Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

n27 Farizej ali otrok

5 odgovorov [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 16 hours 36 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

O ločitvi

Pristopili so farizeji, in da bi ga preizkušali, so ga vprašali: »Ali je dovoljeno možu odsloviti ženo?«  Odgovoril jim je: »Kaj vam je naročil Mojzes?« Rekli so: »Mojzes je dovolil napisati ločitveni list in jo odsloviti.«Jezus pa jim je rekel: »Zaradi vaše trdosrčnosti vam je napisal to zapoved, na začetku stvarjenja pa ju je Bog ustvaril kot moža in ženoZaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso. Tako nista več dva, ampak eno meso. Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje!« Ko so bili v hiši, so ga učenci spet spraševali o tem. In govoril jim je: »Kdor se loči od svoje žene in se oženi z drugo, prešuštvuje z njo; in če se ona loči od svojega moža in se omoži z drugim, prešuštvuje.«

Jezus blagoslavlja otroke

Prinašali so mu otroke, da bi se jih dotaknil, učenci pa so jih grajali. Ko je Jezus to videl, je postal nejevoljen in jim je rekel: »Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in ne branite jim, kajti takšnih je Božje kraljestvo.Resnično, povem vam: Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pride vanj.« In objel jih je, položil nanje roke in jih blagoslavljal. Mr 10,2-16




Farizej ali otrok?

Današnji evangelij nam prinaša dve zelo različni srečanji. Na eni strani se Jezus sreča s farizeji, ki se mu približujejo, da bi ga skušali, na drugi strani pa so otroci, ki jih starši prinašajo, da nanje položi roke in jih blagoslovi. Učenci so nekje vmes. Ne razumejo niti Jezusove radikalnosti glede ločitve, niti njegovega veselja nad otroki. In kaj lahko iz tega najdemo zase?

Zdi se, da se dva zelo različna dogodka lepo dopolnjujeta. Prvi ponuja zaplet in drugi razplet. Poglejmo. Jezus na preizkušanje farizejev, »Ali je dovoljeno možu odsloviti ženo?« odgovarja zelo radikalno in spregovori o trdosrčnosti. Jezus verjame, da je globoko v človeku hrepenenje, da dva po zakonski ljubezni postaneta eno meso. Z isto vnemo, kakor govori danes o tem, kako naj bosta dva eno meso, govori Jezus vvelikoduhovniški molitvi o edinosti med nami. Spomnimo se, kako moli: »da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju,da bo svet veroval, da si me ti poslal…« in nadaljuje:»Naj svet spozna, da si me ti poslal in da si jih ljubil, kakor si ljubil mene. Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali moje veličastvo, ki si mi ga dal, ker si me ljubil pred začetkom sveta (Jn 17,20-24).«

Če se samo malo ustavimo ob teh besedah, lahko vidimo, da ni naključje, da Jezus v nadaljevanju sprejema otroke in jih blagoslavlja. V njih vidi tisto, kar manjka farizejem in pismoukom. Zaveda se, da farizejem ne bo uspel oddati svojega pogleda. Njihov pogled je postal z leti preveč preračunljiv in pokvarjen. Farizeji niso več pripravljeni poslušati, vzet zares in prisluhniti Jezusovi otroški želji po edinosti, ljubezni, miru, polnem življenju. Trdosrčnost je v njih zadušila otroško dušo. Farizeje zanima le, kaj jim je še dovoljeno in se za ideale ne menijo. Prisegajo na svojo preračunljivost – spomnimo se, da pravijo celo ob sodbi, ko gre za življenj in smrt človeka, da je bolje, da eden umrje za narod. Preračunljivost, zlaganost in hinavščina, korist in užitek so jim vodilo.

