Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

n28 Pristna vera

3 odgovori [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 8 hours 23 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Jezus ozdravi deset gobavcev

Ko je potoval v Jeruzalem, je hodil med Samarijo in Galilejo. Ko je prispel v neko vas, mu je prišlo naproti deset gobavih mož. Od daleč so se ustavili in na ves glas govorili: »Jezus, Učenik, usmili se nas!« Ko jih je zagledal, jim je rekel: »Pojdite in pokažite se duhovnikom!« In med potjo so bili očiščeni. Ko je eden izmed njih videl, da je bil ozdravljen, se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga. Padel je na obraz pred njegove noge in se mu zahvaljeval; in ta je bil Samarijan. Jezus pa je odgovoril: »Mar ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet? Ali ni bilo nobenega drugega, da bi se vrnil in počastil Boga, razen tega tujca?« In rekel mu je: »Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila.« Lk 17,11-19


 

Pristna vera

Preteklo nedeljo smo razmišljali ob prošnji učencev, ki so jo izrekli Jezusu: »Pomnoži nam vero«. Tudi današnji odlomek, ki govori o desetih gobavih, ki so bili ozdravljeni, se zaključi z besedami o veri. Jezus pravi Samarijanu, ki se je prišel zahvalit: »Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila Zdi se mi pomembno, da se tudi danes ustavimo ob vprašanju: Kaj pa je vera? Prepričan sem, da večina nima hitrega odgovora na to vprašanje. Najbrž bi v odgovor začeli pripovedovati, kako je to nekaj zapletenega, da se tega ne da povedati v parih besedah. Jezus, se zdi, je zelo preprost v pojasnilih, kaj vera je in kaj ni. Spomnimo se, kako smo razmišljali ob evangeliju pretekle nedelje. Ugotavljali smo, da je vera za Jezusa zelo jasna zavest, da je Bog gospodar in mi služabniki, ki naj bi spolnili gospodarjevo voljo. Vera je torej v Jezusovih očeh spolnjevanje Gospodarjeve volje. To misel še lepše pojasni papež Frančišek, ko pravi takole: Kako lahko vemo, da imamo res vero, torej, če je naša vera, čeprav majhna, pristna, čista in zdrava? To nam razloži Jezus, ko nakaže, kakšno je merilo za vero: služenje. To stori s priliko, ki se na prvi pogled zdi malo čudna, saj predstavi lik gospodovalnega in brezčutnega gospodarja. Vendar prav ta način gospodarjevega obnašanja izpostavi to, kar je pravo središče prilike, torej razpoložljiva drža služabnika. Jezus hoče reči, da je veren človek takšen  do Boga, da se torej brez računov ali zahtev popolnoma prepusti njegovi volji.

Ta drža do Boga se vidi tudi po načinu obnašanja v skupnosti. Vidi se v veselju služenja drug drugemu in da se že v tem najde svoje plačilo in ne v priznanjih ali zaslužkih, ki lahko iz tega pridejo. To je to, kar nas Jezus uči na koncu pripovedi: 'Ko  ste naredili vse, kar vam je bilo ukazano, recite: ›Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti.‹' (v. 10).

Vera je torej spoznavanje Božje volje, in njeno izpolnjevanje v služenju Bogu in ljudem. Današnji evangelij nam to služenje še nekoliko osvetli. Poglejmo, v čem vidi Jezus vero? Zakaj govori o njej samo pri enem ozdravljenem, saj so vsi gobavi zaupano prosili: »Jezus, Učenik, usmili se nas!« Za vero ne zadošča zaupna prošnja. Očitno takšni veri nekaj manjka, saj izpostavlja Samarijanovo vero kot da je ostalih devet ni imelo. V čem je Samarijan drugačen? V hvaležnosti! Vera se vedno kaže v hvaležnosti. Če ni hvaležnosti, ne moremo govoriti o veri.

Zakaj? Nemogoče je govoriti o Bogu kot dobrem in skrbnem gospodarju, še več, kot o usmiljenem očetu – če Bog ni dober, ni Bog! – , če v nas ni hvaležnosti za vse, kar od njega prejemamo. Če ni hvaležnosti, pomeni, da Boga ne doživljamo kot dobrega in skrbnega gospodarja. Prav tako bi bilo težko služiti Bogu, če v nas ni zavesti, kaj vse smo od Boga kot gospodarja že prejeli. Zato je vero mogoče živeti le v spominjanju. Iz spominjanja se prebuja hvaležnost. Brez spominjanja postaja življenje zdolgočaseno, prazno in služenje nemogoče. In prav to se dejansko pogosto dogaja. Ko gledam npr. mlade zakonce, ali pa mlade duhovnike, redovnike – kar jih je še, – se zdi, da je vse preveč naporno, krivično itd. Mar ne postane služenje krivica prav zato, ker ni spomina. Ni spomina na tisto lepo, kar smo že doživeli, prejeli. Seveda v nekem obdobju bode ven ta ali oni problem, pa vendar smo živi zato, ker je v nas in okoli nas več življenja kot smrti, ker je več dobrega kot slabega.

Jezus nas z odnosom do sebe uči čisto preprosto zdravih odnosov. Če ni spominjanja, ni hvaležnosti. Če ni hvaležnosti, postane služenje tlačanstvo, življenje krivica.

