Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

n13 Hoditi za Jezusom

Ni odgovorov
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 day 1 hour od tega
Pridružen: 10.01.2011

Kdor ne sprejme svojega križa, ni vreden Kristusa

Tisti čas je rekel Jezus svojim apostolom: »Kdor ima očeta ali mater rajši kakor mene, ni mene vreden; in kdor ima sina ali hčer rajši kakor mene, ni mene vreden. Kdor ne sprejme svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden. Kdor najde svoje življenje, ga bo izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel. Kdor sprejme vas, sprejme mene; in kdor sprejme mene, sprejme tistega, ki me je poslal. Kdor sprejme preróka, ker je ta prerok, bo dobil plačilo preróka; in kdor sprejme pravičnega, ker je ta pravični, bo dobil plačilo pravičnega. Kdor dá piti samo kozarec hladne vode enemu izmed teh malih, ker je moj učenec, resnično, povem vam, ne bo izgúbil svojega plačila.« (Mt 10,37-42)

 

 

Hoja za Jezusom

Že tretjo nedeljo beremo deseto poglavje Matejevega Evangelija. Razmišljali smo že, kako Jezus  učence pošilja z naročilom: Bolnike ozdrávljajte, mrtve obujajte, gobave očiščujte, hudobne duhove izganjajte.Potem jih opogumlja, naj se ne bojijo preganjanja in naj ga priznavajo pred svetom. Današnji odlomek pa združuje dva odstavka, ki nosita naslov hoja za Kristusom ter plačilo.

Po Jezusovem poslanju učencev bi pričakovali, da bo počasi omilil svojo retoriko in začel govoriti o čem lepšem, pa nadaljuje s tem, kar smo slišali danes. Cerkev je današnji odlomek malo skrajšala in opustila prva dva stavka, ki se glasita: Ne mislite, da sem prišel zato, da prinesem mir na zemljo; nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč. Prišel sem, da ločimčloveka od njegovega očeta,hčer od njene matere,snaho od njene tašče; in človekovi sovražniki bodo njegovi domači.

Mar ni nesmiselno, da Jezus prihaja, da bi ustvaril razdor? Ta je med nami pogost tudi brez njega. Spor med mladino in starši je zelo običajen. Kaj nam je treba še njegovega podžiganja? Kaj bi Jezus rad z vsem tem radikalizmom? Čemu ta ostrina?Zakaj bi ga Jezus podpiral? Mladina je verjetno vedno zahtevala od staršev več kot je dobila. Vedno je bila kritična do staršev in na nek način nezadovoljna. Zakaj bi Jezus ta spor še poglabljal? V Cerkvi smo razvili do tega dve drži: Prva, splošna je, da o tem raje ne govorimo, preslišimo in ostajamo v Stari zavezi: Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji. Nekateri pa vzamejo to delno zares in sicer tako, da se s starši prepirajo in uveljavljajo svoj prav.

Nemir in spor pa je mogoče razumeti prav le v luči druge polovice današnjega evangeljskega odlomka, ki nosi naslov Plačilo. Jezus hoče svoje učence usmeriti v svet, ki jih presega, v svet onkraj. Slišali smo, naj bi Jezusovega učenca ne zanimalo nič drugega več kot božje plačilo v nebesih.

Zdi se, da danes med kristjani sploh ni resnega razmisleka o večnosti, o božjem plačilu. Da se o tem, kaj pride po smrti, pred kom se bomo znašli in kaj bo ostalo, sploh ne razmišlja. Vse hočemo imeti plačano 'na roke in takoj'. Korist mora biti takojšnja, kdo bo čakal na večno plačilo. Pa vendar je mogoče razmišljati globlje le, če sta Bog in večnost edino merilo vrednosti našega življenja. Če smo merilo sami sebi, je vse v redu. Le če sta merilo Bog in večnost, lahko razmišljamo o naši gobavosti, obsedenosti in boleznih. Le če sta merilo Bog in večnost, lahko razumemo, kaj pomeni priznati Jezusa pred ljudmi. In prav tako, le če sta merilo Bog in večnost, lahko razumemo, zakaj se je vredno spreti celo z domačimi.

Zakaj moramo imeti Jezusa rajši kot domače? Ker je resnica o življenju v božjih rokah, ne v rokah staršev. Hoja za Jezusom je prava le, če je on edina resnica in edino vodilo. To pa ne pomeni, da na poti za njim ne potrebujemo pomoči, opore, usmeritve. Prav pri tem so starši svojim otrokom pomemben zgled in vodilo, a nikoli končno merilo. Če otrok v neki točki prepoznava, da je božja volja drugačna od volje staršev, se ne smemo ozirati nanje. Tu se poglobi radikalnost preteklih odlomkov. Ko je neka drža v družini nezdrava, bolna, gobava ali celo obsedena, jo mora otrok kot Jezusov učenec radikalno presegati. Tu je spopad nujen, in sicer zaradi nebeškega kraljestva. Ne gre za to, kdo ima prav, ampak, kaj je prav. Zvestoba resničnemu in dobremu, tj. zvestoba Jezusu, vodi tudi v prepir in včasih celo do ločitve. V tem pa pride na vrsto priznanje Jezusa za edinega zdravnika, učitelja in odrešenika tako pred drugimi kot pred starši. Domači v tej luči nimajo nobene vrednosti več, ampak samo, če se prav tako prizadevajo slediti scela Jezusu.

Bog je edino vodilo in merilo. Tudi za ceno spora, je on edini, za katerim naj bi hodili in k njemu vabili tudi druge. Videti gobavost in bolezen v lastnih družinah je prvo, k čemur nas pravzaprav želi pripeljati Jezus. Začeti moramo pri sebi, doma. In tam, kjer se je razvila bolezen, moramo iskati edinega zdravnika. Jezus nas torej danes vrača v naše družine, da bi ga tam vzeli zares. Zaradi nebeškega plačila!