Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

n21 Spoznanje zahteva odgovor

4 odgovori [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 6 hours 28 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Peter izpove vero

Ko je Jezus prišel v pokrajino Cezareje Filipove, je spraševal svoje učence: »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?« Rekli so: »Eni, da je Janez Krstnik, drugi, da Elija, spet drugi, da Jeremija ali eden izmed prerokov.« Dejal jim je: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Simon Peter je odgovoril; rekel mu je: »Ti si Mesija, Sin živega Boga.« Jezus pa mu je dejal: »Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih. Jaz pa ti povem: ›Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.‹« Tedaj je učencem naročil, naj nikomur ne povejo, da je on Mesija. Mt 16,13-20

 


Spoznanje zahteva odgovor

 

Današnji evangelij me nagovarja predvsem v tem, da Jezus Petrovo izpoved vere poveže z dvojim, in sicer: s tem, kdo Peter je in s tem, kaj bo njegova naloga. Tako se zdi, da Jezus vsakemu od nas pravi, kakor Petru: ko nekaj spoznaš, te to določa in te zavezuje tudi k delovanju. Vedno globlje spoznanje prinaša vedno globljo zavezo k temu, kar moramo postajati in k temu, kar moramo prinašati drugim.

Zdi pa se, da živimo v času, ko razumemo svobodo prav v nasprotnem početju. Za pogumnega imajo tistega, ki se upira temu, kar spozna, ali je spoznano za dobro in dela tisto, kar mu ugaja. Mogoče je prav v tem ena največjih ran sodobne družbe, da nas spoznanja ne zavezujejo in da na njih ne spreminjamo sebe in sveta okrog sebe. Bolj ko nas spoznanja spreminjajo in določajo naše delovanje, bolj postajamo zvesti sebi in Bogu, postajamo zreli, odrasli ljudje, pristne božje podobe.

 

Poglejmo le nekaj spoznanj, ki nam jih Jezus s svojim prihodom na svet prinaša ter se vprašajmo, ali nas res spreminjajo in ali spreminjajo naše delovanje.

Prvo in mogoče najbolj temeljno razodetje z Jezusovim nastopom je, da smo ljubljeni božji otroci. Da smo dragoceni biseri, ki jih je trgovec našel, šel, prodal vse in jih kupil. Tako nas Jezus sam vedno znova išče in najde, za nas daje življenje, da bi lahko verjeli vase in v čudovito podobo, ki jo je v nas položil Oče Bog.

Drugo temeljno spoznanje, ki ga razodeva Jezus je, da smo vsi grešni in da nam greh ni v pogubo. Smo na poti odrešenja, ne na cilju. Povabljeni smo k neprestanemu spreobračanju sebe, pri tem naj za sopotnika vedno znova vzamemo s seboj Jezusa, ki hodi z nami in ostaja z nami. Noben greh ni v pogubo razen napuh, v katerem postajamo sami sebi zadosti. Ni večjega zla od farizejskega napuha in samozadostnosti.

Tretje spoznanje, ki ga Jezus izreka tudi Petru je, da je pot božjih otrok, njegovih prijateljev, strma in ozka. Je pot križa in odpovedi. Ta križ je v zvestobi resnici, ki je svet ne sprejme, je v zahtevi, da smo sol zemlje in luč sveta.

 

To je le nekaj temeljni sporočil Jezusovega razodetja. Ali pa nas ta spoznanja, ki jih prejemamo po božji besedi, zakramentih in po molitvi resnično spreminjajo? Žal lahko hitro opazimo razliko med tem, kar naj bi iz teh spoznanj sledilo in tem, kar resnično sledi:

-          Spoznanje, da smo ljubljeni božji otroci, čudoviti biseri, naj bi nas ves čas prevevalo z veseljem in hvaležnostjo. Smo odrešeni, na poti čudovite svobode božjih otrok. Pa je v nas res veselje nad tem?

