Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

n28 Svatovsko oblačilo

6 odgovorov [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 9 hours 4 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Vsi smo povabljeni na nebeško svatbo

Tisti čas je Jezus spregovóril velikim duhovnikom in starešinam ljudstva v prilikah: »Nebeško kraljestvo je podobno kralju, ki je prirédil svatbo svojemu sinu. Poslal je svoje služabnike, da skličejo povabljene na svatbo, vendar ti niso hoteli priti. Znova je poslal druge služabnike, rekoč: ›Povejte povabljenim: Glejte, pojedino sem pripravil. Moji voli in pitana teleta so zaklani in vse je pripravljeno; pridite na svatbo!‹ Ti pa se niso zmenili, temveč so odšli: eden na svojo njivo, drugi po svoji kupčiji; ostali pa so zgrabili njegove služabnike, jih sramotili in pobili. Kralj se je tedaj razjézil in poslal svojo vojsko, da so pobili tiste morilce in njihovo mesto požgali.

Nato je rekel svojim služabnikom: ›Svatba je pripravljena, toda povabljeni je niso bili vredni. Pojdite torej na križišča in povabite na svatbo, kogar koli najdete.‹ Služabniki so odšli na potí in zbrali vse, ki so jih našli, hudobne in dobre, in svatovska dvorana se je napolnila z gosti. Ko je kralj prišel pogledat goste, je opazil tam človeka, ki ni imel oblečenega svatovskega oblačila. Dejal mu je: ›Prijatelj, kako si prišel sem, ko nimaš svatovskega oblačila?‹ Ta pa je molčal. Tedaj je kralj rekel strežnikom: ›Zvežite mu noge in roke in ga vrzíte ven v najglobljo temo. Tam bo jok in škripanje z zobmi.‹ Veliko je namreč poklicanih, a malo izvoljenih.« (Mt 22,1-14)

 

 

Svatovsko oblačilo

O čem govori današnji evangelij? Gospodar vabi ljudi na svatbo, ki jo prireja svojemu sinu. Odziv je žalosten. Eni niso hoteli priti, drugi se za svatbo niso zmenili, nekateri so zgrabili njegove služabnike, jih sramotili in pobili, edini, ki je prišel na svatbo iz izbrane elite, bi lahko rekli, pa ni imel oblečenega svatovskega oblačila. Le tisti, ki so bili povabljeni od vsepovsod, popolni tujci in reveži, so se na svatbo odzvali in upoštevali pravila svatbe. Preden so vstopili v svatovsko dvorano, so oblekli svatovsko oblačilo, ki so ga prejeli kot gostje.

O čem torej govori prilika? Bog je poslal svojega sina na svet, da bi zbral svoje ljudstvo in ga povezal v eno družino. Jezus je tako tri leta hodil po zemlji in nagovarjal. Kdo se je odzival, s kom je sedal na gostijo? Gostija je bila običajno s tistimi, ki so spoznali v njem božje odrešenje, ki so na njegovo besedo obrnili smer svojega življenja. Sledili so mu:javni grešniki, prostitutke, cestninarji, gobavi, obrobni, pa tudi učenci, ki so v njem prepoznali Odrešenika. Farizeji, ki so bili uradni razlagalci Božje besede, pa so protestirali. Spraševali so ga, s kakšno oblastjo to dela in zakaj ne upošteva njihove avtoritete.

Če smo pozorni, prilika izpostavlja zelo jasen problem. Povabljeni zavračajo gospodarja: eni niso hoteli, drugi se niso zmenili, tretji so služabnike pobili. Tisti, brez svatovskega oblačila pa ignorira gostitelja. Torej vedno gre za zavračanje gospodarja.

Kako naj prenesemo priliko v današnji čas? Prilika govori o Bogu, ki nas vabi na svatbo življenja. Vprašanje je, ali smo pripravljeni vzeti za res njega samega in ali vzamemo za res pravila svatovanja. Ko se ustavim ob tej misli, se vprašam ali sploh imamo pred očmi, da nas Bog povezuje v eno samo družino, nas vabi na eno samo svatbo, v eno dvorano, z enotnim svatovskim oblačilom? Mar nismo tudi kristjani razdrobljeni, kakor da bi vsak imel svojega Boga, svojega gospodarja. Varno razdaljo živimo že leta, ne šele v tej epidemiji. Vsak seda za svojo mizo in si postreže po svoje. Pa ne le verniki. Tudi duhovniki se zdi, da smo vsak na svojem koncu. Večkrat se sliši, da se zdi, da ni isti Bog v eni župniji kot v drugi. 

Bog nas vendarle vabi za eno mizo, k isti svatbi. Potrebno pa je eno: vzeti za res njega samega. On je gospodar, ki vodi pravila svatbe. Svatovsko oblačilo je brezkompromisno spoštovanje Gospodarja – Boga. Kako? Božja beseda je merilo! Če bo v nas živa želja, da bi sledili Božji besedi, se ob njej uravnavali, nam bo Bog sam odpiral razum, da ga bomo razumeli.


