Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

n12 Ne bojte se

2 odgovora [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 6 hours 19 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Koga se moramo bati

»Ne bojte se jih torej! Nič ni zakritega, kar se ne bo razodelo, in skritega, kar se ne bo spoznalo. Kar vam pravim v temi, povejte na svetlobi; in kar slišite na uho, oznanite na strehah. Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti. Bojte se rajši tistega, ki more dušo in telo pogubiti v peklenski dolini! Ali ne prodajajo dveh vrabcev za en novčič? In vendar nobeden od njiju ne pade na zemljo brez vašega Očeta. Vam pa so celo vsi lasje na glavi prešteti. Ne bojte se torej! Vi ste vredni več kakor veliko vrabcev.«

Priznajmo Kristusa pred ljudmi

»Vsakega torej, ki bo priznal mene pred ljudmi, bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih. Kdor pa bo mene zatajil pred ljudmi, ga bom tudi jaz zatajil pred svojim Očetom, ki je v nebesih.« Mt 10,26-33

 

 

 

Ne bojte se!

 

Komu so namenjene besede: Ne bojte se! Odlomek pred tem govori, kako Jezus izbere dvanajst učencev in jih pošlje oznanjat božje kraljestvo. Napoveduje jim preganjanje zaradi njegovega imena. On pa spodbuja, naj vztrajajo.

 

Ne vem, če se nam je danes potrebno koga bati. Torej ta odlomek danes ne velja? Ali velja le za čase diktatur, kot smo jih doživljali preden smo stopili v samostojno državo? Zunanje preganjanje se skozi čas spreminja, ostaja pa tisto, na katero je Jezus še bolj pozoren. To je preganjanje znotraj lastnega kroga. Jezusa namreč obsodijo Judje, shodnica, ne Rimljani. To preganjanje bo vedno, če bomo le zvesti svojemu Učitelju.

 

Ta teden v četrtek je papež Frančišek ob drugem Pavlovem pismu Korinčanom razmišljal, kakšen naj bo pastir po Jezusovem vzoru. Včeraj smo obhajali praznik Rojstva Janeza Krstnika. Vemo, da je tudi on umrl za Učitelja in Odrešenika, pa ne zaradi zunanjega preganjanja, ampak zaradi doslednosti oznanjevanja – Herodu je povedal, da nima pravice zase vzeti žene svojega brata.

 

Preganjanje je torej vezano na lik pastirja in oznanjevalca. Če smo medli, brezizrazni, ugajamo in delimo sladke besede vse okrog, potem ne potrebujemo spodbude: Ne bojte se! No, razen, če nas pri sladkih besedah, kdo opomni, da smo hinavci – takšen opomin nas lahko prestraši. Sicer pa je strah pri leporečenju odveč. Papež Frančišek pastirju po Jezusovem vzoru pripisuje tri lastnosti. Pravi, da je dober pastir strasten, da zna razločevati in naznaniti zlo. Za to pa, dragi bratje in sestre, najbrž vsi in v vsakem času potrebujemo pogum. Poglejmo te tri lastnosti, ali smo takšni in ali ob tem zaupamo, da nas bo Bog podpiral, tudi ko nas bodo drugi obsojali:

 

Pastir je strasten                             Janez Krstnik je strasten oznanjevalec, ki je kakor glas vpijočega v puščavi. Nor je od želje, da bi ga slišali in da bi koga spodbudil na pot spreobrnjenja. Prehodil je vso Jordansko pokrajino in oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov.

Strastnost se kaže v iskanju polnega življenja. Strastnega pričevalca vodi le božja beseda, ki je resnica in življenje samo. Ne ozira se ne na izgled, ne na mehkobo besed, ne na odziv. Življenje oznanja takšno, kakršnega prepoznava pri Bogu. Strast je tista vnema, ki ga vodi k Bogu in k ljudem.

 

Pastir zna razločevati                    Janez Krstnik zna razločevati! Kljub temu, da se zdi, da so vsi zvesti božji besedi, da sledijo božji postavi, Janez pravi: Vsako drevo torej, ki ne rodi dobrega sadu, posekajo in vržejo v ogenj. Kot bi hotel reči, da je tu nekaj hudo narobe. Če ni sadu, mi ne govorite: Abrahamovi potomci smo. Sad govori o rodovitnosti!

Razločevanje se kaže v tem, da prepoznavamo rodovitnost ali pa jalovost. Tisto, kar je bilo še včeraj dobro, je danes lahko nerodovitno. Bog hoče, da smo rodovitni, zato nas vabi v razločevanje.

 

Pastir zna naznaniti zlo                Janez Krstnik ni zbiral besed, ko je naznanjal zlo. Bil je glasen in jasen: »Gadja zalega! Kdo vam je pokazal, kako naj ubežite prihodnji jezi? Obrodite vendar sadove, vredne spreobrnjenja!« Herodu je govoril, da mu ni dovoljeno imeti žene svojega brata, očital mu je vse hudo, kar je storil. Vse pa je rotil k spreobrnjenju.

 

Strastnost vodi v razločevanje, razločevanje žene v pričevanje, ki ne izbira lepih besed. Prepričan sem, da so nam danes še kako potrebne te kreposti. Preveč izbiramo besede, veliko govorimo, a premalo povemo.

