Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

n24 Veselje in hvaležnost

5 odgovorov [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 18 hours 13 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Marija obišče Elizabeto

39 Tiste dni je Marija vstala in se v naglici odpravila v gričevje, v mesto na Judovem. 40 Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto. 41 Ko je Elizabeta zaslišala Marijin pozdrav, se je dete veselo zganilo v njenem telesu. Elizabeta je postala polna Svetega Duha 42 in je na ves glas vzkliknila in rekla: »Blagoslovljena ti med ženami, in blagoslovljen sad tvojega telesa! 43 Od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? 44 Glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, se je dete v mojem telesu od radosti zganilo. 45 Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!«

 

Marijina hvalnica

46 In Marija je rekla:

»Moja duša poveličuje Gospoda

47 in moj duh se raduje v Bogu, mojem Odrešeniku,

48 kajti ozrl se je na nizkost svoje služabnice.

Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi,

49 kajti velike reči mi je storil Mogočni

in njegovo ime je sveto.

50 Njegovo usmiljenje je iz roda v rod

nad njimi, ki se ga bojijo.

51 Moč je pokazal s svojo roko,

razkropil je tiste, ki so ošabni v mislih svojega srca.

52 Mogočne je vrgel s prestolov

in povišal je nizke.

53 Lačne je napolnil z dobrotami

in bogate je odpustil prazne.

54 Zavzel se je za svojega služabnika Izraela

in se spomnil usmiljenja,

55 kakor je govoril našim očetom:

Abrahamu in njegovemu potomstvu na veke.«

56 Marija je ostala z njo približno tri mesece, potem pa se je vrnila na svoj dom. Lk 1,39-56


Na današnjo nedeljo oz. že na predvečer obhajamo na Gradu romarski shod, ki se imenuje kvatrnica, zato bo današnje razmišljanje ob evangeliju, ki govori o Mariji in ne od 24. nedelje med letom. 



Veselje in hvaležnost

Najprej naj se ustavim ob zunanji podobi nocojšnje slovesnosti. Okrasitev cerkve predstavlja vsebino letošnje razstave in na nek način tudi vsebino kvatrnice. Na razstavi bomo spregovorili o petju na Gradu in o kvatrnici v časopisnih člankih iz konca 19. in začetka prejšnjega stoletja. V razmišljanju o prazniku pa nas bo danes prav tako vodila pesem - Marijina hvalnica, ki smo jo pravkar slišali v evangeliju.

Iz časopisnih člankov v začetku prejšnjega stoletja lahko beremo, da se je takrat k praznovanju kvatrnice v treh dneh zbralo celo 15.000 ljudi. Kaj je bilo tako privlačnega, tako pomembnega? Kvatrnica je bila v prvi vrsti praznovanje jesenskih kvater in ni bila povezana s praznikom Žalostne Matere Božje. Že stari Rimljani so trikrat na leto ob žetvi, ob trgatvi ter ob setvi s posebnimi obredi prosili bogove za blagoslov. Tem dnem je Cerkev dodala še četrti dan in so nastale kvatre. Kvatrnim dnem je Cerkev dodala tudi vsebino. To so bili postni dnevi, ki so jih obhajali kot zahvalno daritev Bogu. Namesto žgalne daritve, ki so jo poznali pogani, so se kristjani Bogu zahvalili za pridelke s postom. Rajanje pa je bilo zunanji odraz hvaležnosti. Post, molitev in spoved na eni strani in rajanje na drugi, so zaznamovali skozi stoletje praznovanje kvatrnice.

