Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

n14 Prijeten jarem

5 odgovorov [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 6 hours 21 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Pridite k meni in se odpočijte

Tedaj je Jezus spregovoril in rekel: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem. 26 Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč. 27 Vse mi je izročil moj Oče in nihče ne pozna Sina, razen Očeta, in nihče ne pozna Očeta, razen Sina in tistega, komur hoče Sin razodeti. 28 Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. 29 Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; 30 kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.« Mt 11,25-30

 

Vsem, ki ste mogoče čakali na pridigo toliko časa, se opravičujem za zamudo. V času oratorija je bilo preveč stvari, ki so mi preprečevale, da bi sedel in zapisal pridigo. Tudi to naj bo predvsem kratek zapis misli, s katerimi sem spodbudil animatorje naj vztrajajo.

 

 

 

Moj jarem je prijeten

 

Živimo v času, ki obljublja življenje brez jarma in brez bremena. Prav tako se svet veseli modrih in razumnih, medtem ko nas Jezus vabi, da bi bili z veseljem majhni.

 

Zakaj Jezus blagruje majhne? Ker je življenje lahko lepo le, če se nihče ne postavlja nad drugega in se je ob njem pripravljen učiti. Le, če smo kakor otroci, smo lahko med seboj resnično povezani in drug drugemu v oporo. Mislim, da smo to na oratoriju tudi doživljali. Biti majhen, biti kakor otrok, je nekaj lepega, a zahteva od nas tudi napor. Jezusovo povabilo, naj vzamemo nase jarem in breme, razumem kot povabilo naj bomo božji otroci. Tega smo se učili tudi ob Mariji, ki je bila prva v celoti božji otrok. Poglejmo še enkrat zvezde dneva, ki smo jih vsak dan z otroki izpostavljali in se ob njih učimo božjega otroštva. Vzklik oratorija je bil Se veselim z Marijo, vsak dan pa smo ga dopolnili z vsebino iz zgodbe. Prvemu delu smo dodali naslednje misli:

-          Mariji zaupam

-          z Marijo delim,

-          z Marijo se učim,

-          Mariji sledim,

-          z Marijo potrpim,

-          z Marijo živim.

Biti kakor otrok, pomeni zaupati. Ne le zaupati v eni ali drugi stvari, ampak se izročiti v božje roke, zaupati, da ima Bog načrt, ki je zate najboljši. Marija je to zmogla in k temu vabi tudi nas. To je breme, ki pa postaja lahko, ker prinaša gotovost, da nismo sami, ker se v nas ob zaupanju krepi tudi občutek varnosti.

 

Marija je svoje življenje in svoja globoka doživljanja delila z drugimi. Po oznanjenju je tekla k teti Elizabeti in z njo delila veselje in gotovo tudi strahove. Tudi nas vabi, naj se ne zapiramo vase, ampak kakor otroci delimo s svojimi najbližjimi in z Bogom, to kar se nam dogaja. Le tako bomo lahko živeli polno. Vedno ko nam je težko pomislim, da je Marija to zmogla. Z njo bomo zmogli tudi mi.

Marija se je vse življenje učila. Učila se je brati božja znamenja in jih prenašati v življenje. Vsi si želimo lepih odnosov, sprejetosti, nežnosti in bližine. Ne nasedajmo lažnim ponudbam, ampak se učimo odnosov, ki niso lahki in mogoči brez križa. Učimo se sprejemati nase jarem in življenje bo z njim bolj polno in lepo.

 

Marija je sledila le Bogu. Ni vseeno, komu sledimo. Naj nas letošnji oratorij spominja, da je vredno slediti Bogu in Mariji, da je življenje ob njima lepo in polno. Sledimo dobrim zgledom in ne nasedajmo praznim obljubam tega sveta.

 

Potrpljenje je že dolgo iz mode, a brez potrpljenja ne pridemo v polno življenje. Marija je vedela, da bo življenje našla, če ga bo pripravljena izgubiti. Ker ga je darovala Bogu in bližnjim, ga je resnično prejela. Ne bojmo se živeti za druge. Ne bomo izgubili življenja, ampak ga bomo šele potem v polnosti našli.

 

Vse to je Marija živela v občestvu z apostoli, zato jo tudi imenujemo mati Cerkve. Ostanimo povezani, kot božji otroci imamo Mater in imamo Očeta. Kot otroci smo drug drugemu bratje in sestre. To je nekaj lepega in nekaj nujnega za preživetje. Pustimo se torej vpreči v jarem božjega otroštva, z Marijo ostajajmo povezani v občestvo božjih otrok, da bi zmogli najti tisto polno življenje, po katerem tako zelo hrepenimo.

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 8 hours 50 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

»Vsem, ki ste mogoče čakali na pridigo toliko časa, se opravičujem za zamudo. V času oratorija je bilo preveč stvari, ki so mi preprečevale, da bi sedel in zapisal pridigo. Tudi to naj bo predvsem kratek zapis misli, s katerimi sem spodbudil animatorje naj vztrajajo.«

 

Peter, namesto da bi za par dni popolnoma »izpregel«, te očitno jarem božjega otroštva sili, da nadoknadiš vse, za kar sproti zmanjkuje časa… Hvala za vse, še posebej za pričevanje, ki ga daješ s tem, kar si! Naj ti Gospod kljub vsemu daje okušati tudi svoj počitek!

