Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

n20 Živeti iz evharistije

7 odgovorov [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 17 hours 59 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Jezus je kruh življenja

Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta. Judje so se tedaj med seboj prepirali in govorili: »Kako nam more ta dati svoje meso jesti?« Jezus jim je tedaj rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan. Kajti moje meso je resnična jed in moja kri resnična pijača. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem. Kakor je mene poslal živi Oče in jaz živim po Očetu, tako bo tudi tisti, ki mene jé, živel po meni. To je kruh, ki je prišel iz nebes, ne tak, kakršnega so jedli vaši očetje in so pomrli: kdor jé ta kruh, bo živel vekomaj.« Jn 6,51-58

 


 

Živeti iz evharistije

 

Današnji odlomek, ki je nadaljevanje evangelija prejšnjih dveh nedelj, je zame zelo zahteven. Skušal sem najti čim večjo 'uporabnost' Jezusove trditve, logičnost, ki lahko prepriča. Dejstvo je, da Jezus govori o evharističnem kruhu, o zadnji večerji, kjer se bo dal v hrano za vse. Pošten kristjan pa si mora priznati, da uživati evharistični kruh, tj. hoditi k obhajilu, ne more zadoščati za večnost. Zakaj torej Jezus stvari postavi na kocko celo tam, kjer ni potrebno? Ali pa ga mogoče razumemo narobe, če ga vzamemo dobesedno. Zdi se, da se je spor z množico v Jezusovem času, zgodil tudi kasneje v zgodovini Cerkve. Množica je začela odhajati, ker ni prenesla Jezusove radikalnosti. To, da daje sebe v hrano, se je zdelo pretiravanje, kaj šele da brez te hrane ni mogoče živeti. Zdi se, da je podoben spor nastal med protestantizmom in katolištvom, ko je šlo za vprašanje, ali je evharistija le spominjanje na zadnjo večerjo ali gre za dejansko spremenjenje pri sveti maši.


Ko sem razmišljal, se mi zdi, da Jezusa dostikrat nihče ne razume prav, ker je na splošno preveč zahteven. Vsi bi najbrž radi lažje odgovore, zato zaidemo v napačne razlage. Kako razumem Jezusovo trditev: Kdor je ta kruh, bo živel vekomaj?! Le v luči celotnega dogajanja in Jezusovega oznanjevanja. Poglejmo, kaj se je dogajalo.

Ljudje bi radi jedli kruh in bili siti. Za Jezusom so hodili, ker jim je dajal kruha, ki ga sicer niso tako z lahka zaslužili. Jezus jim spregovori o kruhu, ki je več kot mana, ki jim jo je dal Mojzes. Pravi: »Božji kruh je namreč tisti, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje.« Ljudje so bili takoj za takšen kruh, a za tem se skriva predvsem želja po udobju in brezskrbnosti. Zaslužiti za osnovno hrano je bilo pravzaprav takrat cilj vsakega dela. Kako lepo, da bi odpadla takšna skrb! Jezus pa obrača pogled. V »ponudbi« kruha, ki je več kot golo preživetje, napoveduje skrivnost svoje smrti in vstajenja. S tem pa ponuja popoln obrat v človeku. Človek naj ne živi, da bi se nasitil, ampak da bi kakor Jezus dajal sebe v hrano drugim. Živeti tako, da bi kakor pšenično zrno »padli v zemljo« in obrodili sad. Hrana pomeni pri Jezusu izziv za darovanje, ne potešitev, ki omogoča počitek. Opozarja na zgrešeno logiko čisto vsakdanjega odnosa do hrane. Ne živimo zato, da bomo jedli, ampak jemo zato, da bomo živeli. Ne živimo zato, da nam je udobno, ampak da živimo polno in dajemo življenje drugim.


V tej skrivnosti, je logično vse – da Jezus dejansko daje sebe v hrano
– kot evharistični kruh. Saj je umrl za nas in želi, da uživamo njega. Kakor tudi to, da se ob tej skrivnostni hrani spreminjamo v kruh za druge. Kar pa pomeni, da Jezus ne govori: Jejte moje meso, to je vaša večnost. Ampak jejte moje meso, da boste zmogli živeti za druge, kakor sem jaz živel za vas. Tako se hrana povezuje s posnemanjem Jezusovega življenja, z zaupanjem, da je le takšno življenje, kot ga živi Jezus resnično polno in vodi v večnost. V tej luči je razumljivo nadaljevanje tega odlomka, kjer Jezus pravi: »Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen.« Evharistija pomeni hkrati prihajanje k Jezusu in verovanje vanj. Pomeni na nek način življenje z njim, iz njega in zanj.

