Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

n11 Nepredvidljivo in za vse

5 odgovorov [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 13 hours 38 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Prilika o rastočem žitu

In govoril je: »Z Božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki vrže seme v zemljo. Spi in vstaja, ponoči in podnevi, seme pa klije in raste, da sam ne ve kako. Zemlja sama od sebe poraja najprej bilko, nato klas in končno žito v klasu. Ko pa sad dozori, hitro zamahne s srpom, kajti prišla je žetev.«

Prilika o gorčičnem zrnu

In govoril je: »Kako naj ponazorimo Božje kraljestvo in s kakšno priliko naj ga predstavimo? Takšno je kot gorčično zrno, ki je takrat, ko se vseje v zemljo, manjše od vseh semen na zemlji. Ko pa je vsejano, raste in postane večje od vseh zelišč in naredi velike veje, tako da morejo ptice neba gnezditi v njegovi senci.«

 

V mnogih takih prilikah jim je govoril besedo, kakor so jo pač mogli poslušati. Brez prilike pa jim ni govoril; a svojim učencem je posebej vse razlagal. (Mr 4, 26-34)

 



Nepredvidljivo in za vse

 

Dve preprosti oznaki božjega kraljestva lahko najdemo v današnjih prilikah. Ko Jezus govori o božjem kraljestvu, ga najprej primerja s človekom, ki vrže seme v zemljo. Ne glede na to, ali spi ali vstaja, ponoči in podnevi, seme klije in raste, da sam ne ve kako. Dozori ob svojem času, ne da bi pri tem mogel kaj dosti vplivati nanj. Druga prispodoba govori o gorčičnem zrnu, ki je tako drobno, da se zdi praktično neuporabno, da ne služi ničemur, nazadnje pa zraste iz njega veliko drevo, v katerem lahko gnezdijo ptice neba.

 

Kakšno je torej božje kraljestvo? Lahko bi rekli nepredvidljivo in za vse. In prav ti dve oznaki nam največkrat nista prav nič ljubi. Življenje imamo radi pod nadzorom. Radi vemo, kaj bo jutri – Jezus pa pravi, za to ne skrbite, dovolj je dnevu lastna teža. Radi bi vedeli, kaj še moramo storiti, da bo vse prav, Jezus pa na pot pošilja učence brez vsega, brez torbe, brez obuvala in brez hrane. Radi bi zagotovilo kot Zebedejeva sinova, da bomo sedeli na desni in levi v njegovem kraljestvu, on pa pravi, da to ni ne v naši ne v njegovi moči.

 

Vera ni v preračunljivosti, vera je v zaupanju. Zaupanje pa raste prav v nepredvidljivosti, kjer kljub popolni negotovosti rečemo: Bog ti veš, ti vse vodiš, hočem te ljubiti, hočem ti služiti. Ko vse naredimo, lahko rečemo le: Ubogi hlapci smo, kar smo mogli, smo naredili. Radi bi vedeli, koliko naj vložimo, da bo zraslo to in ono. Jezus pa nas vabi, da zastavimo vse svoje življenje, naj ga izročimo njemu, on ga bo vodil. Naše vprašanje naj ne bo, koliko naj vložimo – vedno vse, ne kaj bo zraslo – to vodi Bog! Narediti vse, kar je mogoče, prizadevati si za dobro, do svojih meja – rezultat prepuščati Bogu! Naš cilj torej ni rezultat, naš cilj je pot. Pot, ki je v izpolnjevanju božje volje. Če se spomnimo prilike o bogatem mladeniču, bi tudi mi radi kakor on – popolno srečo, popolno življenje, večno življenje. Radi bi zagotovilo. Jezus pa mu ravno tega ne daje, naroča pa mu, naj vse proda, da ubogim in hodi za njim. Namesto gotovosti – negotovost; namesto cilja – pot!

 

Druga oznaka božjega kraljestva ni nič bolj privlačna. Gorčično zrno je spet neugledno, kakor pšenično zrno ni nič posebnega. Ko pade v zemljo, se zdi še bolj ubogo kot prej. A prav to se mora zgoditi, da iz njega zraste drevo. In spet je tu neljuba podoba. Samo zase to drevo ni nič, koristi pa pticam neba. Mar ni veselje božjega kraljestva v tem, da koristi drugemu, da je za vse, da daje prostor drugemu. A že apostoli so se spraševali Jezusa, kaj bodo imeli od tega, da hodijo za njim. On jim odgovarja, da veliko. A veliko le v luči ljubezni: imeli bodo okrog sebe ljudi in zanje bodo morali skrbeti. Če jim je ljubezen v veselje, so dosegli stokratno, če pričakujejo udobje, so izgubili vse.

