Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

n23 Sovražiti starše

1 odgovor [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 9 hours 10 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Odpoved vsemu

Z njim so potovale velike množice. Obrnil se je in jim rekel: »Če kdo pride k meni in ne sovraži svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec. Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec. Kdo izmed vas, ki hoče zidati stolp, prej ne séde in ne preračuna stroškov, ali ima dovolj, da ga dokonča? Sicer se lahko zgodi, da postavi temelj, zidave pa ne more dokončati; in vsi, ki bi to videli, bi se mu začeli posmehovati in bi govorili: ›Ta človek je začel zidati, pa ni mogel dokončati.‹ Ali: kateri kralj, ki gre na vojsko proti drugemu kralju, ne bo prej sédel in se posvetoval, ali se more z deset tisoč možmi postaviti po robu njemu, ki prihaja nadenj z dvajset tisoči? Če se ne more, pošlje poslanstvo, ko je oni še daleč, in sprašuje, kakšni so pogoji za mir. Takó torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec.« Lk 14,25-33

 

 

»Če kdo ne sovraži svojega očeta, matere,

… ne more biti moj učenec. Kdaj smo za seboj pustili to radikalno Jezusovo trditev? Kdaj ste slišali v Cerkvi razlagati duhovnika, da moramo sovražiti starše, če hočemo biti Jezusovi učenci? Ostali smo v varnem zavetju četrte božje zapovedi: Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji. Zato se marsikdo spoveduje, da se je razjezil na svoje starše, da se z njimi prepira, redko kdo pa se spove, da ne išče božje volje, da išče kompromise s starši, da se podreja tudi takrat, ko ve, da to ni dobro ipd.

Zakaj Jezus tako radikalno govori o odnosih do staršev, bližnjih in celo do svojega življenja? Čisto preprosto zato, ker je mogoče iti za njim le, če je On sam na pravem mestu: on, ki je pot, resnica in življenje. On, ki je temelj vsakega odnosa in prave ljubezni. On sam pa je pogosto v nasprotju s tem, kar so naši starši, bližnji ali naše želje. Apostol Pavel govori o starem človeku, ki ga je potrebo sleči, da bi oblekli novega. O mesu proti kateremu se bori, pravi takole: »Kajti meso si želi, kar je zoper Duha, Duh pa, kar je zoper meso. Ta dva si namreč nasprotujeta, da ne bi delali tega, kar hočete« (Gal 5,17).

Kaj se zgodi, če ne sovražimo očeta in matere, bratov, sester itd.? Danes je mali šmaren oz. praznik Marijinega rojstva, zato je še toliko bolj na mestu, da z njo razmišljamo o Jezusovi trditvi. Prvo zavrnitev je Marija doživela pri Jezusovih dvanajstih letih, ko je Jezus ostal v templju in sta ga z Jožefom tri dni iskala. Ko ga najdeta mu rečeta: »Otrok, zakaj si nama tako storil? Tvoj oče in jaz sva te s tesnobo iskala.« Dejal jima je: »Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« Vendar nista razumela besed, ki jima jih je rekel (Lk 2, 48-50).

Jožef in Marija nista razumela tega, vendar sta poslušala in sprejela otrokovo razmišljanje. Kaj bi bilo, če bi se Jezus ne postavil nad starša? Sledil bi jima znotraj njunih predstav. Ne bi mogel razviti svojega odnosa z Nebeškim Očetom. Tudi kot Božji sin bi bil ujet v človeško logiko. Poslušal bi starše in ne svojega notranjega glasu. Marija bi lahko vztrajala v tem, da se tako ne dela. A je vedno vse, kar je slišala od svojega sina globoko v sebi premišljevala, da bi doumela. Tako je postajal svoboden njen Sin, tako je postajala ob njem svobodna tudi Marija. Oba sta sledila najglobljemu notranjemu vzgibu. Sicer bi ponavljala le svoje stare vzorce, v katerih ni prostora z rast, za novo, za božje, za bližnjega.

