. Vežejo težka in neznosna bremena in jih nalagajo ljudem na rame, sami pa jih še s prstom nočejo premakniti. Vsa svoja dela opravljajo zato, da bi jih ljudje videli. (Mt 23,2-5)

Jezus s temi besedami nakazuje svojo držo do vsake ureditve. Ni težava v tem, kar je na zunaj, težava je na tem, kar kaže zunanjost. Zato jim pravi: Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker ste podobni pobeljenim grobovom, ki se na zunaj zdijo lepi, znotraj pa so polni mrtvaških kosti in vsakršne nečistosti. Tako se tudi vi na zunaj kažete ljudem pravične, znotraj pa ste polni hinavščine in nepostavnosti. (Mt 23,27-28) Tako Jezus kritizira farizeje in pismouke, ki za božjo postavo skrivajo svojo pokvarjenost. Kljub pokvarjenosti verskih voditeljev, pa Jezus jasno loči med vrednostjo verskega izročila in njimi samimi. Zato pravi:  »Ne mislite, da sem prišel razvezat postavo ali preroke; ne razvezat, temveč dopolnit sem jih prišel.« (Mt 5,17)

Ob vsem lahko rečemo, da Jezus pogled ves čas usmerja v notranjost. Nas same pa zanaša, da bi se sklicevali na zunanjost ali pa se za njo skrivali. Kaj v tej luči pomeni cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je božjega? Lahko bi rekli, da je vse, kar je zunanje cesarjevo. To je na nek način nepopolno, a hkrati potrebno. Še tako dobra ureditev, bo tudi nepopolna. Kar je zunaj, je cesarjevo in za zunanje je potrebno poskrbeti tako ali drugače. Božje pa je tisto, kar je notranje, to je naše srce. Na to pa se Bog še posebej ozira. Zdi se, da Jezus v današnjem evangeliju poudarja, obrača pogled farizejev od kritike na ureditev h kritiki njihove notranje pokvarjenosti. Ve, da ga hočejo ujeti. Njihovo srce je pokvarjeno. Še tako dobra zunanjost, še tako dobra politična ureditev, ne more ozdraviti pokvarjenega srca.

Takole pravi Jezus o ločitvi med zunanjim in notranjim: »Poslušajte me vsi in doumite! Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka.« … Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet. Vse te hudobije prihajajo od znotraj in omadežujejo človeka.« (prim. Mt 7,17-25)

Danes je misijonska nedelja. Mnogi boste prispevali svoj dar. Jezus nam danes govori: Ni le vprašanje vrednost daru, ki ga vidimo, vprašanje je s kakšnim srcem dajemo. Dajati iz ljubezni, pa naj bo malo ali veliko. Če bomo skrbeli za srce, bodo tudi darovi obilni, če pa bomo na srce pozabili, se bo prej ali slej poznalo tudi pri darovih.

Tako razumem Jezusovo svarilo: Cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je božjega. Če bomo poskrbeli za drugo tj. srce, bomo prav znali presojati tudi prvo.

 

Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 hours 51 sec od tega
Pridružen: 10.01.2011

Pozdravljeni!

Vsem se opravičujem za kar nekaj mojih zadnjih zamud s pridigami. V duhu evangelija lahko rečem, da je zunanje le majhen problem, težava je vedno v srcu: red, disciplina, prioritete ... torej lenoba. Se opravičujem!

Sicer pa naj ob rob političnega dogajanja v duhu evangelija z vami podelim nekaj misli:

Če bi bili v politiki bolj osredotočeni na srce in manj na vprašanje, na kateri strani ga kdo nosi, bi najbrž veliko bolje vedeli, kaj bi radi. Tudi izvoljeni bi bili bolj odgovrni do dejanj, tako pa se večina ozira le še na to, kaj bodo rekli drugi.