Kje se začne uresničevanje te želje? Vsak na svojem domu, ko je potrebno brezkompromisno vztrajati v spoštovanju Gospodarja – Boga. Ni vseeno, kaj kdo govori ali počne. Ni vseeno ali nekdo laže in se skriva, se prilagaja in izmika. Resnica je nujno merilo zvestobe Bogu. Ni mogoče hoditi z njim, če se ne zmenimo za svojo laž ali laž bližnjega. Resnica ne pozna diplomacije, bolj ali manj primernih trenutkov. Resnici je potrebno slediti vedno, kajti Jezus je resnica.

Jezus zase jasno pove, da je poleg resnice tudi pot. Ko se nekdo ustavi, ko ne gre naprej, ko se vkoplje v svojem prav, brez da bi sledil resnici, se zaradi njega ne smemo še sami ustaviti. Iti je potrebno naprej, pa če vse stoji. Svatba je na poti v življenje. Če se utaborimo, bomo svatbo zamudili ali pa nanjo prišli brez svatovskega oblačila.

In nenazadnje je Jezus življenje. Vedno, ko nam zmanjka veselja, ga moramo iskati. Nismo ustvarjeni za mrtvilo, za obup. Bog sam prinaša upanje, življenje, veselje. Če tega ni, je odgovor spet on sam. Gospodar, ki nas vabi na svatbo. Če ni veselja, pomeni, da smo izgubili stik z Bogom.

Današnji evangelij razumem kot jasno vprašanje: Ali vzamemo resno Gospodarja, ki nas vabi na svatbo? Ali je Bog zares naš Bog ali bi moral slediti našim muham? Ali je povabilo na svatbo za nas pot k neprestanemu spreobračanju ali potrjevanje svojega prav? Naj nam do odgovorov pomaga Marijin zgled, ki je Božjo besedo neprestano premišljevala in ji sledila.

Andreja
Slika za %user
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 weeks 4 days od tega
Pridružen: 10.01.2011
Mene tokrat nagovarja ta misel, da nas Bog vabi za isto mizo, k svatbi. Zadene me tudi to, da ga ne vzamemo zares in se za svatbo prav malo brigamo. Če se ustaviš in dobro pomisliš, vidiš, kako grozno je pravzaprav to. Da nas povabilo na svatbo ne potegne! Verjetno je tako, kot si zapisal Peter - na svatbo bi že šli - a vsak na svojo, vsak v svoji obleki (taki, ki bi njemu pasala in ne v taki, kot jo zanj želi Bog).
 
Res, brez tega, da v Božji besedi iščemo kakšno svatbo ob kateri uri nam pripravlja Gospod in kakšno obleko naj oblečemo, bomo svatbo zamudili oz. nanjo ne bomo mogli priti. Škoda.

Veselim se svatbe v vsakdanjem življenju, ki mi jo daje Bog, ko skupaj sedimo za isto mizo z brezdomci, ko v zboru prepevamo pri družinskih mašah, ko razmišljamo, kako bi se bilo v danem trenutku dobro odločiti, ko smo s študenti skupaj pri pomivanju posode ali pri učenju otrok, ko z brezdomci čistimo hišo ... koliko čudovitih povabil, koliko priožnosti za praznovanje! Težko bi mi bilo, ko bi vse to zamudila zaradi svojih predstav ali svojih kapric, kako bi jaz preživela svoj čas.

"Polkicani smo, da z dejanji razodevamo božjo dobroto." Sv. Vincencij Pavelski

nuša
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 day 9 hours od tega
Pridružen: 10.01.2011
Ko sem v nedeljo prebrala evangelij, se je tudi meni prvič zazdelo res žalostno, kako se kralj trudi in vabi na svatbo, pa ga vsi zavrnejo. Čudno mi je bilo, zakaj noben noče na "žur''? Obenem pa se mi je zdela tako podobna situacija tej med nami, ko se nam lepo in dobro tolikokrat upira. Danes sem pomislila, da še nekje Oče zakolje pitano tele in prosi sina, naj gre na praznovanje, pa ravno tako naleti na zavrnitev: v priliki o izgubljenem sinu. Starejši sin je bil jezen na Očeta, ravno tako, kot praviš, Peter, da gre vedno za zavračanje Gospodarja. 
 
V tem se lahko najdem, ker bi tudi jaz marsikaj hotela drugače, lažje, ... in v tem bi bila raje jaz gospodar. In tako ne pridem na svatbo. Kadar pa uspem biti majhna, se preprosto veseliti tega, da je lepo, ko smo skupaj in zdržati v miru s svojimi predstavami in željami, že spoznavam veselje te svatbe, v katero nas kliče Oče. 

