Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

n19 Spoznati in uresničiti božjo voljo

5 odgovorov [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 18 hours 18 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Skrb in strah

Ne boj se, mala čreda, kajti vaš Oče je sklenil, da vam da kraljestvo. Prodajte svoje premoženje in dajte vbogajme. Naredite si mošnje, ki ne ostarijo, neizčrpen zaklad v nebesih, kamor se tat ne približa in kjer molj ne razjeda. Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce.«

Budni služabnik

»Vaša ledja naj bodo opasana in svetilke prižgane, vi pa bodite podobni ljudem, ki čakajo, kdaj se bo njihov gospodar vrnil s svatbe, da mu odprejo takoj, ko pride in potrka. Blagor tistim služabnikom, ki jih bo gospodar ob svojem prihodu našel budne! Resnično, povem vam: Opasal se bo in jih posadil za mizo. Pristopil bo in jim stregel. In če pride ob drugi ali tretji nočni straži in jih najde takó, blagor jim! Vedite pa: Če bi hišni gospodar vedel, ob kateri uri pride tat, ne bi pustil vlomiti v svojo hišo. Tudi vi bodite pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujete, bo prišel Sin človekov.«

Peter je rekel: »Gospod, ali pripoveduješ to priliko za nas ali za vse?« Gospod je dejal: »Kdo je torej zvesti in preudarni oskrbnik, ki ga bo gospodar postavil nad svojo služinčad, da ji odmeri hrano ob pravem času? Blagor tistemu služabniku, ki ga bo njegov gospodar ob prihodu našel, da tako dela! Resnično, povem vam: Čez vse svoje premoženje ga bo postavil. Če pa ta služabnik reče v svojem srcu: ›Moj gospodar zamuja s svojim prihodom‹ in začne pretepati hlapce in dekle, pojedati, popivati in se upijanjati, bo gospodar tega služabnika prišel na dan, ko ga ne pričakuje, in ob uri, za katero ne ve; presekal ga bo na dvoje in mu dal delež z neverniki. Kajti tisti služabnik, ki spozna voljo svojega gospodarja, a ničesar ne pripravi in ne dela po njegovi volji, bo hudo tepen. Tisti pa, ki je ne spozna in stori kaj takega, kar zasluži udarce, bo malo tepen. Od vsakega, ki mu je bilo veliko dano, se bo veliko zahtevalo, in komur so veliko zaupali, bodo od njega toliko več terjali.« Lk 12,32-48

 

 

Spoznati in uresničiti božjo voljo


Odlomek, ki je pred nami, je vsebinsko zelo obsežen. Vprašanje budnosti pred Bogom in odgovornosti do njega kot gospodarja, ki nam je mnogo zaupal, najbrž potegne za seboj vse tisto, kar smo razmišljali ob preteklih evangeljskih odlomkih: služenje, molitev, bogastvo, tihota itd. Glede na to, da kristjan ne more reči, da ne ve, kaj Bog od njega pričakuje, se zdijo besede: »Tisti služabnik, ki spozna voljo svojega gospodarja, a ničesar ne pripravi in ne dela po njegovi volji, bo hudo tepen.« precej divje. Zelo jasno nam je, kaj je Jezus mislil v prejšnji priliki o bogatašu, ki mu je polje dobro obrodilo in se je odločil za počitek. Biti bogat pred Bogom bi lahko z besedami današnjega odlomka opisali kot delati po njegovi volji. Ugotavljali smo, da je mogoče spoznavati božjo voljo skozi zavestno srečevanje s samim seboj in Bogom. Tako se vse bolj srečujemo z nujnostjo tihote in molitve, ki pa je danes zagotovo v krizi. Lahko rečem, da je v krizi tako med duhovniki kot med verniki. Temu bi kdo mogoče še ugovarjal, dokler se ne sreča s pristnimi molivci kot so bili mati Terezija in podobni. Ko sem o tem razmišljal, sem v knjigi Moč tihote prebral tole:

