Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

n27 Dolžni delež

9 odgovorov [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 6 hours 23 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Prilika o vinogradu in viničarjih

 

»Poslušajte drugo priliko! Bil je hišni gospodar, ki je zasadil vinograd, ga obdal z ograjo, izkopal v njem stiskalnico in sezidal stolp; in dal ga je v najem viničarjem ter odpotoval. Ko se je približal čas trgatve, je poslal svoje služabnike k viničarjem, da bi dobili njegov pridelek. Viničarji pa so njegove služabnike zgrabili in enega pretepli, drugega ubili in spet drugega kamnali. Nato je poslal druge služabnike, več kakor prej, in storili so z njimi prav tako. Nazadnje je poslal k njim svojega sina, rekoč: ›Mojega sina bodo spoštovali.‹ Ko pa so viničarji zagledali sina, so sami pri sebi rekli: ›Ta je dedič. Dajmo, ubijmo ga in se polastimo njegove dediščine!‹ Zgrabili so ga, vrgli iz vinograda in ubili. 40 Ko bo torej prišel gospodar vinograda, kaj bo storil s temi viničarji?« Rekli so mu: »Hudobneže bo kruto pokončal, vinograd pa dal v najem drugim viničarjem, ki mu bodo ob svojem času dajali pridelek.« Jezus jim je rekel: »Ali niste nikoli brali v Pismih: Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogalni kamen. Gospod je to naredil in čudovito je v naših očeh.

Zato vam pravim: Vzelo se vam bo Božje kraljestvo in dalo ljudstvu, ki bo obrodilo njegove sadove. Mt 21,33-43

 


 

Kaj so sadovi in delež, ki naj bi ga dali viničarji?

 

Prilika se zdi zelo jasna. Gospodar je prišel po svoj delež, najemniki vinograda pa so se vinograda polastili in niso hoteli dati gospodarju deleža, ki mu pripada. Še več, ubili so tako njegove služabnike kot njegovega sina. Da je takšno početje nedopustno, nam je najbrž povsem jasno. Zaplete pa se, če pomislimo, da je Jezus govoril o Izraelskem ljudstvu, ki mu je bila zaupana zgodovina odrešenja. Preroki in nazadnje božji sin so prihajali po delež, a ljudstvo ga ni hotelo dati. Kaj je ta delež, ki bi ga moralo dati Izraelsko ljudstvo? Kako naj bi Izraelci 'odšteli' delež, po katerega so prišli tako preroki kot Jezus sam?

Ob zahtevah po deležu sem pomislil na tri prilike, in sicer na priliko:

  • O talentih,
  • O sejalcu,
  • O poslednji sodbi.


V vsakem primeru lahko spoznamo, da Jezus govori o tem, da nam je Bog življenje podaril, zato od nas pričakuje, da ga podarjamo. Še več, nimamo pravice nad njim, ampak smo najemniki in smo ga dolžni vedno znova razprostreti pred Gospodarjem, ki prihaja iskat sadove.

Prilika o talentih nam govori, da smo poklicani v življenje s svojimi darovi, da bi iz njih naredili kar največ. Pomnožili naj bi 'začetni kapital', razvili naj bi se v največji možni meri. Bog, kot skrben gospodar želi, da se zavedamo, da nam je življenje dano v upravljanje in ne v last. On sam pričakuje obresti. Kaj so te obresti? Bog pričakuje, da razvijam vse svoje sposobnosti in v sebi upodobim končno podobo, ki si jo je zamislil že ob spočetju. Vse kar smo, je Bog namenil kot dar za nas, ki naj bi se razvijal v dar za druge.

Priliko o sejalcu razumem kot priliko o odgovornosti do družbenega okolja. Seme, ki ga sejalec seje, pada na različna tla. Je božja beseda, ki želi v nas rasti in želi, da se v nas pomnoži. Ob tem razmišljam, da smo odgovorni za okolje, ki ga tej besedi pripravljamo. Kjer koli smo, smo poklicani, da ustvarjamo ugoden prostor, kjer bo božja beseda lahko rasla. Smo pred izzivom, da ustvarjamo:

  • Prostor iskrenega dialoga in iskanja ali prostor hinavščine in ugajanja,
  • Prostor zavzete rasti ali prostor lagodnega uživanja,
  • Prostor zavzetega življenja za druge ali prostor sebičnega izkoriščanja.

