Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

n17 Vztrajnost in zavest o dobrem

1 odgovor [Zadnja objava]
urednik
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 day 13 hours od tega
Pridružen: 17.03.2010

O molitvi

Nekoč je na nekem kraju molil. Ko je nehal, mu je eden izmed njegovih učencev dejal: »Gospod, naúči nas moliti, kakor je tudi Janez naučil svoje učence.« Rekel jim je: »Kadar molite, recite:

Oče! 

Posvečeno bodi tvoje ime.

Pridi tvoje kraljestvo.

Naš vsakdanji 

kruh nam dajaj od dne do dne

in odpústi nam naše grehe,

saj tudi sami odpuščamo vsakomur, ki nam je dolžan,

in ne vpelji nas v skušnjavo!«

In rekel jim je: »Kdo izmed vas, ki ima prijatelja, bo prišel opolnoči k njemu in mu rekel: ›Prijatelj, posodi mi tri hlebe kruha, kajti k meni je s potovanja prišel prijatelj in mu nimam s čim postreči,‹ in mu bo oni znotraj odgovoril: ›Ne nadleguj me! Vrata so že zaprta in moji otroci z menoj v postelji, ne morem vstati in ti dati.‹ Povem vam: Če ne bo vstal in mu dal zato, ker je njegov prijatelj, bo zaradi njegove nadležnosti vstal in mu dal, kolikor potrebuje. Tudi jaz vam pravim: Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo. Ali je med vami oče, ki bo dal svojemu sinu kačo, če ga bo prosil za ribo?

Ali mu bo dal škorpijona, če ga bo prosil za jajce? Če torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre darove, koliko bolj bo nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo.« Lk 11,1-13


Vztrajnost in zavest o dobrem

 

Zanimivo se danes dopolnjujeta berilo iz prve Mojzesove knjige (1 Mz 18,20-32), kjer Abraham prosi Boga, naj se usmili Sodome in Evangelij. Če temu Abrahovemu pogovoru z Bogom ne moremo reči pristna molitev, potem ne vem, kaj bi lahko molitev bila. Poglejmo še enkrat. Abraham se vstopi pred Boga in ga prosi, naj se Sodome usmili, ker so tam tudi dobri ljudje, vredni usmiljenja. Ker ga hoče prepričati, naj se Sodome vendarle usmili, začne s številom poštenih pri številki petdeset. A Bog se ne da imeti za norca, zato ne pohiti in čaka Abrahama, da čisto iskreno pove, koliko je v Sodomi resnično poštenih. Abraham mora priznati polomijo Sodome, hkrati pa ne neha prositi Boga, naj se mesta usmili, četudi zaradi peščice.

Oče naš vsi poznamo, mogoče pa pozabljamo nadaljevanje. Jezus bolj poudarja pomembnost vztrajnosti kot pa besed molitve. Učence spodbuja, naj bodo vztrajni, kakor morajo biti vztrajni v medsebojnih odnosih, ko gre za nekaj dobrega. In še eno izpostavi: »Če torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre darove, koliko bolj bo nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo.« Gre za dobroto Boga, na katero ne smemo nikoli pozabiti. Dvoje je torej Jezus zagotovo poudaril: vztrajnost v molitvi in jasno zavest o tem, da je Bog resnično dober.

Okvir, v katerega postavi Jezus besedo o vztrajnosti in dobroti, pa je čisto vsakdanji človeški odnos. Zdi se, da smo molitev kristjani iztrgali iz naših odnosov in jo postavili v neko posebno sfero. Najbrž je tudi zato pogosto tako prazna, hkrati pa neučinkovita. Molitev in vsakdanji odnosi se morajo dopolnjevati in medsebojno podpirati. Kakor sta v našem vsakdanu ključna vztrajno prizadevanje za dobro in ohranjanje žive zavesti o tem, da je bližnji dober, tako je to dvoje ključno v molitvi.

Če ni vztrajnega prizadevanja za globino in kvaliteto naših odnosov, če propade zavest o tem, da je drugi dober, propade vsak odnos. In prav to se pogosto dogaja. Nič drugačne niso težave v našem odnosu z Bogom. Tako težko vztrajamo, ker se pogosto ob njem prav nič ne zgodi. Prav tako težko verjamemo, da je dober, ker ne pomaga tako kot smo si sami zamislili. Posledično popuščamo v molitvi in se oddaljujemo od Boga. Tako pogosto šepa kar oboje, naši osebni odnosi kot tudi molitev.

Verjamem, da si v globini vsi želimo pristnih odnosov in lepe molitve. Jezus razume naše želje, zato nas opozarja na dva preprosta temelja: vztrajnost in zavest o dobroti bližnjega oz. Boga. Niti eno, niti drugo ne bo šlo brez velike discipline, ki pa jo danes komaj še poznamo. Neprestana vaja naredi mojstra, vaja pa zahteva red. Čas dopustov naj ne uniči tiste malo discipline, ki smo se je naučili skozi leto, ampak naj nam da le novih spoznanj in moči, da bomo bolje molili in bili v odnosih še bolj vztrajni.


s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 8 hours 30 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

Hvala tudi za to pridigo, Peter, in za pričevanje, da dopust nikakor ni razlog za opuščanje premišljevanja ob nedeljski Božji besedi :).

Najbolj me nagovarjajo tele misli, ki si jih podelil z nami:

»Če temu Abrahovemu pogovoru z Bogom ne moremo reči pristna molitev, potem ne vem, kaj bi lahko molitev bila…

Okvir, v katerega postavi Jezus besedo o vztrajnosti in dobroti, je čisto vsakdanji človeški odnos. Zdi se, da smo molitev kristjani iztrgali iz naših odnosov in jo postavili v neko posebno sfero. Najbrž je tudi zato pogosto tako prazna, hkrati pa neučinkovita… Verjamem, da si v globini vsi želimo pristnih odnosov in lepe molitve. Jezus razume naše želje, zato nas opozarja na dva preprosta temelja: vztrajnost in zavest o dobroti bližnjega oz. Boga. Niti eno, niti drugo ne bo šlo brez velike disciplineČas dopustov naj ne uniči tiste malo discipline, ki smo se je naučili skozi leto, ampak naj nam da le novih spoznanj in moči, da bomo bolje molili in bili v odnosih še bolj vztrajni.«