Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

n24 Bog je merilo

1 odgovor [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 10 hours 31 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Odpuščanje nima meje

Tisti čas je Peter pristopil k Jezusu in mu rekel: »Gospod, kólikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?« Jezus mu je dejal: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat.

Zato je nebeško kraljestvo podobno kralju, ki je hotel napraviti račun s svojimi služabniki. Ko je začel računati, so mu privedli nekoga, ki mu je bil dolžan deset tisoč talentov. Ker ni imel s čim povrniti, je njegov gospodar ukazal prodati njega, njegovo ženo, otroke in vse, kar je imel, ter poravnati dolg. Služabnik je tedaj padel predenj in ga prôsil: ›Potŕpi z menoj in vse ti povrnem.‹ Gospodar se je tega služabnika usmilil, opróstil ga je in mu dolg odpústil.

Ko pa je služabnik šel ven, je srečal enega svojih soslužabnikov, ki mu je bil dolžan sto denarijev. Zgrabil ga je, ga davil in rekel: ›Vrni, kar si dolžan!‹ Ta je padel predenj in ga prosil: ›Potrpi z menoj in ti povrnem.‹ Óni pa ni hotel, ampak je šel in ga vrgel v ječo, dokler mu ne bi povŕnil dolga. Ko so njegovi tovariši videli, kaj se je zgodilo, so se zelo razžalostili in šli svojemu gospodarju podrobno povedat, kaj se je zgodilo.

Tedaj ga je gospodar poklical k sebi in mu rekel: ›Hudobni služabnik! Ves dolg sem ti odpústil, ker si me prosil. Ali nisi bil tudi ti dolžan usmiliti se svojega soslužabnika, kakor sem se jaz usmilil tebe?‹ In njegov gospodar se je razjézil in ga izročil mučiteljem, dokler mu ne bi povŕnil vsega dolga.

Tako bo tudi moj nebeški Oče stóril z vami, če vsak iz srca ne odpustí svojemu bratu.« (Mt 18,21-35)

 


Na današnjo nedeljo sta ata in mama praznovala šestdeset let skupnega življenja. Razmišljanju ob božji besedi zato sledi tudi misel ob njunem življenju in zgledu ter zahvala.

 

Bog je merilo

Draga ata in mama, najprej bi rad spregovoril ob današnji Božji besedi, potem pa se želim ustaviti ob vajinem diamantnem jubileju. V ospredje današnjega evangelija mi stopa Jezusovo prizadevanje, da bi nam povedal, kaj naj bo merilo našega ravnanja. Ljudje smo  nagnjeni k temu, da smo merilo sami sebi ali pa nam je merilo naš bližnji. Seveda ne takrat, ko je ta bližnji dober, ampak takrat, ko ga kaj polomi. Ob napakah drugega hitro opravičimo svoje in si privoščimo še večje. Jezus pa postavlja pred nas dobroto nebeškega Očeta za edino merilo. O tem, koliko nam je Bog že odpustil, Jezus sploh ne razpravlja. Bog nas vedno neskončno presega v odpuščanju in ljubezni, zato od nas pričakuje, da ga vzamemo za edino merilo našega ravnanja. Čemu tako? V čem vidim razloge za takšno Jezusovo načelo?

Prvič zato, da bi sploh lahko našli skupni jezik. Če Bog ni merilo, potem smo merilo mi sami. Če sem jaz merilo, se ne moreva dogovoriti, ker imaš tudi ti pravico reči, da si merilo ti. Torej je načelo, da je Bog merilo vsega, preprosta nuja, da bi lahko govorili isti jezik in prihajali skupaj. Ko je Bog merilo, postane Bog kakor središčna točka kroga. Če smo središče kroga sami sebi, se vrtimo okrog sebe in nikoli ne moremo srečati drugega.

Drugi razlog vidim v tem, da lahko gradimo pristne odnose le, če nam je vodilo Bog, ne mi sami. Če sledimo Bogu, ki je v ljubezni pripravljen sam sebe dati za druge, potem se ne moremo zmotiti. V tej ljubezni je mogoče postajati vedno bolj eno. Sicer se razdalja med nami le veča, konflikti pa poglabljajo.

