Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

n13 Jezusova drugačnost

3 odgovori [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 3 hours 24 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Jaírova hči in žena, ki je krvavela

 

Ko se je Jezus prepeljal s čolnom spet na drugo stran, se je zbrala pri njem velika množica. Bil je pri jezeru. Tedaj je prišel eden od predstojnikov shodnice, Jaír po imenu. Ko ga je zagledal, je padel k njegovim nogam in ga zelo prosil, rekoč: »Z mojo hčerko je zelo hudo. Pridi in položi roke nanjo, da ozdravi in ostane pri življenju!« In odšel je z njim.

Za njim se je odpravila velika množica in pritiskala nanj. V njej je bila tudi žena, ki je že dvanajst let krvavela. Veliko je pretrpela od mnogih zdravnikov in porabila vse svoje premoženje, pa ji ni nič pomagalo, ampak je bilo z njo celo slabše. Slišala je za Jezusa. Med množico se mu je približala od zadaj in se dotaknila njegove obleke. Rekla je namreč: »Tudi če se dotaknem le njegove obleke, bom rešena.« In v hipu se ji je ustavila kri in v telesu je začutila, da je ozdravljena nadloge. Jezus je v sebi zaznal, da je šla moč iz njega. Takoj se je obrnil v množici in rekel: »Kdo se je dotaknil moje obleke?« Njegovi učenci so mu govorili: »Saj vidiš, kako množica pritiska nate, pa praviš: ›Kdo se me je dotaknil?‹« Oziral se je okrog, da bi videl tisto, ki je to storila. Ker je žena vedela, kaj se je z njo zgodilo, je vsa preplašena trepetaje pristopila, se vrgla predenj in mu povedala vso resnico. On pa ji je rekel: »Hči, tvoja vera te je rešila. Pojdi v miru in bodi ozdravljena svoje nadloge!«

 

Ko je še govoril, so prišli od predstojnikove hiše in rekli Jaíru: »Tvoja hči je umrla. Kaj še nadleguješ učitelja?« Jezus je slišal od strani, kaj so rekli, in je dejal predstojniku shodnice: »Ne boj se, samó veruj!« In nikomur ni dovolil, da bi šel z njim, razen Petru, Jakobu in Janezu, Jakobovemu bratu. Ko so prišli pred predstojnikovo hišo, je videl vrvež in ljudi, ki so jokali in zelo žalovali. Vstopil je in jim rekel: »Kaj se razburjate in jokate? Deklica ni umrla, ampak spi.« In posmehovali so se mu. On pa je vse odslovil in vzel s seboj očeta in mater deklice ter tiste, ki so bili z njim, in stopil tja, kjer je bila deklica. Deklico je prijel za roko in ji rekel: »Talíta kum,« kar v prevodu pomeni: »Deklica, rečem ti, vstani!« Deklica je takoj vstala in hodila; imela je namreč dvanajst let. Od začudenja so bili vsi iz sebe. On pa jim je strogo naročil, naj tega nihče ne izve, in je velel, naj ji dajo jesti. Mr 5,21-43



Pridiga je bila namenjena predvsem animatorejem, ki so se teden dni pripravljali na oratorij na Gradu.

 

Jezusova drugačnost

 

Če pogledamo Jezusovo držo, vidimo nekatere poteze, ki so danes žal zelo redke. Kaj ste opazili? Jezusa obdaja množica, pa ne zato, da bi ga hvalili in častili, ampak da bi jim pomagal. Če na nas pritiskajo drugi, naj jim pomagamo, postanemo pogosto nejevoljni, sitni in se umikamo. Hitimo, da bi imeli mir, da bi počeli tisto, kar nas bo osrečilo, kar nam bo dalo dober občutek. Jezus pa je v marsičem drugačen. Poglejmo to njegovo drugačnost, ki jo lahko razumemo tudi kot njegovo stalno stopanje na drugo stran!

Najprej je neverjetno Jezusovo potrpljenje z množico, ki ga neprestano oblega. Kako zmore v sebi ohranjati mir, vedrino in voljo, da drugim pomaga?! A to še ni vse. Če si predstavljamo neprestano obleganje množice, lahko le občudujemo, kako Jezus vidi človeka, ki ga prosi za pomoč. Brez pomisleka, brez razpravljanja odide z Jairom. Očitno vedno najde čas za posameznika, moč, da ga sreča, se mu približa in mu podari najboljše in tisto, kar v tem trenutku potrebuje – pogum in vero. Ko jima pridejo naproti iz predstojnikove hiše, Jezus sliši od strani, kako jemljejo pogum Jairu, zato mu reče: »Ne boj se, samó veruj!« Kako čudovit odnos. Do konca sočuten, brez slabe volje, poln vere v dobro.

