Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

n25 O Bogu, bližnjih in o življenju

8 odgovorov [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 6 hours 20 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Delavci v vinogradu

 »Nebeško kraljestvo je namreč podobno hišnemu gospodarju, ki je šel zgodaj zjutraj najet delavce za svoj vinograd. Z delavci se je pogodil za en denarij na dan in jih je poslal v svoj vinograd. Okrog tretje ure je šel ven in videl druge na trgu postajati brez dela. Tudi tem je rekel: ›Pojdite tudi vi v vinograd, in kar je prav, vam bom dal.‹ In so šli. Okrog šeste in okrog devete ure je spet šel ven in storil prav tako. In ko je šel ven okrog enajste ure, je našel druge, ki so tam postajali, in jim je rekel: ›Kaj postajate tukaj ves dan brez dela?‹ ›Ker nas nihče ni najel,‹ so mu dejali. Tedaj jim je rekel: ›Pojdite tudi vi v vinograd!‹ Pod noč pa je gospodar vinograda rekel svojemu oskrbniku: ›Pokliči delavce in jim plačaj. Začni pri zadnjih in končaj pri prvih.‹ Pristopili so torej tisti, ki so prišli okrog enajste ure, in dobili vsak po en denarij. Ko so prišli prvi, so mislili, da bodo dobili več, vendar so tudi oni dobili vsak po en denarij. In ko so to prejeli, so godrnjali nad hišnim gospodarjem, češ: ›Ti zadnji so delali eno uro in si jih izenačil z nami, ki smo prenašali težo dneva in vročino.‹ Odgovoril je enemu izmed njih: ›Prijatelj, ne delam ti krivice. Ali se nisi pogodil z menoj za en denarij? Vzemi, kar je tvojega, in pojdi! Hočem pa tudi temu zadnjemu dati kakor tebi. Ali ne smem storiti s svojim, kar hočem? Ali je tvoje oko hudobno, ker sem jaz dober?‹ Tako bodo zadnji prvi in prvi zadnji.« Mt 20,1-16


 

O Bogu, bližnjih in o življenju

 

Ni si težko pričarati razpoloženja, ki je vladalo na sceni, ki jo opisuje današnja prilika. Ljudje čakajo in obupujejo. Vse je krivica. »Nihče nas ni najel,« se ponavlja kot refren. Gospodar pa obljublja pošteno plačilo. Če vlada na 'trgu dela krivica in obup', pa vlada v pričakovanju plačila upanje. Mogoče bom pa danes dobil več kot zadnjič. In spet zavlada krivica! Kako da eni vedno dobijo nepošteno več!

Najbrž nam ni težko prenesti današnjega evangeljskega odlomka v naš vsakdan. Iz te turobnosti in krivičnosti nas ne more rešiti gola matematična logika. Ne gre, preprosto ne gre. Kajti to, da nekdo dobi za eno uro dela enako kot tisti, ki je delal ves dan, to preprosto ni pošteno. Kaj lahko reši to občutje ujetosti v krivico? Jezus nam ponuja odgovor, ki ga razumem kot povabilo k spreobrnjenju našega pogleda na troje: na Boga, na bližnjega in na življenje.

Bog                        Če pogledamo okrog sebe in v svoje življenje, verjetno lahko rečemo podobno kot delavci, ki so čakali na delo ali tisti, ki so delali ves dan in dobili enako. Bog zakaj tako? Včasih sem se jezil na Boga, kako da ne vidi, da bi moralo biti drugače. Danes se ob njem vedno sprašujem le eno: Kaj hočeš s tem povedati? In želim ohraniti v sebi vedno isto misel: Ti si dober! Vse kar delaš, je dobro! Vse kar dopustiš, da se zgodi, pa naj bo še tako grozno, je v tvojih očeh dobro. Kar ti delaš, je prav.

Dragi bratje in sestre, naša molitev je lahko smiselna le, če imamo v zavesti vedno, da je pred nami dober in skrben Oče. Bog ni veliki programer, ki se včasih za velikim ekranom zmoti, potem pa se zgodi, da mi trpimo. On je vedno dober. On se ne zmoti!

Vse, kar nam daje, je dobro: tako bolezen kot zdravje, uspeh kot neuspeh. Nič mu ne uide izpred oči: vidi nas, ko trpimo, in trpi z nami; vidi nas, ko se veselimo in se veseli z nami; vidi nas, ko smo brez volje in nas spodbuja itd. On je je vedno dober!

