Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

n28 Ti pa se niso zmenili

11 odgovorov [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 6 hours 22 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Prilika o svatbi

Jezus jim je spet spregovoril v prilikah. »Nebeško kraljestvo je podobno kralju, ki je napravil svatbo svojemu sinu. Poslal je svoje služabnike, da skličejo povabljene na svatbo, vendar ti niso hoteli priti. Znova je poslal druge služabnike, rekoč: ›Povejte povabljenim: Glejte, pojedino sem pripravil. Moji voli in pitana teleta so zaklani in vse je pripravljeno; pridite na svatbo!‹ Ti pa se niso zmenili, temveč so odšli: eden na svojo njivo, drugi po svoji kupčiji; ostali pa so zgrabili njegove služabnike, jih osramotili in pobili. Kralj se je tedaj razjezil in poslal svojo vojsko, da so pobili tiste morilce in njihovo mesto požgali. Nato je rekel svojim služabnikom: ›Svatba je pripravljena, toda povabljeni je niso bili vredni. Pojdite torej na križišča in povabite na svatbo, kogar koli najdete.‹ Služabniki so odšli na poti in zbrali vse, ki so jih našli, hudobne in dobre, in svatovska dvorana se je napolnila z gosti. Ko je kralj prišel pogledat goste, je opazil tam človeka, ki ni imel oblečene svatovske obleke. Dejal mu je: ›Prijatelj, kako si prišel sem, ko nimaš svatovske obleke?‹ Ta pa je molčal. Tedaj je kralj rekel strežnikom: ›Zvežite mu noge in roke in ga vrzite ven v najzunanjejšo temo. Tam bo jok in škripanje z zobmi.‹ Veliko je namreč poklicanih, a malo izvoljenih.« Mt 22,1-14

 


 

Ti pa se niso zmenili

Ta konec tedna sem preživel v Rimu na simpoziju ob 400 letnici vincencijanske karizme. Okrog deset tisoč posvečenih in laikov z vsega sveta, ki skušamo živeti Vincencijansko karizmo, se nas je zbralo v svetem mestu. Petek smo preživeli ob predavanjih,  v soboto smo se zbrali na trgu Svetega Petra in se srečali s papežem Frančiškom ter relikvijami srca Svetega Vincencija Pavelskega. Zvečer je bila vigilija v cerkvi Svetega Pavla zunaj obzidja, zaključili pa smo s sveto mašo v isti katedrali.

V božji besedi me je najbolj nagovorilo to, da se povabljeni na svatbo niso zmenili za povabilo. Pomislil sem na besede, ki jih duhovnik izreče pred svetim obhajilom: Blagor povabljenim na Gospodovo gostijo. Ena glavnih podob svatbe oz. svatba sama je evharistija. Se zmenimo zanjo? Mislim, da se od zahoda sem širi liberalen pogled na evharistijo, ki evharistijo popolnoma razvrednoti. Naj navedem nekaj podob, ki sem jih srečeval na simpoziju v Rimu:

  • Sveto mašo smo obhajali v prostoru, kjer so bile luči za diskoteko; prišli smo z vsega sveta, glavni mašnik pa si ni 'utegnil' obleči plašča, ampak je maševal le s štolo; pesmi so bile nepripravljene; najhuje pa je bilo, da je bilo vse skupaj tako neorganizirano, da je zmanjkalo svete rešnje krvi, da bi se lahko obhajali vsi somaševalci. Poleg tega smo morali duhovniki zaužiti vse posvečene hostije, ker jih očitno niso imeli kam shraniti.
  • Pri sveti maši v cerkvi Svetega Pavla zunaj obzidja smo se zbirali dve uri v hrupu, fotografijanju, poziranju itd. Dva kardinala sta bila 'varuha' prezbiterija in sta se fotografirala in rokovala na stopnicah v prezbiterij. Po obhajilu se je zgodilo to, kar se je zgodilo dan prej. Hostije so jedli kot čips, da bi zaužili vse. In kar jih niso uspeli pojesti v 'ožjem krogu' so jih prinesli še med nekoliko bolj oddaljene duhovnike.
  • V soboto na trgu Svetega Petra smo čakali na srečanje s papežem. Preden je prišel on, so bogoslovci prinesli relikvije srca Svetega Vincencija Pavelskega. No, papež Frančišek se je kot po navadi nekaj časa vozil po prizorišču, da je pozdravil vse navzoče, se za hip ustavil ob relikvijah in nas prav na kratko nagovoril. Potem se je rokoval in odšel. S tem je bilo glavno končano. Množica se je obrnila proti izhodu, bogoslovci pa so za hrbtom množice odnesli relikvije moža, ki je pred 400 leti po Svetem Duhu Cerkvi prinesel karizmo dela za uboge.

