Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

n15 Kdo pa je moj bližnji?

1 odgovor [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 5 hours 3 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Usmiljeni Samarijan

Tedaj je vstal neki učitelj postave, in da bi ga preizkušal, mu je rekel: »Učitelj, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?« On pa mu je dejal: »Kaj je pisano v postavi? Kako bereš?« Ta je odgovoril: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe.« »Prav si odgovoril,« mu je rekel, »to delaj in boš živel.« Ta pa je hotel sebe opravičiti in je rekel Jezusu: »In kdo je moj bližnji?« Jezus je odgovoril: »Neki človek je šel iz Jeruzalema v Jeriho in je padel med razbojnike. Ti so ga slekli, pretepli, pustili napol mrtvega in odšli. Primerilo pa se je, da se je vračal po tisti poti domov neki duhovnik; videl ga je in šel po drugi strani mimo. Podobno je tudi levit, ki je prišel na tisti kraj in ga videl, šel po drugi strani mimo. Do njega pa je prišel tudi neki Samarijan, ki je bil na potovanju. Ko ga je zagledal, se mu je zasmilil. Stopil je k njemu, zlil olja in vina na njegove rane in jih obvezal. Posadil ga je na svoje živinče, ga peljal v gostišče in poskrbel zanj. Naslednji dan je vzel dva denarija, ju dal gostilničarju in rekel: ›Poskrbi zanj, in kar boš več porabil, ti bom nazaj grede povrnil.‹ Kaj se ti zdi, kateri od teh treh je bil bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?« Oni je dejal: »Tisti, ki mu je izkazal usmiljenje.« In Jezus mu je rekel: »Pojdi in ti delaj prav tako!« Lk 10,25-27

 

 

Kdo pa je moj bližnji?

Zdi se, da današnji evangelij postavlja pred nas večno vprašanje: Kako naj živim, da bom srečen? Ko v sebi čutimo jasen odgovor, da je pravo življenje le v ljubezni, pa se rodi večni izgovor: Koga pa naj ljubim?

Zakaj tako? Radi bi kaj lažjega, zato se vrtimo v začaranem krogu že od stvarjenja dalje. Spomnimo se prvih zgodb Svetega pisma. Čeprav prva zgodba govori o stvarjenju sveta in človeka, kjer pisec jasno pove, da je človek ustvarjen iz prahu zemlje, bližnji pa iz prvega – Torej je bližnji, kakor beremo v 1 Mz 2,23: » končno kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa ... « – že druga zgodba Svetega pisma govori o sprenevedanju človeka z vprašanjem: Kdo je moj bližnji?Vprašanje se takrat glasi nekoliko drugače. Takole beremo: GOSPOD je rekel Kajnu: »Kje je tvoj brat Abel?«Kajn odgovarja Bogu stvarniku: »Ne vem. Sem mar jaz varuh svojega brata? (1 Mz 4,9)«

Ker bi se skozi vso zgodovino radi znebili odgovornosti za svojega bližnjega in uničili božji načrt, po katerem želi Bog, da smo med seboj bratje in sestre, da drugega doživljamo kot kost iz naše kosti in meso iz našega mesa, je Bog poslal na svet svojega Sina. Po njem nam je spregovoril in povedal, da je On sam v vsakem izmed nas, še posebej v najbolj ubogem. Zato pravi, da bo ob sodbi kralj rekel: »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.« Ker pozna našo skušnjavo brezbrižnosti in ločevanja na naše in vaše, se je poistovetil z najmanjšimi, najbolj ubogimi in zavrženimi. Kristusov učenec se torej nikakor ne more opravičiti z vprašanjem: Kdo je moj bližnji? Bližnji je čisto vsak. Vsak, ker je kost iz njegove kosti in meso iz njegovega mesa. Ker smo po stvarjenju med seboj bratje in sestre ter poklicani biti varuhi svojih bratov. Ker je po Jezusovem nastopu, On sam v vsakem kot skrita božja prisotnost.

Dejstva, da je vsak človek naš bližnji, nas ne odveže nihče in nič. Še več, tudi naloge sočutja do bližnjega nas nihče ne more odvezati. Ko vemo za odgovor, kdo je naš bližnji, pa radi začnemo iskati izgovore, da ta bližnji ni takšen, da bi bil vreden naše ljubezni, ali pa iščemo izgovore s spraševanjem: Kaj pa pomeni ljubiti?

