Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

n21 Vera v tri dobre može?

3 odgovori [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 3 hours 44 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Jezus obljubi Petru ključe kraljestva

Ko je tisti čas Jezus prišel v pokrajino Cezarêje Filípove, je spraševal svoje učence: »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?« Rekli so: »Eni, da je Janez Krstnik, drugi, da Elija, spet drugi, da Jeremíja ali eden izmed prerokov.« Dejal jim je: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Simon Peter je odgovóril; rekel mu je: »Ti si Kristus, Sin živega Boga.« Jezus pa mu je dejal: »Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih. Jaz pa ti povem: Ti si Peter, Skala, in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.« Tedaj je učencem naróčil, naj nikomur ne povedo, da je on Kristus. (Mt 16,13-20)

 


 

Vera v tri dobre može?

 

»Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?« je bilo vprašanje, s katerim je Jezus izzval učence, da povedo, za koga ga imajo. Za mnoge je bil Jezus eden izmed prerokov. To je pomenilo, da so ga radi poslušali, mu občasno sledili, potem pa šli spet po svoje. Izpoved apostola Petra je bila drugačna. Zanj je Jezus »Kristus, Sin živega Boga Kar pomeni, da se je zanj, ob Jezusu življenje spreminjalo. Ko ga je spoznal, ni bil več navaden ribič, ampak je postajal ribič ljudi. Jezusu ni sledil občasno, ampak je na njem začel graditi svoje življenje. Zgodilo se je to, kar je Jezus povedal o njem. Postal je temelj novega občestva, Cerkve. Dal mu je oblast razvezovati in zavezovati. Skratka, kakršna je izpoved vere, takšno je življenje, bi lahko rekli.

Kdo pa je za nas Jezus? Spomnil sem se na tri dobre može: Božiček, Dedek mraz in Miklavž. Kdo je Jezus, sem pogosto spraševal mlade v pripravi na birmo, pa je bila popolna tema. Če pogledamo okrog sebe, je Jezus za večino kristjanov tisti, ki napolni cerkve za blagoslov jedi in ob slovesnostih kot so birma in prvo sveto obhajilo.

Kaj se je zgodilo z našo vero? Pa poglejmo, kar ob treh dobrih možeh. Božiček je tisti, ki ti, če si priden, nekaj prinese v jaslice, zelo podobno kot Miklavž. Vzgojo smo usmerili v spolnjevanje pravil, vera je postala skupek moralnih norm, način življenja, ki se kaže predvsem navzven. Če vprašate, kdo je kristjan, bo splošen odgovor: tisti, ki hodi ob nedeljah k maši, ki ima vse zakramente ipd. Gre za neko tradicijo, navado in zunanji izgled.

Vse to ni slabo, ampak manjka temelj in ta temelj je Jezus sam. Kako? Naša vera je vera v Jezusa Kristusa. Ne utemeljuje je moralni nauk, ker ga Jezus ni sestavil. Utemeljuje ga sam odnos z Jezusom. Naša vera je hoditi z Jezusom skozi življenje. Središče življenja za kristjana naj bi bila živa Božja beseda, ki vsak trenutek vabi k razmišljanju. Če to povežemo z Jezusovimi besedami iz evangelija, pomeni hoditi z Jezusom: razvezovati in zavezovati. Torej ob Jezusu vse stoji in pade. Če je Jezus za nas resnično živi Bog, potem pomeni verovati:

  • Hoditi, ne stati! Kristjan ne more biti na cilju, je vedno na poti. Od nas Bog zahteva vedno več, neprestano razmišljanje in delovanje. Ne po logiki navade, ampak po logiki odnosa z Jezusom.
  • Neprestano živost v iskanju odgovorov na vsa vprašanja življenja: osebna, službena, družbena. Kaj pričakuje Jezus od nas, kje je, kam nas vodi.
  • Biti na strani Resnice, vedno na strani Resnice. Biti kristjan ne pomeni, da smo že na pravi strani. Resnico moramo iskati in za njo stati, se zanjo boriti, ne glede na to ali se splača ali ne.
  • Nositi križ, odpoved, umiranje sebi. To ni pot ugodja in priznanja, privilegijev in elitizma, je pot preizkušenj, kot smo poslušali preteklo nedeljo o srečanju med Jezusom in Kanaansko ženo.
  • Postaviti Kristusa za vodilo, tvegati čudaštvo. Biti čuden, biti čudak, ko Bog od nas pričakuje bolj radikalne, nenavadne odločitve ipd.