Vse je mogoče razumeti, marsikaj tudi opravičiti, sprašujem pa se ali se vse to ne dogaja zelo potihoma, neopazno, da niti ne zaznamo, kdaj smo dejansko povabljeni na posebej imenitno svatbo, pa se za povabilo sploh ne zmenimo več. Vsi imamo toliko dela s pomembnejšimi stvarmi in skrbmi. Neobčutljivi za različne dogodke in znamenja smo lahke žrtve hudičevih zank. Kdo nas lahko še prepriča, da je kaj pomembnejšega od tega, kar imamo v naših glavah, če ne bomo:

  • pozorni, na stvari in dogodke okrog nas,
  • o njih temeljito razmišljali in
  • delili svoja opažanja in razmišljanja z drugimi.

Bojim se, da tudi papež Frančišek ostaja vedno bolj ujetnik svoje izolacije in tako vedno manj v stiku z dejanskim stanjem množice in posameznikov. Nemogoče je namreč, da bi resnično srečal posameznika, s katerim se rokuje, če ne uspe oz. niti nima namena nagovoriti množice posameznikov skupaj, ki predstavljajo profesionalno ekipo Cerkve, ki je za uboge. Kot je nemogoče, da bi nekdo resnično v globini nagovoril množico, če ni sposoben srečati posameznika.

Vsekakor je evangelij o povabilu na svatbo zame bolj zapleten kot se zdi. Bog ne pošilja tako jasnih in očitnih vabil kot v priliki. Ali sploh opazimo, kdaj se zanj nismo zmenili?

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 8 hours 51 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

»Blagor povabljenim na Gospodovo gostijo. Ena glavnih podob svatbe oz. svatba sama je evharistija. Se zmenimo zanjo?«

 

Na misijonsko nedeljo se mi misel ustavlja ob velikem misijonarju sv. Vincenciju, ki je doživel svoje osebno spreobrnjenje, ko se je srečal s svojo krhkostjo, svojo ranljivostjo in z uboštvom ljudi, h katerim je bil poslan ter je v teh ranah, v tem trpečem in razvrednotenem mesu ubogih prepoznal trpeče, razbičano in križano Kristusovo Telo. Zato je tolikokrat ponavljal sobratom, sestram in sodelavcem, ki so doživljali težo služenja ubogim: »Obrnite medaljo!« Zato je imel tudi neverjeten pogum, da je naročal sestram: »Zapustite Boga zaradi Boga.« Če bi namreč morale izbirati med tem ali naj gredo k sv. maši, ali oskrbijo bolnika, ki jih v tistem trenutku potrebuje, naj bodo prepričane, da bodo v bolniku srečale istega Kristusa, kot v Evharistiji na oltarju. To je Vincencijeva mistika, njegovo življenje iz Evharistije, povabilo na gostijo, ki ga je vzel zelo zares…

 

Danes goduje tudi sv. Janez Pavel II., moj največji prijatelj med svetniki, ki ga gotovo lahko imamo za posebnega častilca Evharistije. Koliko noči pred posebej pomembnimi in težkimi odločitvami je prečul razprostrt na tleh pred evharističnim Kristusom…

 

Ob vsem, kar si, Peter, bolečega podelil z nami iz dni, ki smo jih skupaj preživeli na vincencijanskem simpoziju v Rimu, bi sama dodala še eno mojo bolečo izkušnjo.

