Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

n26 Sv. Vincencij - Temelj spreobrnjenja in oznanjevanja

4 odgovori [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 12 hours 25 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Grešniki pojdejo v Božje kraljestvo

Tisti čas je Jezus rekel velikim duhovnikom in starešinam ljudstva: »Kaj se vam zdi? Nekdo je imel dva sina. Stopil je k prvemu in rekel: ›Sin, pojdi danes delat v vinograd!‹ Ta je odgovóril: ›Nočem.‹ Toda pozneje se je premislil in šel. Stopil je k drugemu in rekel isto. Ta je odgovóril: ›Grem, gospod,‹ vendar ni šel. Kateri od teh dveh je izpolnil očetovo voljo?« Rekli so: »Prvi.« Jezus jim je dejal: »Resnično, povem vam: Cestninarji in nečistnice pojdejo pred vami v Božje kraljestvo. Janez je namreč prišel k vam po poti pravičnosti in mu niste verjeli, cestninarji in nečistnice pa so mu verjeli. Vi ste to videli in se tudi pôtlej niste skesali, da bi mu verjeli.« (Mt 21,28-32)



Preteklo nedeljo smo razmišljali, kaj je temelj prenove. Danes je pred nami Vincencij Pavelski ustanovitelj nas lazaristov in soustanovitelj sester usmiljenk. Hkrati je zavetnik vseh karitativnih ustanov. Ko pogledamo na njegovo podobo, vidimo da drži dva simbola v rokah: Sveto pismo in križ. Torej dva temelja prenove sta že simbol njegovega delovanja. Kdor ga pozna pa ve, da zanj držita tudi druga dva, o katerih smo govorili preteklo nedeljo tj. delo oz. služenje in skupnost. Poglejmo, kako so ti temelji zaznamovali njegovo življenje.

 

Temelj Vincencijevega spreobrnjenja in oznanjevanje

 

Vincencij je svoje življenje začel s sanjami o pomembnih službah in dobrem zaslužku. Bog pa ga je s svojo milostjo spremljal in mu pomagal do novih spoznanj. V pehanju za denar in uspeh je doživel marsikatero razočaranje. Počasi je z božjo pomočjo dojel, da njegovi načrti ne vodijo do sreče.

Od tega kar mu paše, do tega, kar hoče Bog

Ko je mnogih preizkušnjah in razočaranjih videl, da se mu življenje obrača v drugo smer kot je želel, je začel spoznavati, da življenje ni v njegovih rokah. Spoznal je, da se mora izročati v roke Previdnosti.

Takole piše: »Toda vprašali boste, kaj naj delamo. Delali bomo, kar hoče naš Gospod, to pa je nenehno vztrajanje v odvisnosti od njegove Previdnosti.« … »Prepustimo se božji previdnosti in varujmo se, da bi jo prehitevali. Pri delu me tolaži misel, da sem vedno sledil veliki Božji previdnosti in da se nikdar nismo podajali tja, kamor nas Previdnost ni klicala.«

Od besed in sanj k dejanjem

Vincencij se je srečal z različnimi sloji ljudi od kmečkega do visokega. Najbrž mu je prav njegov kmečki stan pomagal razumeti, da so pobožne misli brez dejanj prazne. Če ne seješ, ne moreš žeti. Ljubezen brez dejanj je mrtva.

Zato pravi: »Ljubezen ni ljubezen, če ni dejavna. Ne rešujejo nas dolge molitve in pobožno vdihovanje, še zlasti ne hlastanje za sladkimi čustvi, ki se sprevržejo v sentimentalno pobožnost, ki ni drugega kot materializem v duhovnem življenju. Ljubiti je treba zares: »Ljubimo Boga v potu svojega obraza in z delom svojih rok.«

Od udobja k logiki križa

Vincencij je spoznaval, da je vsak, ki hoče kaj ustvariti, pred izzivom, da sprejme križ. Kdor križa ne sprejme, začenja propadati. Križ ga doleti, a to je križ, ki izziva k novemu pogledu na življenje. Le če se križa oklenemo kot poti v novo življenje, smo lahko ustvarjalni. Vincencij se je tega zavedal, zato je priporočal mrtvenje tj. umiranje lastnim predstavam in željam, da bi bili odprti za tisto več, kar nam ponuja Bog. Prav tako je spodbujal k odpovedovanju, da bi lahko naredili več dobrega za druge.

»Stvari (v življenju) utegnejo biti dokaj različne od naših načrtov, ker jih Previdnost večkrat postavi na glavo. Kdo torej ne vidi, da se mora misijonar mrtviti. … Kajti če se ne mrtvimo, kako bomo mogli pretrpeti vse, kar nas čaka v različnih nalogah.«

Od tekmovalnosti k sodelovanju

Prava skupnost se rodi iz želje, da bi naredili več dobrega. Nobena skupnost ne more živeti, če se vrti okrog same sebe: ne družina, ne župnija, ne cerkev, ne država. Vedno moramo delovati v korist vseh. Sveti Duh se daje posamezniku in skupnosti, da prinaša bogastvo vsem in si ga ne prilašča.

Takole je Vincencij molil: »Prosimo te, naš Bog, da napraviš iz nas vseh kot iz prvih kristjanov eno srce in enega duha. Daj nam milost, da ne bomo imeli dveh src in dveh duš, ampak eno samo srce in eno samo dušo, ki naj oblikuje in zedinja vso skupnost; vzemi nam naša lastna srca in duše, ki se oddaljujejo od edinosti; odvzemi naše posebno ravnanje, v kolikor ni skladno z ravnanjem vseh« (XII, 250).