Otroška duša, otroški pogled s katerim gleda Jezus, je povsem drugačen. Jezus govori o zaupnem odnosu z Očetom, o veri v lepoto človeka, o čudenju in otroški iskrenosti. Zato Jezus pravi, da v božje kraljestvo pride le, kdor postane kakor otrok. Otrok, v katerem namesto koristi prevladujejo sanje, več kot trenutni užitki mupomenijo pričakovanja, bolj kot na svojo moč se lahko zanesejo na zaupanje, da bosta očka in mama nekaj naredila zanj. Prav v tem duhu zveni Jezusovo hrepenenje po edinosti: govori o edinosti kot njegovih sanjah za človeka, o prihodnosti, ko bodo vsi eno, o Očetovi moči, ki edina lahko to uresniči.

Dragi bratje in sestre, v svetu, kjer je vse mogoče kupiti, s svojo voljo določati in spreminjati, kjer je vse razgaljeno in podrejeno koristi, se otroška duša v nas pogosto utaplja. Zdravilo za to vidim prav v molitvi in še posebej v molitvi rožnega venca. Naj spomnim na dva dela rožnega venca, ki se mi zdita še posebej spodbudna, da v nas prebujata otroka, in sicer veseli ter svetli del. V prvem vidimo Marijo, ki z otroškim zaupanjem sprejema angelovo sporočilo, da bo postala božja mati. Tako neverjetna novica, ki jo mora nositi sama. Mar ni to mogoče le v otroško zaupnem odnosu z Bogom? Zaveda se svoje majhnosti in nemoči, a ve, da vse zmore, ker je Bog kot dobri Očka z njo. Prav tako z otroško igrivostjo teče k teti Elizabeti. Čudovito preprosto sprejema rojstvo v Betlehemu med preprostimi pastirji. Vse to je mogoče le otroški duši. Podobno otroško vero nam riše svetli del, kjer Jezus v ponižnosti stopa v vrsto grešnikov in se potopi v Jordanu, da ga Janez krsti. Z otroško željo, da se svatje poveselijo, naredi v Kani prvi čudež. Potem pa – čeprav je po človeško gledano obsojen na propad – oznanja božje kraljestvo, se veseli spremenjenja na gori in nazadnje postavi sveto evharistijo.

Otroške duše to zmorejo. Mi bomo zmogli, če smo povezani s tako vzvišenimi zgledi in v božji moči. Zato vas, dragi bratje in sestre vabim, da v tem mesecu zremo Marijo in Jezusa v luči spopada med farizejem in otrokom v nas. V molitvi prosimo, da bi zmogli vedno dati prostor otroku v nas, da bo

  • nad preračunljivostjo zmagovalo otroško hrepenenje in zaupanje,
  • nad hinavščino iskrenost in neposrednost,
  • nad koristjo skrivnost in čudenje.
Andreja
Slika za %user
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 4 days 3 hours od tega
Pridružen: 10.01.2011

Ob prebiranju te pridige sem se spomnila, kako sem kot otrok čakala na Miklavža, pa potem kot najstnica hrepenela po fantu in enem lepem prijateljstvu z nekom. Spomnim se, kako sem lezla na streho hiše in občudovala zvezde, ter razmišljala o tem, kako je zveznato nebo čudovito in kako čudovit je Bog, ki je vse to ustvaril.
Hvaležna za vsa ta doživetja in hrepenenja, ki so me že kot otroka vodile k iskanju Boga in k ustvarjanju globljih odnosov, se zahvaljujem tudi tebi Peter, ki me spremljaš že toliko let in mi stojiš ob strani ter za ves tvoj trud, ki ga vlagaš v pridige na forumu in nas vsak teden tako preprosto in otroško vodiš k Bogu. Zelo mi je všeč ta razlaga in povezava, da lahko samo kot otroci premagujemo preračunljivost, hinavščino in koristoljubje, s tem, ko hrepenimo in zaupamo, smo neposredni in ohranjamo čudenje in občudovanje stvarstva in vsega, kar nam Bog podarja. V takem razpoloženju pravzaprav drugega sploh ne moreš 'poslati na Mars' ali ga grobo izkoristiti, ker ti tako paše.

