Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

n15 Poslušati in doumeti

4 odgovori [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 6 hours 19 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Prilika o sejalcu

Tisti dan je šel Jezus iz hiše in sédel ob jezero.  Pri njem so se zbrale velike množice, tako da je stopil v čoln in sedel, vsa množica pa je stala na obrežju.  Takrat jim je veliko povedal v prilikah. Dejal je: »Sejalec je šel sejat.  Ko je sejal, je nekaj semena padlo ob pot. Priletele so ptice in ga pozobale.  Drugo seme je padlo na kamnita tla, kjer ni imelo veliko prsti. Hitro je pognalo, ker ni imelo globoke zemlje.  Ko pa je sonce vzšlo, ga je ožgalo, in ker ni imelo korenine, se je posušilo.  Spet drugo je padlo med trnje in trnje je zrastlo ter ga zadušilo.  Druga semena pa so padla na dobro zemljo in so dajala sad: eno stoternega, drugo šestdeseternega in spet drugo trideseternega. Kdor ima ušesa, naj posluša!«

 

Namen prilik

Tedaj so pristopili učenci in mu rekli: »Zakaj jim govoriš v prilikah?«  Odgovoril je in jim dejal: »Vam je dano spoznati skrivnosti nebeškega kraljestva, njim pa to ni dano.  Kdor namreč ima, se mu bo dalo in bo imel obilo; kdor pa nima, se mu bo vzelo tudi to, kar ima.  Zato jim govorim v prilikah, ker gledajo, pa ne vidijo, poslušajo, pa ne slišijo in ne razumejo.  V njih se izpolnjuje Izaijeva prerokba, ki pravi:

Poslušali boste, poslušali – a ne boste doumeli,

gledali boste, gledali – a ne boste videli.

Otopelo je namreč srce temu ljudstvu;

z ušesi so težko slišali

in zatisnili so si oči,

da ne bi z očmi videli,

da ne bi z ušesi slišali,

da ne bi v srcu doumeli in se spreobrnili

in da bi jih jaz ne ozdravil.

Blagor pa vašim očem, ker vidijo, in vašim ušesom, ker slišijo! Kajti resnično, povem vam: Veliko prerokov in pravičnih si je želelo videti, kar vi gledate, pa niso videli, in slišati, kar vi poslušate, pa niso slišali.«

 

Razlaga prilike o sejalcu

»Poslušajte torej pomen prilike o sejalcu. K vsakemu, ki posluša besedo kraljestva in je ne razume, pride hudič in mu ugrabi, kar je vsejano v njegovo srce. Ta človek je tisti, ki je vsejan ob poti. Na kamnita tla je vsejan tisti, ki posluša besedo in jo takoj z veseljem sprejme, nima pa v sebi korenine, ampak je nestanoviten. Ko nastane zaradi besede stiska ali preganjanje, se takoj pohujša. Med trnje vsejan je tisti, ki posluša besedo, toda posvetna skrb in zapeljivost bogastva zadušita besedo in postane nerodovitna. V dobro zemljo vsejan pa je tisti, ki posluša besedo in jo tudi doume. Ta zares obrodi in daje sad: eden stoternega, drugi šestdeseternega in spet drugi trideseternega.«

 

 

Poslušati in slišati,

 

razumeti in doumeti, sprejeti in uresničiti. To so logične dvojice, ki jih Jezus vzame zelo za res. Spominjam se, kako je bilo, ko sem pred osemnajstimi leti prišel na Grad in sem začel ugotavljati, da ozvočenje tako slabo deluje, da me nihče ne sliši. Ko sem skušal nekaj izboljšati, sem vprašal vernike, če me slišijo in razumejo. Njihov prvi odgovor je bil: Saj tu se nikoli ni dobro slišalo, kaj šele razumelo. Saj je dobro. Bil sem šokiran. V svojem navdušenju sem jim povedal, da ne govorim zaradi lepšega, ampak, da bi me slišali.

 

Poslušati in ne slišati, gledati in ne videti je najbrž kar splošna navada. Kako boleča so spoznanja zakoncev, ki po dvajsetih letih in več ugotovijo, da sozakonca sploh niso razumeli ali da jih sozakonec niti ne želi razumeti. Zakaj se je tako težko slišati, besede doumeti in jih tudi udejanjiti, nam v priliki o sejalcu sporoča Jezus. Skušajmo doumeti, kaj nam želi povedati.

 

Prvo težavo Jezus imenuje hudič. K vsakemu, ki posluša besedo kraljestva in je ne razume, pride hudič in mu ugrabi, kar je vsejano v njegovo srce. Ta človek je tisti, ki je vsejan ob poti.