Naša vera ni obhajanje zakramentov kot središče življenja. Vsi zakramenti so le opora v hoji za Jezusom. Kristjan naj bi se zavedal, da bo brez molitve in zakramentov težko sledil Jezusu na vsakem koraku. Kajti njegovi koraki so težki. Pot skozi življenje z Jezusom je ozka in strma. Ker smo pozabili, da je temelj naše vere hoja z Jezusom, so tudi zakramenti postali nepotrebni, stvar navade. Vrnitev k bistvu vidim v premišljevanju božje besede, v tem, da si jo prizadevamo vzeti za res. Da bi prišli do tiste točke, ko bomo na vse naše življenje gledali v luči evangelija. Potem bodo tudi vsi zakramenti in vse lepe navade ponovno dobile dušo.

Miha_Kopač
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 week 4 days od tega
Pridružen: 19.10.2019

Kdo je zame Jezus?

Je edina gotovost v mojem življenju in to mi vedno znova kaže. Čeprav hočem jaz vedno po svoje in sem vsakič znova razočaran, na koncu lahko samo zaupam in hodim naprej.
Nagovarja me:biti na strani resnice, ne glede na to ali se splača. Včasih mi je res težko slediti resnici, ker je veliko bolj mamljivo to kar mi paše.. Slediti resnici pomeni v prvi vrsti umirati sebi in biti pripravljen nositi križ. Vidim pa, da samo to vodi naprej in da me zares osreči lahko samo resnica in si nič drugega ne želim bolj. Biti živ, živeti zares, se trudit iskat resnico, zaupat, da ima Bog zame boljši načrt kot jaz in se tega veseliti.

Hm pa to, da me je resnice velikokrat sram, se mi zdi to kot ena omejitev, ki jo lahko presegam samo počasi, ampak važno da se jo odločim presegat.

Andreja
Slika za %user
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 weeks 5 days od tega
Pridružen: 10.01.2011

Mene nagovarja odstavek, kjer praviš Peter, naj hodimo in ne stojimi, naj sprejemamo križ, naj sledimo Resnici ...

in v meni prebuja hrepenenja po tem, da bi iz svojega življenja naredila več. Da bi hodila a hkrati stala trdno zasidrana v Njem v Resnici. Da bi bila živa in hkrati umirala sebi, da bi bil Kristus moje vodilo, pa čeprav bi bila zato čudak.

"Polkicani smo, da z dejanji razodevamo božjo dobroto." Sv. Vincencij Pavelski

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 5 hours 16 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

Ob naslovu, »Vera v tri dobre može?«, sem bila prepričana, da bo govora o treh prerokih: Janezu Krstniku, Eliju in Jeremiju. Od srca sem se nasmejala, ko sem ugotovila, da gre za Dedka mraza, Božička in Miklavža. No, sredi avgustovske vročine mi misel ne potegne do zimskih pravljic. :) Slednjega, ki ni mit, ampak svetnik, pa imam pogosto v mislih in to v vseh letnih časih, prav posebej pa v poletnih mesecih, ko nas dobri možje in dekleta iz Mirenskega Grada in iz ljubljanskega dela skupnosti Betlehem v obilju zalagajo z dobrotami iz vrta, njive, sadovnjaka, kokošnjaka in še kakšnih drugih virov. V naši skupnosti se zelo pogosto sliši: »A je spet hodil Miklavž?« Res HVALA za vse!

Te dni pa veliko razmišljam ob Jezusovem vprašanju učencem: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?«

Med spremljanjem sester v duhovnih vajah prebiram knjigo »Luč Evrope – Življenje svetega Benedikta«. Zelo me je nagovoril preprost stavek, ki ga je Benediktu izrekel njegov duhovni voditelj v času Benediktovega študija v Rimu: »Pot, ki vodi k Bogu, je enaka kot ta, ki jo je On prehodil do nas.«


Zame je Kristus ta:

-         Pot, ki jo je Oče prehodil do nas in ki naj jo jaz prehodim do Očeta, čeprav me tolikokrat mika ubrati kakšno bližnjico, ki pa se vedno izkaže za stranpot;

-         Resnica, ki mi razodeva resnico o Očetu, o meni ter o bratih in sestrah, čeprav je večkrat tako mamljivo nasedati podobi o Bogu, človeku in stvarstvu, ki nam jo je že v raju vsilila kača;

-         Življenje, ki me vodi v polnost življenja v Bogu in ki me vsak dan po zakramentih oživlja iz smrti, ki jo seje greh v meni in okrog mene, ko je mik prišepetavanja kače »vzemi si, pripada ti« močnejši od zavesti neskončne obdarovanosti, ki vodi v darovanje.