Bodimo torej prave Jezusove priče in pastirji: strastni, s sposobnostjo razločevanja in jasno besedo o dobrem in  zlu. Pri tem pa ne izgubimo poguma. Jezus nas bodri: Ne bojte se!

Vesna
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 day 1 hour od tega
Pridružen: 10.01.2012

  Razmišljam, kdaj mi v življenju primanjkuje strastnosti v iskanju polnega življenja, kdaj imam zamegljen pogled in ne znam razločevati in kdaj ne znam jasno povedati, kar mislim? Se mi zdi, da vedno postanem brezizrazna in medla, ko me postane strah življenja. Ko ne zaupam, da mi bo Bog stal ob strani, ko se začnem zanašati le še nase, nisem več sposobna tvegati in iskati polnosti življenja. V trenutkih, ko dovolim, da me ohromi strah, se zavlečem v varno povprečje odnosov, delovanja in življenja. Oklepam se vsega, kar poznam pa četudi vem, da to ne služi več moji živosti. Pri sebi se jezim, ker čutim, da me mrtvilo ne osrečuje, da si želim polnega življenja, a največkrat je strah tisti, ki mi ne dovoljuje, da bi šla v življenju naprej.

Ko dovolim strahu, da upravlja z menoj, namesto da bi ga skušala sama obvladovati, se začne megliti tudi jasnost pogleda na to, kaj je prav in kaj ne. Kaj naj bi v danem trenutku počela in kaj opustila. Začnem se primerjati z drugim, tekmovati in skušam posnemati vzorce, ki jih živijo drugi. Ob tem pa pozabljam, da je Bog naredil vsakega unikatnega, vsakega s svojo nenadomestljivo nalogo, ki naj bi jo v življenju izvršil. Vsakršno primerjanje in nesmiselno kopiranje jemlje unikatnost meni in me oddaljuje od poslanstva, ki ga je meni namenil Bog.

V medlem življenju ter ob zamegljenem umu pa človek težko jasno govori o dobrem in zlu. Ob tem sem bila vesela vzpodbude papeža Frančiška, kakšni moški in ženske naj bomo, če želimo polnost življenja:

 

Smo moški in ženske, ki hodijo naproti obljubi, naproti srečanju
In to je druga razsežnost: Smo moški in ženske, ki hodijo naproti obljubi, naproti srečanju, naproti nečemu – deželi, kakor reče Abrahamu – kar moramo prejeti v dediščino. Toda Abraham ni zgradil hiše, ampak je postavil šotor. To nam kaže, da je na poti in da zaupa Bogu. Zatem je postavil oltar, da bi Gospoda počastil. Nato pa nadaljuje pot, vedno je na poti.

 

Pot se prične zjutraj vsak dan; pot izročitve Gospodu, pot, ki je odprta za Gospodova presenečenja, pogosto nelepa, pogosto grda – pomislimo na bolezen ali smrt – pa vendar je odprta, ker vem, da me boš Ti pripeljal na varen kraj, v neko deželo, ki si jo Ti pripravil zame: to je človek na poti, človek, ki živi v šotoru, v duhovnem šotoru. Kadar se naša duša nekje preveč nastani, preveč namesti, izgubi to razsežnost hoje naproti obljubi. Namesto da bi hodila naproti obljubi, obljubo prenaša ter jo poseduje. In to ni dobro in ni v resnici krščansko.

 

Bog daj, da bi zaupali v Božjo obljubo, da bo z nami, ko bomo iskali polnost življenja!

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 8 hours 47 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

»Strastnost vodi v razločevanje, razločevanje žene v pričevanje, ki ne izbira lepih besed. Prepričan sem, da so nam danes še kako potrebne te kreposti. Preveč izbiramo besede, veliko govorimo, a premalo povemo.

Bodimo torej prave Jezusove priče in pastirji: strastni, s sposobnostjo razločevanja in jasno besedo o dobrem in  zlu. Pri tem pa ne izgubimo poguma. Jezus nas bodri: Ne bojte se!«

 

Hvala, Peter, za to močno pridigo! In tebi, Vesna, za komentar, v katerem se zelo najdem…

Tudi mene zelo nagovarjajo spodbude papeža Frančiška. Poleg teh, ob katerih sta razmišljala vidva, me je v zadnjem tednu nagovorila še tale: »Kristjan pa, ko brez strahu hodi po brazdah vsakdanjega življenja, ve, da lahko odkrije presenetljive pobude Boga, kadar ima pogum biti drzen, kadar ne dovoli strahu, da bi prevladal nad kreativnostjo, ko ne otrpne pred novostjo in zna sprejeti izzive, ki jih ponuja Duh, tudi kadar to pomeni spremeniti pot in izstopiti iz ustaljenih shem. Bojim se kristjanov, ki ne hodijo in se zapirajo v svoje niše. Bolje je, če napredujemo šepajoč, včasih tudi pademo, a vedno zaupamo v Božje usmiljenje, kakor pa da smo 'muzejski kristjani', ki se bojijo sprememb in ki, ko prejmejo neko karizmo ali poklicanost, namesto da bi služili večni novosti evangelija, branijo sami sebe in svoje vloge.«