Da bi v nas spomin ostal živ potrebujemo molitev. Naj molitev ne bo le ponavljanje naših prošenj, ampak najprej, kot smo že razmišljali – ustvarjanje tihote v nas, da lahko Bog spregovori. Ko Bog spregovori, bomo spoznavali njegovo voljo. Potem naj nas molitev vodi v spominjanje na vse, kar smo od Boga in od bližnjega že prejeli. Naj molitev v nas prebuja hvaležnost, ki bo naredila naše služenje veselo. Tudi v veselem služenju nam je Marija čudovit zgled. Začela je z besedami: Moja duša poveličuje Gospoda, … ker mi je storil velike reči. Naj bodo to tudi naše besede, besede naše vere. Amen.

Maja
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 4 weeks 1 day od tega
Pridružen: 10.01.2011

Večkrat razmišljam, kako globoka je morala biti Marijina drža ob angelovem oznanjenju, kako živa in konkretna je bila njena vera. Boga je ves čas nosila v srcu. Kako? Najbrž tako zelo, kot nosi zaljubljeno dekle svojega fanta. A ni bila evforična in »po luftu«, ampak mirna v tihoti, globoki veri, tihem veselju in preprostem zaupanju. Mislim si, da v veliki hvaležnosti za vso božjo bližino, ki je je bila deležna, ker bi sicer ne mogla reči: »Moja duša poveličuje Gospoda, … ker mi je storil velike reči

Razmišljam, kako smo lahko veseli in hvaležni, da imamo tako jasno začrtano pot: ustaviti se v molitvi in tihoti, da bi lahko slišali Božji glas, da bi lahko izpolnili njegovo voljo, da bi se lahko spominjali velikih reči, ki jih je storil za nas in bili hvaležni. V tej drži bi bili z veseljem služabniki in bi napor ne bil krivica, ampak izziv, da lahko še bolj ljubimo. V resnici bi poskrbeli drug za drugega in bi bilo tako za vse poskrbljeno. 
Žal mi vse prevečkrat zmanjka … meni osebno ali preprostega spodbujanja v ožji in širši skupnosti. Zato prosim Gospoda za moč, da bi skupaj v zaupanju vztrajno hodili po poti vere: molitve in tihote, izpolnjevanja njegove volje, spominjanja in hvaležnosti in služenja v veselju. 

Janja Kobal
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 6 weeks 4 days od tega
Pridružen: 02.02.2019

Ob pridigi sem se najprej ustavila ob razpoložljivi drži služabnika in se sprašujem, če je moja drža taka, če sem razpoložljiva ali sem večkrat nedostopna. Biti nedostopna in držati neko distanco mi je lažje in mi daje občutek, da imam stvari pod nadzorom, ampak na ta način se ne da stopati v odnose, iti globlje, se pokazati ... Naprej pa me nagovarja spominjanje in tudi sama vidim to kot pot iz te moje skušnjave - ko bom v skušnjavi, se moram spomniti, kako je lepo, ko grem preko tega in sem lahko z drugim skupaj in gradim odnos.
Gospod, pomagaj mi vse to v molitvi premišljevati in videti v tem Božji dar, ki bo v meni prebujal hvaležnost in trdnejšo vero.

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 10 hours 28 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

»'Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila.' Kaj pa je vera? Vera je spoznavanje Božje volje, in njeno izpolnjevanje v služenju Bogu in ljudem… Vera se vedno kaže v hvaležnosti. Če ni hvaležnosti, ne moremo govoriti o veri… Zato je vero mogoče živeti le v spominjanju. Iz spominjanja se prebuja hvaležnost… Mar ne postane služenje krivica prav zato, ker ni spomina… na tisto lepo, kar smo že doživeli, prejeli.«

 

Hvala za to lepo pridigo, Peter! Ob njej sem postala še bolj pozorna na to, kar me že sicer vsak dan pri sv. maši posebej zdrami – namreč besede, s katerimi se duhovnik v imenu nas vseh obrača na našega nebeškega Očeta: »Ne glej na naše grehe, ampak na našo vero« in »Zahvaljujemo se ti, da smemo biti tu pred teboj in ti služiti«. Če bi te besede odražale našo resničnost pred Bogom, našo iskreno hvaležnost, da smemo biti z njim in mu služiti v naših bližnjih, potem bi bilo naše življenje precej drugačno, bolj izpolnjeno, bolj radostno. V tem je tudi meni Marija s svojim »Zgodi se« in »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu«, zelo lep in stalno navdihujoč zgled.

Ker je pot vere, na katero nas Jezus kliče, zaobjeta v njegovem govoru na gori - torej v osmerih blagrih, me je pa te dni še posebej nagovorila razlaga besede »blagor«, na katero sem naletela, ko sem vzela v roke knjigo 'Blaženi Pier Giorgio Frassati'. Avtor je zapisal, da v »Jezusovem jeziku aramejščini, lahko 'blagor' ali 'blaženi' podamo takole: 'Vstanite, hodite, naredite kaj. Premaknite se vi, ki ste lačni in žejni pravice, kajti nasičeni boste… 'Vstanite, hodite, naredite kaj, premaknite se', je Jezus rekel svojim učencem. Krščanstvo ni pasivno, temveč aktivno: energično je, polno upanja, živo, mladostno, vedno presega obup.«

Da bi nam Bog dal milost tako živo, dejavno živeti našo vero, potem bo res polna rodovitnega spominjanja in veselja v hvaležnosti, da smo lahko eno z Njim ter z brati in sestrami.