 

Sama sem oratorij spremljala zgolj z molitvijo, sem pa zelo vesela, da sem lahko prišla na zaključno prireditev in sv. mašo. To je preprosto treba doživet, tega se ne da opisat. Sem prepričana, da bo otrokom in mladim ostal ta dober okus po oratorijskih dneh in da jim bo Marija v življenju veliko bolj blizu.

 

Morda bo kdo pogledal tole povezavo, na kateri je lep povzetek oratorija na Mirenskem Gradu in tudi nekaj fotografij.

 

 

 

Na Mirenskem Gradu je potekal oratorij, ki ga je organiziralo Društvo prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote

Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 6 hours 21 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Hvala, Slavica, za spodbudo. Ker mi ni logično, da bi ljudje redno brali in premišljevali nedeljski evangelij, če se sam ne potrudim objaviti pridige, se skušam vsaj približno držati reda. 

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 8 hours 50 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

Hvala, Peter!

 

Evangelij današnje nedelje je prav kot odgovor na to, kar si napisal. Bog daj, da bi se nas dotaknilo tudi tvoje razmišljanje ob njem! Meni je zelo močna tale misel: »Prilika o sejalcu nam kaže torej pot do prave rodovitnosti ob besedi, ki nam jo Bog pošilja po bližnjih ali po Svetem Pismu. Vabi nas, da prav vsako besedo vzamemo zares in to takoj. Hudi duh ne čaka, da se bomo opogumili, da se bomo zbudili iz dremeža, da bomo zaživeli. Beseda, ki nam je dana, je vedno dar in je dana zato, da rodi sad…  Brez premišljevanja in molitve bodo naši razmisleki v časih stiske brez vsake moči. Križ je mogoče pogumno nositi, če ga naložimo na ramena vsak dan, ne le občasno.«

 

Vzeti Besedo zares in to takoj! Beseda je vedno dar in je dana zato, da obrodi sad! Si predstavljam, da bi tudi Vesna in Gorazd pritrdila, da življenje postaja drugačno – veliko bolj polno, ko se odločiš, da boš iz tedna v teden redno prebiral Božjo besedo in nedeljsko pridigo, ob tej besedi premišljeval in svoje razmišljanje tudi delil… Peter, hvala, da ne nehaš sejati in da tako potrpežljivo čakaš na rojevanje sadov!

Vesna
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 day 1 hour od tega
Pridružen: 10.01.2012

Vzeti Besedo zares in to takoj! Beseda je vedno dar in je dana zato, da obrodi sad!
Hvala Petru in Slavici za tole vzpodbudo! Očitno je hudi duh res vedno na delu in nas prepričuje, da lahko vsake toliko opustimo naša prizadevanja. Sem ravno danes premišljevala, da je Peter tokrat tako pohitel z objavo pridige, da mi še na prejšnjo ni uspelo odgovoriti. In že sem nasedala ideji, da pač ni pomembno, bo pač en teden šel mimo, bom v naslednjem dala več od sebe, itd...
Pa očitno rabimo tudi na poti duhovnega življenja neprestane vzpodbude in zglede, ki nas vlečejo naprej, da ne zaspimo ali pa si rečemo, da je itak vseeno...

Mene najbolj nagovarja počitek z jarmom, ki ga Jezus obljublja. Zdi se mi, da šele zadnje čase skušam živeti to logiko, da delo ni krivica in čakanje na "počitek na kavču" res ni to, kar osrečuje. Vsak počitek ima smisel le ob prejšnjem naporu in veselje, ki ga vztrajno iščemo je veselje polnega življenja. Za resnično izpolnjeno življenje je treba vzeti jarem napora, da premagujemo lenobo in moderno miselnost, ki nas prepričujeta v srečo brez napora in odpovedi.
Bog daj, da bi sami spoznavali praznino življenja brez Božjega jarma in se pustili vpreči Njegovim načrtom, ki nas edini lahko v globini umirijo in ob katerih se lahko odpočijemo.

GorazdLapanja
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 22 hours 41 min od tega
Pridružen: 07.12.2016

 Meni je bilo zelo čudno razmišljati o jarmu in kako naj bi mi bilo ob tem prijetno. Prišel sem do zaključka, da se precej v zadnjem času ukvarjam s svojo lenobo, ki jo skušam zavestno premagovati. Razmišljam, da je lenoba moj jarem, ki se moram ukvarjati z njo. Ugotavljam, da vsaka premagana lenoba je veselje in tako nam je vsem v družini lahko prijetno. Zelo se zadnje čase v popoldanskem času posvečam svojim oktrokom in odnosu z mojo ženo. Da lahko to premagujem se moram osveščati, saj prihod iz službe ob 17.00 je včasih zelo utrujen od vseh pritiskov v službi in se trudim ožemati še zadnje atome moči, da lahko premagujem lenobo in normalno funkcioniram še titi del dnega, ki ga lahko namenim družini. V tem ugotavljam, da je lahko jarem tudi prijeten, če ga zmoreš nositi.

Bil sem prisoten na delu oratorija in mi je dalo kar precej stvari za razmišljat kako lahko lik Marije prenašam v svoje življenje. Predvsem, da lahko živim z trpljenjem in, da lahko tudi potrpim in se svari veselim. Predvsem se tudi trudim, da ne obupam, mi je pa včasih težko, a je potrebno vedno na poti premagovati ovire in se z njimi soočati. 

 Gorazd Lapanja