Gospod, pomagaj mi presegati svoje predstave o življenju in veselju ter slediti Tebi, ki edini veš, kaj je resnično Življenje in Veselje.

"Ne bojte se! Široko odprite vrata Kristusu!" (papež Janez Pavel II.)

Beni
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 weeks 2 days od tega
Pridružen: 19.01.2020
Mene pridiga pošteno strezne. Vem samo, da velikokrat ne vzamem zares Gospodarja, ki me vabi na svatbo. In svatba je nekaj veselega, je praznovanje. Jaz se svatb in druženja na splošno velikokrat sploh ne veselim, raje bi se jim izmaknil. Verjetno zato, ker nimam pred očmi,  da nas Bog povezuje v eno samo družino, nas vabi na eno samo svatbo. Namesto svatovkega oblačila, se oblačim kot ostali, da slučajno ne bi izpadel čuden. Res sem vesel le, ko komu pomagam, se premagam in naredim nekaj dobrega, ko sem v stiku z Bogom. Če ni veselja, pomeni, da smo izgubili stik z Bogom.  Biti v stiku z Bogom je res edina pot ki me osreči, ta pa zahteva trud.
 
s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 46 min 40 sec od tega
Pridružen: 13.01.2011

V nedeljo po kosilu, ko je Radio Vatikan objavil papežev nagovor pred opoldansko molitvijo Angelovega češčenja, sem objavo posredovala na forum in ob tem opazila, da si tudi ti, Peter, že objavil svojo pridigo. Ostala sem »odprtih ust« ;) ob dejstvu, da v evangeljskem odlomku, ki vsebuje 218 besed, vaju s papežem Frančiškom nagovorita prav isti dve besedi: svatovsko oblačilo. A ni noro? No, zelo lepo je, a ne!? :)

 

V celoti me nagovarjata obe pridigi in si zelo želim, da ne bi kdaj preslišala ali celo prezirala Gospodarjevega povabila na svatbo ter da bi z veseljem in hvaležnostjo sprejela svatovsko oblačilo.

 

Prvič pa sem ob vprašanju, ki ga Gospodar zastavi gostu: »›Prijatelj, kako si prišel sem, ko nimaš svatovskega oblačila?‹ Ta pa je molčal«, pomislila, da očitno ta gost na svatbo ni prišel skozi vhodna vrata ampak je »prilezel« drugod, z nekim drugim namenom – ne svatovskim, in zato je ob Gospodarjevem vprašanju molčal.

 

Verjetno imamo že vsi kakšno bolečo izkušnjo, ko smo koga povabili na praznovanje, pa na povabilo nismo dobili nobenega odgovora, ko smo povabljenega opazili na praznovanju in ga šli pozdravit, pa smo po nekaj besedah in obrazni mimiki opazili, da ni prišel zato, da bi z nami praznoval, ampak zato, da bi s svojo držo pokazal, kako v resnici prezira nas in naše goste. Prišel je, da bi nas s svojo navzočnostjo prizadel, med slavjem pa ujel kaj, s čimer bi nam lahko škodil še po praznovanju...

Če to zelo boli nas, kako šele boli Očeta, ki je pripravil svatbo svojemu Sinu!

 

nežaŠ
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 weeks 2 days od tega
Pridružen: 14.01.2020

Ojla! 

Tole sem razmišljala.. 
 
Ja razdrobljeni smo kot bi imeli vsak svojega gospodarja. Vsak je sam sebi merilo. Živimo življenje kot, da ga ne bo nikoli konec. 
Danes me je nekaj precej prizadelo, pa sem potem razmišljala, da hvala Bogu, da kdaj kaj zaboli, vsaj takrat začutiš tisto željo po svatbi, lepem, skupnem. Tako se mi zdi, da če ne priznavaš svojih slabosti, se skrivaš, če "ni problemov" potem se sigurno ne odzoveš na vabilo na svatbo, si je niti ne želiš. 
Če bo v nas živa želja, da bi sledili Božji besedi, se ob njej uravnavali, nam bo Bog sam odpiral razum, da ga bomo razumeli.
Bog pomagaj mi, da bom priznavala svoje probleme drugim, z njimi iskala, da bom sledila Tebi in se veselila življenja.

Hvala za pridigo! 
 

Miha_Kopač
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 week 3 days od tega
Pridružen: 19.10.2019

Oj! :)

Jaz pa že od nedelje, ko sem slišal pridigo razmišljam, da sem jaz ta, ki si je želel priti na svatbo in je tudi prišel, a si ni hotel obleči svatovskih oblačil. Da tudi s tem ubistvu zavrnem Gospodarja, ker hočem po svoje in ne sprejmem resnice. Najbolj me nagovarja to, da je resnica nujno merilo zvestobe Bogu.

Bog prosim te, da bi se lahko veselil resnice v svojem življenju in da bi zdržal v vseh razočaranjih, ker se ravno takrat srečam z Resnico, s Tabo.