V priliki o poslednji sodbi pa Jezus govori o konkretni skrbi za svoje bližnje. Vprašanje pri tej sodbi je: Kdaj smo te videli lačnega, žejnega, nagega itd. V življenje smo navsezadnje poklicani, da služimo in ne iščemo lastno korist. V priliki o usmiljenem Samarijanu Jezus jasno pokaže, da je sta bila duhovnik in levit slepa za stisko bližnjega z opravičilom, da hitita k božji službi, medtem ko je 'neugledni in neizbrani' Samarijan reveža videl, ga srečal in zanj poskrbel.

V tej luči lažje razumem, kaj nam hoče Jezus povedati v priliki o vinogradu in viničarjih. Izraelsko ljudstvo se je polastilo odrešenja, imelo se je za izbrano, pozabilo pa je na bistveno: Izbrano je bilo, da ponese odrešenje svetu, da je svetu luč, da prinese besedo božje ljubezni in božjega usmiljenja med ljudi. Najprej naj bi božjo ljubezen in božje usmiljenje živelo samo znotraj sebe, potem pa naj bi to prineslo drugim narodom. In kaj je storilo? V napuhu je spreziralo druge, oslepelo za bližnjega in sicer tako zelo, da je spregledalo celo samega božjega sina.


Smo kristjani kot novo božje ljudstvo kaj drugačni? Bojim se, da v nas ljudje prepoznajo predvsem viničarjev, ki so pozabili na svoj dolžni delež.

Mirjam
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 weeks 1 day od tega
Pridružen: 09.10.2017

Že od malega se spomnim, kako me je jezil ta evangelij. Zakaj me jezijo viničarji, sem nekako vedela: ker so res delali očitno slabe stvari. Nisem pa razumela, zakaj me grozno jezi tudi gospodar, saj ni storil nič takega, za kar bi ga lahko obsodila.

No, ko sem prebrala, Peter, tisti stavek, »da nam je Bog življenje podaril, zato od nas pričakuje, da ga podarjamo. Še več, nimamo pravice nad njim, ampak smo najemniki in smo ga dolžni vedno znova razprostreti pred Gospodarjem, ki prihaja iskat sadove,« mi je postalo jasno, kaj je s tem gospodarjem. Ubistvu me je razjezila tudi cela pridiga. Ob tako nazornih razlagah viničarjev in gospodarja se ne morem »malo potolažit«, da mogoče pa Jezus vseeno ni tako resno mislil!

Hkrati me je tudi bolelo spet videti svojo grešnost: da še zdaleč nisem tam, kjer bi rada bila, saj se mi zatakne že čisto na začetku. Takooo zelo se mi lušta imeti življenje v svojih rokah, delati kar se meni zdi fajn, se potrudit samo znotraj svojega lagodja in koristi, ravno toliko, da malo pomirim slabo vest in izpadem »pridna«. Na žalost je moj domet truda »za še koga drugega razen zase« velinoma skrčen bolj na našo družino. In si zelo težko priznam, da je moje razmišljanje še daleč od skrbi, kako bi lahko s svojim življenjem in darovi prispevala k širšemu dobremu.

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 8 hours 52 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

Peter, hvala za to močno pridigo! Ob njej razmišljam, kako ostudne sadove rodijo naša nadutost in naše posesivne drže, če si jih ne priznavamo in se jih stalno ne osvobajamo. Pregovor »iz malega raste veliko«, velja tudi za napuh in posesivnost. Vemo, kako hitro se v nas prebudi jeza in argesivnost, ko se kdo dotakne tega, kar ljubosumno hočemo imeti samo zase. In ko te agresije v sebi nočemo videti, prihaja celo do fizičnega nasilja – vse do umorov, in to nad tistimi, ki želijo od nas samo 'dolžni delež'… Naj nam Bog da milost, da bi zelo zares vzeli tele misli iz pridige:

 

»Gospodar je prišel po svoj delež, najemniki vinograda pa so se vinograda polastili in niso hoteli dati gospodarju deleža, ki mu pripada. Še več, ubili so tako njegove služabnike kot njegovega sina... Izraelsko ljudstvo se je polastilo odrešenja, imelo se je za izbrano, pozabilo pa je na bistveno: Izbrano je bilo, da ponese odrešenje svetu, da je svetu luč, da prinese besedo božje ljubezni in božjega usmiljenja med ljudi… In kaj je storilo? V napuhu je spreziralo druge, oslepelo za bližnjega in sicer tako zelo, da je spregledalo celo samega Božjega Sina. Smo kristjani kot novo božje ljudstvo kaj drugačni? Bojim se, da v nas ljudje prepoznajo predvsem viničarjev, ki so pozabili na svoj dolžni delež.«