Čeprav se mogoče sliši čudno: Da razumemo, da je Bog dober, da ga lahko kot takšnega vedno in povsod prepoznamo in doživljamo, potrebujemo zaupno molitev, v kateri si to tudi dopovedujemo in izprosimo milost. Brez molitve in razmišljanja tako o njem kot o svetu bomo težko prav gledali na Boga. Zato je tako pomembno, da so naše molitve vedno usmerjene prav v oblikovanje prave podobe o Bogu. Prilika govori še o ne čem:

Bližnji                   V zgodbi vidimo delavce, ki ponavljajo isti refren: Nihče nas ni najel. Gotovo je to tudi res. Niso mogli delati, če jih nihče ni najel. A na nek način s tem že sporočajo, da je njihovo življenje v rokah bližnjih in da so ti kruti in hudobni, da so tekmeci ali gospodarji, nikoli pa prijatelji ali bratje. Ta ista podoba bližnjega se pokaže tudi pri delitvi plačila. Ko so prišli po plačilo tisti, ki so delali ves dan, so bili jezni tako na gospodarja kot na tiste, ki so delali veliko manj.

Jezus govori o bližnjem kot o bratu in sestri. Oba sta v Očetovi luči deležna enake skrbi. Želi jima dati največ, kar je mogoče. Mi pa bližnjega največkrat ne doživljamo kot brata, ampak kot tekmeca. Pravzaprav je logično: Če Bog ni dobri Oče obeh, je bližnji moj tekmec in ne brat. Če pa je Bog dober Oče, potem je razumljivo, da je drugi moj brat in ne tekmec.

Življenje             v tej priliki se zdi krivično. Neko mračno tlačanstvo. Čakanje, da te drugi vzame na delo, negotovost ali boš delo dobil. In ko dobiš delo, ostaja negotovost glede plačila. Vse skupaj se zdi ena sama krivica. A spet je tu vprašanje perspektive. Če smo vrženi v svet kot zverinjak ali športno areno, potem je življenje krivica. Drugi so tekmeci in gospodar se nad nami izživlja. Le če je Bog dober Oče, je življenje vedno lepo. Tudi delo postane dejansko soustvarjanje z Bogom.

Molimo, dragi bratje in sestre, da bi videli Boga kot dobrega očeta, ki nam vedno daje najlepše plačilo. Molimo, da bi v drugem vedno videli brata in sestro in ne tekmeca. Molimo, da bosta življenje in delo dar in ne krivica.

Dolores
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 week 3 days od tega
Pridružen: 17.03.2011

Se mi zdi, da teh dveh prilik o delavcih v vinogradu in drugi o izgubljenem sinu, ki se vrne domov k očetu, z mojim omejenim človeškim umom nikdar ne bom uspela dojeti v smislu Božje logike, temveč vedno le kot krivico.

 

Pred časom pa sem prebirala knjigo Koliba (avtor William Paul Young) v kateri se glavni junak Mack prav tako sprašuje, kakšna je ta ljubezen Boga, ki je dopustil ugrabitev in smrt njegove najmlajše hčerke. Nikakor ne more dojeti, da je naš nebeški oče dober in polen ljubezni do nas. V svoji Veliki žalosti in bolečini se oddalji od vere dokler .... ne preživi čudovitega vikenda v kolibi, kraju kjer je bila usmrčena njegova najmlajša, v družbi svete trojice. Bralec lahko vse tri dni v dialogih med Macom, Očetom, Sinom in Svetim Duhom odkriva točno to kar je v svoji pridigi zapisal Peter:

"Ti si dober! Vse kar delaš, je dobro! Vse kar dopustiš, da se zgodi, pa naj bo še tako grozno, je v tvojih očeh dobro. Kar ti delaš, je prav."

 

marjana
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 5 hours 42 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

 Dozivljam, da mi sprejemanje Bozjega pogleda prinasa mir, jeza in krivica pa zagrenjenost in prepirljivost. Zato mislim, da se splaca zaupat. 

Janja Z.
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 week 1 day od tega
Pridružen: 18.03.2014

Meni je pa dala misliti razlaga neznanega cerkvenega učitelja iz 4. stol., ki jo je včeraj v pridigi omenil župnik v Litiji. Sva bili skupaj s S. Slavico, tako da me boš lahko popravila, če kaj ne bo prav:

Vinograd je svet. Bog je v vinograd zgodaj zjutraj poslal delat Adama. Okrog trejte ure (ob 9h) mu je sledil Noe. Opoldne Mojzes. Popoldne preroki. Nazadnje, 11. uro oz. ob 17h pa so prišli delat apostoli in mi.

To mi je dalo misliti! Se pravi, mi smo tisti, ki delamo zadnjo uro in dobimo enako plačilo! Verjetno se marsikdo izmed nas (no, vsaj jaz:) slej ali prej po tihem (včasih pa tudi na glas) misli, da dela več kot ostali in dobi za to enako plačilo in da to pa res ni pošteno... No, v resnici se nimamo kaj žalit:)...