Spomnim se močnih in vznemirljivih besed sv. matere Terezije mlademu duhovniku Angelu Comastri, danes kardinalu nadduhovniku bazilike sv. Petra v Rimu. Njegova knjiga Bog piše naravnost (Dio scrive dritto) je sijajna. Prevzel me je odlomek o srečanju s svetnico: »Poklical sem v generalno hišo sester misijonark ljubezni, da bi se srečal s sv. materjo Terezijo iz Kalkute, toda njihov odgovor je bil odločen: 'Z materjo se ni mogoče srečati; njene obveznosti ji tega ne dovoljujejo.' Vendar sem se vseeno napotil tja. Sestra, ki je prišla odpret, me je zelo prijazno vprašala: 'Kaj želite?' – 'Samo za nekaj trenutkov bi rad videl mater Terezijo.' Presenetljivo je sestra odgovorila: 'Žal mi je. To ni mogoče!' Nisem se ganil in tako sestri dal vedeti, da ne bom odšel, ne da bi srečal mater Terezijo. Sestra se je za nekaj časa umaknila in se vrnila z materjo Terezijo … Zdrznil sem se in ostal brez besed. Mati mi je ponudila stol v sobici poleg kapele. Medtem sem si opomogel in zmogel reči: 'Mati, sem zelo mlad duhovnik: to so moji prvi koraki! Prišel sem vas prosit, da bi me spremljali z molitvijo.' Mati me je ljubeznivo in milo pogledala, nato pa z nasmeškom odgovorila: 'Vedno molim za duhovnike. Tudi zate bom molila.' Nato mi je izročila svetinjico Brezmadežne, jo položila v mojo roko in vprašala: 'Kolikokrat na dan moliš?' Obstal sem presenečen, nekoliko osupel. Ko sem zbral misli, sem odgovoril: 'Mati, vsak dan obhajam sveto mašo, vsak dan molim brevir; veste, v našem času je to znamenje junaštva (bilo je leta 1969)! Vsak dan molim tudi rožni venec in to počnem zelo rad, naučila me ga je mama.' Mati Terezija je s svojimi raskavimi dlanmi stisnila rožni venec, ki ga je imela vedno pri sebi. Potem je uprla vame svoje oči, polne svetlobe in ljubezni, in rekla: 'Sin moj, to ni dovolj! Ni dovolj, ker se ljubezen ne da skrčiti na obvezni minimum; ljubezen zahteva maksimum!' Nisem takoj razumel njenih besed in sem skoraj v opravičilo dejal: 'Mati, od vas sem prej pričakoval tole vprašanje: katera dela ljubezni opravljaš?' Naenkrat se je obraz matere Terezije zresnil in dejala je s krepkim glasom: 'Misliš, da bi lahko udejanjala ljubezen, ko ne bi vsak dan prosila Jezusa, naj moje srce napolni s svojo ljubeznijo? Misliš, da bi lahko prehodila ceste, da bi našla uboge, če ne bi Jezus moji duši posredoval svoje ljubezni?' Počutil sem se čisto majhnega … Mater Terezijo sem gledal z velikim občudovanjem in iskreno željo, da bi vstopil v skrivnost njene duše, napolnjene z navzočnostjo Boga. Vsako besedo posebej je poudarila: 'Pozorno prebiraj evangelij in boš videl, da je tudi Jezus za molitev daroval ljubezen. In veš zakaj? Da bi nas poučil, da smo brez Boga preveliki berači, da bi lahko pomagali ubogim!' Takrat se je dogajalo, da je veliko duhovnikov in redovnikov opustilo molitev, da bi se usmerili – kakor so govorili – na družbeno področje. Besede matere Terezije so se mi zdele kakor sončni žarek in počasi sem v sebi ponavljal: 'Brez Boga smo preveliki berači, da bi lahko pomagali ubogim'. (Moč duha, 56-58)

Jezus pravi: Blagor tistim služabnikom, ki jih bo gospodar ob svojem prihodu našel budne! Z materjo Terezijo lahko rečemo: 'Brez Boga smo preveliki berači, da bi lahko pomagali ubogim'. Brez tihote, brez maksimalne mere v tihoti in molitvi, ne bomo zmogli ljubezni. Brez ljubezni ne bomo naredili v življenju nič pametnega. Naj nam Bog pomaga s svojo milostjo, da bomo zmogli preseči svojo revščino in postati dobri služabniki.

 

Andreja
Slika za %user
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 6 hours 54 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Peter, hvala za to pridigo, ki se tako lepo nadaljuje z pridigo 18. navadne nedelje in z duhovnimi vajami v hribih. 

Sama čutim, da potrebujem tihoto, da lahko v njej uredim vse to, kar sem skušala sproti v odnosih urejati (čustva, misli, doživljanja). V molitvi pred Najsvetejšim tako največkrat izročam vse to, kar se mi je zgodilo, kar ob nečem doživljam, velikokrat načrtujem in razmišljam kaj je potrebno narediti naslednji dan ... kličem Sv. Duha in prosim blagoslova. Ob tem se sprašujem ali je to molitev, ki je Bogu všeč? Bi mogla moliti kako drugače? Včasih se Bogu zahvaljujem za vse, kar mi podarja a misli ne dajo miru (jutri bo potrebno oprati rjuhe, kako je že s tistim razpisom, kdo bo zjutraj v varstvu ...) V srcu si večkrat ponavljam - delati moram tako, da bo dobro in ne to, kar meni paše. No in tako mine pol ure pred Najsvetejšim, ko nas Peter povabi, da bi skupaj zmilili še del rožnega venca. Takrat ponavadi izginejo vse moje misli, načrtovanja ... zdi se mi, da sem lahko tiho pred Bogom in ponavljam Zdrave Marije. 