Današnji večer naj torej vodi zahvala Bogu in Mariji ter prošnja za blagoslov. Kvatrnica je praznik  hvaležnosti in zaupanja v Božjo in Marijino pomoč. Sprašujem pa se, zakaj je bilo včasih to praznovanje tako živo in zakaj je usahnilo? Poglejmo. Kdor le malo koplje po vrtu, ali ima le nekaj trt, lahko ve, da je rezultat tega, kar sadi in vzgaja v največji meri odvisen od Boga. Marsikaj si v naravi celo težko predstavljamo, kaj šele, da bi lahko upravljali. Po letošnji kasni spomladi bi pričakovali pozno jesen in trgatev, pa je ravno nasprotno. Vse je dozorelo prej in bolje kot po navadi. Bog vse vodi in v tej igri smo lahko nesrečni in jezni domišljavi oskrbniki, ali pa hvaležni služabniki. Iz zavesti, da ni nič v naših rokah, se rojeva ponižnost. Iz ponižnosti se rojeva hvaležnost za vse, kar prejemamo. V tej ponižni hvaležnosti, se rojeva veselje.

Ko so ljudje živeli z zavestjo, da je vse dal Bog, so brez težav prihajali k njemu s hvaležnostjo in s prošnjo, da bi jih Bog po priprošnji nebeške Matere ne zapustil. Mislili so si: Marija, ki je ena izmed njih, bo prosila zanje. Prenesla bo k nebeškemu Očetu zahvale in prošnje. Po njej bodo deležni uslišanj in milosti za naprej.Ta okvir praznovanja kvatrnice je bil pisan na kožo takratnemu človeku. Kaj pa danes? Zdi se, da smo popolnoma neodvisni, da vse lahko naredimo sami, da je vse v naših rokah. Vsak ima v žepu denar. Zdi se, da ima vso potrebno moč in oblast, da živi po svoje in išče potešitev svojih potreb. Življenje smo iztrgali naravi in s tem Bogu. Zdi se, da ne potrebujemo ne Boga ne Matere Božje. Pa vendar v družbi, v naših družinah in odnosih manjkajo temeljne življenjske kreposti: ponižnost, hvaležnost, veselje.

Marija nam lahko v tej zagati pomaga. Zato bi rad, da se ta večer, ko začenjamo praznovanje kvatrnice, ustavimo ob Marijini hvalnici.

Moja duša poveličuje Gospoda … kajti ozrl se je na nizkost svoje služabnice.

Njen odnos z Bogom se začenja s ponižnostjo in izredno hvaležnostjo. Zaveda se svoje majhnosti in nemoči. Hvaležna je, da jo Bog opazi in jo hoče imeti za služabnico, za sodelavko.

Marija vidi, da Bog dela vse prav: Mogočne je vrgel s prestolov in povišal je nizke. Lačne je napolnil z dobrotami in bogate je odpustil prazne. V resnici je videla veliko revščine in bede, ampak je gledala z vero. Rimska nadvlada in zatiranje ubogih s strani bogatih ji ni bila krivica. Vedela je, da vse vodi Bog.

V vsem je videla dobrega Očeta, o katerem pravi: Zavzel se je za svojega služabnika Izraela in se spomnil usmiljenja, kakor je govoril našim očetom. Marija je torej svoje življenje živela v veselju in hvaležnosti. Tega ni živela zaradi blagostanja, ampak zaradi izredne ponižnosti, globoke zavesti, da je Bog ljubeči oče, ki skrbi zanjo in za njen narod. Nobena preizkušnja in nobeno trpljenje je ni omajalo.

Dragi bratje in sestre. Želim si, da bi se ob kvatrnici še posebej zavedali:

-          kako majhni smo in kako je Bog velik in dober,

-          da bi iz tega rasli v zdravi ponižnosti,

-          da bi v ponižnosti radi prihajali na Grad k Bogu in Materi božji, da se zahvalimo za vse prejete darove, in se učimo hvaležnosti,

-          da bi prav tu ob Žalostni Materi Božji pogumno in z živim zaupanjem prosili za blagoslov v naših družinah in skupnostih, pri delu in v odnosih.

Vse to potrebujemo danes tako, kot so potrebovali naši predniki: ponižnost, hvaležnost, veselje in božja pomoč. Naj nas pri tem spremlja Marijin zgled in njena priprošnja. 

