Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

n22 Umreti, da bi živeli

4 odgovori [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 6 hours 25 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Jezus prvič napove svojo smrt in vstajenje

Od takrat je Jezus začel svojim učencem kazati, da bo moral iti v Jeruzalem in veliko pretrpeti od starešin, vélikih duhovnikov in pismoukov, da bo moral biti umorjen in biti tretji dan obujen. Peter pa ga je vzel k sebi in ga začel grajati: »Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!« On pa se je obrnil in rekel Petru: »Poberi se! Za menoj, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško.« Tedaj je Jezus rekel svojim učencem: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel. Kajti kaj koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi? Ali kaj bo dal človek v zameno za svoje življenje? Sin človekov bo namreč prišel v veličastvu svojega Očeta s svojimi angeli in takrat bo vsakemu povrnil po njegovem delu. Mt 16,21-27

 

 

Umirati, da bi živeli!

 

Današnji evangelij govori o enem temeljnih sporočil našega odrešenja. Kar je Jezus govoril, je tudi izpolnil. Pa pomislimo, kako je Jezus izpolnil logiko, o kateri govori: Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel. Kot pravi apostol Pavel, je Jezus vzel podobo hlapca nase in nam postal podoben v vsem, razen v grehu. Zakaj? Ker je pokazal na najvišje dostojanstvo, ki ga ima človek in ga more dosegati prav vsak! To je dostojanstvo, ki nam ga daje LJUBEZEN, ljubezen, ki pomeni umiranje sebi, življenje za druge, darovanje. Izgubiti svoje življenje, pomeni torej umreti lastnemu egoizmu in zaživeti za druge. Jezus to dovrši tako, da se rodi v jaslih, živi v tišini tesarske delavnice Nazareške družine in umre na križu. Brez iskanja lastne pomembnosti in cene, brez ugodja, v popolnem darovanju. Odpove se svojemu božanstvu, postane človek in ponovno pridobi kraljevsko in božje dostojanstvo s smrtjo na križu.

 

Kaj je torej življenje in kaj je križ, ki ga moramo vzeti nase? Križ ni: bolezen, delo, zakonsko življenje, družinsko življenje, posvečeno življenje, biti samski, biti kristjan itd. To so le stanja, ki jih prinaša življenje, ki jih sprejemamo kot normalna in so seveda povezana tudi z določenimi napori. A ti napori, niso križi, o katerih govori Jezus. Jezus govori o križu, ki tem stanjem daje novo življenje. Križ o katerem govori Jezus, je križ odpovedovanja svoji volji, da bi sprejeli božjo. Če se vrnemo k današnjemu evangeliju, je življenje, ki se mu moramo odpovedati, življenje v naši samovolji, križ pa je sprejemanje božje volje. Sprejeti križ je sprejeti izpolnjevanje božje volje, kar je temeljna naloga kristjana. Po Jezusovem zgledu pelje pot križa, pot izpolnjevanja Očetove volje od jasli do križa.

 

Kaj konkretno pomeni sprejeti križ, umreti življenju, da bi življenje prejeli?

-          otrokovo učenje, je njegova osnovna naloga, to ni križ, o katerem govori Jezus. Križ je v odpovedovanju temu, da bi počel, kar mu paše. Za otroka, ki mu v šoli gre dobro, je mogoče križ, o katerem Jezus govori, čas in energija, ki naj bi jo otrok porabil za pomoč sošolcem, ki jim gre slabše. Je križ zavzete ljubezni, da talente, ki jih je Bog dal, delijo z drugimi. Tisti pa, ki mu učenje ne gre, naj bi vztrajal v učenju, hkrati pa razvijal v sebi sočutje do bližnjih. Ne more jim pomagati pri učenju, lahko pa razume druge njihove stiske. Mar ne bi bilo to čudovito pričevanje božjih otrok!?

-          mladi si želijo življenja, ki bo lahko in prijetno, brez napora, polno uspehov in ugodja. To je strup za človekovo dostojanstvo. Človekovo dostojanstvo je prav v tem, da človek ni zvezan z nagonom, ampak sam upravlja čustva in želje. Odpovedati se praznemu življenju, je nujno, da bi mogli sprejeti drugačno življenje. Križ za mlade, ki hočejo hoditi za Jezusom, je plavanje proti toku. Razvijanje pristnih vrednot in vztrajanje v hrepenenjih po pravi ljubezni. Križ je, da si čuden, ker si drugačen. A prav to je lepota pristne, žive in ustvarjalne mladosti.

