Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

n16 Skrivnost zla

4 odgovori [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 6 hours 22 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Prilika o ljuljki med pšenico

Podal jim je drugo priliko; rekel je: »Nebeško kraljestvo je podobno človeku, ki je posejal dobro seme na svoji njivi. Medtem ko so ljudje spali, je prišel njegov sovražnik, zasejal ljuljko med pšenico in odšel. Ko je setev zrastla in šla v klasje, se je pokazala tudi ljuljka. Prišli so gospodarjevi služabniki in mu rekli: ›Gospod, ali nisi posejal dobrega semena na svoji njivi? Od kod torej ljuljka?‹ Dejal jim je: ›Sovražen človek je to storil.‹ Služabniki pa so mu rekli: ›Hočeš torej, da gremo in jo poberemo?‹ ›Nikakor,‹ je dejal, ›da morda med pobiranjem ljuljke ne izpulite z njo vred tudi pšenice. Pustite, naj oboje skupaj raste do žetve. Ob času žetve pa porečem žanjcem: Zberite najprej ljuljko in jo povežite v snope, da jo sežgemo, pšenico pa spravite v mojo žitnico.‹«  

Prilika o gorčičnem zrnu in kvasu

Še drugo priliko jim je podal; rekel je: »Nebeško kraljestvo je podobno gorčičnemu zrnu, ki ga je nekdo vzel in vsejal na svoji njivi. To je res najmanjše od vseh semen; ko pa zraste, je večje kakor zelišča in postane drevo, tako da priletijo ptice neba in gnezdijo na njegovih vejah.«

In povedal jim je spet drugo priliko: »Nebeško kraljestvo je podobno kvasu, ki ga je vzela žena in ga umesila v tri merice moke, dokler se ni vse prekvasilo.« Mt 13, 24-34

 

 

 

Skrivnost zla

 

Tokrat sem se najprej ustavil ob ljuljki. Doslej se nisem nikoli resnično ustavil, da bi si ogledal, kakšna pravzaprav je ljuljka. Na spletu danes ni težko najti opise in podobe. Na eni od strani http://keys.lucidcentral.org/keys/v3/eafrinet/weeds/key/weeds/Media/Html/Lolium_temulentum_(Darnel_Ryegrass).htm piše približno takole: Ljuljka je tako podobna pšenici, da jo v nekaterih področjih poimenujejo kot žito. Ljuljka in pšenica sta si izredno podobni vse dokler ne zraste klas, potem pa se razlikuje po:

-          Pšenični klasi so tako težki, da celotno rastlino upognejo, medtem ko so klasi ljuljke lahki in ostanejo pokončni.

-          Ko klasi dozorijo, se pri pšenici obarvajo zlato rjavo, pri ljuljki pa počrnijo.

-          Ko ljuljka dozori se zrna nagnejo proč od stebla, pri pšenici pa ostanejo tako kot so rasla.

Opis ljuljke nam lahko pomaga razumeti, zakaj je potrebno počakati do žetve. Ko je ljuljka majhna je ni mogoče ločiti od pšenice, ko dobiva svojo končno podobo, pa je žetev pred vrati.

Ob tem in ob naslednjih dveh prispodoba sem pomislil, da je najbrž res pogosto težko ločiti dobro od slabega. Če pogledamo pšenico, vidimo, da je na začetku podobna ljuljki. No, zrna so nekoliko večja in lepša. Lahko bi rekli, da je mogoče prepoznati dobro že v kali. A to nam ovrže prilika o gorčičnem zrnu in o kvasu. Gorčično zrno ni ravno zgledno, kvas pa so glive, ki so na videz prav neugledne. V samem začetku torej zla ni lahko ločiti od dobrega.

 

Torej je potrebno čakati! Na kaj že? Na sadove! Jezus pravi na drugem mestu: Drevo se pozna po sadu. Tu pa se mi zastavi resno vprašanje. Kakšni pa naj bi bili naši sadovi? Da se ne oddaljimo od prilike, se vprašajmo v čem je razlika med ljuljko in pšenico, med gorčico in kako drugo rastlino, med kvasom in drugimi glivami? Pšenica je hrana za ljudi, gorčično zrno, da je zavetje, kvas pa omogoča, da je kruh dober, da je rahel, okusen. Sadovi naj bi torej bili tisti, po katerih se nekaj prepozna za dobro ali slabo. Če prinašajo sad, ki drugega nasiti, dajejo okus in varnost, so pravi.

