Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

n25 Kdo je največji?

7 odgovorov [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 17 hours 42 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Jezus drugič napove svojo smrt in vstajenje

Šli so od tam in prepotovali Galilejo, vendar ni želel, da bi kdo to izvedel. Učil je namreč svoje učence in jim govoril: »Sin človekov bo izročen v človeške roke in ga bodo umorili, ko pa bo umorjen, bo po treh dneh vstal.« Oni niso razumeli te besede, vendar so se ga bali vprašati.

 

Kdo je največji

Prišli so v Kafarnáum. Ko je bil v hiši, jih je vprašal: »O čem ste se menili med potjo?« Oni pa so molčali, kajti med potjo so razpravljali med seboj, kateri izmed njih je največji. Tedaj je sédel, poklical dvanajstere in jim rekel: »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.« In vzel je otroka, ga postavil mednje, ga objel in jim rekel: »Kdor sprejme enega takih otrok v mojem imenu, mene sprejme; kdor pa mene sprejme, ne sprejme mene, temveč tistega, ki me je poslal.« Mr 9,30-37


 

Kdo je največji?

 

Hočeš nočeš še vedno uprizarjamo prizore, ki jih lahko beremo in premišljujemo v evangeliju. Učenci se pogovarjajo, kdo je največji med njimi in v nebeškem kraljestvu. Tudi če ne govorimo, kdo je največji in prvi, pa vendar pogosto ocenjujemo ljudi, jih presojamo, razvrščamo in s tem postavljamo sebe čim višje ali pa se zdimo nemogoči in slabi, ter lezemo v temo. Vse to je pravzaprav logično. Če nam ni vseeno, kakšni smo, se s tem ukvarjamo in ob tem presojamo tudi druge. Kljub temu, da se zdi logično, pa Jezus prinaša drugačno logiko, ki je kristjani verjetno ne dojamemo najbolje. Pomislimo danes, kaj želi doseči Jezus s svojim nastopom, svojo držo, s svojim naukom?

Jezus je hodil po vaseh, zbiral okrog sebe ljudi in posebno pozornost nameni najbolj revnim, zapostavljenim, grešnim, bolnim itd. Kaj hoče doseči s tem? Ali so res reveži boljši od bogatih? Zapostavljeni in brezposelni boljši od vodilnih in zaposlenih? Ali so boljši bolni kot zdravi, tisti, ki ne počnejo hujših neumnosti od tistih, ki javno grešijo? Da se ne zaletimo v odgovor, raje recimo: revščina ni tisto, kar je samo na sebi dobro, bolezen tudi ne, brezposelnost tudi ne, grešnost tudi ne. Zakaj so potem ljudje v takšnem stanju pri Jezusu deležni večje pozornosti? Delček odgovora pokaže Jezus s tem, ko vzame k sebi otroka in ob njem govori o božjem kraljestvu in svojem Očetu. S tem hoče povedati, da smo v luči nebeškega Očeta vsi njegovi otroci. Da prihaja v imenu svojega Očeta. Kot skrben Oče se razgleduje po okolici in išče izgubljene otroke, tiste, ki so izgubili svoj dom, zavetje, zavest, da so Njegovi otroci. Te spravlja nazaj v gnezdo, kot pravi: Jeruzalem, Jeruzalem, ki moriš preroke in kamnaš tiste, ki so poslani k tebi! Kolikokrat sem hotel zbrati tvoje otroke, kakor zbira koklja svoja piščeta pod peruti, pa niste hoteli. Mt 23,37

Pravzaprav Jezus s tem, ko zbira okrog sebe grešne in zavržene, ne govori, da so ti sami po sebi boljši, ampak da so prav tako njegovi otroci. Mogoče kristjani pogosto razumemo evangelij narobe in potem brezglavo strežemo revežem, ali pa se s tem sploh ne ukvarjamo in to Jezusov, čeprav temeljno držo preskočimo in rečemo, da je odnos do ubogih le ena od drž, češ da je mnogo pomembnejših. A v zvestobi evangeliju ne moremo mimo tega, da je Jezusova prva naloga zbrati okrog sebe uboge in izgubljene božje otroke. To pa govori o preseganju vprašanja: Kdo je največji. Kakor se Bog Oče nikomur ne odpove, nikogar ne zavrže, tako ne sme nihče od nas nikogar zavreči. Zato Jezus ob otroku poudari: »Kdor sprejme enega takih otrok v mojem imenu, mene sprejme; kdor pa mene sprejme, ne sprejme mene, temveč tistega, ki me je poslal Mr 9,37.« Že same besede povedo, v čem je bistvo Jezusovega pristopa: sprejeti!

Biti deležen božjega kraljestva pomeni, posnemati Jezusa v tem, kako sprejema zapostavljene, s tem sprejeti božjo logiko, logiko nebeškega Očeta, ki vsakega sprejme kot svojega otroka. Največji bo torej tisti, ki bo kakor skrben oče, pozoren do vsakega, da bi se ne izgubil iz družine, da bi ne zapravil življenja zunaj domačega doma.