"Polkicani smo, da z dejanji razodevamo božjo dobroto." Sv. Vincencij Pavelski

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 hours 48 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

»V svetu, kjer je vse mogoče kupiti, s svojo voljo določati in spreminjati, kjer je vse razgaljeno in podrejeno koristi, se otroška duša v nas pogosto utaplja. Zdravilo za to vidim prav v molitvi in še posebej v molitvi rožnega venca. Naj spomnim na dva dela rožnega venca, ki se mi zdita še posebej spodbudna, da v nas prebujata otroka, in sicer veseli ter svetli del… Zato vas… vabim, da v tem mesecu zremo Marijo in Jezusa v luči spopada med farizejem in otrokom v nas. V molitvi prosimo, da bi zmogli vedno dati prostor otroku v nas, da bo nad preračunljivostjo zmagovalo otroško hrepenenje in zaupanje, nad hinavščino iskrenost in neposrednost, nad koristjo skrivnost in čudenje.«

 

Vesela sem, da sem v nedeljo lahko bila pri sv. maši na Mirenskem Gradu. Pridiga v živo me še bolj nagovori, kot če jo samo preberem. Vsa je močna, posebej pa me nagovarja tale zgornja spodbuda. Vsak dan zmolim en del rožnega venca, ko sem na potovanju pa še kakšnega več ;), a mi do zdaj še ni prišlo na misel, da bi ob veselih in svetlih skrivnostih pomislila, kako v meni prebujajo otroka. Zdaj, ko si nas na to opozoril, Peter, se mi zdi čudovito, prav ganljivo, kot mi je ganljivo med mašo videti otroke, ki izpod kora, čez celo cerkev, kot predstavniki božjega ljudstva prinašajo na oltar darove. Prav živo si predstavljam Jezusa, kako jih je vesel in zdi se mi, da se v tistem trenutku na poseben način uresničujejo Njegove besede: »Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in ne branite jim, kajti takšnih je Božje kraljestvo.«

 

Nič ni lepšega kot otroško hrepenenje in zaupanje, iskrenost in neposrednost ter odprtost za skrivnost in čudenje. Naj nam tudi molitev rožnega venca pomaga odstranjevati v nas farizeja, da bo vse bolj svobodno zaživel otrok!

marjana
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 day 23 hours od tega
Pridružen: 10.01.2011

Ob prebranem mi je prisla naprej misel, da je otrok tudi trmast. Da zelo jasno ve, kaj hoce. In da ko ga ustavis, sicer joce in krici, a potem z velikim veseljem in zaupanjem pritece v tvoje narocje. Bog daj, da bi mi tako jasno vedeli, kaj hocemo - ceprav velikokrat zgreseno - in na koncu vedno z velikim veseljem in zaupanjem pritekli v Ocetovo narocje!

Vesna
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 19 hours 35 min od tega
Pridružen: 10.01.2012

Ko razmišljam o farizeju in otroku v meni, mi prihaja na misel, da se v farizejski drži pogosto prepoznam, ko "nekaj moram storiti". Ko so moja dejanja odraz nečesa, kar se po zunanjih merilih mora početi, ali čemur se moram odpovedati zaradi pravil samih, ne zaradi ljubezni.

Otrok v meni pa zaživi, ko "nekaj hočem", si nečesa želim ali po nečem hrepenim. Če uspem temu slediti, se ne ozirati na to, kaj se spodobi, ampak uresničiti to, k čemur me v globini vabi Bog, takrat je življenje lepo, polno in uresničeno.

Mihaela Ogrin
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 3 hours 34 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

V tem tednu sem opazovala kako preračunljivost in korist uničujeta otroško čudenje in hrepenenje. Ni več prostora za čudenje, neposrednost in zaupanje. Vse postane težko. Marijo prosim, naj nam izprosi, da ponovno odkrijemo otroka v nas in se z zaupanjem vržemo v božji objem.