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 8 hours 49 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

Hvala za pridigo, Peter! Kako drži, da je srčika vseh naših težav z Očetovo' krivičnostjo' naša izkrivljena podoba o Očetu, ki jo je uspel hudič že v raju vriniti Evi in Adamu in s katero se je v puščavi v prvi skušnjavi drznil približati tudi Jezusu… Kako, da nam ob tej evangeljski priliki pride najprej na misel: 'Kako krivičen je gospodar vinograda!' Zakaj nam ne pade najprej na pamet: 'Kako je dober, kako velikodušen v svoji ljubezni, kako razsipen v dobroti! …'

 

Sem vesela, Janja, da si napisala to, kar naju je včeraj obe nagovorilo pri sv. mašah v Litiji. Meni poleg te razlage cerkvenih očetov zelo močno ostaja še druga, namreč, da je vinograd, v katerega nas Gospodar kliče na delo, naše lastno življenje -naša neumrljiva duša. V ta vinograd smo vsi poklicani na delo in to že od zgodnje jutranje ure, da bi lahko vinograd dobro obrodil, da bi rodil žlahtno grozdje, ne viničje… Mi pa smo taki, da nekomu 'kapne' že zgodaj, da je potrebno it na delo, drugim sredi dopoldneva, nekaterim opoldne ali šele popoldne, nekaterim pa na zadnjo uro… In Gospodar ob vseh urah išče, čaka in je vesel tudi tistega, ki pride zadnjo uro…

 

Župnik je omenil še en lušten primer iz svojega otroštva. Doma imajo vinograd in s starejšim bratom sta ob trgatvi, takoj ko sta se vrnila iz šole, morala it pomagat trgat grozdje. Mlajša sestrica pa je lahko ostala doma. Pri trgatvi je pomagal tudi stric in da bi spodbudil njuno zagnanost, je rekel: »Fanta, če bomo zelo pridni in s trgatvijo končamo do večera, vaju bom jutri peljal v cirkus (ki je tiste dni gostoval v bližini).« Zelo sta se potrudila in res so končali do večera. Veselila sta se prihodnjega dne. Drugi dan pa sta oče in stric odločila, da gre z njimi v cirkus tudi mlajša sestrica. Fanta sta se ujezila in protestirala, češ da je to velika krivica. Ona dva sta si obisk cirkusa zaslužila s trdim delom, sestrica pa ni v vinogradu naredila nič… Oče je odločil, da vseeno gre zraven, ker si to želi in ker je tudi ona njihova…

 

To je to, kar nam Jezus govori o svojem in našem Očetu… In je lepo, če tudi nam največkrat ne paše.

GorazdLapanja
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 22 hours 39 min od tega
Pridružen: 07.12.2016

Hvala vsem, ki si vzamete čas in delite svoja razmišljanja na evangelije. Spodbudil bi tudi druge, ki berete stvari na forumu, da si naše poglede podelimo med seboj.

Večkrat se dogaja, da določeno stvar za katero smo prikrajšani, da jo čutimo koz krivico. Ugotavljam, da sam v danem trenutku nisem vedno sposoben, da bi zadevo analiziral in se znal umiriti, po prespani noči in zaupanju, lahko potem sprejmem, da tudi, če sem bil prikrajšan za določeno stvar, da ni vedno krivica. Tudi v bližnjih večkrat vidimo tekmovalce in ogroženost, da bodo nas prehiteli. Spet je potrebno garanje, zaupanje in vero v Boga, da smo vsi na poti in ni krivica, če je nekdo en korak pred nami. Mi pa večkrat doživljamo, da smo v takih trenutkih poraženci in nesposobni.
Tudi mene jezijo stvari, če nekdo naredi bolje kot jaz in je potem pohvaljen, pa se moram umirjati, da sem tudi sam naredil dobro po svojih zmožnostih. V Bogu zaupati, da smo vsi enaki, ne smemo pa se preveč obremenjevati na poglede današnje družbe, ker tam je zmagovalec le eden.
Zaupajmo in se zavedajmo, da smo vedno na poti skupaj.

 Gorazd Lapanja 

 

Neža
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 4 days 2 hours od tega
Pridružen: 31.05.2011

To glede krivice mi je žal zelo znano... Tudi meni ob tem evangeliju pride na misel, da je krivično ravnal z delavci, ker imam izkrivljeno podobo Očeta.

Nagovarja me misel iz pridige: Danes se ob njem vedno sprašujem le eno: Kaj hočeš s tem povedati? In želim ohraniti v sebi vedno isto misel: Ti si dober! Vse kar delaš, je dobro! Vse kar dopustiš, da se zgodi, pa naj bo še tako grozno, je v tvojih očeh dobro. Kar ti delaš, je prav. 