Za nas, navadne smrtnike, je že to več kot dovolj. Kdo ga lahko posnema v tej pozornosti, zavzetosti, dobroti!? A Jezusova pot se tu ne konča. V množici zazna, da se ga je nekdo dotaknil. Jezus je neverjetno v stiku s seboj, ne le z drugimi. Vsi se čudijo, zakaj sprašuje, kdo se ga je dotaknil, on pa čuti, da je šla moč iz njega. Si predstavljamo to!? Ali sploh opazimo v hrupu tega sveta, da nam pojemajo moči? Ali zaznamo, da se nas nekaj dotika, kar v nam jemlje moč? Jezus točno ve, kaj se dogaja z njim in ve, od kod vse to in zakaj.

Ob vseh teh naporih, pa še posmeh. Ko pride v Jairovo hišo, se mu ljudje posmehujejo, ko pravi, da deklica ni umrla, ampak spi. Jezus ve, kaj je njegova naloga, zato se za množico ne zmeni. Ve, da je prišel, da ljudem prinese odrešenje, svobodo, ljubezen, življenje in pri tem ga nič ne ustavi.

Bog je po svojem sinu stopil na zemljo, da bi pokazal, kaj nas resnično osrečuje in kaj je naše temeljno delo na zemlji. A tu se nam zatakne, ker nas neprestano vežejo predstave, s katerimi bi radi pobegnili pred realnostjo tega sveta.

V Jezusovem zgledu lahko odkrivamo tako podobo drugačnosti, ki nas lahko osreči kot tudi izvir moči za takšno drugačnost. Gotovo se vprašamo, kako je to mogoče, kako je mogoče vztrajati kljub nasprotovanju, kako se je mogoče veseliti bližnjega in delati le za druge, kako je mogoče najti moči za pozornost do posameznika in pri vsem ohranjati trden stik s seboj?

Odgovor je najbrž zelo preprost. Jezus ne pričakuje moči za svoje delo od ljudi, ki ga obdajajo, ampak to moč črpa iz odnosa z Očetom. Njegovo delo ni vezano na odzive, ker ve, da ga je Oče poslal v svet iz ljubezni in zaradi ljubezni. Ko doživlja Očetovo ljubezen, se veseli sebe in od tu zmore veselje in ljubezen do bližnjega. Vsaka druga pot bo naletela na nepremostljive ovire, le božji izvir nas lahko napolni za posnemanje Jezusa v njegovi drugačnosti.

Vesel sem, da se vsako leto toliko mladih odloči za animatorstvo. To razumem kot željo po pristnem veselju, po pravem uresničevanju lastnih hrepenenj v ljubezni do drugih in premagovanje vsega prezira in posmeha s strani logike tega sveta.

Želim si, da bi vsi verjeli, da je Jezusov zgled odgovor na naše življenje. Bodimo skupaj povezani v prizadevanjih, da bi ta zgled uresničevali v sebi in ga posredovali otrokom!

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 day 2 hours od tega
Pridružen: 13.01.2011

»Bog je po svojem sinu stopil na zemljo, da bi pokazal, kaj nas resnično osrečuje in kaj je naše temeljno delo na zemlji. A tu se nam zatakne, ker nas neprestano vežejo predstave, s katerimi bi radi pobegnili pred realnostjo tega sveta. V Jezusovem zgledu lahko odkrivamo tako podobo drugačnosti, ki nas lahko osreči kot tudi izvir moči za takšno drugačnost… Jezus ne pričakuje moči za svoje delo od ljudi, ki ga obdajajo, ampak to moč črpa iz odnosa z Očetom. Njegovo delo ni vezano na odzive, ker ve, da ga je Oče poslal v svet iz ljubezni in zaradi ljubezni. Ko doživlja Očetovo ljubezen, se veseli sebe in od tu zmore veselje in ljubezen do bližnjega. Vsaka druga pot bo naletela na nepremostljive ovire, le božji izvir nas lahko napolni za posnemanje Jezusa v njegovi drugačnosti.«

 

Hvala za pridigo, Peter!

Tale zgornja misel se me še posebej dotika. Bogu sem hvaležna, tako za spoznanje, kot za vero, da je le v Njem izvir, ki me lahko osreči in izpolni in v resnici se v globini tako tudi čutim – srečno, veselo in izpolnjeno. To pa ne pomeni, da ne čutim, kdaj tudi zelo boleče, svoje grešnosti, ko me prime skušnjava, da bi pobegnila pred množico, ali ko bi se najraje izognila srečanju s tistim, ki se me dotika tako, da čutim, da mi pojema moč. To stalno gibanje med množico in hkrati skrb in pozornost do posameznika mi je vedno velik izziv; velikokrat veselje, včasih pa tudi obupen napor ali celo odpor. Pa sem spet pri Jezusu. Vedno znova lahko padem k Njegovim nogam in mu vse povem. Vsak zakrament sprave je zame »dotikanje roba Jezusove obleke« z vero, da iz Njega prihaja moč, ki me ozdravlja. Ko ob odpuščanju ponovno izkusim Očetovo ljubezen, je spet mogoče in tudi lepo iti naprej, se veseliti sebe in se veseliti bližnjega – sredi množice ali na samem ;).