 

Tako Jezus pokaže, da božje kraljestvo ni za 'ziheraše', ni za tiste, ki hočejo predvsem mirno in udobno spanje. Božje kraljestvo zahteva od nas pogum, tveganje, napor. Bog hoče, da se v naporu prekalimo, rastemo v zaupanju in hodimo za njim. On sam bo dajal sadove.

 

Božje kraljestvo ni za tiste, ki bi radi koristi zase. Božje kraljestvo je za tiste, ki bi radi ustvarjali dom za vse, prostor sprejetosti za vsakega. Kjer je v ospredju lastna korist, ni prostora ne za Boga ne za bližnjega, tam božje kraljestvo ne more uspevati.

 

Preprosti priliki, preprosti besedi – božje kraljestvo je nepredvidljivo in za vse, ga hočemo graditi?

Urska Cuk
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 hours 46 min od tega
Pridružen: 18.08.2013

Ta evangelij me pretresa.

Iskala bi gotovost, želim si, da bi lahko napovedovala, kaj se bo zgodilo (še na faksu smo se učili samo, kako spoznavati človeka na ta način, da bomo lahko na podlagi spoznanj napovedovali, kaj se bo s podobnimi ljudmi zgodilo v podobnih primerih, pod podobnimi pogoji).

Še več: želim si, da bi se ljudje obnašali tako kot si predstavljam, da bi se morali in me potem meče iz tira, ko se ne. Takoj, ko se nekdo ne obnaša več tako, kot si predstavljam, da bi se moral, sem ogrožena z občutki nesprejetosti in zavrženosti.

Priznam, da mi je težko ohranjati trezno glavo in imeti pred očmi to, da nas ima Bog vse neskončno rad in le zanj ni nič nepredvidljivo, saj vse vodi in usmerja, na meni je le to, da mu zaupam in v svoji polomiji delam tisto največ, kar zmorem in sočutno razumem drugega, ki se tako kot jaz trudi v svoji polomiji in išče pot. 

"Božje kraljestvo ni za tiste, ki bi radi koristi zase. Božje kraljestvo je za tiste, ki bi radi ustvarjali dom za vse, prostor sprejetosti za vsakega. Kjer je v ospredju lastna korist, ni prostora ne za Boga ne za bližnjega, tam božje kraljestvo ne more uspevati. Božje kraljestvo zahteva od nas pogum, tveganje, napor. Bog hoče, da se v naporu prekalimo, rastemo v zaupanju in hodimo za njim. On sam bo dajal sadove."

Počasi se učim, kaj pomeni živeti za druge, kaj pomeni, da imam rada. Nisem tam - hkratno odpovedovanje lastnim željam in stalno zavedanje le-teh, da ostanejo že vedno žive, ker to pomeni, da lahko počasi najdejo pravo mesto, je boleče in še vedno večkrat zbežim iz te bolečine ter zahtevam, izsiljujem, se trmasto in jezno mečem po tleh. Je pa tako, da vsake toliko časa vseeno začutim mir - ko se prepustim in dajem iz zaupanja Bogu. To so trenutki, ki me dvigajo in so mi smerokaz za tiste težke, temne dni.

V tem me nagovarja misel patra Pija: Jezus naj bo vedno in v vsem tvoj spremljevalec, tvoja podpora in tvoje življenje!

Jezus, hvala, ker si vedno z nami in nam kažeš pot! Prosim te, bezaj nas še naprej iz naših lukenj in jih sproti filaj, da jih bo vedno manj in ti bomo tako vedno bližje.



s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 4 hours 49 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

»Kakšno je torej božje kraljestvo? Lahko bi rekli nepredvidljivo in za vse…

Božje kraljestvo ni za tiste, ki bi radi koristi zase. Božje kraljestvo je za tiste, ki bi radi ustvarjali dom za vse, prostor sprejetosti za vsakega. Kjer je v ospredju lastna korist, ni prostora ne za Boga ne za bližnjega, tam božje kraljestvo ne more uspevati.«

 

Vsak, ki živi v družini ali skupnosti, lahko vsak dan izkuša, kako zelo drži tale misel iz pridige.