Marija se je zapletala v vedno iste predstave, a jih je tudi presegala. Ni mogla razumeti, zakaj Jezus čaka na svatbi, ko zmanjka vina. Jezus jo radikalno zavrne: »Kaj imam s teboj, žena? Moja ura še ni prišla.«  Njegova mati je rekla strežnikom: »Kar koli vam reče, storite« (Jn 2,4-5). Samo v poponi svobodi od svojih staršev Jezus zmore stori, kar mu naroča Bog.

Čemu torej Jezusova radikalna izjava: »Če kdo pride k meni in ne sovraži svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec. Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec.« Ker ni mogoče polno živeti svojega življenja, če smo odvisni od česar koli oz. kogarkoli. Svobodno je mogoče živeti le, če ves čas iščemo in razmišljamo, kaj od nas pričakuje Oče, Bog. Vodilo kristjana ni kri, ni sorodstvo, ampak kakor pravi Jezus: Kdor spolni voljo mojega Očeta, ta mi je brat in sestra in mati.

Ujeti v družinske vezi, tudi ne moremo graditi svobodnih odnosov. Zato toliko zakonov trpi, ko se eden ali drugi podreja svojim staršem in ne sliši sozakonca. Otroci izgubljajo lastno identiteto, ko lovijo, kaj bi od njih radi starši in pozabljajo na to, kaj od njih pričakuje Bog.

Pot Jezusovega učenca je zahtevna. Zahteva svobodo od vsega, kar nas veže na starega človeka in nas vabi, da se scela oklenemo tega, kar od nas pričakuje Oče, Bog.

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 hour 5 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

»Kaj se zgodi, če ne sovražimo očeta in matere, bratov, sester itd.? Danes je mali šmaren oz. praznik Marijinega rojstva, zato je še toliko bolj na mestu, da z njo razmišljamo o Jezusovi trditvi. Prvo zavrnitev je Marija doživela pri Jezusovih dvanajstih letih, ko je Jezus ostal v templju in sta ga z Jožefom tri dni iskala. Ko ga najdeta mu rečeta: »Otrok, zakaj si nama tako storil? Tvoj oče in jaz sva te s tesnobo iskala.« Dejal jima je: »Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« Vendar nista razumela besed, ki jima jih je rekel (Lk 2, 48-50).

Jožef in Marija nista razumela tega, vendar sta poslušala in sprejela otrokovo razmišljanje. Kaj bi bilo, če bi se Jezus ne postavil nad starša? Sledil bi jima znotraj njunih predstav. Ne bi mogel razviti svojega odnosa z Nebeškim Očetom. Tudi kot Božji sin bi bil ujet v človeško logiko. Poslušal bi starše in ne svojega notranjega glasu.«

 

Ob tem sem se spomnila dni, ko sem se sama prvič odločno in brez kompromisov uprla predstavam, željam in volji mojih staršev. Kaj vse sta poskušala, tudi kmetijo bi mi dala prepisati, samo da bi ostala doma. Ko nič ni zaleglo, me je neko jutro oče ustavil v veži in mi prav sočutno in ljubeče rekel: »Slavica, a ti slučajno misliš, da te Bog kliče na to pot!« »Ja, ati«, sem mu odgovorila, on pa meni nazaj: »No, od tega te pa jaz odvežem!« »Ati, tega pa ne moreš, nimaš te oblasti.« Čeprav je potem še tri mesece bojeval svoj notranji boj, da se je odpovedal svojim predstavam in načrtom zame, je takrat očitno razumel, da morava oba slediti volji najinega skupnega Očeta…

 

Tudi Marija si je prislužila naziv Žalostna Mati božja ali Mati sedmerih žalosti, ker je ob svojem Sinu spoznavala prav to: skupaj morata izpolniti samo to, kar je volja nebeškega Očeta.