-          zakonci razumete križ pogosto kot zvestoba vztrajanja v zakonu. To ni križ, o katerem Jezus govori. To je standard, ki ga zahteva samo pravo. Resničen križ je v vztrajanju v iskanju edinosti, v katero sta poklicana. Kako lepo bi bilo, da bi rekli za krščanske zakonce – poglejte to lepoto zakonskega življenja, lepoto vesele in svobodne ljubezni v darovanju.

-          in starši pogosto razumete vrhunec svojega življenja v tem, da spravite k samostojnosti svoje otroke. To zna tudi žival. Vzgojiti otroke, ki bodo sledili božji logiki, ki se bodo veselili božje podobe v sebi, božjega otroštva, pa je konkreten zalogaj. Je križ vsakodnevnega napora za tisto več. Je boj za resnično, dobro, lepo in eno, v vsakem trenutku.

 

Živeti tisto več, je torej živeti božjo logiko. Logiko odpovedovanja sebičnosti, da bi postajali vedno bolj ljudje. Ljudje, ob katerih je prostor za bližnjega. Kjer se vsak počuti sprejet in ljubljen, in kjer ni prostora za pokvarjenost in razčlovečenje zaradi samovolje in sebičnosti.

GorazdLapanja
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 22 hours 44 min od tega
Pridružen: 07.12.2016

 Ko sem včeraj poslušal to pridigo pri maši sem začel razčiščevati, kaj dejansko je križ v življenju. Na poti domov sva z ženo malo debatirala o tej zadevi. Jaz sam sem si križ življenja napačno predstavljal. Videl sem križ v vsakem primeru, ko mi je bilo naporno, ali v službi, ali z otroki, pa sem ugotovil, da je to moja pot življenja in ne križ. Sam vidim križ v temu, ko imam svoje predstave in želje o določeni stvari in moram sprejemati drugačno pot. Ugotovil sem, da je bil moj križ tudi se odpovedati oz. zmanjšati število aktivnosti in se posvetiti otrokom in družini, pa če tudi nisem tega čutil kot zelo nekaj naporenega, a je bil križ ker sem moral premagovati svoje želje in realnost. Je pa včasih res težko se odpovedovati, če so želje preveč močne. Ugotovljam, da je zame križ tudi gradnja hiše, ker moram potrpežljivo čakati, da lahko prišparamo kakšen denar, da nadaljujemo gardnjo, ker v moji glavi bi hiša že morala biti končana v celoti. Moj križ je tudi to, da se znam umirjati glede števila otrok, ki si jih želim in sprejemati božjo voljo in koliko jih dejansko zmoremo na trenuten tempo življenja. Zdi se mi, da se moramo učiti tudi v potrpežljivosti in sprejemanju drugačne božje volje od naše.

 Gorazd Lapanja 

 

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 8 hours 54 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

Tudi jaz sem vesela, da sem lahko pri maši za mlade v živo poslušala to pridigo in se me je, kot Gorazda, najbolj dotaknilo vprašanje: kaj je tisti križ, ki Jezus hoče, da ga vsak dan zadenemo na svoje rame in hodimo za Njim? Kolikokrat se nam zdi, kako zelo trpimo; skoraj se imamo za mučence, pa se nam ne dogaja nič drugega kot to, kar je naravno za našo človeško naravo, da namreč čutimo stisko oz. bolečino ob porušenem ravnovesju v telesu, duši ali duhu…

 

Hvala, Peter, da si nam tako lepo osvetlil Božjo logiko križa, ki si ga je potrebno vsak dan naložiti in hoditi za Kristusom, ki nam je z vsem svojim zemeljskim življenjem – od jasli do križa - kazal, kakšna naj bo ta hoja.

 

»Kaj je torej življenje in kaj je križ, ki ga moramo vzeti nase? Križ ni: bolezen, delo, zakonsko življenje, družinsko življenje, posvečeno življenje, biti samski, biti kristjan itd. To so le stanja, ki jih prinaša življenje, ki jih sprejemamo kot normalna in so seveda povezana tudi z določenimi napori. A ti napori, niso križi, o katerih govori Jezus. Jezus govori o križu, ki tem stanjem daje novo življenje. Križ o katerem govori Jezus, je križ odpovedovanja svoji volji, da bi sprejeli Božjo…

 

Živeti tisto več, je torej živeti božjo logiko. Logiko odpovedovanja sebičnosti, da bi postajali vedno bolj ljudje. Ljudje, ob katerih je prostor za bližnjega. Kjer se vsak počuti sprejet in ljubljen, in kjer ni prostora za pokvarjenost in razčlovečenje zaradi samovolje in sebičnosti.«

Vesna
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 day 1 hour od tega
Pridružen: 10.01.2012

  Jezus vzel podobo hlapca nase in nam postal podoben v vsem, razen v grehu. Zakaj? Ker je pokazal na najvišje dostojanstvo, ki ga ima človek in ga more dosegati prav vsak! To je dostojanstvo, ki nam ga daje LJUBEZEN, ljubezen, ki pomeni umiranje sebi, življenje za druge, darovanje. Izgubiti svoje življenje, pomeni torej umreti lastnemu egoizmu in zaživeti za druge.