Kako težko obračam sliko, da ni krivica, kar se mi dogaja in da je prav, da je tako. Če mi to uspe videti, se umirim in vidim pot naprej, drugače pa me stalno nekaj stiska, ker jemljem življenje  svoje roke. Vse, kar nam daje, je dobro: tako bolezen kot zdravje, uspeh kot neuspeh. Nič mu ne uide izpred oči.

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 8 hours 49 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

»Hočem pa tudi temu zadnjemu dati kakor tebi. Ali ne smem storiti s svojim, kar hočem? Ali je tvoje oko hudobno, ker sem jaz dober?‹ Tako bodo zadnji prvi in prvi zadnji.«

 

Sveti Vincencij, katerega praznik danes Vincencijevi slovesno obhajamo, je po svojem spreobrnjenju zelo dobro razumel to trditev, s katero je Jezus zaključil priliko o delavcih v vinogradu. Razumel je, da so dejansko ubogi naši gospodarji…

 

Z Janjo sva v nedeljo slišali pri maši še eno luštno anekdoto: Pravijo, da je nekoč sv. Silvester izkoristil priliko, ko je bil sam z Bogom in mu je rekel, če se ne bi dalo kako urediti, da bi bil on prvi med svetniki. Bog mu je rekel: »Sploh ni težav. Dal te bom en dan pred vse druge.« ;)   »Tako bodo … prvi zadnji.«

Vesna
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 day 1 hour od tega
Pridružen: 10.01.2012

 Dragi bratje in sestre, naša molitev je lahko smiselna le, če imamo v zavesti vedno, da je pred nami dober in skrben Oče. Bog ni veliki programer, ki se včasih za velikim ekranom zmoti, potem pa se zgodi, da mi trpimo. On je vedno dober. On se ne zmoti!

Vse, kar nam daje, je dobro: tako bolezen kot zdravje, uspeh kot neuspeh. Nič mu ne uide izpred oči: vidi nas, ko trpimo, in trpi z nami; vidi nas, ko se veselimo in se veseli z nami; vidi nas, ko smo brez volje in nas spodbuja itd. On je je vedno dober!

Čeprav se mogoče sliši čudno: Da razumemo, da je Bog dober, da ga lahko kot takšnega vedno in povsod prepoznamo in doživljamo, potrebujemo zaupno molitev, v kateri si to tudi dopovedujemo in izprosimo milost. Brez molitve in razmišljanja tako o njem kot o svetu bomo težko prav gledali na Boga. Zato je tako pomembno, da so naše molitve vedno usmerjene prav v oblikovanje prave podobe o Bogu. 

 

Dogaja se mi, da skoraj vedno, ko doživljam Boga kot krivičnega gospodarja, ki ne poskrbi zame tako, kot si sama predstavljam, začnem opuščati molitev. Ker ne zmorem verjeti, da je Bog vedno dober, se v času preizkušenj, jezim nanj in ga "kaznujem" tako, da se neham z Njim pogovarjati. V bistvu se obnašam kot užaljen otrok. Ponavadi mora miniti kar lep čas, da sprejmem situacijo in se začnem na Boga obračati in ga spraševati, kaj mi želi povedati. Iz tega zgrešenega pogleda na Boga mi je jasno, da bi namesto umika morala še bolj zavzeto obračati k Njemu in si izprositi milost pravega pogleda; da je Bog vedno dober in se nikoli ne zmoti!

 

Ob tem evangeliju pa sem se spraševala, zakaj se delavci primerjajo med seboj, zakaj se vsak ne ustavi ob sebi in svojem odnosu do gospodarja. Čemu se sploh ukvarjamo s plačilom drugega?! Večkrat se mi zdi, da je naše življenje eno samo primerjanje in tekma z drugim. Če pa se ustavim pri sebi in premislim, ali mi Bog dejansko daje premalo -česarkoli že- se mi zdi, da mi ničesar v resnici ne manjka. Potemtakem Bog dobro skrbi zame in zakaj me razjeda, če da bližnjemu, po mojih ocenah več? Morda bi morala bolj zares vzeti vse, kar mi daje, iz tega živeti in to uporabiti v korist bližnjega. Če namreč nekomu da več, se bo od njega tudi več zahtevalo. Tako nekako si namreč predstavljam gospodarno ravnanje z vsem, kar nam Bog daje. Želim verjeti, da mi Bog daje vsega čisto dovolj, da lahko izpolnim svojo nalogo. Če mi bo zaupal več pa naj to ne bo na račun lagodnješega življenja ali postavljanja nad drugim, ampak predvsem za večje angažiranje v služenju.