Kdo bi si mislil, da je hudič na delu prav takoj!? Če torej nečesa ali nekoga ne razumemo, nam bo hudič sporočilo vzel takoj, ko bo mogoče. Če pogledamo Marijin zgled, bomo videli, da je pri njej v sprejemanju sporočil tako od angela kot od otroka sledil razmislek. Njeno vprašanje: Kako se bo to zgodilo, ali pa Otrok zakaj si nama to storil, ni retorično, ampak resen boj za odnos, za ljubezen ter hkrati boj s hudim duhom, ki preži, da bi ustvaril razdor med njo in dano besedo.

 

Drugo težavo poimenuje nestanovitnost. Na kamnita tla je vsejan tisti, ki posluša besedo in jo takoj z veseljem sprejme, nima pa v sebi korenine, ampak je nestanoviten. Ko nastane zaradi besede stiska ali preganjanje, se takoj pohujša. Eno je besede razumeti, drugo je besede uresničiti. Kaj so korenine? Če pogledamo Marijo, lahko razumemo korenine kot temeljito prečiščeno vero v Boga, v Njegovo ljubezen in Njegov načrt odrešenja. Njen zgodi se, je sad vere, ki se rojeva iz milosti, raste v premišljevanju in molitvi ter se neprestano udejanja.

 

Tretja težava pa je posvetna miselnost. Med trnje vsejan je tisti, ki posluša besedo, toda posvetna skrb in zapeljivost bogastva zadušita besedo in postane nerodovitna. Pri Mariji od njenega prvega 'zgodi se', ni nobene posvetne miselnosti več, vse in v vsem je Bog. Kakor njen sin se tudi ona popolnoma izroča Očetovim rokam.

 

Prilika o sejalcu nam kaže torej pot do prave rodovitnosti ob besedi, ki nam jo Bog pošilja po bližnjih ali po Svetem Pismu. Vabi nas, da prav vsako besedo vzamemo zares in to takoj. Hudi duh ne čaka, da se bomo opogumili, da se bomo zbudili iz dremeža, da bomo zaživeli. Beseda, ki nam je dana, je vedno dar in je dana zato, da rodi sad, kakor je dež namenjen travi, da ozeleni. Če hočemo iz besede narediti tisto pravo, mora vsaka pognati korenine v vedno večjem zaupanju v Boga. Brez premišljevanja in molitve bodo naši razmisleki v časih stiske brez vsake moči. Križ je mogoče pogumno nositi, če ga naložimo na ramena vsak dan, ne le občasno.

 

Pogosto naša prva dva koraka nista temeljita, zato se nam dogaja, da novo vino božje logike dajemo v stare mehove posvetne logike. Z božjo besedo bi radi povezali besede: lagodje, mir, užitek, pomembnost. Stari mehovi ne poznajo besed: križ, majhen, ranljiv, nepomemben, napor. Tako se ob vsaki 'večji količini' božje besede, ki od nas zahteva več, mehovi razpočijo in vse novo se razlije v prazno.

 

Sejalec je šel sejat in upa, da se besedi odpremo s tremi temeljitimi držami: poslušati in slišati, premišljevati in moliti, spreobračati se in živeti. To troje je v naših rokah, sad pa prepustimo Njemu.

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 8 hours 47 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

»Poslušati in slišati, razumeti in doumeti, sprejeti in uresničiti. To so logične dvojice, ki jih Jezus vzame zelo za res…

Ko sem skušal (ob prihodu na Grad pri ozvočenju) nekaj izboljšati, sem vprašal vernike, če me slišijo in razumejo. Njihov prvi odgovor je bil: Saj tu se nikoli ni dobro slišalo, kaj šele razumelo. Saj je dobro… Poslušati in ne slišati, gledati in ne videti je najbrž kar splošna navada.«

 

Hvala za to lepo pridigo, Peter!

Ob tvoji izkušnji sem se tudi sama spomnila tolikih situacij, ko sem nekaj povedala, razložila in se mi je zdelo, da govorim preprosto in jasno, pa sem dobila odgovor: »Jaz te prav nič ne razumem!« Vedno me boli, kadar za takim odgovorom ne začutim dejanske nesposobnosti razumeti, ampak lenobo – ko se nekomu sploh ne da potruditi, da bi razumel, ker mu tako tudi ni treba nič narediti…

 

Ob tem lahko vsaj bežno začutim, kako se počuti naš nebeški Oče, ko se delamo, kot da ga ne razumemo, pa nam vendar ni mogel spregovoriti bolj razumljivo kot tako, da se je njegova Beseda učlovečila in prebivala med nami. Papež Frančišek je v nedeljskem nagovoru rekel, da je Jezus »uporabljal preprost jezik, zato se je posluževal tudi podob iz vsakdanjega življenja na način, da so ga z lahkoto vsi razumeli.