 

In zopet me nagovarjajo vzporednice z nagovorom papeža Frančiška:

»Ko je prišel čas trgatve, je gospodar poslal svoje služabnike, da bi zbrali sadove. Toda vinogradniki so zavzeli posesivno držo. Niso se več imeli za preproste upravitelje temveč za lastnike in niso hoteli izročiti pridelka. S služabniki so grdo ravnali tako, da so jih ubili. Gospodar pa je bil z njimi potrpežljiv. Poslal je druge služabnike, še več kot prvič, toda izid je bil isti. Na koncu se je odločil poslati svojega sina. Toda ti vinogradniki, jetniki svojega posesivnega obnašanja, so ubili tudi sina, da bi imeli njegovo dediščino… Preko stanja slabosti in greha, Bog še naprej daje v obtok 'novo vino' iz svojega vinograda, to je usmiljenje… Samo ena ovira je lahko pred to vztrajno in nežno Božjo voljo in to je naša nadutost, ošabnost, ki včasih postane tudi nasilna! Pred takšno držo in kjer ni sadov, pa Božja Beseda ohrani svojo moč grajanja in opominjanja: 'Vzelo se vam bo Božje kraljestvo in dalo ljudstvu, ki bo obrodilo njegove sadove'.«

 

V pridigi se me je močno dotaknila tudi tale misel:

»Kjer koli smo, smo poklicani, da ustvarjamo ugoden prostor, kjer bo božja beseda lahko rasla. Smo pred izzivom, da ustvarjamo:

·         Prostor iskrenega dialoga in iskanja ali prostor hinavščine in ugajanja,

·         Prostor zavzete rasti ali prostor lagodnega uživanja,

·         Prostor zavzetega življenja za druge ali prostor sebičnega izkoriščanja.«

 

Včasih bi se rada slepila, da je še kakšna srednja pot, pa je, hvala Bogu, ni. Kristus je v evangelijih zelo jasen, žal pa smo mi tisti, ki delamo meglo in potem jamramo, kako je Evangelij težak in kako se ga ne da živeti… Res, kjer ni prostora za iskren dialog, skupno POT v iskanju RESNICE, zavzetost za rast in ŽIVLJENJE za druge, tam se bohotijo hinavščina, ugajanje, lagodno uživanje in izkoriščanje. Tu ni kaj filozofirat – na dveh stolčkih se ne da sedet in 'dvema gospodoma' ni mogoče služit.

Vesna
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 day 1 hour od tega
Pridružen: 10.01.2012

 "V vsakem primeru lahko spoznamo, da Jezus govori o tem, da nam je Bog življenje podaril, zato od nas pričakuje, da ga podarjamo. Še več, nimamo pravice nad njim, ampak smo najemniki in smo ga dolžni vedno znova razprostreti pred Gospodarjem, ki prihaja iskat sadove."

Zdi se mi, da šele zadnje čas počasi sprejemam, da sama nisem gospodar svojega življenja. Čeprav bi vedno znova rada imela Boga ob sebi le, kolikor mi On lahko služi, se resnično lahko umirim le, če verjamem, da On bolje ve, kako se v življenju lahko uresničim. Res je v svetu, kjer je glavni zakon samoureničitev, kar noro sprejeti, da je potrebno iskati Božjo voljo in svojo podrejati Njegovi.

Šele v zavesti, da je vse, kar imam -telesno, duševno in duhovno- pravzaprav Njegovo in sem samo najemnica, postaja logična odgovornost do darov, ki mi jih je podaril. Gotovo bi bilo življenje nas, kristjanov veliko bolj prežeto s služenjem, če bi imeli neprestano v zavesti, da se bo Gospodar nekoč vrnil in terjal svoj delež.