In ponovno me nagovarja sorodnost misli v nedeljskem nagovoru papeža Frančiška: »Jezus primerja Božje kraljestvo z gorčičnim semenom. To je zelo majhno seme, vendar se razvije tako, da postane večje kot vse rastline na vrtu, torej nepredvidljiva in presenetljiva rast. Nam ni lahko vstopiti v to logiko Božje nepredvidljivosti in jo sprejeti v svoje življenje. Toda danes nas Gospod spodbuja k drži vere, ki gre onkraj naših načrtov, naših preračunavanj, naših napovedi. Bog  je vedno Bog presenečenj. Gospod nas vedno preseneča. Povabilo je namreč, da se s še večjo velikodušnostjo odpremo Božjim načrtom in sicer bodisi na osebnem kot na skupnostnem nivoju. Po naših skupnostih je potrebno biti pozoren na majhne in velike priložnosti za dobro, ki nam ga Gospod ponuja s tem, ko nas vključuje v svoje dinamike ljubezni, sprejemanja in usmiljenja do vseh.«

Vesna
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 5 weeks 2 days od tega
Pridružen: 10.01.2012

"Tako Jezus pokaže, da božje kraljestvo ni za 'ziheraše', ni za tiste, ki hočejo predvsem mirno in udobno spanje. Božje kraljestvo zahteva od nas pogum, tveganje, napor. Bog hoče, da se v naporu prekalimo, rastemo v zaupanju in hodimo za njim. On sam bo dajal sadove."Tako Jezus pokaže, da božje kraljestvo ni za 'ziheraše', ni za tiste, ki hočejo predvsem mirno in udobno spanje. Božje kraljestvo zahteva od nas pogum, tveganje, napor. Bog hoče, da se v naporu prekalimo, rastemo v zaupanju in hodimo za njim. On sam bo dajal sadove.

Predvsem pri vzgojnih dilemah mi je vse bolj jasno, da vzgajati, da bi raslo božje kraljestvo med nami ni mogoče, če želim biti prevlik "ziheraš". Življenje  samo na sebi prinaša izzive, ko otroci odraščajo in jim je potrebno slediti, kje so oni in kje si ti sam, če želiš, da je odnos živ. Ko me postane življenja strah, bi kaj hitro začela prisegati na "ziheraštvo" tudi pri vzgoji. Pri tem mislim predvsem na vzorce, ki so mi poznani, na pravila in lepe manire s katerimi bi rada zamašila vsa odstopanja od zame jasne vzgojne poti. Če ne tvegam, da moram tudi sama iskati, kaj je v določenem trenutku prav za posameznega otroka, se mi dogajata dva scenarija; ali začnem samodejno ukazovati in prepovedovati, samo, da bo mir ali pa se odklopim, obrnem stran in se delam, da bo moje vzgojne dileme rešilo življenje samo, da nekako bo že...

Bog pa hoče, da sem pogumna, tvegam napake in sprejmem napor ob tem, ko mi res niso zagotovljeni sadovi dela in končni rezultat. A prav v tej negotovosti in iskanju se odpira nov prostor, kjer lahko srečam otroka, ki ga znotraj pravil lepega vedenja skoraj gotovo zgrešim.


marjana
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 6 days 10 hours od tega
Pridružen: 10.01.2011

Hvala za pridigo in Vesnino razmisljanje. Pri vzgoji konstantno dozivljam, da se ne znajdem. Otroski odzivi me vznemirjajo in velikokrat se moram boriti, da nisem na tleh. Skrbi me, kaj bo nastalo. Nekaj miru in veselja mi prinasajo pogovori z mozem in prijatelji o tej temi, preostali del pa iscem v molitvi. Brez Boga mi sploh ne gre. 

GorazdLapanja
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 6 weeks 4 days od tega
Pridružen: 07.12.2016

Sam sem se tudi spraševal o ziheraštvu. Mislim, da sem pod velikim vplivom tega, kako stopiti izven, še iščem pot. Večkrat, ko se kaj s kom dogovorim, moram večkrat preveriti, če potem drži. Ugotavljam, da imam premalo zaupanja v druge in potem iščem ziheraštvo. Tudi, ko sem vodil družinskem večere sem moral imeti stvari precej strukturirane in postavljene že pred pričetkom, ker sem bil bolj miren, da bom stvari nekako izpeljal. Vidim, dda služba od mene zahteva, da moram stvari večkrat preverjati, ker so nekateri sodelavci nezaupljivi.
Tak način funkcioniranja se me kar drži in še iščem pot, kako izstopiti iz tega. Po drugi strani, pa če ne preverjam stvari imam pa občutek, da se za stvar ne zanimam.

 Gorazd Lapanja