Vedno, kadar grem v Rim, mi je najbolj dragoceno to, da lahko grem molit na grob sv. Petra in sv. Janeza Pavla II. ter počastiti Najsvetejše, ki je vedno izpostavljeno v eni od kapel v baziliki sv. Petra. Ker smo v soboto po srečanju s papežem Frančiškom morali kar najhitreje zapustiti trg sv. Petra in sploh ni bilo mogoče vstopiti v baziliko, smo se s sosestrami dogovorile, da se popoldne vrnemo, ker se nam je zdelo malo čudno, da bi bile praktično pred vrati bazilike, pa ne bi tudi vstopile in počastile teh velikih pričevalcev vere. Ko smo končno prišle v baziliko, smo na veliko presenečenje ugotovile, da je z vseh strani z visokimi sivimi zavesami zastrt in onemogočen dostop do kapele, v kateri je pokopan sv. Janez Pavel II. Vprašala sem varnostnika, kaj to pomeni, pa mi je razložil, da so zaradi varnosti za dva dni zaprli dostop do njegovega groba. Verjetno sem ga tako čudno pogledala, da mi je v opravičilo povedal še to, da so iz istega razloga zaprli tudi kapelo z Najsvetejšim. Odgovorila sem samo: »Katastrofa!«

 

Res je, da je marsikaj mogoče razumeti in opravičiti, ampak ob takih dogodkih meni zmanjka domišljije za razumevanje, prevzame pa me neka globoka žalost (še zdajle, ko to pišem, me oblivajo solze). Preprosto ne razumem teh skrajnosti:

-       V baziliki s takšno zaščito varovati svetnika, katerega posmrtni ostanki so pokriti s težkim marmorjem, da jih sploh ni moč videti, na Trgu sv. Petra pa izpostaviti srce sv. Vincencija, ne da bi se kdo sploh zmenil zanj.

-       V baziliki sv. Petra zaradi varnosti onemogočiti dostop do kapele z Najsvetejšim, v baziliki sv. Pavla pa po obhajilu siliti duhovnike, da se »bašejo« s preostalimi posvečenimi Hostijami, ker se pač nekdo ni bil pripravljen toliko potruditi, da bi jih odnesel spraviti v kak tabernakelj.

 

Bog naj se nas usmili! Sv. Vincencij in sv. Janez Pavel II. pa naj nam izprosita milost, da bi znali prav ceniti povabilo na Gospodovo gostijo in da bi se nanj prav odzivali!

Vesna
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 day 1 hour od tega
Pridružen: 10.01.2012

Vsekakor je evangelij o povabilu na svatbo zame bolj zapleten kot se zdi. Bog ne pošilja tako jasnih in očitnih vabil kot v priliki. Ali sploh opazimo, kdaj se zanj nismo zmenili?"

Zdi se mi, da se za trpečega Boga v bližnjem večkrat ne zmenim. Če mi gre dobro, se težko približam s ponižno držo, da bi mu bila lahko resnično blizu. Hitro se pojavi napuh, kako bi drugemu pomagala, ker več vem, znam, razumem, stisko bližnjega pa v resnici prezrem. Če pa sama trpim, kaj hitro prezrem svoje najbližje, ki so lahko soudeleženi v istem trpljenju. Kot bi si mislila, da meni v takih trenutkih pritiče več sočutja, kot bližnjemu.

Pa verjamem, da sem lahko drugemu blizu le takrat, ko sprejmem lastno trpljenje in dopustim, da me po njem Bog lahko pripelje do bližnjega.

Martin Grad
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 days 20 hours od tega
Pridružen: 17.02.2015

 Ta evangelij mi je zelo strašen. Verjamem, da tu Jezus govori o nas v odnosu do Boga, hkrati pa vem, da se v priliki vidi tudi odsev naših medčloveških odnosov.

Sam premalo občutim stisko človeka, ki je dan v moje življenje. Dostikrat tudi ne zaznavam dobro v kakšnem odnosu sem z določenim človekom. Na primer:

- otroka kdaj dojemam kot »odraslo osebo«, čeprav potrebuje jasnost, doslednost in vzgojo

- nadrejene in sodelavce vidim kot tekmece, čeprav bi moral sprejeti svojo vlogo

- v odnosu do družbe delujem pasivno, čeprav je moja dolžnost da dajem svoj delež

 

Svatovska oblačila pogosto ne oblečem zaradi lenobe, očitno imam še vedno preslab spomin, da obstajata samo dve stanji: nekaj kar je dobro zame in nekaj kar ni dobro zame.

 

Glede Cerkve v Evropi pa čutim hudo bolečino, imam slabo slutnjo. Več kot očitno se ne zavedamo kako apatični in nezanimivi postajamo, množice pa »veselo« drvijo v propad. Na nasprotni strani  se širijo tuje religije, ki postajajo za nas kristjane vedno bolj sprejemljive.  Izgleda kot, da smo kristjani že obupali nad samim seboj.