Kdo bo torej največji? Ne kdor bo grešen, kdor bo reven, razcapan in bolan, prav tako ne, kdor bo farizejsko popoln, ampak tisti, ki bo skrbel za svoje bližnje tako, kakor skrben oče, oz. ki bo v bližnjem videl svojega brata, svojo sestro in zanju poskrbel. Odrešenje je pravzaprav obnovitev zavesti, da smo vsi otroci istega očeta, da je Bog naš ljubeči Oče, med seboj pa smo bratje in sestre. To ni le pobožna misel, ampak zaveza za vernika, da v bližnjem vedno in povsod vidi brata ali sestro.

Kdo je zato deležen največ kritike: farizeji in pismouki, ki so se imeli za boljše in so s tem odrivali slabše od sebe proč in jim niso pustili vstopiti v božje kraljestvo, v božjo ljubezen. Zato Jezus njim nameni tele besede: Toda gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker pred ljudmi zaklepate nebeško kraljestvo. Vi sami namreč ne vstopate, tistim, ki bi radi vstopili, pa ne dovolite vstopiti (Mt 23,13).

 

Ko Jezus odgovarja na tekmovalnost med učenci torej ne poveličuje ne revščine, ne grešnosti, ampak poudarja, da smo vsi otroci istega nebeškega Očeta. Največ, kar lahko torej naredimo je, da sprejemamo v ljubezni. V tej luči je mogoče lažje razumeti, zakaj naj bi služili in ne gospodovali.

Maja
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 weeks 4 days od tega
Pridružen: 10.01.2011

Kdo bo torej največji? Ne kdor bo grešen, kdor bo reven, razcapan in bolan, prav tako ne, kdor bo farizejsko popoln, ampak tisti, ki bo skrbel za svoje bližnje tako, kakor skrben oče, oz. ki bo v bližnjem videl svojega brata, svojo sestro in zanju poskrbel.

Zgornja misel me nagovarja v luči naših mnogi vzgojnih vprašanj.
Zdi se mi, da se v naših pogovorih o vzgoji večkrat zapletamo v ukrepe, kazni, prepovedi, ki bi otroke ustavile pri »lumparijah«. Vemo, da otrok nočemo vzgojiti v reveže, včasih se celo bojimo, da bodo zapravili življenje z lahkotnim življenjem. Ob tem nočemo, da bi bili farizejsko popolni in nedostopni za sočloveka. Mislim, da se prevečkrat pozabimo vprašati, kam bi sploh želeli otroke pripeljati, v koga bi jih sploh želeli vzgojiti. Sama najdem odgovor v zgornji vrstici … želim, da bo otrok tisti, ki bo skrbel za svoje bližnje tako, kakor skrben oče, oz. ki bo v bližnjem videl svojega brata, svojo sestro in zanju poskrbel. Potem ne bo največji v položaju, kar bi ga pustilo praznega, ampak v ljubezni.
 
In nenazadnje … tudi med sabo s večkrat srečujemo z isto dilemo. Včasih bi kar bili reveži, drugič nas je groza, da smo farizeji. Enkrat se dajemo v nič, drugič se napihujemo … vrtimo se v krogu, kaj smo, kaj nismo. Mislim, da pozabimo, da imamo ob sebi brata/sestro, za katerega moramo poskrbeti in da nas bo le ta ljubezen osrečila in nam dala pravo mesto.
 
Gospod, prosim  te, da bi imeli pred očmi, da smo vsi tvoji otroci, med seboj bratje in sestre. Da se nas vseh veseliš in želiš, da smo skupaj.

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 3 hours 54 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

»Jezusova prva naloga je, zbrati okrog sebe uboge in izgubljene božje otroke. To pa govori o preseganju vprašanja: Kdo je največji. Kakor se Bog Oče nikomur ne odpove, nikogar ne zavrže, tako ne sme nihče od nas nikogar zavreči. Zato Jezus ob otroku poudari: »Kdor sprejme enega takih otrok v mojem imenu, mene sprejme; kdor pa mene sprejme, ne sprejme mene, temveč tistega, ki me je poslal Mr 9,37.« Že same besede povedo, v čem je bistvo Jezusovega pristopa: sprejeti!... Ko Jezus odgovarja na tekmovalnost med učenci torej ne poveličuje ne revščine, ne grešnosti, ampak poudarja, da smo vsi otroci istega nebeškega Očeta. Največ, kar lahko torej naredimo je, da sprejemamo v ljubezni. V tej luči je mogoče lažje razumeti, zakaj naj bi služili in ne gospodovali.«

Kako dobro je to razumel sv. Vincencij Pavelski, ko je uboge sprejemal kot naše gospodarje, katerim smo poklicani služiti. Služiti zato, ker nas k temu priganja ljubezen; ker srce, ki resnično ljubi, ne more ostati neprizadeto, ko vidi brata ali sestre, ki trpi, ki živi v pomanjkanju, ki potrebuje pomoč… V očeh našega nebeškega Očeta je torej največji tisti, ki se postavi v vlogo njegovega otroka. Tak bo sprejel vse okrog sebe kot svoje brate in sestre…

Vsem voščim lep praznik sv. Vincencija Pavelskega! Ob njem se lahko učimo te Božje logike.

