Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

n11 Kakor ovce brez pastirja?

6 odgovorov [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 day 1 hour od tega
Pridružen: 10.01.2011

Jezus pokliče in razpošlje dvanajstere

Tisti čas je Jezus zagledal množice. Zasmilile so se mu, ker so bile izmučene in razkropljene kakor ovce, ki nimajo pastirja. Tedaj je rekel svojim učencem: »Žetev je velika, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj póšlje delavce na svojo žetev.« Poklical je k sebi svojih dvanajst učencev in jim dal oblast nad nečistimi duhovi, tako da so jih izganjali in ozdravljali vsako bolezen in vsako slabost. Imena dvanajstih apostolov pa so: prvi Simon, imenovan Peter, in njegov brat Andrej; Jakob, Zebedêjev sin, in njegov brat Janez; Filip in Bartolomej; Tomaž in cestninar Matej; Jakob, Alfêjev sin, in Tadej; Simon Kananej in Juda Iškarijot, ki ga je izdal.

Teh dvánajst je Jezus poslal in jim naróčil: »Ne hodíte na pot k poganom in ne vstopajte v nobeno samaríjsko mesto! Pojdite rajši k izgubljenim ovcam Izraelove hiše. Spotoma pa oznanjajte in govoríte: ›Nebeško kraljestvo se je približalo.‹ Bolnike ozdrávljajte, mrtve obujajte, gobave očiščujte, hudobne duhove izganjajte. Zastonj ste prejeli, zastonj dajájte.« (Mt 9,36-10,8)

 

 

Kakor ovce brez pastirja?

Jezus vidi množico in se mu zasmili. V njej prepozna goro potreb, na katere ne more sama odgovoriti. Množica je kakor čreda ovac, ki potrebuje pastirja. Zato nadaljuje: Žetev je velika, delavcev pa malo. Prosite, naj Gospod pošlje delavce. V tej luči pokliče apostole in jih razpošlje. Naroči jim: Bolnike ozdrávljajte, mrtve obujajte, gobave očiščujte, hudobne duhove izganjajte.

Vse se sliši zelo logično. In skoraj trideset let sem si v tej luči prizadeval prepoznavati stisko množice in posameznikov in nanjo odgovarjati. Danes lahko rečem predvsem tole:

Bolnike ozdravljajte

Nihče se nima za bolnega. Bolan si, če hočeš povedati, da so določene drže zgrešene oz. bolne. Označen si za nasilneža, če spodbujaš npr. starše, naj vendarle pogledajo globlje in vidijo, da bodo s svojimi držami okužili tudi otroke.

Nihče se nima za bolnega, bolan je pastir, ki bolezen prepozna in hoče pomagati bolni ovci.

Mrtve obujajte

Jezus nam pravi: »Ne skrbite za svoje življenje, kaj boste jedli ali kaj boste pili, in ne za svoje telo, kaj boste oblekli. Ali ni življenje več kot jed in telo več kot obleka?« (Mt 6, 25). Verjamem, da je življenje več kot jed in telo več kot obleka. A ko govorim o polnem življenju, za katerega je potrebno storiti kaj več, ima množica kup opravičil in izgovorov: Za takšno življenje ni časa. Življenja v tem svetu ne razumeš. Danes tega ni mogoče živeti …

Nazadnje je pastir označen za morilca. Tistega, ki ovcam, ki raje hodijo po svojih pašnikih, ki skrbijo za jed in pijačo, jemlje prešerno življenje.

Gobave očiščujte

Če je gobavost v preteklosti pomenila znamenja na koži, ki so pričala o kužni bolezni, danes vidim gobavost v hinavščini. Ta ni vidna na daleč in dejanski razkroj človeka prikriva in ne razkriva. Danes ne poznamo iskrenih odnosov. Vse je lep videz, za katerega je potrebno vztrajno skrbeti. Za lepimi fasadami pa trohnijo življenja posameznikov in črede.

Če pastir razkriva gobavost tega časa, je prej ali slej ustavljen. Prepovedan mu je vstop, ker vdira v intimo in posega na čisto osebno področje. Pastir, ki opozarja na gobavost, ki bo okužila celotno čredo, je označen za nasilneža, volka, ki vdira, kolje in pobija.