Prilika (o sejalcu) se tiče predvsem nas, saj govori bolj o terenu kot o sejalcu. Jezus udejanji, če tako rečemo, duhovni rentgenski posnetek našega srca, ki je teren, na katerega pade seme Besede. Naše srce kot teren je lahko dobro in tedaj Beseda obrodi sad in to velik, lahko pa je tudi trdo, neprepustljivo. To se zgodi, ko slišimo Besedo, a ta se od nas odbije, kakor od poti. Ne more vstopiti. Med dobro zemljo in potjo - če vržemo seme na tlakovce, se ne bo nič zgodilo - sta še dva vmesna terena... Prvi  je tisti kamnit… To je teren, na katerem 'ni veliko zemlje' (prim. v. 5), zato seme požene, vendar ne uspe pognati globokih korenin. Takšno je površinsko srce, ki sprejme Gospoda, hoče moliti, ljubiti in pričevati, a ni vztrajno, se utrudi in nikoli ne 'vzleti'. To je srce brez globine, kjer kamni lenobe prevladajo nad dobro zemljo, kjer je ljubezen nestanovitna in minljiva, kajti kdor sprejme Gospoda, kadar je zanj ugodno, ne obrodi sadov.

Je še zadnji teren, tisti s trnjem, poln grmovja, ki zaduši dobre rastline. Kaj predstavlja to grmovje? 'Posvetno skrb in zapeljivost bogastva' (v. 22), pravi Jezus in to očitno. Trnje so pregrehe, ki se bojujejo z Bogom, ki dušijo njegovo navzočnost: predvsem so to maliki posvetnega bogastva, živeti pohlepno, le zase, za imeti in biti na oblasti. Vsakdo lahko prepozna svoje majhno ali veliko trnje, pregrehe, ki prebivajo v njegovem srcu, tiste grme, bolj ali manj zakoreninjene, ki Bogu niso všeč in ki preprečujejo, da bi imeli čisto srce. Potrebno jih je izruvati, če ne Beseda ne bo obrodila sadov.«

 

Učlovečena Beseda naj nas napolnjuje s svojim Duhom, da se ji bomo vztrajno odpirali »s tremi temeljitimi držami: poslušati in slišati, premišljevati in moliti, spreobračati se in živeti!« 

GorazdLapanja
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 22 hours 38 min od tega
Pridružen: 07.12.2016

 Jaz bi se pa tukaj dotaknil tudi zakonskega odnosa, kjer je zelo pomembno kako se trudimo sejati v dvoje in s tem ohranjati rodovitnost skupne zemlje. Je zelo pomembno, da sva mož in žena oba sejalca v najinem odnosu, ker če ne vzklije slabo seme, ki se ne obrži veliko časa - govorim o sami povezanosti med zakoncema. Sam dosti gledam za nazaj, kako se je žena trudila sejati a jaz sem bil nerodovitna zemlja in je postajala suša v najinem zakonu. Veliko let me je vzpodbujala, da naj odkrivam svoj notranji jaz in naj spregovorim o svojih čutenjih. To je ravno tako, kot sebe, ko vržemo v suho zemljo in nima moči za rast. Vem sam koliko so se stvari spremenile in postal je tudi najin zakon bolj povezan, ko sva si oba lahko delila svoja občutja. Sedaj se večinoma oba trudiva in sejeva. Priznam pa, da se je potrebno tudi precej boriti proti lenobi, ker te lahko dokaj hitro zmelje, če niso ustrajen. Potrebno pa je tudi nekaj organizacije saj pri treh otrocih včasih tudi lahko zmanjka časa za naju, če se zavestno ne trudiva za najin odnos, ki lahko obrodi veliko sadu.

 Gorazd Lapanja 

 

Vesna
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 day 1 hour od tega
Pridružen: 10.01.2012

 Dogaja se mi, da v odnosu sicer slišim, kaj mi bližnji želi povedati in tudi vem, da ima prav pa bi raje sporočilo preslišala. Hitro se začne razraščati trnje lenobe, ki hitro preraste idejo, da ima bližnji prav. Vzeti bližnjega zares v njegovem sporočilu terja napor spreminjanja in bi seme, ki ga je bližnji vsejal, raje spravila "na varno" in ga vsejala, ko bi se mi zdela moja zemlja bolj primerna za setev.

Seme pa "v predalu" ne more kaliti, lahko kvečjemu splesni. Dober kmet, ki si želi pridelka tako ne čaka, kdaj se mu bo ljubilo obdelovati njivo, ampak pozorno čaka na ugodne razmere za setev. Tako si želim tudi sama seme, ki je vsejano v zemljo začeti zanj skrbeti takoj, sicer pride hudič in seme vzame.