-          Ker nam greh ni v pogubo, ampak se zavedamo poti odrešenja, naj bi pogumno priznavali svojo grešnost in se veselili božjega odpuščanja. Pa smo res ponižni ni veseli kristjani, ali pa se od nas širi farizejski kvas lažne popolnosti?

-          Učiteljeva pot križa je tudi naša pot. Kristjan ne tarna nad križem, ampak spoznava lepoto strme poti, ki vodi v pravo svobodo. Je križ resnično znamenje našega odrešenja?

 

Spoznanja, ki nam jih prinaša Kristus, nas delajo nove ljudi. Novi ljudje pa ustvarjajo novi svet. Kako preprosto si je Bog to zamislil, da bi le bili zvesti njegovim zamislim.

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 8 hours 56 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

»Ko je Jezus prišel v pokrajino Cezareje Filipove, je spraševal svoje učence: 'Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?'«

 

V nedeljo je bilo v naši skupnosti na Dobrovi srečanje naših staršev. V pridigi, ki jo je pri sv. maši imel g. Peter Zakrajšek, se mi je zdela zelo lepa in pomenljiva misel, da je Jezus z vprašanjem, ki ga je zastavil svojim učencem, po prihodu v pokrajino Cezareje Filipove, hotel preveriti najmanj dvoje: najprej, če so učenci sploh kaj v stiku z ljudmi, ali sploh vedo, kaj ljudje razmišljajo, doživljajo, o čem se pogovarjajo, kakšno je njihovo življenje… in drugo: ali so toliko v stiku z ljudmi, da vedo tudi, kaj ljudje verujejo, kaj si mislijo o Odrešeniku, ali sploh hrepenijo po odrešenju… Šele tako bodo lahko med nje prinesli to, kar verujejo oni - novost, ki jo prinaša Kristus.

 

Kako aktualno in potrebno se mi zdi to tudi za naše oznanjevanje. Kako življenjsko bi bilo naše pričevanje za Kristusa, če bi res, kot pravi papež Frančišek, imeli vonj po ovcah, če bi poznali stiske ljudi od znotraj, če bi se pustili umazati od štal v katerih mnogi preživljajo svoj vsakdan, če bi vedeli, kaj doživljajo, kaj mislijo in kako si predstavljajo odrešenje…

 

Hvala, Peter, za tvoje oznanjevanje, za vse tvoje pridige, tudi za tokratno, ki me v celoti nagovarja, še posebej pa naslednja misel: »Smo na poti odrešenja, ne na cilju. Povabljeni smo k neprestanemu spreobračanju sebe, pri tem naj za sopotnika vedno znova vzamemo s seboj Jezusa, ki hodi z nami in ostaja z nami… Spoznanja, ki nam jih prinaša Kristus, nas delajo nove ljudi. Novi ljudje pa ustvarjajo novi svet. Kako preprosto si je Bog to zamislil, da bi le bili zvesti njegovim zamislim.«

 

Zanimivo, da je včeraj s podobno mislijo svojo katehezo zaključil tudi papež Frančišek: »Bog želi, da smo sposobni sanjati kakor On in z Njim, medtem ko hodimo, zelo pozorni na realnost. Sanjati drugačen svet. In če sanje ugasnejo, vrniti se in ponovno sanjati, pri tem pa z upanjem zajemati iz spomina na začetek. To je temeljna dinamika krščanskega življenja: spominjati se Jezusa, ognja ljubezni … in s tem plamenom oživljati naše upanje

 

GorazdLapanja
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 22 hours 47 min od tega
Pridružen: 07.12.2016

 Mene pa evangelij in razmišljanje popeljeta v razmišljanje koliko mi lahko delimo svojega znanja z drugimi in koliko smo ob tem ogroženi, da bi drugi znali več kot mi. Kako lahko drugim pomagamo, ne da bi bili ogroženi, da bo drugi poleg nas osvojil znanje, ki mu ga bomo mi dali. V današnjem času vidim veliko talentov, ki pa ne zmorejo deliti svoje znanja prav zaradi ogroženosti. Sam imam tudi probleme včasih s tem, da bi me nekdo prehitel na mojih področjih, ker potem se mi zdi da padem v senco in se moram veliko spodbujati v tem, da sem lahko na razpolago ljudem, ki rabijo mojo pomoč. Paziti pa moramo, da iz tega ne nastane potem tekmovalnost. Moramo se srečevati, čutiti in vzpodbujati v dobrem in slabem, ter deliti stvari z drugimi. Tudi sam se moram učiti in animirati, da mi to včasih lahko vzpevana in doživim veselje.

