Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

n16 Pšenica in ljuljka

2 odgovora [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 10 hours 5 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Pustite oboje skupaj rasti do žetve

Tisti čas je Jezus povedal množicam priliko. Rekel je: »Nebeško kraljestvo je podobno človeku, ki je posejal dobro seme na svoji njivi. Medtem ko so ljudje spali, je prišel njegov sovražnik, zasejal ljuljko med pšenico in odšel. Ko je setev zrastla in šla v klasje, se je pokazala tudi ljuljka. Prišli so gospodarjevi služabniki in mu rekli: ›Gospod, ali nisi posejal dobrega semena na svoji njivi? Od kod torej ljuljka?‹ Dejal jim je: ›Sovražnik je to storil.‹ Služabniki pa so mu rekli: ›Hočeš torej, da gremo in jo poberemo?‹ ›Nikakor,‹ je dejal, ›da morda med pobiranjem ljuljke ne izpulite z njo vred tudi pšenice. Pustíte, naj oboje skupaj raste do žetve. Ob času žetve pa porečem žanjcem: Zberíte najprej ljuljko in jo povežíte v snope, da jo sežgemo, pšenico pa spravite v mojo žitnico.‹«

Še drugo priliko jim je povedal; rekel je: »Nebeško kraljestvo je podobno gorčičnemu zrnu, ki ga je nekdo vzel in vsejal na svoji njivi. To je res najmanjše od vseh semen; ko pa zraste, je večje kakor zelišča in postane drevo, tako da priletijo ptice neba in gnezdijo na njegovih vejah.«

In povedal jim je spet drugo priliko: »Nebeško kraljestvo je podobno kvasu, ki ga je vzela žena in ga umésila v tri merice moke, dokler se ni vse prekvasilo.«

Vse to je Jezus povedal množicam v prilikah in ničesar jim ni govoril brez prilike, da se je izpolnilo, kar je bilo rečeno po preroku, ki pravi: ›Odprl bom svoja usta v prilikah, izrekel bom, kar je skrito od začetka sveta.‹

Tedaj je odpústil množice in šel v hišo. Njegovi učenci so pristopili k njemu in rekli: »Razlôži nam priliko o ljuljki na njivi.« Odgovóril je in rekel: »Sejalec dobrega semena je Sin človekov. Njiva je svet. Dobro seme so sinovi kraljestva, ljuljka pa sinovi hudiča. Sovražnik, ki jo je zasejal, je hudič. Žetev je konec sveta, žanjci pa so angeli. Kakor torej pobirajo ljuljko in jo sežigajo v ognju, tako bo ob koncu sveta. Sin človekov bo poslal svoje angele in pobrali bodo iz njegovega kraljestva vse, kar je v spotiko, in tiste, ki delajo krivico. Vrgli jih bodo v ognjeno peč. Tam bo jok in škripanje z zobmi. Takrat bodo pravični svetili kakor sonce v kraljestvu svojega Očeta. Kdor ima ušesa, naj posluša.« (Mt 13,24-43)



 

Pustite ljuljko, naj raste

Središčna prilika je gotovo ta o ljuljki in pšenici, ki pa jo tokrat doživljam prav depresivno. Jezusu je popolnoma jasno, da bo za dobrim semenom hudič vsejal tudi ljuljko. Učenci bi radi naredili nekaj, da bi njivo očistili, on pa pravi, naj jo pustijo, naj raste do konca. Še več, ljuljke ne bodo izruvali učenci, ampak angeli ob božjem povelju.

Na nek način je vse logično. Bog je gospodar nad svetom in prav je tako. A če ste v vlogi Jezusovih učencev, ki naj bi širili dobro in skušali premagovati zlo, se kar samo vriva vprašanje: In kakšen smisel ima boj za dobro, če Bog tako ali tako ve vse, naredil bo pa šele potem, ko bo za nas vsega konec. Ne bo posegal vmes, ko se bo godila krivica, ne bo posegal vmes, ko bomo neuspešno oznanjali, ko nam bodo nasprotovali za dobro, ko bodo dobri načrti in dobro delo za njegovo kraljestvo propadali. Ko bo čas, bo stvari dokončal, prej pa se bo zlo šopirilo brez posebnih omejitev. Ne samo to. Dobro bo ovirano, ker ga bo oviralo zlo. Zlo pa ima proste roke, dokler Bog ne reče svoje zadnje besede.

Kakšen smisel ima torej delo Jezusovega učenca? Nehote nas misel vrne k preteklemu evangeliju o sejalcu. Jezusov učenec ni sejalec, ampak zemlja, ki je za Božjo besedo lahko odprta ali pa ne. Vse, kar mu ostaja je, da si prizadeva, da bi bil dobra zemlja: da ohranja sanje, da gara za dobro, da premišljuje in se odloča za dobro, da je iznajdljiv in dela v povezanosti z bližnjimi, s skupnostjo.

