Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

n19 Dali se bodo poučiti Bogu

2 odgovora [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 13 hours 41 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Jezus je kruh življenja

Judje so tedaj godrnjali nad njim, ker je rekel: »Jaz sem kruh, ki je prišel iz nebes,« in so govorili: »Ali ni to Jezus, Jožefov sin? Njegovega očeta in mater poznamo. Kako more zdaj govoriti: ›Iz nebes sem prišel.‹« Jezus je odgovoril in jim dejal: »Ne godrnjajte med seboj! Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal, in jaz ga bom obudil poslednji dan. Pri prerokih je zapisano: Vsi se bodo dali poučiti Bogu. Vsak, kdor posluša Očeta in se mu da poučiti, pride k meni. Ne rečem, da bi bil kdo videl Očeta: samo tisti, ki je od Boga, on je videl Očeta. Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje, ima večno življenje. Jaz sem kruh življenja. Vaši očetje so jedli v puščavi mano in so pomrli. To je kruh, ki prihaja iz nebes, da tisti, ki od njega jé, ne umre. Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.« Jn 6,41-51

 

Z današnjo nedeljo smo zaključili duhovne vaje v hribih. Tema duhovnih vaj je nastala že za romanje k svetemu Benediktu, kamor smo letos poromali pod geslom Moli in delaj. Razmišljanje ob evangeliju pretekle nedelje je postalo uvod v Benediktovih dvanajst stopenj ponižnosti, potem pa sta sledili še dve vsebini, ena o molitvi in druga o delu.



Vsi se bodo dali poučiti Bogu

 

Pred oči mi stopa Jezusova misel, ki jo polaga v usta prerokom: Vsi se bodo dali poučiti Bogu. Večna uganka zame je, zakaj mu večina ni sledila in katere so ovire pri našem prepoznavanju Boga. Prva in temeljna ovira je gotovo brezbrižnost do besede. Naša civilizacija je do konca vzela težo besedi. Evangelist Janez je Jezusa imenoval Beseda, ki je prišla na svet in po kateri je vse nastalo. Sveto pismo je božja beseda, ki nas želi spreminjati. Mi pa smo iz besede naredili nekaj, kar se vedno lahko poljubno prilagaja. Če pogledamo afriškega človeka, je vajen v pogovoru ponoviti sogovornika, da bi pokazal, da ga razume. Nam pa to na splošno ni pomembno. Še posebej nadležen izpade tisti, ki hoče priti kakšni stvari do konca. Pri Jezusovem oznanjevanju je spoštovanje besede ključno.

Drugo oviro na poti do prepoznavanja Boga in sledenja njemu je prenasičenost in nesposobnost zdržati v lakoti. Če človek ni lačen odnosa in resnice mu tudi beseda ni vrednota. Da bi se nas duhovne vaje dotaknile in bi vsebino vzeli za res, smo se najprej ustavili ob lakoti. Ali smo lačni česa več? Ali zdržimo lakoto in kdo nanjo resnično odgovarja, to je bila prva tema duhovnih vaj. Zdržati v lakoti in iskanju, da ne bi iskali nadomestkov ter se izogibali resnici, ki nam jo ponuja pošten sogovornik in božja beseda sama.

Tretja ovira, da bi se dali poučiti Bogu, je napuh. Zato smo nadaljevali z razmišljanjem ob Benediktovih dvanajstih stopnjah ponižnosti. Ponižnost je nasprotje od napuha, na sredi pa je realen pogled nase, na Boga in na svet. Že realen pogled nam dela težave, kajti naše želje pogosto naredimo za resničnost, opozarjanje naše napake pa razumemo kot napad in poniževanje. Ponižnost je veliko več, je globoka zavest, da je Bog resnično Bog, da smo mi samo grešni ljudje in naši bližnji so bratje in sestre. Vse je dar in mi nismo sodniki drugih. V tej luči je mogoče slišati drugega in za Boga ter biti odprt za besedo. Brez ponižnosti je dialog pravzaprav nemogoč, brez nje se ni mogoče dati poučiti Bogu.