GorazdLapanja
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 week 3 days od tega
Pridružen: 07.12.2016

Bog vse vodiin v tej igri smo lahko nesrečni in jezni domišljavi oskrbniki, ali pa hvaležni služabniki. Iz zavesti, da ni nič v naših rokah, se rojeva ponižnost. Iz ponižnosti se rojeva hvaležnost za vse, kar prejemamo. V tej ponižni hvaležnosti, se rojeva veselje.

To me je najbolj nagovorilo in mi dalo misliti, kako sam nisem hvaležen, če je drugače kot si sam zamislim. Zelo težko se je ustaviti in sprejemati drugačna pota, kot so pota, ki si jih želim. Verjetno parv zaradi takega pogleda manjka hvaležnosti in veselja.

Zadnje čase se skušam nekaj ustavljati in sprejemati naloge, ki so potrebno oziroma, ki so od Boga. V glavi moram imeti zavest, da je tako tudi prav. S tem pogledom lahko sprejmem veselje in hvaležnost, saj sem na koncu tudi sam dosti bolj umirjen.

Če pa trmarim in ustrajam pri svojem in mi je naloženo drugo pomembnejše delo, pa na koncu ni vse skupaj nič. Zgornji odstavek sem mi zdi pomemben za sprejemanje logike, da nas vodi Bog in se prepuščamo njegovim potam.

 Gorazd Lapanja 

 

Urska Cuk
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 hour 47 min od tega
Pridružen: 18.08.2013

V duhu lepih praznovanj, ki so za nami, razmišljam o hvaležnosti. Vidim, koliko veselja je v meni in okrog mene, ko sem hvaležna za majhne stvari, za preproste, za mnoge nepomembne. Lep pogled, pozornost prijatelja, nove priložnosti (ki bi si jih po človeških merilih ne zaslužila), dobro kosilo, smeh do solz s prijatelji, prijazen dotik, dodatna ura spanja ... Toliko stvari je. 

Skušnjave me lovijo na vsakem koraku. Da bi morala imeti več. Da to, kar imam še ne more biti razlog za veselje, srečo ... Da lep pogled ni dovolj, da je priložnost samoumevna in pozornost neznatna. Če se ne ustavljam in sem preprosto sproti hvaležna (tudi naglas) za vsako majhno stvar, me hitro odnese v zagrenjenost in obup.

Bog nam daje vsega dovolj, saj ve, kaj potrebujemo.

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 4 hours 26 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

»Današnji večer naj torej vodi zahvala Bogu in Mariji ter prošnja za blagoslov. Kvatrnica je praznik hvaležnosti in zaupanja v Božjo in Marijino pomoč. Sprašujem pa se, zakaj je bilo včasih to praznovanje tako živo in zakaj je usahnilo? Poglejmo. Kdor le malo koplje po vrtu, ali ima le nekaj trt, lahko ve, da je rezultat tega, kar sadi in vzgaja v največji meri odvisen od Boga. Marsikaj si v naravi celo težko predstavljamo, kaj šele, da bi lahko upravljali. Po letošnji kasni spomladi bi pričakovali pozno jesen in trgatev, pa je ravno nasprotno. Vse je dozorelo prej in bolje kot po navadi. Bog vse vodi in v tej igri smo lahko nesrečni in jezni domišljavi oskrbniki, ali pa hvaležni služabniki. Iz zavesti, da ni nič v naših rokah, se rojeva ponižnost. Iz ponižnosti se rojeva hvaležnost za vse, kar prejemamo. V tej ponižni hvaležnosti, se rojeva veselje.«

 

Čeprav nisem mogla biti zraven na praznovanju, se me je letos praznik Žalostne Matere božje dotaknil globlje kot prejšnja leta… Vesela sem te lepe pridige! Samozadostnost je res največja ovira za odpiranje Bogu. Ko ne potrebujem Boga, ki je naš ljubeči Oče, mi postanejo odveč tudi bližnji, ker jih ne doživljam več kot svoje brate in sestre… Naj nas Žalostna Mati božja varuje te samozadostnosti!