 Gorazd Lapanja 

 

Vesna
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 day 1 hour od tega
Pridružen: 10.01.2012

 Tako se zdi, da Jezus vsakemu od nas pravi, kakor Petru: ko nekaj spoznaš, te to določa in te zavezuje tudi k delovanju. Vedno globlje spoznanje prinaša vedno globljo zavezo k temu, kar moramo postajati in k temu, kar moramo prinašati drugim.

Zdi pa se, da živimo v času, ko razumemo svobodo prav v nasprotnem početju. Za pogumnega imajo tistega, ki se upira temu, kar spozna, ali je spoznano za dobro in dela tisto, kar mu ugaja. Mogoče je prav v tem ena največjih ran sodobne družbe, da nas spoznanja ne zavezujejo in da na njih ne spreminjamo sebe in sveta okrog sebe. Bolj ko nas spoznanja spreminjajo in določajo naše delovanje, bolj postajamo zvesti sebi in Bogu, postajamo zreli, odrasli ljudje, pristne božje podobe.

 

Sama vedno bolj spoznavam resnico, kako zelo bi morala biti zavezana temu, da spoznanja spreminjajo moje delovanje. Bolj ko se naši odnosi prepletajo, več kot imamo skupnega, bolj naše ravnanje vpliva ne samo na nas, ampak na vse okrog nas. Bistevno bolj, kot bi si želela priznati. 

Če sama nekaj o sebi ali drugem spoznam pa zaradi lenobe, strahu, itd... ne uporabim za lastno rast in rast bližnjega je to v škodo celotne skupnosti. Velikokrat se mi dogaja, da bi pred spoznanji raje zbežala, se skrila ali jih preprosto ignorirala, samo da bi imela mir. Lažem si, da je pač to moja stvar, ki se drugega ne tiče, da bom to spoznanje "nekam pospravila" in ga morda uporabila, ko se mi bo zdel bolj primeren čas. A resnica je, da spoznanje tako ali drugače vpliva na moje delovanje. Če ga koristno uporabim, lahko imamo vsi nekaj od tega. Če pa se odločim za pot samozadostnosti, pot napuha, se odločim, da je moje življenje moje in naj se nihče ne vtika vanj, kot se jaz ne bom v življenje drugega. Takrat zaprem vsa vrata, postanem neobčutljiva zase in bližnjega in razen slabe volje in jeze, ne dam nič pametnega od sebe.

 

In kaj me ovira, da spoznanja bolj ne spreminjajo mojega delovanja in sveta okrog mene? Mislim, da tole spoznanje: "Tretje spoznanje, ki ga Jezus izreka tudi Petru je, da je pot božjih otrok, njegovih prijateljev, strma in ozka. Je pot križa in odpovedi. Ta križ je v zvestobi resnici, ki je svet ne sprejme, je v zahtevi, da smo sol zemlje in luč sveta."

 

Brez jasne odločitve za pot križa, ne zmorem od spoznanj k delovanju za spreminjanje sveta

 

Neža
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 4 days 2 hours od tega
Pridružen: 31.05.2011

Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala. (Jezus mu pove, kdo Peter je in s tem, kaj bo njegova naloga.)

Ob tem evangeliju sem malo za šalo, malo zares pomislila na to, kaj pomeni moje ime in če sem kaj podobna temu:)

Neža: jagnje, čista, nedolžna... Takoj se mi je zataknilo pri tem, da nisem ravno tako jagnje. Ven mi buta napuh, pa da sem najbolj pametna... Se moram kar držat nazaj in priznavat, da v resnici vem bolj malo.