Četrta ovira, da bi se dali poučiti Bogu so naši načrti, ki jih ne želimo podrediti božjim. Benediktov pogled na molitev razumem kot pogovor z Bogom, ki je moj stvarnik in ima zame načrt. Molitev mi pomaga načrt spoznavati in ga prenašati v vsakdanje življenje. Zato Benedikt ne ločuje strogo na čas molitve in dela, ampak vidi potrebo, da molitev delo posvečuje, ga postavlja v luč božjega načrta. Kakor pravita avtorja knjižice Moli in delaj Anselm Grün in Fidelis Ruppert: Benediktovo Pravilo nam kaže poti, kako pridemo v stik z našim notranjim izvirom in kako iz njega delamo. Molitev nas opozarja, naj se pri svojem delu ves čas sprašujemo, ali izvira naše delo iz čistega izvira Svetega Duha ali iz različnih kalnih izvirov: častihlepja, dokazovanja, koristoljubja, ranjenosti itd.

Peta oviro, če nadaljujemo z Benediktovim vodilom, pa vidim v zgrešenem pogledu na življenje in delo. Ni se mogoče dati podučiti Bogu, če nam je delo krivica. Pravi pogled na delo nam omogoča odpiranje za besedo. Benedikt lepo ovrednoti delo, ki je zanj nujno za zdravo duhovno življenje. Pri delu se odpiramo za bližnjega in za Boga, spoznavamo lastne meje in nas v naporu dela majhne. Delo nas dela notranje čuječe. Če je naše delo le čakanje na počitek, če delamo zato, da bomo počivali, potem nismo odprti za vse, kar nam Bog in bližnji sporočata tudi po delu. In tu se vrnemo nazaj k ponižnosti in naši lakoti po popolnosti.

Tako smo ob Benediktu spoznavali pot do sebe in do Boga. Ohranjati v sebi lakoto po neskončnem, učiti se ponižnosti, prav razumeti in živeti molitev in delo so temelji božje šole. Naj jih sprejmemo in se resnično dajajmo poučiti Bogu.

 

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 4 hours 53 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

»Tretja ovira, da bi se dali poučiti Bogu, je napuh… Ponižnost je nasprotje od napuha, na sredi pa je realen pogled nase, na Boga in na svet. Že realen pogled nam dela težave… Brez ponižnosti je dialog pravzaprav nemogoč, brez nje se ni mogoče dati poučiti Bogu.«

 

Dolgo sem mislila, da je ponižnost realen pogled nase, na drugega in na Boga. Šele počasi sem razumela, da to še nima nič opraviti s ponižnostjo. Ponižnosti se naučim samo skozi ponižanja, vse do te mere, da me teptanje moje realne podobe ne boli več in lahko s sv. Vincencijem iskreno rečem, da sem celo slabša od hudiča – v smisli, da če bi hudič imel na voljo toliko milosti, kot jih meni naklanja Bog, bi jih zagotovo veliko bolje uporabil, kot jih jaz. Res, brez ponižnosti se ni mogoče dati poučiti Bogu. Prej ali slej se v čem postavim na Njegovo mesto, kar je drugo ime za napuh.

Simon Smerkolj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 10 weeks 2 days od tega
Pridružen: 12.01.2011

Največja oviro mi predstavlja zdržati v lakoti. Težko se umirim, da so stvari, ki jih je potrebno popraviti, izboljšati in nadgraditi. Ko gre za tehnične probleme, mi je oprijemljivo, vendar je še ogromno manevra. Najtežje je na čustvenem in duhovnem področju. Iskati lakoto, ni tako preprosto. Največji izziv mi predstavlja zaznati, kje skušam zapolniti lakoto in na kakšen način. Brez skupnosti in zavestne odločitve, da sam ne bom zmogel, zelo hitro padem nazaj na stara pota, navade in razvade. Korak naprej mi je, da se uspem zaznati kaj doživljam, kaj čutim in kaj si želim. Ne uspe mi vedno, težko tudi vse izrazim z besedami ter podelim. Počutim se nerodnega. Vendar z zavestjo, da je to dobro in da bom s tem rastel se moram angažirati.

Tukaj pa se prikrade tudi naslednja ovira, napuh. Opomin drugega hitro razumem kot napad in ponižanje. Padem v obrambo in se zaprem, da ne bi bolelo. Problem je, da tako nisem v odnosu in ne morem rasti. Enako je v odnosu do Boga. Težko sprejmem, da sem grešen, nepopoln. Vse kot posledica izkušenj iz otroštva. Ampak sedaj nisem več otrok. Ne želim biti sam, v svojem svetu in nerazumljen. Res si želim presegati okvirje, ki so zakoreninjeni v meni. 

Gospod, prosim te za ponižnost. Prosim te, da bi bil odprt za spodbude bližnjega in tvoje vodenje. Zahvaljujem se ti za ljudi, ki si mi jih poslal na pot in vse spodbude, da bi zaživel.