S svojim deležem in premagovanjem lenobe hočem pri sebi premakniti kaj na bolje, Gospod usmili se nas!

Vesna Š.
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 4 weeks 2 days od tega
Pridružen: 09.05.2014

Prevečkrat se mi zgodi, da se za brata, sestro ali dogodke ne zmenim, ker imam "pomembnejše" opravke ali ne opominjam, kljub temu, da začutim in vidim, da nekaj ne štima. Opravičim se, da itak ne znam pomagat, nisem dovolj dobra, vredna ipd. Tudi dediščina od doma mi je še preveč domača (vse za ljubi "mir v bajti", ugajanje, lep videz, ...).

 

A dejansko je problem ena velika lenoba! Bog se me usmili!

 

Gospod prosim te, da bi bila bolj živa, vztrajna in odločna!

 

niko
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 4 weeks 2 days od tega
Pridružen: 24.10.2017

 Şem se spomnil, ko smo bili lani skupaj v Rimu, podobna situacija v baziliki sv. Petra. Pri grobu sv. Janeza Pavla, varnostnik-čuvaj. Ograjeno, noter je spuščal samo posvečene osebe. Tisti, ki so bili oblečeni v svoje redovniške obleke, v redu, jih je spustil notri, za ostale kot Peter, v civilu brez "izkaznice", da je posvečena oseba pa ne. Za nekaj časa pride izmena, nov varnostnik, pa ni bilo več problema, vsi smo lahko šli molit v bližino groba. Rekli bi,da se ne ve, kdo pije in kdo plača, ampak dejansko to izvira z višjega nivoja. Podoben modus vivandi, vsak lahko počne skoraj kar hoče, brez nekih jasnih smernic in navodil, kaj šele v skbi za majhnega človeka oz. biti pozoren na stvari in ljudi okoli nas.

marjana
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 5 hours 44 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

 Najprej me prizadanejo te izkušnje, ki ste jih opisali. Imela sem drugačno sliko, mislila, da je lepo biti ob papežu, udeležen pri takšnih dogodkih, da te ti opogumijo, dajejo upanje in zagon; no, pa ni nič. Kot da vedno ostaneš sam.

Ob tem sem pomislila, da se za Gospoda najbolj zmenim, ko me stiska in se počutim na dnu, ko so odnosi bolj "uspešni", delo dobro teče in so otroci pridni pa kar hitro pozabljam nanj. Kakor da me nikoli ne zares prepriča, da je z Njim najlepše. 

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 8 hours 51 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

»Kot da vedno ostaneš sam.«

 

Ja, Marjana, hudičeva taktika gre vedno v to smer, da bi nas osamil in če mu to uspe, nas potem lahko vrti, kakor ga je volja. Nam pa ostaja svoboda, da se tej taktiki upiramo…

 

Meni nikoli ni bilo do množičnih shodov in do velikih romanj. Vedno se mi ob njih potrjuje tisti stari pregovor: »Kdor veliko roma, se malo posveti.« To pa ne pomeni, da nam kljub tem izkušnjam, ki smo jih v Rimu doživeli (in še nismo omenili vseh), ni bilo v Rimu lepo. Meni je bilo zelo lepo že to, da smo bili kot vincencijanska družina prvič za nekaj dni skupaj. Zelo lepa se mi je zdela prva skupna sv. maša v Sloveniku. Po njej sem sicer morala it v posteljo, ker sem v Rim prišla, ne samo z zvinom gležnja, ampak tudi z virozo. V petek sem žal ostala v hiši, vsi ostali pa so ob vrnitvi pohvalili delo po jezikovnih skupinah. Pravijo, da so bila dobra predavanja in lepa pričevanja… Sledilo je prijetno druženje ob večerji, ko smo tudi ob torti malo popraznovali 400-letnico vincencijanske karizme.