V ponedeljek sva se z mojo sestro ustavili na Mirenskem gradu in sva strmeli nad lepoto okrasitve Marijinega svetišča. Čestitke avtorjem!

Posredujem pa še tole povezavo, objavljeno na spletni strani SŠK:

 

 

Kvatrnica na Mirenskem Gradu

Vesna
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 21 hours 13 min od tega
Pridružen: 10.01.2012

"Zdi se, da smo popolnoma neodvisni, da vse lahko naredimo sami, da je vse v naših rokah. Vsak ima v žepu denar. Zdi se, da ima vso potrebno moč in oblast, da živi po svoje in išče potešitev svojih potreb. Življenje smo iztrgali naravi in s tem Bogu. Zdi se, da ne potrebujemo ne Boga ne Matere Božje. Pa vendar v družbi, v naših družinah in odnosih manjkajo temeljne življenjske kreposti: ponižnost, hvaležnost, veselje."


Zelo živo občutim, kako je pomanjkanje hvaležnosti posledica tega, da nismo ponižni, da nam vse pripada, vse je samoumevno in vse je postavljeno, da bi služilo prav nam. V tej zagledanosti vase, samozadostnosti je bližnji vedno le tisti, ki mi streže, ki ima mesto v mojem življenju, dokler ga potrebujem, potem pa ga lahko odvržem, saj je odslužil svojemu namenu.
Kako drugačni bi bili naši odnosi, koliko več veselja bi bilo med nami, če bi res živeli iz zavesti, da je vse dar, vsaka stvar in vsak odnos! Potem se nam verjetno ne bi bilo treba "truditi", da smo hvaležni, ampak bi bila to naša naravna drža, veselje nad drugim logična posledica hvaležnosti za vse, kar po bližnjem prejemam od Boga.

Žalostna Mati Božja, pomagaj nam v globini začutiti obdarjenost, ki jo prejmamo od Boga. Naj iz tega raste hvaležnost in veselje med nami.

marta
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 week 4 days od tega
Pridružen: 25.02.2011

V dneh praznovanja praznika Žalostne Matere Božje sva z možem praznovala 40 let zakonskega življenja. Poročila sva se 16. septembra in takrat sva nevede najin zakon glede na datum položila v naročje Matere Božje. Če pogledam teh najinih 40 let, lahko samo potrdim, da Bog s krivimi črtami ravno piše. V zakon sva stopila vsak s svojimi predstavami in različnostjo, zato pot ni bila posejana s cvetjem. Po petih letih iskanja prave poti do drugega, naju je Bog po oglasu v Družini pripeljal na zakonske duhovne vaje k p. Vitalu Vidru. In najin zakon se je začel spreminjati, ko sva začela drug drugega sprejemati. Nikoli dokončana pot, ki je sestavljena iz vzponov in padcev. Želela sva si nekakšno nadaljevanje duhovnih vaj v življenju in sva zbrala nekaj parov in tako smo skoraj pred 30 leti začeli z zakonsko skupino. Kasneje sva se odzvala vabilu, da bi vodila Šolo za zakon. Rekla sva da, ker sva vedela, kako težko je, če sam iščeš pot. Sedaj sva bolj eno in lepo nama je skupaj. Hvaležna sva Bogu za najinih 40 let. Ko gledam od daleč, lahko rečem : Bog , hvala ti tudi za težke stvari. Brez njih ne bi bila to, kar sva. Vesela sva bila zahvale otrok. Tako so zapisali: Mama in tata, hvaležni smo Bogu za vajinih 40 let zakona. Hvaležni smo, da smo se po vama rodili v življenje in da smo ob vama zrasli. Hvaležni, da smo se od vaju učili, da sta nam še vedno v oporo, za ves vajin trud nekoč in danes. Želimo vama, da bi Sveti Duh v vama še žuborel, bil ustvarjalen v ljubezni in veselju do življenja in da bi vama podarjal- Bog, ki je večni Sedaj, obilje iskrivosti, notranje mladosti in dobrih soljudi.