Tako smo se kristjani sprenevedali v času migrantske krize. Izgovarjali smo se, da so migranti muslimani in sovražniki krščanstva, da nas bodo uničili, da je revščina pretveza za islamizacijo itd, itd. Jezus nas ne vzgaja k naivnosti, ampak k ljubezni. Nikakor pa se ne pusti zavesti z vprašanji kot je: Kdo je moj bližnji? Gotovo je prav zato v priliko vpletel Samarijana – osovraženega tujca druge vere. Samarijan ostaja bližnji, kljub njegovim hibam, prav tako ostaja bližnji pretepeni v jarku, kljub iznakaženi podobi.

Če hočemo biti odgovorni, ne smemo mešati dveh vprašanj in sicer: Kdo je moj bližnji in kaj pomeni ljubiti. Na prvo vprašanje smo torej našli odgovor. Kaj pa drugo? Jezus pravi apostolu Petru, ki ga sprašuje: Kolikokrat naj odpusti svojemu bratu, če ta greši zoper njega, da mora odpustiti vedno tj. sedemdeset krat sedem krat. Hkrati pa mu pove, da je bližnji tisti, ki je za svoj greh dolžan prositi tudi odpuščanje. Saj pravi jasno: »Če tvoj brat greši,pojdi in ga posvári na štiri oči. Če te posluša, si pridobil svojega brata. Če pa te ne posluša, vzemi s seboj še enega ali dva, da se vsa zadeva ugotovi po izjavi dveh ali treh prič. Če jih ne posluša, povej Cerkvi. Če pa tudi Cerkve ne posluša, naj ti bo kakor pogan in cestninar. (Mt 18,15-17)«

V vsakem človeku smo kristjani poklicani gledati bližnjega, še več – Jezusa samega. Ljubezen pa od nas zahteva iskanje dobrega, ne glede na to ali nam je bližnji všeč ali ni. Ljubiti, pomeni izganjati greh iz vsakega odnosa, iskati resnico in se zanjo boriti. Kako bi bilo lepo, če bi se v vseh odnosih, ne le v odnosu do migrantov in podobnih, borili za resnico brez laži in krinke!

Današnji evangelij nam daje torej jasen odgovor: Bližnji je vsak človek in mi smo ga dolžni ljubiti. Kako, pa je že naslednje vprašanje, ki se ga Jezus dotika v vsakem evangeliju. Bodimo v poslušanju božje besede vedno dosledni, brez izgovorov!

 

 

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 15 hours 3 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

»Zdi se, da današnji evangelij postavlja pred nas večno vprašanje: Kako naj živim, da bom srečen? Ko v sebi čutimo jasen odgovor, da je pravo življenje le v ljubezni, pa se rodi večni izgovor: Koga pa naj ljubim?

Zakaj tako? Radi bi kaj lažjega, zato se vrtimo v začaranem krogu že od stvarjenja dalje. Spomnimo se prvih zgodb Svetega pisma. Čeprav prva zgodba govori o stvarjenju sveta in človeka, kjer pisec jasno pove, da je človek ustvarjen iz prahu zemlje, bližnji pa iz prvega – Torej je bližnji, kakor beremo v 1 Mz 2,23: » … končno kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa ... « – že druga zgodba Svetega pisma govori o sprenevedanju človeka z vprašanjem: Kdo je moj bližnji? ... GOSPOD je rekel Kajnu: »Kje je tvoj brat Abel?« Kajn odgovarja Bogu stvarniku: »Ne vem. Sem mar jaz varuh svojega brata?...«

 

Kako močna pridiga! Hvala zanjo, Peter! Posebej me nagovarja tale zgornja misel. Mi res vedno iščemo izgovore. Kljub jasnemu spoznanju bi vedno radi nekaj lažjega, nekaj, kar bi bilo bolj 'nam pisano na kožo'. V vsem bi popravljali Stvarnika, celo do te norosti, kot smo ji priča danes s 'teorijo spola' in z odstranjevanjem tistih, ki bi jih bilo najbolj in najprej treba ljubiti – še nerojenih otrok in že onemoglih ostarelih, bolnikov, invalidov, ljudi z motnjo v duševnem razvoju… Ljubezen nikoli ni bila lahka, cenena, zato pa je, ko jo zaživimo, tako lepa in v srcu tistega, ki ljubi, še zlasti pa v srcu Boga in njegovega Sina toliko vredna, da nam je ni samo predlagal kot možnost, ampak nam jo je zapovedal: »Novo zapoved vam dam: Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil!«

 

»V vsakem človeku smo kristjani poklicani gledati bližnjega, še več – Jezusa samega. Ljubezen pa od nas zahteva iskanje dobrega, ne glede na to ali nam je bližnji všeč ali ni. Ljubiti, pomeni izganjati greh iz vsakega odnosa, iskati resnico in se zanjo boriti.«