Presenečena sem bila ob stavku, da je človekovo dostojanstvo vezano na to, da lahko ljubi. Ko sem malo po SSKJ brskala pod geslom "dostojanstvo", je opisano predvsem v smislu časti in ponosa, ki ga ima človek. Tako nekako s človeško logiko tudi sama dojemam, kako naj si človek pridobi ali ohrani dostojanstvo. V tej logiki pa ni prostora, da bi vsak človek lahko imel dostojanstvo, ampak se to dostojanstvo gradi ponavadi tako, da drugega zgaziš, da lahko sam prideš do časti in ponosa, o katerem govori SSKJ.

Povsem drugačno pa je dostojanstvo, ki ga daje človeku Bog, tj. zmožnost, da ljubi v vsaki situaciji in vsakem položaju. To vprašanje se mi je še posebej odprlo ob otrokih. Kot staršem nam je namreč naravno, da otroke vzgajamo za samostojnost, da jih velikokrat vzgajamo, da bomo lahko (nekoč) nanje ponosni, da bodo dosegli nekaj, kar jim bo dajalo dostojanstvo, kot ga pojmuje ta svet. Potem bomo tudi mi v miru s svojim dostojanstvom, ker smo "izdelali" dostojen ali dostojanstveni produkt. Jezus me pa že ob lastem sinu izziva, da predrugačim pogled na človekovo dostojanstvo. Vsem omejitvam ali omejenim sposobnostim navljub, lahko še vedno ljubi! Ravno on me je danes vprašal: "Mama, kaj nisi vesela?" Mar ni zaradi ljubezni, ki jo premore, vrnil meni dostojanstvo, ko me je videl v trenutku stiske in se ob meni ustavil?!

Priznam, križ mi je presegati logiko tega sveta in videti ter dati dostojanstvo vsakemu človeku. To je tisto več, kar ne gre po naravni poti in za kar si moramo v odnosih prizadevati.

marta
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 7 weeks 3 days od tega
Pridružen: 25.02.2011

Zadnja dva meseca me spremlja knjiga Oče naš s podnaslovom Pomoč za pravo življenje, ki jo je napisal Anselm Grun. Ko se v molitvi Oče naš ustavi pri Zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih, tako na zemlji, med drugim razmišlja takole:

V sebi imamo različne ravni volje. Na površju svoje volje rečemo: " Zdaj se bom peljal tja."...Božja volja je pogosto v nasprotju s tako površinsko voljo. Površinska volja se ravna bolj po našem razpoloženju in ne vpraša, kaj Bog želi od nas in kaj je za nas res dobro. Kadar pa v tišini pridemo do dna svoje duše in tam natanko začutimo, kaj nam dobro dene, sta v tej globini Božja volja in naša volja enaki. Da bi prodrli  do volje lastnega sebstva in v njem do Božje volje, se moramo pogosto boriti. Tudi Jezus se je moral na Oljski gori prebiti do Božje volje. Ko molimo, naj se zgodi Božja volja, se nam ni treba bati, da Bog samovoljno načrtuje z nami nekaj, kar bi škodovalo našemu bistvu. O življenju smo si namreč ustvarili povsem določene predstave. Pričakujemo, da bomo vedno ostali zdravi in da nas ne more prizadeti nobeno trpljenje, če bomo izpolnjevali Božjo voljo. A kljub temu zbolimo ali pa nas zapusti človek, ki nam je bil drag. Je to potem Božja volja?

Trpljenja ne bi enačil z Božjo voljo. Toda, ko molim za to, naj se zgodi Božja volja, izražam pripravljenost, da bom tudi v nerazumljivih dogodkih svojega življenja vpraševal po Božji volji. In čutim, da se moram najprej posloviti od svojih predstav o življenju. Božja pot za moje življenje je lahko popolnoma drugačna, a navsezadnje ustreza mojemu pravemu bistvu.

Gospod, naj mi molitev očenaša pomaga odkrivati in sprejemati Tvojo voljo in se osvobajati mojih predstav o življenju.