Vesna
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 6 hours 56 min od tega
Pridružen: 10.01.2012

"Najprej je neverjetno Jezusovo potrpljenje z množico, ki ga neprestano oblega. Kako zmore v sebi ohranjati mir, vedrino in voljo, da drugim pomaga?! A to še ni vse. Če si predstavljamo neprestano obleganje množice, lahko le občudujemo, kako Jezus vidi človeka, ki ga prosi za pomoč."

Že v lastni družini se mi dogaja, da sem pogosto nepotrpežljiva in sitna, ker drugi hoče nekaj od mene. Kmalu mi poidejo moči za služenje bližnjemu in potem bi pobegnila pred naporom in realnostjo tega sveta, ker se mi zdi, da takega napora ne zmorem. Začnem verjeti logiki tega sveta, da neprestano pa res ne moreš služiti in da je čisto normalno, da se občasno odklopiš, da si privoščiš vsaj nekaj mint miru, da lahko zadihaš...In potem je to nekakšno življenje v odhajanju in prihajanju, med aktivnostjo in pasivnostjo, med vklopom in izklopom.

Ob tej pridigi mi je še bolj jasno, zakaj mi tako hitro poidejo moči, zakaj ne morem bolj vztrajno slediti Jezusovemu zgledu in biti bolj pozorna na potrebe bližnjega in nanje odgovarjati, ne da bi mi bližnji s svojimi zahtavmi kmalu začel presedati in bi se morala od tega odpočiti.

Jezus zmore za bližnjega poskrbeti v vsakem trenutku z vsem sočutjem, ker se ne vrti okrog sebe in okrog tega, kako bo njegovo delo vrednoteno ali kaj bo imel sam od vloženega truda. 
"Jezus ne pričakuje moči za svoje delo od ljudi, ki ga obdajajo, ampak to moč črpa iz odnosa z Očetom. Njegovo delo ni vezano na odzive, ker ve, da ga je Oče poslal v svet iz ljubezni in zaradi ljubezni."

Brez intenzivnega odnosa z Očetom, ne bo moči za drugačen način dela. Pravega odnosa z Očetom pa ni, če mu popolnoma ne zaupam v Njegovem načrtu pri vsem, kar se mi dogaja. Zdi se mi, da moram sama najprej graditi odnos zaupanja do Boga, da bi zmogla iz tega odnosa črpati moči za drugačno življenje.



Urska Cuk
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 hour 2 min od tega
Pridružen: 18.08.2013

Jezus ne pričakuje moči za svoje delo od ljudi, ki ga obdajajo, ampak to moč črpa iz odnosa z Očetom. Njegovo delo ni vezano na odzive, ker ve, da ga je Oče poslal v svet iz ljubezni in zaradi ljubezni. Ko doživlja Očetovo ljubezen, se veseli sebe in od tu zmore veselje in ljubezen do bližnjega. Vsaka druga pot bo naletela na nepremostljive ovire, le božji izvir nas lahko napolni za posnemanje Jezusa v njegovi drugačnosti.«

Tudi jaz ob tej pridigi razmišljam podobno kot ti, Vesna. Ko svojo ceno iščem v Bogu, ko verjamem in zaupam v dostojanstvo, ki mi ga On daje, potem lahko zares živim, ljubim. Sicer pa se hranim s potrditvami od zunaj, ki so nič drugega kot izkoriščanje in izčrpavanje. 

Razmišljam o tem svojem odnosu do Boga oz. Njegovem odnosu do mene. Zanimivo mi je, da lahko, če sem iskrena do sebe, zelo jasno vidim Njegovo roko v svojem življenju. Rodila sem se ravno v pravem času, ko tehnologija napreduje, lahko vozim avto in še tisoče drugih stvari lahko počnemo, ko imamo računalnike. Kot ženska lahko volim, lahko sem študirala, imam vse, kar potrebujem - dom, prijatelje, delo, ... Hkrati pa je bila moja mami noseča takrat, ko še ni bilo ultrazvoka v zdravstvenem domu, kar je bilo dobro, sicer bi me danes ne bilo. Pa to je samo prva od tolikih stvari in dogodkov, ki bi jih lahko naštela. Naključij ni in naj smo še tako polomljeni, nič od nas, v nas, zunaj nas ni napaka. To mi je Peter večkrat povedal in mi vedno znova prihaja na misel. Vse ima nek smisel, nek namen. Je pa res, da imamo svobodno voljo, da se lahko odločamo med dobrim in slabim. Tu se pa, vsaj meni, konkretno zapleta. Težko mi je ohranjati v zavesti dejstvo, da me Bog ljubi, hoče, da sem tu scela in se veseliti te Njegove ljubezni ter živeti in pričevati iz nje. V ozadju je lenoba in tudi strah pred novim, neznanim in vseh sort skušnjav. 

On je že z mano, vedno bo, koliko sem pa jaz z njim, je pa drugo vprašanje. Bog daj, da bi živeli iz zavesti, da nas imaš rad in nas kličeš k ljubezni in ne bi bežali pred Tabo in drugimi, ampak se pogumno soočali z ter zaupali in iskali Tvojo bližino, varnost in moč.