Drugo oviro na poti k večji rodovitnosti pa prepoznavam v pomanjkanju vztrajnosti, ko nastopijo težave. Če se že potrudim bližnjega slišati in skušam udejanjiti to, kar mi sporoča, kmalu nastane stiska, ker seme ni pognalo dovolj globokih korenin. Spreobračanje je vedno naporno, nikoli prijetno in od mene terja premagovanje lastnega udobja in koristi, da bi zmogla v odnosu z bližnjim polneje zaživeti. Na tej poti največkrat pridem do točke, do koder me pripelje začetno navdušenje, ki ga obeta na novo vsejano seme. Žal mi pogosto zmanjka volje, ko je potrebno seme gojiti in negovati, da bi zmoglo nekoč priti do klasja.

Želim si, da bi zmogla ob Marijinem zgledu večkrat reči "Zgodi se!" in to, kar je Njegova volja vzeti zares in za vsejano seme z vso odgovornostjo skrbeti.

Vesna
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 day 1 hour od tega
Pridružen: 10.01.2012

 V zadnjem času se z možem večkrat pogovarjava o vzgojnih dilemah (kako sejati seme, da bo nekoč obrodilo) in mi je bilo v veselje prebrati v knjigi Poroči se in bodi podrejena naslednje misli, katere po moje v današnji miselnosti kar prevladujejo:

..."In vendar, tudi ko se zdi zadeva brezupna, je treba imeti pogum zahtevati od otrok. Pogum,da bi zahtevali, se zdi, da je postal nedoumljiv. Ne vem, po kakšnem spletu kulturnih razlogov nam je nezadovoljstvo otrok postalo neznosno in se zdi prioriteta odstraniti ga iz njihovega horizonta. Katero koli vrsto "trpljenja", tudi tistega zdravega, tudi frustracije, da bi prejeli kakšen ne. A ne-ji, če so izrečeni z določenim načrtom, logiko, pomirijo otroke. Dobro jim denejo. Po trmarjenju, ko niso dobili tistega, kar so nespametno hoteli, se v resnici čutijo varne. Moji starši vejo, kaj hočejo, si mislijo, vejo, kaj govorijo. Ta svet, nepoznan in nov, ima logiko, ima smisel.

Ni kaos. Otroci na začetku svojega življenja iščejo meje in trdne oporne točke, kot slepi išče zid: če živijo v popolni temi, je zanje veliko bolj strašljivo ne najti ničesar kot najti zid. Neznano vzbuja več strahu.

In tako se moramo, tudi če bi raje bili mi milijonkrat tisti, ki bi plačal ceno, naučiti boleče sprejeti tudi trpljenje našega otroka. Ne da se ga odstraniti z obzorja otroštva, to je resnica. Trpljenja seveda ne iščemo, a ga tudi ne moremo skriti. Trpljenje bo na neki točki prišlo in tam moraš biti tudi ti, otrok moj, vedoč, da se tam ne konča."

..."(Otroci) so majhni, a niso neumni, vejo, slutijo na neki zmeden način, da ni ves svet rožnat, in dejstvo, da zanikamo, skoraj skrivamo, jih še bolj straši. Kdo ve, kaj skriva neznano. Tisočkrat bolje je reči: trpljenje je, a mi zaupamo, da bomo živeli.

Izredno vzgojno stanje izvira iz dejstva, da se ne ve, zakaj se vzgaja. Čemu se vzgaja, če niti starši ne vejo, zakaj živijo in kam gredo? Če se odstrani strah božji, kako naj se vzgaja? Če naj se odvzame ideja o izvirnem grehu in o potrebi po odrešenju, kaj pomeni vzgajati? Če odstraniš pekel in nebesa - ki ju imajo za smešno stvar za ženščine vsi intelektualci- zakaj bi si moral pridobiti večnost, da bi ostal delček, ki po novih teoloških metodah zadovoljen lebdi?

Torej se goji nejsna ideja o dobroti, ki jo mora vsakdo skušati uresničiti v svobodi, a za božjo voljo, ne jemljimo otrokom svobode, najvišje vrednote, sposobnosti ocenitve. Kaj praviš, otrok moj, kaj bomo jedli danes zvečer? Kaj hočeš početi? kam hočeš iti? Gremo domov zdaj? In začne se pogajanje, prerekanje, ki med drugim dela otroke nemogoče, izčrpavajoče. Preizkušajo nas, da vidijo, do katere točke lahko pridejo, medtem ko nas v resnici na skrivaj prosijo, naj jih na kak način ustavimo, postavimo zid.

Mogoče vsi malo grešimo na ta način mi mladi straši, neizkušni in včasih premagani ob nalogi, ki jo naša generacijo (prvič) živi kot izbiro in ne kot naravno etapo, skoraj neizogibno. Vse je treba ponovno odkriti, s trudom in z malo opornimi točkami nad glavo, da bi namestili kompas.

In vendar otroci trpijo, saj je izbiranje, ko so majhni, prevelika odgovornost, ovira. Tvegamo, da bi bili starši, ki izdelujejo generacijo brez prihodnosti, brez smisla, brez cilja."