Vsi smo povabljeni na nebeško svatbo

Tisti čas je Jezus spregovóril velikim duhovnikom in starešinam ljudstva v prilikah: »Nebeško kraljestvo je podobno kralju, ki je prirédil svatbo svojemu sinu. Poslal je svoje služabnike, da skličejo povabljene na svatbo, vendar ti niso hoteli priti. Znova je poslal druge služabnike, rekoč: ›Povejte povabljenim: Glejte, pojedino sem pripravil. Moji voli in pitana teleta so zaklani in vse je pripravljeno; pridite na svatbo!‹ Ti pa se niso zmenili, temveč so odšli: eden na svojo njivo, drugi po svoji kupčiji; ostali pa so zgrabili njegove služabnike, jih sramotili in pobili. Kralj se je tedaj razjézil in poslal svojo vojsko, da so pobili tiste morilce in njihovo mesto požgali.

Nato je rekel svojim služabnikom: ›Svatba je pripravljena, toda povabljeni je niso bili vredni. Pojdite torej na križišča in povabite na svatbo, kogar koli najdete.‹ Služabniki so odšli na potí in zbrali vse, ki so jih našli, hudobne in dobre, in svatovska dvorana se je napolnila z gosti. Ko je kralj prišel pogledat goste, je opazil tam človeka, ki ni imel oblečenega svatovskega oblačila. Dejal mu je: ›Prijatelj, kako si prišel sem, ko nimaš svatovskega oblačila?‹ Ta pa je molčal. Tedaj je kralj rekel strežnikom: ›Zvežite mu noge in roke in ga vrzíte ven v najglobljo temo. Tam bo jok in škripanje z zobmi.‹ Veliko je namreč poklicanih, a malo izvoljenih.« (Mt 22,1-14)

Svatovsko oblačilo

O čem govori današnji evangelij? Gospodar vabi ljudi na svatbo, ki jo prireja svojemu sinu. Odziv je žalosten. Eni niso hoteli priti, drugi se za svatbo niso zmenili, nekateri so zgrabili njegove služabnike, jih sramotili in pobili, edini, ki je prišel na svatbo iz izbrane elite, bi lahko rekli, pa ni imel oblečenega svatovskega oblačila. Le tisti, ki so bili povabljeni od vsepovsod, popolni tujci in reveži, so se na svatbo odzvali in upoštevali pravila svatbe. Preden so vstopili v svatovsko dvorano, so oblekli svatovsko oblačilo, ki so ga prejeli kot gostje.

O čem torej govori prilika? Bog je poslal svojega sina na svet, da bi zbral svoje ljudstvo in ga povezal v eno družino. Jezus je tako tri leta hodil po zemlji in nagovarjal. Kdo se je odzival, s kom je sedal na gostijo? Gostija je bila običajno s tistimi, ki so spoznali v njem božje odrešenje, ki so na njegovo besedo obrnili smer svojega življenja. Sledili so mu:javni grešniki, prostitutke, cestninarji, gobavi, obrobni, pa tudi učenci, ki so v njem prepoznali Odrešenika. Farizeji, ki so bili uradni razlagalci Božje besede, pa so protestirali. Spraševali so ga, s kakšno oblastjo to dela in zakaj ne upošteva njihove avtoritete.

Če smo pozorni, prilika izpostavlja zelo jasen problem. Povabljeni zavračajo gospodarja: eni niso hoteli, drugi se niso zmenili, tretji so služabnike pobili. Tisti, brez svatovskega oblačila pa ignorira gostitelja. Torej vedno gre za zavračanje gospodarja.

Kako naj prenesemo priliko v današnji čas? Prilika govori o Bogu, ki nas vabi na svatbo življenja. Vprašanje je, ali smo pripravljeni vzeti za res njega samega in ali vzamemo za res pravila svatovanja. Ko se ustavim ob tej misli, se vprašam ali sploh imamo pred očmi, da nas Bog povezuje v eno samo družino, nas vabi na eno samo svatbo, v eno dvorano, z enotnim svatovskim oblačilom? Mar nismo tudi kristjani razdrobljeni, kakor da bi vsak imel svojega Boga, svojega gospodarja. Varno razdaljo živimo že leta, ne šele v tej epidemiji. Vsak seda za svojo mizo in si postreže po svoje. Pa ne le verniki. Tudi duhovniki se zdi, da smo vsak na svojem koncu. Večkrat se sliši, da se zdi, da ni isti Bog v eni župniji kot v drugi. 

Bog nas vendarle vabi za eno mizo, k isti svatbi. Potrebno pa je eno: vzeti za res njega samega. On je gospodar, ki vodi pravila svatbe. Svatovsko oblačilo je brezkompromisno spoštovanje Gospodarja – Boga. Kako? Božja beseda je merilo! Če bo v nas živa želja, da bi sledili Božji besedi, se ob njej uravnavali, nam bo Bog sam odpiral razum, da ga bomo razumeli.

Kje se začne uresničevanje te želje? Vsak na svojem domu, ko je potrebno brezkompromisno vztrajati v spoštovanju Gospodarja – Boga. Ni vseeno, kaj kdo govori ali počne. Ni vseeno ali nekdo laže in se skriva, se prilagaja in izmika. Resnica je nujno merilo zvestobe Bogu. Ni mogoče hoditi z njim, če se ne zmenimo za svojo laž ali laž bližnjega. Resnica ne pozna diplomacije, bolj ali manj primernih trenutkov. Resnici je potrebno slediti vedno, kajti Jezus je resnica.

Jezus zase jasno pove, da je poleg resnice tudi pot. Ko se nekdo ustavi, ko ne gre naprej, ko se vkoplje v svojem prav, brez da bi sledil resnici, se zaradi njega ne smemo še sami ustaviti. Iti je potrebno naprej, pa če vse stoji. Svatba je na poti v življenje. Če se utaborimo, bomo svatbo zamudili ali pa nanjo prišli brez svatovskega oblačila.

In nenazadnje je Jezus življenje. Vedno, ko nam zmanjka veselja, ga moramo iskati. Nismo ustvarjeni za mrtvilo, za obup. Bog sam prinaša upanje, življenje, veselje. Če tega ni, je odgovor spet on sam. Gospodar, ki nas vabi na svatbo. Če ni veselja, pomeni, da smo izgubili stik z Bogom.

Današnji evangelij razumem kot jasno vprašanje: Ali vzamemo resno Gospodarja, ki nas vabi na svatbo? Ali je Bog zares naš Bog ali bi moral slediti našim muham? Ali je povabilo na svatbo za nas pot k neprestanemu spreobračanju ali potrjevanje svojega prav? Naj nam do odgovorov pomaga Marijin zgled, ki je Božjo besedo neprestano premišljevala in ji sledila.