Od daleč je videti vse na mestu, od blizu pa depresivno, kot sem že omenil. Če smo poklicani, da oznanjamo, je verjetno smiselno, da Bog ne čaka sodnega dne, da se bo kaj prejelo. Če smo poklicani, da izganjamo, je zdravi pameti absurdno, da ničesar ne izženemo, ampak smo izgnani. Če ozdravljamo, je zelo melanholično gledati, kako se vsi počutijo bolj zdrave od Zdravnikovega pomočnika. In vendar Jezus ne obljublja čiščenja njive pred koncem.

Lahko zalivamo in se ljuljka hkrati bohoti še bolj kot žito, saj plevel vedno bolje raste od gojene kulture. Lahko gnojimo in upamo, da plevel ne bo prerastel žita. Lahko molimo in upamo, a na nek način je vse že jasno – Gospod po poslal angele, ko bo čas za to.

Križ je znamenje Jezusovega učenca, ne Aleluja. Čemu se boriti? Apostol Pavel je zanimiv s svojo izjavo: Dober boj sem dobojeval, tek dokončal, vero ohranil. Izstopa misel: Vero ohranil. Pri takšni logiki je mogoče največja krepost ohraniti vero. Kako? S preprosto kmečko logiko, da je vedno bolje upati kot obupati, boriti se kot vreči puško v koruzo, teči kot ležati. A kako najti smisel, veselje? Če ohranimo vero, lahko upamo, da nam bo Bog naklonil oboje. Vsekakor ni dosti v naši moči. Mogoče Bog želi prav to spoznanje, ko pravi: Učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen in našli boste mir svojim dušam. Krotkost in ponižnost! Čakajte in naučili se boste krotkosti. Trkajte in čakajte in naučili se boste ponižnosti.

Res ni čudno, da Bog nima dosti prijateljev. Trda je njegova družba. Sprašujem se, zakaj je tako dobro? Krotkost in ponižnost sta očitno kreposti, ki se ju naučimo le ob trdi palici tj. križu. Ni težko reči, da je krotak in ponižen človek mojstrovina, a težko je sprejeti, da Bog ni mogel najti sprejemljivejše poti do tja, kot je pot brezplodnega oznanjevanja, norega izganjanja in posmeha vrednega ozdravljanja. Na koncu ne moremo reči drugače, kot nas uči on sam: Ko ste naredili vse, kar ste mogli storiti, recite: Ubogi hlapci smo, storili smo kar smo mogli.

On je Bog, ne mi. Vedno ima prav, pa četudi nam ni všeč. Mi pa smo le ubogi hlapci, storimo, kar moremo in moramo storiti.

Ema Hostnik
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 13 weeks 5 days od tega
Pridružen: 27.01.2020

Hvala Peter za to pridigo! 

Jezusov učenec ni sejalec, ampak zemlja, ki je za Božjo besedo lahko odprta ali pa ne.

Sama se ujamem v vlogo tistega, ki ureja njivo in pleve. Najraje bi že populila vso ljulko ven, da bo že mir. Vendar tako ne pridem prav daleč.

Gospod, uči me kako biti rodovitna zemlja, ki zaupa, da imaš vse v načrtu. Uči me jasno ločevati ljulko od pšenice, da ne postane vse samo pšenica. 

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 hour 48 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

Tudi jaz se ti zahvaljujem za pridigo, Peter, tebi, Ema, pa za lep komentar!

Pridiga mi je prebudila živ spomin na obdobje, ko sem doživljala isto. Nekaj let nisem mogla in tudi ne želela premišljevati ob tem evangeliju, ker me je misel na ljuljko, ki lahko neovirano raste med pšenico in to do sodnega dne, ne samo jezila, ampak spravljala v bes in ob živce…

Ko sem se prejšnji teden ustavljala ob tej priliki, me je en večer med molitvijo prešinila misel, ki me je napolnila z veseljem: Bog očitno tako zelo zaupa v dobro seme, ki ga je vsejal, da se z ljuljko sploh ne želi ukvarjat. Noče hudiču narediti tega veselja. In nam naroča isto…

Ema, zelo me je nagovorila tvoja molitev na koncu komentarja. Verjetno je prav razločevanje tisto, ki ga Jezus najbolj pričakuje od svojih. Da bi znali čim bolj jasno ločiti med pšenico in ljuljko. Kot je lahko pogubno za nas, če imamo vse za pšenico, je enako pogubno, če imamo vse za ljuljko. Kolikokrat v zgodovini Cerkve se je že tistim, ki so najbolj radikalno živeli evangelij, očitalo, da so heretiki in kolikokrat se je poveličevalo in nagrajevalo tiste, ki so za navidezno dobrodelnostjo skrivali svojo pokvarjenost…

»Pri takšni logiki je mogoče največja krepost ohraniti vero. Kako? S preprosto kmečko logiko, da je vedno bolje upati kot obupati, boriti se kot vreči puško v koruzo, teči kot ležati. A kako najti smisel, veselje? Če ohranimo vero, lahko upamo, da nam bo Bog naklonil oboje. 'Učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen in našli boste mir svojim dušam.' Krotkost in ponižnost! Čakajte in naučili se boste krotkosti. Trkajte in čakajte in naučili se boste ponižnosti.«