Glede politične opredelitve in vprašanj vere, morale itd. pa mislim, da je mahanje z eno ali drugo opredelitvijo otročje. Moje stališče v Društvu prostovoljcev VZD, ki je demokratična združba, ki sprejema vsakega, je naslednja: Ko vodim delavnice prostovoljcev, običajno pojasnim, da sem duhovnik in je zame Kristus odgovor za življenje, vendar s tem ne želim nikogar 'posiljevati'. Vedno se opravičim, kadar utemejujem stališča do nekega problema s svojo vero in pojasnim, da je to moj pogled, znotraj mojega prepričanja. Rad slišim drugega, kako odgovarja na življenjska vprašanja brez Boga in mu nočem vsiljevati svojega prepričanja. Podobno razumem tudi vodstvene funkcije v državi.

Pri predstavitvah kandidatov, pa se zdi, da je ključno, kdo je za in kdo je proti: splavu, homoseksualnosti itd. Tako igranje s sicer pomembnimi stališči razumem kot popolnoma nečloveška. Kot da pomeni, če se s splavom iz svojega prepričanja ne morem strinjati, moram prezirati tiste, ki ga naredijo. Politično delovanje v pravem pomenu besede je zame: neprestano iskanje dialoga z vsakim; prizadevanje, da resnične vrednote - braniti življenje, ljubezen, spoštovanje itd. postavjamo v središče, in se znotraj tega ves čas prizadevamo za dobro. Politično mahanje z nekimi opredelitvami ne koristi nikomur. Nazadnje se bo prav tisti, ki najbolj kriči, kaj bo branil, najhitreje 'podela v hlače'.

Vsekakor vidim v Jezusovi drži odgovor za naše politično stanje. Grajal je hinavščino, sicer pa je razumel tako gobavce, prostitutke, cestninarje kot stotnika itd. Z večnim pogubljenjem je žugal le tistim - v lastni 'judovski stranki', ki so se imeli za popolne, nikoli pa prostitutkam ali rimskim vojakom. Pa mu zato nihče ne more očitati nenačelnosti in oportunizma.

 

GorazdLapanja
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 23 min 6 sec od tega
Pridružen: 07.12.2016

Tudi sam se večkrat sprašujem čemu damo večji pomen, zunanjosti ali notranjosti. Če si zamislimo, da zunanjost prvo opazimo in se nam takoj utrne slika pred očmi, pa prevečkrat do notranjosti sploh ne pridemo, ker se z zunanjosti zadovoljimo. Notranjost je vedno bolj pomembna, kjer je izvor srce, ki nam daje življenje.  Če sam primerjam, kot strojnik obisk enega kupca v proizvodnji, ki si jo samo ogleda. Primerja dve proizvodnji, ena je na prvi pogled zelo lepo urejena z novimi stroji, druga pa je na videz malo manj urejena, ker so tam postavljeni bolj stari stroji. Zakaj to primerjam. Ni nujno, da proizvodnja z novimi stroji, da vedno kakovostne produkte, če so pa naprimer stroji v notranjosti zanemarjeni, očistimo jih samo zunaj, da na prvi pogled lepo zgledajo. Pri straih strojih pa so produkti bolj kakovostni, ker se moramo potruditi, da jih očistimo tudi v notranjosti, ker ni preveč zaščit, kjer se lahko umazanija skriva. To me hitro popelje tudi v realnost naših življenj, ker se prehitro zadovoljimo z zunanjim videzem, kaj pa je v notranjosti pa pozabimo.

V naše, življenju je bistveno, da najprej poskrbimo za srce - notranjost in potem bomo imeli tudi urejeno zunanjost. Se večkrat spomnim na življenje za štirimi vogali. Naprimer porihtana hiša popolno opremljena, odnosi v tej hiši so katastrofalni, ali pa ena hiša v bolj starem stanju in je precej ljubezni znotraj teh sten in tudi tukaj vidim precej več življenja, kot pa v neki popolno opremljeni hiši, kjer ni odnosov. Tukaj mi tudi vedno pride na pamet, da najprej moramo vlagati v odnose potem pa lahko ustvarjamo tudi materialno potrebne zadeve.