 

Vesna
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 20 hours 41 min od tega
Pridružen: 10.01.2012

Kakor se Bog Oče nikomur ne odpove, nikogar ne zavrže, tako ne sme nihče od nas nikogar zavreči. Zato Jezus ob otroku poudari: »Kdor sprejme enega takih otrok v mojem imenu, mene sprejme; kdor pa mene sprejme, ne sprejme mene, temveč tistega, ki me je poslal Mr 9,37.« Že same besede povedo, v čem je bistvo Jezusovega pristopa: sprejeti!"


Se mi zdi, da imamo na splošno pri sprejemanju bližnjih kot bratov in sester precej več težav kakor Bog Oče. ;) Sprejemali bi le pod določenimi pogoji, kot brate in sestre bi sprejeli le tiste, ki nam pašejo, ki gredo v "naš predalček", le tiste s katerimi enostavno shajamo, itd...Ostale, ki ne sodijo v naš okvir, bi raje zavrgli. Najbrž je prav zahtevnost Evangelija tista, ki nas "sili", da si Jezusove besede razlagamo tako, kot nam paše. In če želimo mi izpasti lepi, potem je potrebno bližnjega narediti za grdega, najti razlog, da ga lahko zavržemo.

In vendar, bistvo Jezusovega pristopa je: sprejeti! Vsakega brata in sestro, vsak dan znova. Bog naj nam pomaga doumeti, da se bomo lahko le po tej ljubezni smeli imenovati Njegovi učenci.

marjana
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 days 19 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Ob pridigi in komentarjih sem razmisljala o tem, koliko uspem videti svojega bliznjega. Zdi se mi, da bolj malo. Ko se skusam postaviti v kozo drugega, vidim, da pogosto zelo tezko razmisljam, kaj se drugemu dogaja, kaj bi si zelel ...  Pocutim se zgubljeno. Najbrz tudi premalo razmisljam.
Vesela sem, da smo skupaj in se lahko tega ucim. Kako prijetno je, ko nekdo s pravo besedo ali dejanjem odreagira na nase stanje in nas sreca v globini! 

Andreja
Slika za %user
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 4 days 4 hours od tega
Pridružen: 10.01.2011

V tej pridigi me zelo nagovorijo te besede:
Kdo bo torej največji? Ne kdor bo grešen, kdor bo reven, razcapan in bolan, prav tako ne, kdor bo farizejsko popoln, ampak tisti, ki bo skrbel za svoje bližnje tako, kakor skrben oče, oz. ki bo v bližnjem videl svojega brata, svojo sestro in zanju poskrbel.


Pri sebi vidim, da je pravzaprev kar izziv poskrbeti za svoje bližnje, kakor skrbna mama. Hitro je zraven lenoba in bi drugega kar obšel, spregledal in ga pustil pri miru - v smislu - to se mene ne tiče. A vidim, da me ta brezbrižnost pravzaprav zelo boli in rani. 

'Veliko' me dela to, da se ob svojih bližnijh ustavim in zanje poskrbim - predvsem v tem, da jih vidim, vprašam kako so, kaj se jim dogaja ... in jih v tem skušam razumeti, slišati in pomagati.

"Polkicani smo, da z dejanji razodevamo božjo dobroto." Sv. Vincencij Pavelski

Neža
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 week 3 days od tega
Pridružen: 31.05.2011

Tudi mene najbolj nagovarja to, da bo največji tisti, ki bo skrbel za svoje bližnje, jim služil. Zadnje čase veliko razmišljam o tem, kako naj služim bližnjemu, ali mu sploh služim ali raje poskrbim za svoje udobje. Velikokrat me zanese na napačno stran in tam se na koncu ne počutim dobro. Mogoče je neka trenutna zadovoljitev, a še to izpuhti v sekundi. Na drugi strani pa skrb za bližnjega prinaša veselje in večjo povezanost, a tudi tu vidim pri sebi past, da mi to ne sme biti povod za služenje (da bom jaz čutila veselje zaradi tega), ampak je v vsakem primeru cilj poskrbeti za mojega bližnjega ne glede na vse in imeti rad.

GorazdLapanja
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 week 3 days od tega
Pridružen: 07.12.2016

V tem evangeliju in razmišljanju me spet vodijo stavki v področje ponižnosti. Večkrat se dogaja, da se skušamo kdo bo boljši in kdo prvi? Se mi zdi, da edina pot, ki jo nam razlaga evangelij je, da poslušamo tudi druge in jih vabimo k sebi, pa bodisi je reven, bogat,.... Včasih se mi zdi, da se raje družimo z nam primernimi ljudmi, težko pa zdraven sprememo drugačne. Tukaj nas vabi Kristus, da smo v stiku tudi z drugačnimi ljudmi.

Mogoče še to, da se te stvari kažejo tudi pri vugoji, kjer je vključenih več otrok. Prava pot se mi zdi, da imamo vse otroke enako videne in ne favoriziramo enega ali drugega.

 Gorazd Lapanja