 

In mi? Ali imamo kristjani res neprestano v zavesti misel, da moramo biti kvas, pšenica, gorčica? Zakaj je to vprašanje zame tako pomembno? Če tega nimamo v mislih, niti ne ločimo dobrega od zla, ne v nas, ne v drugih. Naj dam preprost primer:

-          Prijaznost – ali jo je lahko razlikovati med resnično dobroto in hinavščino?

-          Odločnost – ali jo je lahko ločiti med odgovornostjo in zavzetostjo za dobro in nesramnostjo?

-          Drugačnost – ali jo je lahko prepoznati kot zvestobo Bogu, ki ni iskanje pozornosti, pomembnosti in slave?

-          Uporništvo – ali ga je lahko prav razumeti bodisi kot ponižnost ali napuh?

 

Prepričan sem, da je razlikovanje med ljuljko in pšenico še vedno lažje kot razlikovanje med zgoraj naštetimi držami. Do njih ima večina zelo preprost odnos: ali se zanj ne meni, ali pa na hitro obsodi tisto, kar ji ne ugaja. In tako smo križali Boga, ki ni bil prijazen, ki je bil nesramno odločen, čudno drugačen in uporniški.

 

Počitniški dnevi so vsekakor lepa priložnost, da se še bolj ustavimo in prepoznavamo smeri našega zorenja in zorenja naših bližnjih. Naj nam Bog pomaga držati smer na poti zorenja v pravo žito, lepo gorčično drevo in lepo vzhajan kruh.

 

GorazdLapanja
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 22 hours 41 min od tega
Pridružen: 07.12.2016

 OB poslušanju tega evangelija sem se takoj sponil na sejanje ledine v zakonskem odnosi, ki jo je potrebno stalno vzdrževati. Prav tako, je potrebno sejati dobro seme, če ne postane suha zemlja brez pametnih sadov. V zakonskem odnosu se nam med trudom in prizadevanjem za napredek lahko prikrade hudič, ki nam hitro lahko prekriža načrte. Na vseh podoročjih lahko vidimo dobro seme, iz katerega zraste sad ali pa slabo sebe, ki pripelje do presušene zemlje tako je tudi v odsnosu, da smo stalno v stiku in delimo svoja čutenja, ki se nam dogajajo.

Imam pa še eno zgodbo, kot piše v zgornjem Petrovem razmižljanju glede:

 -         Prijaznosti– ali jo je lahko razlikovati med resnično dobroto in hinavščino?

-          Odločnosti – ali jo je lahko ločiti med odgovornostjo in zavzetostjo za dobro in nesramnostjo?

-          Drugačnosti – ali jo je lahko prepoznati kot zvestobo Bogu, ki ni iskanje pozornosti, pomembnosti in slave?

-          Uporništva – ali ga je lahko prav razumeti bodisi kot ponižnost ali napuh?

 

V ekipo sem dobil novega člana, ki je bil na prvi pogled viden prijazen, inovativen in prodoren. A kot piše gor v prvih dneh spoznanja človeka ne moreš oceniti kakšen je in kaj se z njim dogaja. Pretekli so meseci in mesci, ko so se pričeli problemi, ker je bil človek preveč egoističen in je videl samo svoje dobro, mi pa smo morali delati v teamu. Zgoraj navedene lastnosti so prisotne pri vseh ljudeh, a moram najprej spoznati, kam človek po karakterju spada. Nikoli ne moremo človeka spoznati ob prvem pogledu ampak rabimo nekaj časa, da spoznamo njegov karakter. 

 

 

 Gorazd Lapanja 

 

Tilen
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 days 4 hours od tega
Pridružen: 11.01.2011

Zanimivo. Razmišljam o svojem poslanstvu kot kristjan, tudi duhovnik ... Vprašanje, če imam res stalno v mislih, da moram biti pšenica, kvas, gorčica se mi zdi ključno. V bistvu mi odgovor na to vprašanje lahko prinaša večji smisel življenja in veselje. Razmišljanje o prijaznosti/hinavščini, odločnosti za dobro /nesramnosti, drugačnosti / iskanje pozornosti,mogoče tudi brezbrižnost do množice, uporništvu/napuhu lahko pelje moje življenje do večje polnosti, jasnosti v odnosih in večjeega dobrega.

Dobri Oče, prosimo, pomagaj nam pri tem!