Hudobne duhove izganjajte

Jezus je jasno ločil med boleznijo in obsedenostjo. Nekatere bolezni so bile povezane tudi z obsedenostjo. Izganjal je tam, kjer je bila vera, kjer so ljudje verovali, da je on Bog in da je hudič hudič.

Danes množica ne veruje ne v Boga, ne v obstoj hudega duha. Če je pastir vztrajen, hočeš nočeš naleti tudi na obsedenost. Prepozna ljudi, ki so s svojimi ranami tako hudo zvezani, da potrebujejo posebno pomoč od zgoraj. Če vztraja in izganja, doseže nasprotni učinek: le sam je označen za obsedenega in je izgnan.

Kako naj danes prosimo Gospoda, naj pošlje delavcev na svojo žetev, če delavcev pravzaprav ne potrebujemo? Lahko molimo le: Bog povej nam, kje vidiš, da smo bolni, mrtvi, gobavi in obsedeni.

Le če bo čreda prepoznala svoje potrebe, bo prošnja k Bogu za dobre pastirje iskrena. Iskreno prošnjo bo Bog gotovo uslišal.

Mihaela Ogrin
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 weeks 1 day od tega
Pridružen: 13.01.2011

Nošenje teže bremena, ki jo imate zvesti duhovniki, zaradi nas laikov, mora biti tako težka, da se jo brez božje pomoči ne da razumeti. Prosim, da vztrajate, saj ste na moji poti pogosto redek, če ne edini smerokaz. Če bi še tega ne bilo, bi se pogosto stemnilo. Hvala za vse spodbude in pomoč ter opomine, ki jih dostikrat žal premalo živim. 
Oče, daj mi slišati in videti, kje je moja bolezen in gobavost, ki mi jemlj veselje in daj, da bom s tvojo močjo lahko ozdravela.

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 17 min 48 sec od tega
Pridružen: 13.01.2011

»Če pastir razkriva gobavost tega časa, je prej ali slej ustavljen. Prepovedan mu je vstop, ker vdira v intimo in posega na čisto osebno področje. Pastir, ki opozarja na gobavost, ki bo okužila celotno čredo, je označen za nasilneža, volka, ki vdira, kolje in pobija

Če je pastir vztrajen, hočeš nočeš naleti tudi na obsedenost. Prepozna ljudi, ki so s svojimi ranami tako hudo zvezani, da potrebujejo posebno pomoč od zgoraj. Če vztraja in izganja, doseže nasprotni učinek: le sam je označen za obsedenega in je izgnan.«

 

Hvala, Peter, za to pridigo in za tvoj zgled evangeljske radikalnosti v pastirski službi! Ob tvojem razmišljanju sem pomislila, da na praznik Jezusa, Dobrega pastirja, ali pa ob kakšni drugi priložnosti, ko govorimo o pastirjih, pogosto navajamo to, kar je Bog spregovoril pastirjem po preroku Ezekijelu:

»Gorje Izraelovim pastirjem, ki pasejo sami sebe! Ali niso pastirji dolžni pasti črede? Mleko 

uživate, z volno se oblačite, tolste živali koljete, črede pa ne pasete. Oslabelih niste krepčali, bolnih niste ozdravljali, polomljenih niste obvezovali, razkropljenih niste vodili nazaj, izgubljenih niste iskali…« (Ezek 34, 2-4)

Nimam pa v spominu, da bi kdaj kdo omenil, da v istem poglavju Bog po preroku svari tudi ovce: »O vas pa, moja čreda, govori Gospod BOG tako: Glejte, sodil bom med ovco in ovco, med ovni in kozli. Vam je premalo, da popasete najboljšo pašo, da še preostanek pašnika poteptate z nogami? In da popijete najčistejšo vodo, da še ostanek skalite z nogami? Tako se mora moja čreda pasti po tem, kar so poteptale vaše noge, in piti, kar so vaše noge skalile! Zato jim Gospod BOG govori tako: Glejte, jaz sam bom sodil med debelo in mršavo ovco.  Ker ste vse oslabele odrivali z boki in s pleči in jih bodli z rogovi, dokler jih niste pregnali ven, bom rešil svojo čredo, da ne bo več plen, in bom sodil med ovco in ovco« (Ezek 34, 17-22).

