Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

n12 Odpoved in križ - nesodobna reklama

2 odgovora [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 17 hours 24 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Peter izpove vero

Ko je nekoč na samem molil, so bili z njim učenci in vprašal jih je: »Kaj pravijo množice, kdo sem?« Odgovorili so: »Janez Krstnik, drugi: Elija, spet drugi pa, da je vstal eden od starodavnih prerokov.« Nato jim je rekel: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Peter je odgovoril: »Božji Maziljenec.«


Jezus prvič napove svojo smrt in vstajenje

Strogo jim je prepovedal, da bi to komu pripovedovali. Rekel je: »Sin človekov mora veliko pretrpeti. Starešine ljudstva, véliki duhovniki in pismouki ga bodo zavrgli in umorili, in tretji dan bo obujen.« Vsem pa je govoril: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil. Lk 9,18-24

 

 

Odpoved in križ – nesodobna reklama

Jezusovo vprašanje, ki ga naslovi na učence, je logično: »Kaj pravijo množice, kdo sem?« Ker je prišel na svet z namenom, da ga ljudje prepoznajo kot Odrešenika, je odgovor pomemben. Apostol Peter je razumel svojega učitelja in izpovedal vero: »Ti si Božji Maziljenec.« Jezus pa svoj nastop kot Odrešenik oz. Božji Maziljenec poveže s svojo neslavno smrtjo na križu. Še več, pove, da bo vsak, kdor bo hotel iti za njim, deležen istega križa in umiranja sebi kakor on sam.

Zdi se, da danes na splošno ni več tako zelo pomembno, kdo si. Bolj je v središču vprašanje, kaj lahko ponudiš. Tako se tudi v politiki ljudje niti ne sprašujejo, kdo je kdo, samo da obljublja več. Na nek način smo v celoti stopili v logiko reklam. Najboljše se prodaja in kupuje tisto, kar se kaže kot najugodnejša in najlažja rešitev. Ker bi bili vsi radi zanimivi, padamo v logiko lepega videza in reklam. Življenje se reklamira kot uspešna igra, pa čeprav ga je potrebno vzdrževati z različnimi poživili in pomirjevali. Potrebno je ostati zanimiv in lep. Aktualen si, če ti vse teče kot po maslu. Neuspehe je potrebno prikriti, ali pa jih naprtiti sosedu, da si sam videti bolj uspešen.

Čeprav se zdi v tej logiki evangelij popolnoma zastarel, Kristus čisto neuporaben, pa nam njegov prvi nastop kaže nasprotno. Zanj se nič ni spremenilo. Jezus se že pri prvih nastopih ni ponujal kot najugodnejša in najcenejša rešitev. Čeprav ni imel utrjene volilne baze, bi lahko rekli, je povedal, da je pot za njim strma in ozka, da je pot križa in odpovedi. Ko je na nekem drugem mestu obljubil, da bo dal sebe v hrano, so ljudje začeli odhajati. Jezus se ni prestrašil in zamenjal ponudbe. Ostal je miren in učencem rekel: »Ali hočete tudi vi oditi?« Simon Peter mu je odvrnil: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti, Božji. (Jn 6,68-69)«

Zakaj se Jezus loti svoje kampanje tako neprivlačno? Čisto preprosto, ker je: Pot, Resnica in Življenje. Ker ni kdorkoli in ne ponuja česarkoli. Ne zanima ga rezultat, ampak hoče biti Pot v pravo svobodo, Resnica o polnem življenju in je Življenje samo. Prav v tem je danes enako aktualen kot pred dva tisoč leti, le da se pogosto tega niti Cerkev ne zaveda in hoče ugajati. Življenje brez križa je nujno zlagano. Zato je sprejemanje križa temelj polnega življenja.

Ljudje pa smo danes zamenjali temeljne pojme, prav tisto, kar Jezus je, smo obrnili na glavo. Pot je zamenjal počitek, Resnico kompromis, Življenje užitek. Razlog za to zamenjavo je preprost. Želimo se znebiti teže življenja, napora oz. križa. Pot je naporna, lažje je počivati. Nihče se ne bi naprezal. Lažje se je ustaviti, ne razmišljati o tem, kako naprej: kako naj osebno rastemo, kako naj rastemo v dvoje, kako naj rastemo kot skupnost. Delamo zato, da bi počivali, namesto da bi počivali zato, da lahko dobro delamo. Vzpenjamo se zato, da bi končno našli primeren prostor za trajen počitek, namesto da bi nam počitek pomenil le nov začetek. Tako postajamo vedno bolj zdolgočaseni.

Ni dosti drugače z Resnico. Neprestano spraševanje o tem, ali je nekaj dobro ali ne, kaj hoče Bog, kaj je njegova volja, vse to nas utruja. Kdo se veseli spoznanja greha? Zato smo raje rekli, da greha ni, da je resnic več in da je vse dobro, da si le želimo delati dobro. V odnose vstopamo s kompromisi. Ti nas oddaljujejo od resnice in od bližnjega, hkrati pa ustvarjajo vedno nove krivice.

Življenje smo si naslikali kot uživanje brez vsake bolečine in vsakega napora. A resnica o življenju je pač takšna, da ga brez napora ni. Življenje brez napora je smrt, je praznina.