Vesna
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 day 1 hour od tega
Pridružen: 10.01.2012

 Zdi se mi, da samo skozi čas in vztrajanje v odnosu lahko prepoznavamo ali zgoraj naštete drže (prijaznost, odločnost, drugačnost, uporništvo) vodijo v zorenje pšenice ali ljulke. V začetku je najbrž vsakemu od nas pri sebi in bližnjih težko prepoznavati in ločiti resnično zlo ali dobroto.

Problem zamegljenega pogleda in posledično delovanja v megli je v instant odnosih in naši nezmožnosti vztrajati na poti s seboj in bližnjim. Ker bi radi vse takoj in brez napora, ne zdržimo niti toliko, da bi se nam uspel pogled razširiti, srce umiriti in bi tako zmogli treznejše presoje. Če je nekaj na videz lepo in dobro, bi se zaleteli tja in bili del tega. Če se sčasoma izkaže, da stvari niso take, kot smo mislili pa spet izberemo lažjo pot; se odklopimo in vegetiramo dalje ali pa odidemo, ne da bi sebe zastavili v odnosu in povedali, kar si v resnici mislimo.

Če pa nam nekaj ali nekdo že v začetku vzbuja odpor, se običajno ne potrudimo iti preko občutkov ali govoric in poiskati svoj lastni odgovor na dano situacijo. Tako je nekaj označeno za zlo in se temu izogibamo pa čeprav morda tam že kali pšenica, ki bi nas nekoč nasitila.

Bog naj nam pomaga vztrajati na poti razločevanja dobrega od zla, da bi skozi preizkušnje dozoreli v sad, ki; drugega nahrani, daje smisel in okus ter varnost vsakemu, ki jo potrebuje.

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 8 hours 51 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

Hvaležna sem ti, Peter, da si nam preko spletne povezave omogočil videti, kakšna pravzaprav je ljulka… Koliko življenjske modrosti je v teh Jezusovih prilikah! Meni je izredno zgovoren že sam opis dejstev, ki jih zasledimo v opisu različnosti pri pšenici in ljulki, ki jo lahko opazimo šele, ko se pokaže sad. Pšenični klas, bolj kot zori, bolj postaja poln, dobiva težo, postaja zlato rumen in se upogiba k zemlji – zavzame držo ponižnosti. Klas ljulke pa ostaja puhel, brez teže, postaja vedno bolj temen, dokler ne počrni, pa se še vedno nosi visoko pokonci in vedno bolj štrli stran od stebla – prava podoba napuha…

 

Ob misli, da »v samem začetku torej zla ni lahko ločiti od dobrega«, sem se spomnila besed p. Marka Rupnika iz letošnjih duhovnih vaj. Rekel je, da velikokrat tisto, kar je najbolj Božje, najprej označimo za hudičevo. In da mu je papež Frančišek ob neki priložnosti rekel, da ga žalosti, ko vidi da je na kakšni seji škofovske konference najprej utišan tisti, ki govori najbolj po božje, najbolj evangeljsko…

 

 

»Torej je potrebno čakati! Na kaj že? Na sadove! … Sadovi naj bi torej bili tisti, po katerih se nekaj prepozna za dobro ali slabo. Če prinašajo sad, ki drugega nasiti, dajejo okus in varnost, so pravi.«

 

Veliko sem ta teden premišljevala o tem, kako biti za druge sad, ki bo užiten, okusen, ki bo nasitil, ki bo dajal varnost. Ob tem so mi kar naprej prihajale Jezusove besede: »Moj Oče vam daje pravi kruh iz nebes.« »Jaz sem živi kruh, ki daje svetu življenje.« »Kdor je moje meso in pije mojo kri bo imel večno življenje.« »To je moje meso, ki se daje za vas… To je moja kri, ki se za vas preliva…«

 

In ob tem mi je prišlo na misel, kako je ljudska modrost evangeljska. Koliko že pregovornih rekov imamo tudi v slovenščini: »Je dober kot kruh.« »Tako je dober, da bi ga kar pojedel.« »No, to, kar je povedal, pa je užitno.« »Tega se nekako še da prebavljati.« »Ta je pa neprebavljiv.« »Na jetra mi gre.« »V želodcu mi je obležal.« »Na bruhanje mi gre ob njem (ali ob njej).«

 

Prosim Gospoda, da bi mi pomagal »držati smer na poti zorenja v pravo žito, lepo gorčično drevo in lepo vzhajan kruh«, da bi bila užitna za vse, ki mi jih pošilja na pot!