Kakor je torej resnično, da brez evharistije ni mogoče živeti, pa je res tudi to, da samo z njo, brez pogleda na Jezusovo življenje in posnemanja, evharistija ni nič. Zato Jezus pravi: »Duh je tisti, ki oživlja, meso nič ne koristi. Besede, ki sem vam jih govoril, so duh in življenjeEvharistija je smiselna, če je povezana z božjo besedo in življenjem iz nje. Če se vrnem k začetni povezavi med razkolom v množici in kasnejšim razkolom med protestanti in katoličani, lahko rečemo, da je resnica v celostnem ovrednotenju tako spremenjenja iz kruha in vina v meso in kri Jezusa Kristusa, kakor ovrednotenje Božje besede, iz katere naj bi živeli vsak dan. Prepričan sem, da nas Jezus vabi prav k temu: da živimo iz uživanja njegovega telesa in njegove Besede. Le tesno prepletanje oboje hrane, nam prinaša večnost. Vzemimo oboje s hvaležnostjo in veseljem kot dar za naše življenje!

nuša
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 8 weeks 21 hours od tega
Pridružen: 10.01.2011

"Ljudje so bili takoj za takšen kruh, a za tem se skriva predvsem želja po udobju in brezskrbnosti. ... Jezus pa obrača pogled. V »ponudbi« kruha, ki je več kot golo preživetje, napoveduje skrivnost svoje smrti in vstajenja. S tem pa ponuja popoln obrat v človeku. Človek naj ne živi, da bi se nasitil, ampak da bi kakor Jezus dajal sebe v hrano drugim."


Tako kot so mnogi odšli, ko jim je Jezus spregovoril o tem drugem, globljem pogledu Nanj in na vse, kar nam daje, sem tudi jaz skoraj odšla, ker je bila ta beseda zame pretežka. Lepo je živeti ob nekom, ki se daje za druge. Ko pa to terja od mene, da tudi jaz živim za druge, mi je to zelo težko sprejeti, saj predstavlja velik napor in odpoved prijetnemu udobju.

Počasi, z veliko napora bližnjih in njihove vere vame, počasi spoznavam, da mi to prinaša življenje ("Resnično, resnično, povem vam: Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi."). Čeprav prihaja skupaj z borbo in bolečino, je lepše in bolj polno od tistega prej. Vidim, da sem tako bolj živa in zadovoljna v sebi. Čutim se bolj povezana z drugimi, čeprav je ta povezanost zelo rahla in krhka ter ne prinaša nekih romantičnih občutkov. Prinaša pa resnico, ki osvobaja. 

Gospod, pomagaj mi vedno znova odpovedovati se sebi, moji želji po ugodju in užitku ter se neprenehoma boriti za življenje, ki ga Ti daješ!

"Ne bojte se! Široko odprite vrata Kristusu!" (papež Janez Pavel II.)

Barbara
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 6 weeks 1 day od tega
Pridružen: 11.01.2011

Hrana pomeni pri Jezusu izziv za darovanje, ne potešitev, ki omogoča počitek. Opozarja na zgrešeno logiko čisto vsakdanjega odnosa do hrane. Ne živimo zato, da bomo jedli, ampak jemo zato, da bomo živeli. Ne živimo zato, da nam je udobno, ampak da živimo polno in dajemo življenje drugim.

Med prebiranjem pridige sem se spomnila na čas, ko sem se učila solo petje. Pri petju je dih zelo važen in se zdi, kot da te včasih ovira, da ne moreš pet. Pa se spomnim profesorja, ki mi je vedno ponavljal, da je dih zato, da lahko poješ in ne obratno. Dih ni ovira. Ni cilj, da se matraš z dihom, ampak, da je dih pripomoček, da lahko dobro poješ. Ko sem obrnila logiko, mi je postal dih v izziv, da sem lahko boljše zapela.

Se mi zdi, da je podobno pri hrani, ki jo Jezus ponuja. Ni cilj, da ješ in si sit, pač pa da s hrano dobiš moč v življenju za drugega.

Pomagaj mi Gospod, da bom z vsemi darovi, ki mi jih daješ, lahko pomoč in veselje drugemu.

Andreja
Slika za %user
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 4 days 5 hours od tega
Pridružen: 10.01.2011

Ob prebiranju te pridige mi prihaja na misel, da se nikoli ne bi vprašala o tem, kaj želi Jezus s svojimi besedami povedati in da moramo njegove nauke vedno gledati v luči celote.
Peter hvala, da nam z vsemi pridigami širiš pogled...kakor ga je širil Jezus, zato pravi, da brez kruha, ki ga daje on, ne moremo živeti.
Prav zadnje čase tudi vedno bolj doživljam, da brez molitve in razmišljanja o Božji besedi, živim v nekem hitenju, delu in okvirjih, ki nikakor niso Božji in mi ne prinašajo veselja. Šele ko se v molitvi umirim in ob prebiranju evangelija razmišljam, prihajam do spodbud in misli, ki mojemu delu, odnosom in življenju dajejo smisel. 

V vsem tem vidim delo Sv. Duha, ki veje kakor tih vetrič in krepi mojo slabotno naravo, mi daje spodbude, ideje, odpira pogled in mi daje pogum, da ne zbežim pred vsem težkim in zoprnim. 