Naj to, kar je spreminjalo Vincencija in ga vodilo pri delu za ljudi okrog njega, spreminja in vodi tudi nas!

Andreja
Slika za %user
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 week 6 days od tega
Pridružen: 10.01.2011
Mene v tokratni pridigi nagovarja pot spreobrnjenja in Vincencijevo hrepenenje, ki ga je kljub zgrešenim predstavam pripeljalo na pravo pot. Brez hrepenenj, brez živosti človek nič ne more - s hrepenenji, pa tudi če odbluzi, ga Bog spremlja in vodi v pravo smer. 
Dobro si je zapomniti tudi te Vincencijeve besede:
- slediti Božji Previdnosti
- Ljubezen ni ljubezen, če ni dejavna,
- misijonar se mora mrtviti,
- prosimo, da  bi bili enega srca in enega duha.
Hvaležna sem za Vincencijev zgled, živost in iskanje in hvaležna za Petra, ki mu je v iskanju Božje volje, vztrajanju in dejavni ljubezni tako zelo podoben. Tudi jaz si želim iti po tej poti. Se pa pri sebi še vedno srečujem z željo po udobju in je včasih presneto težko vstati in narediti, kar je potrebno. Pa sanje ... ja včasih bi kar odsanjal ali se vrtel v nekih slikcah in fantazijah, in nenazadnje bil pomemben in si privoščil, kar ti paše. Pri sebi vidim, da mi je v veliko pomoč v tej bitki odpoved. To me krepi in mi daje moč, pa tudi zdrav razum. Da se odpovem preprostim majhnim razvadam, ki se zdijo neškodljive, a te v resnici počasi peljejo v napačno smer ('brklanje' po telefonu, pojedanje, zgubljanje po spletnih trgovinah ...). Sv. Vincencij, prosi za nas.

"Polkicani smo, da z dejanji razodevamo božjo dobroto." Sv. Vincencij Pavelski

nuša
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 3 days 13 hours od tega
Pridružen: 10.01.2011
V pridigi me najbolj nagovarjata mrtvenje in to, da se prava skupnost rodi iz želje, da bi naredili več dobrega (od tekmovanja k sodelovanju). Oboje mi je v izziv, saj v odpovedi vedno znova srečam krivico, ki je večkrat ne presežem in ker me še vedno večkrat vodi tekmovanje in dokazovanje, kot pa želja po sodelovanju in po tem, da bi skupaj naredili več dobrega. 
 
Vendar imam okus po tem, da je lepše, če sodelujem, kot če tekmujem in da sem bolj zadovoljna, ko se zmorem odpovedovati, kot če samo grabim zase. Gospod, pomagaj mi vedno znova presegati sebične želje in lenobo, da Ti bom lahko sledila!
 
 

"Ne bojte se! Široko odprite vrata Kristusu!" (papež Janez Pavel II.)

Beni
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 week 4 days od tega
Pridružen: 19.01.2020

Oj, mene v pridigi nagovarjajo tile stavki.

 
- Od tega kar mi paše, do tega kar hoče Bog. 
- Od besed in sanj k dejanjem
- Od udobja k logiki križa
- Od tekmovalnosti k sodelovanju 
 
Spraševati se moram, kaj od mene želi Bog in biti prepričan, da tisto kar mi paše ni Njegova volja. Kot pravi Vincencij  ''Ljubimo Boga v potu svojega obraza in z delom svojih rok.'' Sprejeti moram, da je to edini način, da najdem srečo in naredim kaj dobrega. Vidim, da sam še vedno prevečkrat hlastam za sladkimi čustvi, kar pa me samo znervira. Pozabljam, da kadar so stvari težke jih moram nositi in razmišljati kako naprej, drugače se začnem bati svoje lastne sence. In čutim, da je odpoved tu res edina možnost, da postanem močnejši. Sam sem zelo tekmovalen, to vidim pri družabnih igrah ali športu. Ali pa v odnosih. Nočem biti sam in zavedati se moram, da je želja da naredimo več dobrega za druge edino kar me odvrača od tega da bi se vrtel okrog sebe. 
Želim iti po tej poti spreobrnenja, ki jo je prehodil Sv. Vincencij in hvala ti Peter za tako oprijemljivo pridigo in tvoj zgled. 
 
 

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 15 hours 44 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

Hvala za to lepo pridigo!
Mene vedno znova nagovarja in prav razveseli dejstvo, kako se vse povezuje. Ob praznovanju Kvatrnice smo razmišljali o štirih temeljih prenove in pri Vincenciju odkrivamo, da prav na teh štirih temeljnih kamnih gradi svojo duhovno zgradbo. Vsi ga poznamo kot neutrudnega delavca v služenju ubogim in graditelja živih občestev, da je to lahko bil, pa se je moral prej z vsem bitjem okleniti Kristusovega križa in stalno zajemati moč in navdih iz Božje besede. Po spreobrnjenju je postal Evangelij njegovo življenjsko vodilo: »Poslal me je, da oznanim evangelij ubogim!«

Naj nam vsem sv. Vincencij izprosi milost, da bi tudi mi svoje življenje gradili na teh štirih temeljih in se ob njih vedno znova prenavljali, da nam bo postalo kristalno jasno, da »Ljubezen ni ljubezen, če ni dejavna.« In da je treba ljubiti »Boga v potu svojega obraza in z delom svojih rok.«