V resnici me je groza moje raztresene molitve. In vendar brez nje čutim v sebi še večjo praznino in nič. Hudič hitro pristvai svoj lonček in vliva strah - da izgubljam čas z molitvijo, ko bi bila kao bolj koristna v delu. In tako se človek zavrti v lasten napuh. A Bog je dober! Vem, da ljubi tudi to mojo bedo in hoče napolniti moje srce s svojimi zakladi.

Jezus, oprosti za mojo revščino in bedo. Pridi, daj mi svojo ljubezen, svojo milost, svoj mir.


"Polkicani smo, da z dejanji razodevamo božjo dobroto." Sv. Vincencij Pavelski

Tilen
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 4 weeks 1 day od tega
Pridružen: 11.01.2011

Mene nagovarja koliko je sv. Mati Terezija molila, da je lahko delala dobro. Gotovo se tudi v molitvi očiščujejo naša dejanja sebičnosti in postaja ljubezen vedno bolj čista.
Gospod, pomagaj nam, da bi preko molitve rastli v ljubezni.

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 4 hours 31 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

»Od vsakega, ki mu je bilo veliko dano, se bo veliko zahtevalo, in komur so veliko zaupali, bodo od njega toliko več terjali.« Lk 12, 48

»Brez tihote, brez maksimalne mere v tihoti in molitvi, ne bomo zmogli ljubezni. Brez ljubezni ne bomo naredili v življenju nič pametnega.«

 

Mene ob tem zgornjem Jezusovem opominu vsakič kar malo stisne. Nikoli si ne upam reči, da dam od sebe toliko, kot mi je bilo dano, toliko manj si upam reči, da dam od sebe maksimum v molitvi in ljubezni… Tudi jaz sem ti hvaležna, Peter, za to pridigo in za spodbudo k prebiranju knjige Moč tihote. Mi je obogatila dneve dopusta. :)

Kar zadeva molitev pa me je posebej nagovorila tale misel kardinala Saraha:

»Pomembno je, da se zadržujemo v Gospodovi navzočnosti, da nas najde pripravljene in nas uvede v veliko notranjo tihoto, kar mu omogoča, da se učloveči v nas, nas spremeni vase. V tej tihoti, ki ni prazna, ampak napolnjena s Svetim Duhom, bo duša lahko slišala, kako se iz njenega srca dviga kakor šepetanje: 'Aba, Oče!' Molitev je… v molčanju, v poslušanju Boga in v sposobnosti, da slišimo neizrekljive vzdihe Svetega Duha, ki prebiva v nas in tiho kliče.

Ljudje našega časa imajo občutek, da je molitev nekakšno pripovedovanje Bogu, vpitje in skakanje, toda molitev je preprostejša. Pomeni poslušanje Boga, ko tiho govori v nas. Zakaj ne opazujemo Jezusa v molitvi? Zakaj ga kakor apostoli ponižno ne prosimo: 'Gospod, nauči nas moliti…!' Zakaj drugod iščemo primere in  zglede molitve in se želimo prepričati, da so vznemirjenje, hrup in nered znamenja razlitja Jezusovega Duha? Kristus je edini učitelj, ki nas lahko nauči moliti, molitev pa pomeni, da z ljubeznijo ostajamo z njim v tihoti in notranji samoti.«

 

Jezus, nauči nas moliti!

 

marta
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 6 weeks 1 day od tega
Pridružen: 25.02.2011

Andreja, ko sem prebrala tvoje razmišljanje, sem se spomnila na lansko romanje k svetemu Benediktu.  O molitvi in delu smo se pogovarjali na Monte Casinu. Pa sem poiskala gradivo, ki smo ga dobili in v njem našla naslednjo misel. Red ( benediktinski) temelji na enakovrednem prepletanju molitve in dela. Ustavljam se pri besedi prepletanju. Ta zame pomeni, da se mi v molitvi prikazuje tudi moje delo in v delu misel na Boga. To sprejmem in prosim božjega blagoslova. V letih mojega poklicnega dela so se največje stari rojevale pri molitvi, med mašo. To je moj pogled na molitev in delo.

Mateja_HCIsonca
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 week 2 days od tega
Pridružen: 26.12.2014

"Misliš, da bi lahko udejanjala ljubezen, ko ne bi vsak dan prosila Jezusa, naj moje srce napolni s svojo ljubeznijo?"

 Pogosto niti ne razmišljam o tem, le skušam nekako speljati delo, odnose in preživeti. Zgornji citat pa potrjuje to, kar mi p. Toni ponavlja ob vsakem srečanju, ko mi pravi, da je pri meni vedno v ospredju le "jaz, jaz, jaz." (Jaz bom, jaz moram, hočem...) in potem ni prostora ne za Boga, ne za sočloveka. Naj svoje življenje izročen v Božje roke in naj bom šibka...
A kako težko in boleče je to. Mi manjka vere in zaupanja, poguma in notranje moči...ker me je življenje naučilo, da dokler sem "močna," sem varna... šibkost pa mi je v večini primerov prinesla težave in razočaranja (in le redko osvoboditev in prijateljstvo).