Poleg tega pa vidim tudi še veliko luknjo prav v odnosu do sv.obhajila. Trdno verujem, da je v sveti hostiji navzoč Jezus sam in da se daje v hrano zato, da bi jaz živela v veselju in sreči, da bi imela moč v boju z vsem grehom, ki je vmeni. A kljub temu čutim, da je moje dojemanje veličine te skrivnosti in te ljubezni še daleč. 
A kljub vsemu, da še vedno 'pol pira' ne dojamem in se ne zavedam, kako velik pomen ima obhajilo za moje življenje, sem hvaležna, da ga lahko po zakramentu sv.spovedi vedno znova prejemam. 
Jezus, hvala ti. 


"Polkicani smo, da z dejanji razodevamo božjo dobroto." Sv. Vincencij Pavelski

Vesna
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 20 hours 58 min od tega
Pridružen: 10.01.2012

"Množica je začela odhajati, ker ni prenesla Jezusove radikalnosti. To, da daje sebe v hrano, se je zdelo pretiravanje, kaj šele da brez te hrane ni mogoče živeti."

Zdi se mi, da se nekaj podobnega dogaja tudi danes v naših skupnostih in občestvih. Radi bi se zbirali za skupno mizo v Jezusovem imenu, a katero hrano bi jedli, bi radi odločali sami. Ko postaja živi Jezus s svojimi radikalnimi evangelijskimi zahtevami pretrd kruh, bi radi verjeli, da smo lahko za skupno mizo vsi siti in skupaj, vsak s svojim sendvičem v rokah, ker Jezus ne ponuja ustrezne hrane.

Očitno je, da od sendvičev ne ostajamo siti in ker nas ne nasiti ista hrana, je že sedenje za skupno mizo problem. Tako raje vsak zase je svoj sendvič v svoji sobi in čaka, če bo Jezus ponudil kaj okusnejšega in prebavljivejšega. Vse težje sploh sedemo za skupno mizo in ne verjamemo, da nas lahko Jezus nasiti.

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 4 hours 11 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

Zelo me nagovarja tvoj komentar, Vesna. Hvala!

Se mi zdi, da če bi se samo malo bolj okrepila naša vera v veličino Evharistije, ki je učlovečena in udejanjena Božja beseda, bi bile naše cerkve, ne samo ob nedeljah, ampak tudi pri vsakodnevnem obhajanju evharistične daritve, premajhne, naša občestva pa živa in povezana.

Meni je naravnost noro, a trdno verujem, da je tako, da to, kar vsak dan s kruhom in vinom polagam na oltar – vse moje življenje, vse odnose, delo, skrbi, želje, hrepenenja, trpljenje, pa tudi vso svojo slabost in greh – Jezus sprejme nase, v njegovi daritve se vse moje darovanje prečisti in Sveti Duh te darove spremeni v Kristusovo Telo in Kri… Tako mi vsi, s tem, ko darujemo in sprejemamo Njegovo daritev, postajamo z Njim eno Telo in pri obhajilu se potem hranimo ne samo z Njim, ampak tudi drug z drugim, ker smo vsi eno v Njem… Res noro! In potem še toliko bolj razumem, zakaj je pri zadnji večerji tako goreče prosil, da bi bili vsi eno. Kako ga mora boleti ta razdeljenost, raztrganost Njegovega Telesa in naša brezbrižnost - ignoranca do drugih... "Kar je Bog združil, tega naj človek ne ločuje." Sv. Pavel pravi, da je ta skrivnost velika in ima v mislih odnos med Kristusom in Cerkvijo se pravi nami, ki smo Njegovo telo.

 

marjana
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 days 36 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Nama je ta evangelij tudi tezek. Nama kar ni stekla beseda. Ostala sva pri tem, da je pac skrivnost, zakaj se Jezus daje v hrano prav fizicno (govorila sva o evharisticnem cudezu), zato da bi lahko ziveli. Strinjala sva se o moci evharistije, ki jo nekako cutiva in potrebi po pogostem prejemanju sv. obhajila (vcasih daljsa obdobja nisva pristopila ali se za potrudila za to, da bi lahko).

Zalb
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 4 weeks 5 days od tega
Pridružen: 24.10.2017

Zase lahko rečem, da jem zato, da sem sit(do sitosti ali pa še več) in nato, da imam potem mir v želodcu. Enako je potem z odnosi, razčiščevanjem stvari. Razčistim, da je potem čisto med nami in sem potem hitro zadovoljen s tem, da sem razčistil in si mislim, sedaj si zaslužim mir. Sem obkljukal.

Vem, da že do hrane(dobesedno) nimam prevega odnosa in včasih jem čeprav nisem lačen... pri odnosih do partnerja, soljudi pa včasih kar stradam in se ne potrudim za odnos. Vesnina prispodoba s sendvičem mi je nažalost zelo domača.

Bog prosim te, da ne bom stopal v odnos s komer koli, za lastno sitost in korist ampak v želji, da bom živ in se daroval za drugega in imel drugega pred očmi.