 Gorazd Lapanja 

 

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 5 hours 33 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

Vesela sem te pridige in hvaležna zanjo, ker mi je odprla en zame povsem nov vidik razumevanja Jezusovega odgovora: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je Božjega.« Do zdaj sem imela ob tem vedno v mislih pravično plačevanje davkov in vseh drugih dajatev državi, nisem pa pomislila, da se Jezusovo naročilo razteza na vsako zunanjo ureditev. Ne samo, da sem dolžna konkretni skupnosti, v kateri živim, dajati to, kar od mene upravičeno pričakuje; dolžna sem, toliko kot je pravično, poskrbeti tudi za svojo urejenost – od urejenosti urnikov obveznosti in odgovorne uporabe časa, do urejenosti prostorov, v katerih živim (pisarna, spalnica, kopalnica), pa vse do osebne higiene in garderobe. Ni tako redko – tudi v naših vrstah – da katera hodi okrog vsa »spedenana« in odišavljena, ko stopiš v njeno soba pa zgleda kot da bi jo ravno zapustil tornado…

 

»Lahko bi rekli, da je vse, kar je zunanje cesarjevo. To je na nek način nepopolno, a hkrati potrebno. Še tako dobra ureditev, bo tudi nepopolna. Kar je zunaj, je cesarjevo in za zunanje je potrebno poskrbeti tako ali drugače. Božje pa je tisto, kar je notranje, to je naše srce. Na to pa se Bog še posebej ozira.«

 

In iz srca, ki je zares darovano Bogu, se rodi darovanje v najrazličnejših oblikah. Dajati iz ljubezni, pa naj bo malo ali veliko. Če bomo skrbeli za srce, bo tudi darovanje obilno, če pa bomo na srce pozabili, se bo prej ali slej poznalo tudi pri darovanju.

Vesna
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 3 hours 3 min od tega
Pridružen: 10.01.2012

Ko sem v nedeljo prebrala tale odlomek, sem se spraševala, kaj mi Jezus želi sporočiti z besedami: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.«? V dani situaciji sem razumela, da ko Bog terja svoje, ko želi, da mu dam, kar bi raje imela zase, pomeni izročiti Bogu del svojega življenja, načrtov, sanj...saj je v bistvu vse, kar mi je dal, Njegovo. In kaj razumem, kot to, da dam cesarju, kar je cesarjevega? Da se smem in moram v vsaki situaciji odgovono obnašati do vseh dobrin, ki mi jih je dal v upravljanje Bog. Skušati z znanjem in vsem, kar mi je na voljo skrbeti za zaupane darove, a vedno imeti v zavesti, da je Bog nad cesarjem. Da moram na koncu življenje vedno znova polagati v Njegove roke ob tem, ko poskrbim za vse zemeljsko, ki pritiče cesarju.;)

eva
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 week 4 days od tega
Pridružen: 12.01.2011

Vedno znova ugotavljam, kako podobna sem farizejem: želja po lepi zunanjosti, pravilih, moraliziranju, zunanji popolnosti. Po drugi strani pa strah si priznati, kaj je resnično v srcu. Gospod, prosim za pogum, da bi sebi in drugim odkrito priznavala, kaj sem in tako živela bolj svobodno in povezano z bližnjimi.

Andreja
Slika za %user
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 8 hours 8 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

 Mene vedno zdrznejo ti evangeliji o farizejih in vedno se nelagodno počutim, ko jih poslušam, berem. En velik farizej sem tudi sama. Veliko bolj mi je pomemba zunanjost, kako me vidijo drugi in kako pred drugimi izpadem, kot pa srce in kaj je v mojem srceu. Vse to skrivam še pred seboj, ker me je groza, kaj vse je tam...in kako malo je ljubezni.