Verjetno tudi zato, ker sem bila prej cel dan sama doma, pa mi ostaja v najlepšem spominu sprehod, za katerega smo se na hitro dogovorili po večerji. Trije lazaristi, tri dekleta iz Skupnosti Betlehem in pet Marijinih sester se nas je podalo na staro Appijsko cesto. Mir večera, ko zapustiš mestni vrvež, prijateljski klepet s tistimi, ki smo si blizu in zavest, da stopamo po istih stopinjah, ki sta jih na tej poti pustila sv. Peter in sv. Pavel in še toliko drugih pričevalcev za Kristusa, te napolni z okusom po svetem – z zavestjo enosti v Kristusovem Telesu, ki briše časovno razdaljo tisočletij…

 

Še marsikaj lepega bi se dalo podeliti… Pri sv. maši ob sklepu simpozija me je zelo nagovorila tudi pridiga vrhovnega predstojnika lazaristov g. Tomaža Mavriča. Je sicer malo dolga, vendar, če bi kdo želel, jo z veseljem posredujem.

 

Vsem vse dobro!

Neža
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 4 days 2 hours od tega
Pridružen: 31.05.2011

Odkar sta bila objavljena ta evangelij in pridiga, sem ju večkrat prebrala, pa mi misli kar ne stečejo... Drugače pa se najdem skoraj v vsem kar ste ostali napisali. Najbolj mi odzvanja v glavi vprašanje ali se zmenim za povabilo na svatbo, na Gospodovo gostijo. 

Urska Cuk
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 21 hours 33 min od tega
Pridružen: 18.08.2013

Evangelij mi je težak in nerazumljiv.

Sem pa ob njem pomislila na vloge, v katere sem poklicana (na svatbo, na katero me Jezus vabi) in jih je več: prijateljica, sodelavka, hči, "mama", ženska, animatorka, učenka, učiteljica, ljubljena božja hči, ...

Razmišljala sem o tem, da ni dovolj, da vem za vlogo (v zadnjem času sem namreč ostajala samo pri tem in se spopadala z doživljanjem krivic), ampak da jo z vsem veseljem, trmo, odgovornostjo zagrabim in nosim skozi vsa doživljanja veselja, krivic, odpuščanja, .... in sem tako lahko scela na svatbi.

Martina
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 3 weeks 3 days od tega
Pridružen: 08.03.2011

 Ta evangelij mi nikoli ne da miru, morda pa nimam v glavi pravega izhodišča. Ko prebiram o "svatovskih oblačilih" se najprej spomnin na sv. Frančiška Asiškega, ko svoja svatovska oblačila zamenja za raševino. Spomnim se na trpečega Jezusa, ko mu vzamejo obleko in zanjo žrebajo. Ne nazadnje se spomnim na navadnega reveža, ki nima za oči svatovske obleke. Kako naj potem pridejo lepo oblečeni na gostijo? Ali so vsi ostali, ki so prišli na gostijo res lepi tudi od znotraj?

Mislim, da je važna prav notranja obleka, ke je največkrat niti ne vidimo, oziroma se ne ustavimo ob človeku, ki navzven kaže za naše pojme preslabo obleko. Zato se pri vsakem nedeljskem bogoslužju, ki je pred okus nebeške svatbe ne ustavljam na zunanjih oblačilih svatov, ampak skušam v vsakem videti njegovo prizadevanje, trud in odrekanje, da se je kljub slabši obleki odzval klicu na gospodovo gostijo. Pregovor pravi: "Ni vse zlato kar se sveti". ..... Ali obleka res naredi človeka? Za oči, zagotovo. 

Gašper R.
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 day 4 hours od tega
Pridružen: 01.10.2017

Ob tem Evangeliju najprej pomislim, da je Kralj v bistvu zelo pravičen. Če bi jaz koga povabil na svatbo svojega sina in bi moje sle sramotili in ubili, bi najverjetneje ravnal enako. In ravno tako se mi zdi, da je svatba, kjer morajo povabljeni imeti svatovsko oblačilo pomemben del vizije, ki jo ima kralj oz. Bog za svoje kraljestvo. Ali lahko živimo v skupnosti, kjer vsak igra solo igro in se ne zmeni za Boga? In še tisti, ki oblačila ni sprejel, dobi priložnost ko ga kralj vpraša kako je prišel brez. Očitno je problem v tem, da nič ne odgovori. To razumem, kot zavrnitev odnosa ki mu je ponujen. V slednjem vidim težavo tudi za lastno življenje. Povabljen sem bil in vprašanje je ali sprejmem življenje ljubečih odnosov ali bi rad po svoje...