Tako približno razumem Jezusov nastop. Prišel je, da prinese odgovor tistim, ki iščejo polno življenje. Spodbuja nas, naj se ne ustrašimo trpljenja. Naj ne podležemo lažnim reklamam o življenju brez napora in križa. Križ – napor, trpljenje in odpoved je z Jezusom Odrešenikom smiseln in prinaša notranji mir in življenje. Še vedno je odločitev zanj aktualna, čeprav njegov pristop nikoli ni bil sodoben. Pot za Jezusom prinaša življenje, zato je lepa, čeprav ni lahka.

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 8 hours 33 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

»Jezus svoj nastop kot Odrešenik oz. Božji Maziljenec poveže s svojo neslavno smrtjo na križu. Še več, pove, da bo vsak, kdor bo hotel iti za njim, deležen istega križa in umiranja sebi kakor on samZakaj se Jezus loti svoje 'kampanje' tako neprivlačno? Čisto preprosto, ker je: Pot, Resnica in Življenje. Ker ni kdorkoli in ne ponuja česarkoli. Ne zanima ga rezultat, ampak hoče biti Pot v pravo svobodo, Resnica o polnem življenju in je Življenje samo… Prišel je, da prinese odgovor tistim, ki iščejo polno življenje. Spodbuja nas, naj se ne ustrašimo trpljenja. Naj ne podležemo lažnim reklamam o življenju brez napora in križa. Križ – napor, trpljenje in odpoved je z Jezusom Odrešenikom smiseln in prinaša notranji mir in življenje. Še vedno je odločitev zanj aktualna, čeprav njegov pristop nikoli ni bil sodoben. Pot za Jezusom prinaša življenje, zato je lepa, čeprav ni lahka.«

 

Danes, na slovesni praznik Srca Jezusovega – prebodenega iz ljubezni do nas, me nedeljska pridiga še posebej nagovarja. Prav to vsebino danes praznujemo, to Jezusovo »neslavno« smrt na križu, ki je postala vir moči za vsakega od nas, če le želimo imeti delež pri Njegovem križu in Njegovem umiranju. Ker je On POT, za nas drugje ni poti. Ker je On RESNICA, za nas drugje ni resnice. In ker je On ŽIVLJENJE, za nas nikjer drugje ni življenja, pa če nam je to prav ali ne. Odločitev je naša. Nobena resnična ljubezen, še zlasti pa On, ki je Ljubezen sama, se ne vsiljuje; preprosto ljubi, priteguje v svoj krog ljubezni in čaka – potrpežljivo, v solzah, z bolečino, a čaka. Kako močno so svetniki začutili to bolečino Jezusovega Srca, ko so v solzah ponavljali: »Ljubezen ni ljubljena!«

 

Kako zelo drži, da je »pot za Jezusom lepa, čeprav ni lahka«. Ko hočemo ubirati druge poti, prej ali slej naletimo na brezpotje, nesmisel, zlaganost in zdolgočasenost in vse to nam nažira živce in poglablja rano na želodcu. Napor poti za Jezusom pa vrača smisel- tudi, ko se na videz vse podira; obnavlja moči, vzpodbuja ustvarjalnost, daje živost in zdravi rano na želodcu, odpira pa drugo, malo višje – na srcu in ta nas vedno bolj upodablja pa našem Odrešeniku, ki nas vabi, da bi se pridružili Njegovemu odrešenjskemu poslanstvu.

 

Srce Jezusovo, prebodeno iz ljubezni do nas, upodobi naša srca po svojem Srcu!

 

Mihaela Ogrin
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 17 weeks 3 days od tega
Pridružen: 13.01.2011

Lažje se je ustaviti, ne razmišljati o tem, kako naprej: kako naj osebno rastemo, kako naj rastemo v dvoje, kako naj rastemo kot skupnost.

Velikokrat se mi zgodi, da se mi zdi krivično vedno znova dajati pobudo, da bi skupaj razmišljala o tem, kako bi tudi skupaj rasla kot posameznika in kot zakonca. Šele s konkretnim vprašanjem in odgovorom na to, kaj bova naredila, da bova rasla in ne nazadovala sva prišla bližje resnici in bližje med seboj. Nujna pri tem je iskrenost in iskanje božjo in ne svoje voljo. Ne kaj komu paše, ampak kaj je prav. Hvaležna sem Bogu za moč, da sva tokrat lahko vztrajala v naporu, ko sva se prebijala skozi »meglo« neodgovorjenih vprašanj. Res je potreben napor, če hočemo živeti in ne životariti. Potrebno je naliti vodo v vrče in ne le čakati na čudež. Bog daj, da bi zmogla napor, ki je resnično nujen da postanemo bolj živi.

Ob tej situaciji sem konkretno začutila resnico naslednjih besed: »Ko se neham spraševati kako naj rastem, rasteva in rastemo, postane vse skupaj dolgočasno in nesmiselno. Neprestano spraševanje o tem, ali je nekaj dobro ali ne, kaj hoče Bog, kaj je njegova volja je nujno, če hočemo živeti in ne životariti…Življenje brez napora je smrt, je praznina.

Križ – napor, trpljenje in odpoved je z Jezusom Odrešenikom smiseln in prinaša notranji mir in življenje. Še vedno je odločitev zanj aktualna, čeprav njegov pristop nikoli ni bil sodoben. Pot za Jezusom prinaša življenje, zato je lepa, čeprav ni lahka.«

 

Gospoda prosim, da bi nama dal milost in moč hoditi po tvoji poti resnice in življenja.