Tretji razlog pa vidim v tem, da je edino Bog trden temelj našega skupnega življenja. Kjer je Bog v središču, kjer vodi odnose in je temelj življenja, tam je mogoče graditi topel dom.Če je temelj življenja kdorkoli drug ali karkoli drugega postane življenje brezciljno ali nasilno, skupnost pa nemogoča. To velja tako za družino kot za državo. Kjer je Bog središče ni naših in vaših, ne levih ali desnih, ampak smo vedno samo božji otroci, božji otroci, ki Bogu sledimo ali pa se mu upiramo.

Draga ata in mama, hvala, ker že 60 let gradita dom na trdnem temelju vere. Hvala, da sta nam ta dar vere posredovala, hvala, da v zaupanju Bogu še vedno rasteta. Lepo vaju je videti, kako vztrajno molita za vse. Lepo je slišati, ko vsak dan izročata Bogu in se mu zanj zahvaljujeta. Hvaležni smo vama, da tudi trpljenje sprejemata z zaupanje v božjo ljubezen.

V tem trenutku bi se vama rad zahvalil za vajin zgled mladosti. Jezus pravi, da je pot. Lepo je videti, ko se ne vdata in ne nehata hoditi po poti. Lahko bi rekla dovolj je, pa ostajata živa. Ob tem mislim na preproste, drobne stvari, ki pogosto niso lahke. Zelo sem bil vesel, da ste ata tudi letos, pri šestindevetdesetih šel na izpit za avto in ga tudi naredil. Take živosti, vztrajnosti, poguma potrebujemo vsi, ki hodimo za vami, mi, mlajši in otroci. Lepo je videti, kako ostajata mlada! Z drobnimi malenkostmi, v katerih sta enotna, dajeta zgled kristjana, ki je na poti. Prav tako vi mama. Spomnim se, kako ste štrikala kapo Klemenu – v barvah, ki si jih je zamislil. Pa to niso bile neke klasične kombinacije. Ali pa ko ste imeli zapestnico fluorescentne barve, ki vam jo je podarila Vita. To je znamenje človeka, ki je vedno na poti in zato vedno mlad. Hvala za to mladost, hvala za ta zgled vztrajne hoje.

Rad bi se vama zahvalil tudi za vztrajno sprejemanje naših neuspehov, polomov in poti, ki nikakor niso v duhu vajinih predstav, kako bi moralo biti. Kljub temu, da pogosto trmarimo, hodimo po svoje, se ne strinjamo v tem ali onem, nas vedno sprejemata. A ne hladno, samo da je. Ob vama čutimo, da se ne postavljata za razsodnika. Hočeta razumeti tako nas, kot Božjo voljo, če se je v nas zgodila v dobrem ali slabem. Lahko bi rekli z današnjim evangelijem, da hočeta sprejeti bližnjega, kakor ga sprejema nebeški Oče.

Še bi lahko našteval stvari, za katere smo vama hvaležni. Mogoče je bolje da tu zaključim in vama v imenu vseh obljubim, da se bomo bolj trudili za to, da bi to hvaležnost večkrat pokazali. Želim vama, da bi čutila, da vaju imamo radi, kljub našim neumnostim, kljub naši grešnosti in zgrešenim držam. Zagotovo bo naše življenje prekratko, da bi toliko zmolili v zahvalo, kot sta vidva že zmolila za nas. Vseeno vaju v imenu vseh prosim, da molita za nas in da ohranita tako živo vero, da bo še naprej lahko opora naši majhni veri in ljubezni.

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 hours 13 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

Kako lepo!

Hvala, Peter, da tudi ta nagovor deliš z nami! In Bogu hvala za tvoja starša!
Res sem vesela in Bogu hvaležna, da se lahko ob vsakem srečanju z njima tudi sama bogatim ob njuni živosti, ob njunem izžarevanju vere in zaupanja v Božje vodstvo in ob njuni mladostnosti, kljub visokim letom. Kako zelo danes vsi potrebujemo ta živ zgled človeka, tudi zakonskega para, »ki je vedno na poti in zato vedno mlad«. Ata in mama res živo pričujeta, kako je, ko se odločiš, da bo v tvojem življenju vedno Bog edino merilo. Naj ju po rokah Žalostne Matere Božje (ki danes goduje) še naprej obilno blagoslavlja in varuje!