GorazdLapanja
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 22 hours 42 min od tega
Pridružen: 07.12.2016

 V luči tega življenja se večkrat sprašujem kako lahko živim v vsem tem zgoraj opisanem. Priznam, da mi je naporno včasih razmišljati ali celo živeti miselnost kako jaz sejem in kaj imajo drugi od tega. Sam se moram strogo brcati samega sebe, da živim v stiku sam sabo in potem še z drugimi, če ne hitro odklopim in nisem več na trdih temeljih in tako lahko sejem v prazno. predvsem mi je ena velika naloga kako vztrajati pri otrocih in jim dajatai pravo seme. Včasih, ko me grabi lenoba vidim, da vse vsi otroci tavajo okrog mene brez kakšenega jasne smeri, v kolikor se znam postaviti na temelj je stanje boljše in to je isto v zakonskem odnosu.

Kar se tiče talentov imam včasih preveč pomislekov, da talenti, ki jih jaz doživljam niso preveč na nivoju, da bi jih lahko delil z drugimi in potem se zapiram in ne kažem svojega znanja navzven. Ta plat življenja mi ponuja veliko izivov kako živeti svobodno in širiti svoje talente tudi na druge.

Lažje mi pa je svoje talente predajati na tiste, ki vidim, da so šibkejši in tu potem vidim, da lahko lačne nažejam. Kjer pa čutim, da je tisti drugi močnejši pa izgubim pogum širitve svojih talentov. Tukaj mi je včasih problem sprejeti kritiko na področju, kjer sem prepričan, da ga obvladam.

 Gorazd Lapanja 

 

marjana
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 5 hours 45 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Mene najbolj nagovarja misel, da nam je življenje dano v upravljanje in ne v last. Po eni strani me pomiri in razbremeni.8

Tamara Kobal
Slika za %user
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 5 weeks 6 days od tega
Pridružen: 10.01.2011

"Bog pričakuje, da razvijam vse svoje sposobnosti in v sebi upodobim končno podobo, ki si jo je zamislil že ob spočetju. Vse kar smo, je Bog namenil kot dar za nas, ki naj bi se razvijal v dar za druge."
Zmanjka mi podoba dobrega Očeta, ki želi da se razvijam, rastem in sem tudi dar za druge. Vse preveč krat se mi upira napor, ki je potreben, da to uresničujem. Moram si jasno priznati odpor in zaupati, da borez napora tudi veselja ni.

Neža
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 4 days 2 hours od tega
Pridružen: 31.05.2011

Nagovarja me, da "...smo poklicani v življenje s svojimi darovi, da bi iz njih naredili kar največ. Bog, kot skrben gospodar želi, da se zavedamo, da nam je življenje dano v upravljanje in ne v last. Bog pričakuje, da razvijam vse svoje sposobnosti in v sebi upodobim končno podobo, ki si jo je zamislil že ob spočetju."

Razmišljam, katere so moje sposobnosti, ki naj bi jih razvila, po moje dam na njih premalo poudarka. Kot je napisala Marjana, je res pomirjajoče dejstvo, da nam je življenje dano v upravljanje, ne v last, a kaj ko bi tolikokrat imela vse pod nadzorom, kot da bom kaj izgubila, če spustim...

 

 

Urška Smerkolj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 20 hours 29 min od tega
Pridružen: 30.01.2011

Tudi jaz bi rada imela svoje življenje pod svojim nadzorom. Pa  vedno uhaja. Kot bi lovila lasten rep. Tudi meni zmanjka podoba dobrega Očeta. Nič mi ne bo vzeto, veliko lepega mi želi dati, pa se mu upiram. Želim si, da bi se mu lahko prepustila kot majhen otrok in se od svojih lastnih načrtov, strahov in pričakovanj, spočila v Njegovem naročju.

Gregor
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 week 2 days od tega
Pridružen: 09.03.2011

Jaz sem ob prebiranju tega odlomka pomislil na to, kaj bi lahko bilo tisto, kar nam je dano v upravljanje. Strinjam se, da brez obotavljanja pomislim na talente in priložnosti, ko njihovo uporabnost bolj ali manj uspešno vračam bližnjim. Lahko bi ocenil, da pri tem nimam večjih težav.  Drugo, na kar pomislim, da nam je dano v dar, so otroci. Tu se stvari že bolj zapletejo, saj se vedno znova ujamem v spoznanju, da so otroci, bolj ko odraščajo, manj v moji zavesti. Tretje, s čimer pa pravzaprav še nimam izkušenj, pa je dejstvo, da mi je dana v upravljanje cela fundacija. Zaenkrat lahko za prave odločitve na tem področju samo molim in zaupam, da mi ob "trgatvi" ne bo potrebno ubijati gospodarjevih služabnikov in sina.