Ob vsem tem sem žalostna, hkrati pa čutim v sebi hrepenenje, da bi spreobrnila svoje srce, da bi v vsem kar delam zmogla več ljubezni in skrbi za drugega, več iskrenosti in več prizadevanja za to, kar je resnično dobro in s tem bila bolj svobodna in bolj odgovorna. 

 

"Polkicani smo, da z dejanji razodevamo božjo dobroto." Sv. Vincencij Pavelski

Gašper R.
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 6 hours 13 min od tega
Pridružen: 01.10.2017

Vidik, ki ga je odkrila s. Slavica, je tudi zame zanimiv. Avto operem ponavadi zunaj na hitro, ker itak nimam cajta, da bi ga tudi znotraj. Politike ponavadi izbiram, na podlagi politične pripadnosti in obljub, da se bodo za nekaj zavzeli in konec. Kljub vsemu, kar se učimo o odnosih, še prevečkrat zatajim jezo in se nasmehnem, tako za izgled... Ni čudno, da so farizeji tolikokrat omenjeni v sv. pismu.

Pozaljam na srce in kako pomembno je da ga imam pri Gospodu. 

Gregor
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 week 1 day od tega
Pridružen: 09.03.2011

"Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je Božjega". Cesarjeva lastnina nam je vsem znana in tudi vidna, torej davki in vse zunanje, kot ste tudi drugi omenili. Ob tem odlomku pa sem se vprašal, kaj je torej tisto Božje, kar smo dolžni dajati Bogu. Če pogledamo na začetek evangelija: "Učitelj, vemo, da si resnicoljuben in v resnici učiš Božjo pot". Po tem sodeč je torej resnica tisto, za kar se moram truditi, da bi Bogu dajal to, kar od mene pričakuje. 

Janja Z.
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 week 4 hours od tega
Pridružen: 18.03.2014

Ni težava v tem, kar je na zunaj, težava je na tem, kar kaže zunanjost. Zato jim pravi: Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker ste podobni pobeljenim grobovom, ki se na zunaj zdijo lepi, znotraj pa so polni mrtvaških kosti in vsakršne nečistosti. Tako se tudi vi na zunaj kažete ljudem pravične, znotraj pa ste polni hinavščine in nepostavnosti.

 

Tudi moja notranjost je takšna kot od pismoukov. Na zunaj še kar lepo zgleda, znotraj pa je vse umazano. Slej ali prej pa ta umazanija pride ven na plano. In kaj storim? Namesto da bi začela čim hitreje čistit noter v srcu, priznavat grehe, si slepim oči in se samo trmam, češ kakšno krivico mi delajo bližnji, ko kažejo na tisto, kar ne štima noter v meni. 

Gospod, prosim Te, da bi Tebi in bližnjim priznavala svojo revščino in kaj vse se v resnici skriva v mojem srcu.

Mateja_HCIsonca
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 4 days 5 hours od tega
Pridružen: 26.12.2014

 Včasih, večkrat, se mi zdi, da mi zmanjkuje tako pri zunanjem kot notranjem. Si sicer želim, da bi stvari speljala, da bi ustregla ... bolj zato, da bi bi izpadla lepa kot kaj drugega ... kar se pozna takoj, ko mi rata (pre)naporno...
In se ne ustavim ob tem, kar pa nosim v srcu ... ob vsem rušilnem, grdem, smrdečem ... v njem. In se mi ruši oboje ... pa kot kaže še vedno premalo, da bi me pretreslo do te mere, da bi začela stvari spreminjat.

Mi je pa zanimiv in od mojih predstav čisto drugačen ta vidik, kaj je ljubezen do sebe. Da ko odkrivamo, ljubimo Boga, da tudi sebe...

Se mi zdi, da je ta logika svetlobna leta stran od moje ... Gospod, prosim pomagaj mi jo dojet. In prosim, res prosim, pomigaj se mi odločiti zanjo, premagovati lenobo, greh ... da bi ji sledila.