 

O boleznih, omrtvelostih, okuženostih in delovanju hudega duha, ki so jih duhovniki (pastirji) poklicani med nami verniki (ovcami) prepoznavati in ozdravljati ter nas osvobajati od zla, je v nedeljo v svoji pridigi takole spregovoril tudi papež Frančišek:

»Lahko se vprašamo mi, ki hodimo k maši, kaj prinašamo v svet? Svojo žalost, svojo grenkobo ali Gospodovo veselje? Gremo k obhajilu, potem pa se še naprej pritožujemo, kritiziramo in nergamo? Toda to ničesar ne popravi, medtem ko Gospodovo veselje spremeni življenje… Rane, ki jih imamo v sebi, ne povzročajo težav samo nam samim, ampak tudi drugim. Delajo nas preplašene in sumničave: sprva zaprte vase, dolgoročno pa posmehljive in brezbrižne. Pripravijo nas do tega, da se v soočenju z drugimi obnašamo hladno in arogantno; tako si domišljamo, da obvladamo položaj. A to je prevara: samo ljubezen ozdravi strah v korenini in osvobodi od zaprtosti, ki nas držijo v okovih. Tako dela Jezus, ki nam prihaja naproti z milino, v razorožujoči moči hostije. Tako dela Jezus, razlomljeni kruh, da stre lupine naših sebičnosti. Tako dela Jezus, ki se daje, da nam pove, da se bomo osvobodili notranjih blokad in srčne ohromelosti samo, če se bomo odprli.«

 

Brez te odprtosti dejansko pastirjev ne potrebujemo, ker si - kot pravi papež - v svoji zaprtosti s posmehljivostjo in brezbrižnostjo ter hladnostjo in aroganco domišljamo, da sami »obvladujemo položaj«.

Bog naj nas varuje takšne okuženosti, ohromelosti in obsedenosti! Pastirje pa naj v moči Svetega Duha okrepi v boju – tudi za eno samo ovco!

Janja Z.
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 weeks 12 hours od tega
Pridružen: 18.03.2014

Peter, hvala za težko, a tako resnično pridigo. Predvsem pa hvala za tvoj zgled vztrajanja v resnici in lepoti evangelija, kljub vsem preizkušnjam!


Tako je, kot si napisal. Nočemo videti, da smo bolni. Znova in znova nas premami logika, ki smo jo "vozili" doma: navzven vse ok, vse lepo in prav, navznoter pa praznina, umikanje, tekmovanje, prezrtost, grobost..., Navzven imamo belo, svetlečo volno, pod njo so se pa zažrle garje.

Ko skrbni pastir odkriva in išče, kaj se skriva pod bleščečo zunanjostjo, ga odrinemo, namesto da bi pustili, da nam pomaga pri ozdravljenju.
 

Če se vsak iskreno ozre vase, ve, da je bolan. Dokler bomo živeli po logiki udobja, ignorance in individualizma, pa je pastir kljub skrbi, vztrajnosti, sočutju in ljubezni, žal le nemočen.

Lahko molimo le: Bog povej nam, kje vidiš, da smo bolni, mrtvi, gobavi in obsedeni.
Rajši resnica, čeprav boleča, kot da v laži iz svoje srede izženemo skrbnega pastirja in z njim vred Boga.

Andreja
Slika za %user
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 week 2 days od tega
Pridružen: 10.01.2011
Popolnoma se strinjam s tem, kar si Peter napisal.
Nimamo se za bolne, ne hrome, ne obsedene, ne gobave...z nami ni nič narobe. Mi smo OK.
In ko ti nič ne 'fali' ni prostora za nič - ne za ljudi okrog tebe, ne za veselje, ne za odnos ... za nič.
 
Kaj nas bo streznilo, da si bomo priznali, da smo polomljeni, gobavi, hromi in bolni? Da smo obsedeni z ugledom, pomembnostjo, denarjem, užitkom, udobjem? Žal je tako malo dobrih pastirjev, ki še vztrajajo in opozarjajo na to, kako nas bolezen vztrajno napada (bolj kot korona virus) in ne vidimo - sploh! Umirajo pa naši odnosi, naše družine, umirajo prijateljstva.

Gosod, daj nam videti naš napuh, naš greh in daj nam dobrih vztrajnih pastirjev, ki nas bodo usmerjali in vodili v boju proti smrti naših odnosov.

"Polkicani smo, da z dejanji razodevamo božjo dobroto." Sv. Vincencij Pavelski

Mateja S.
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 week 6 days od tega
Pridružen: 03.04.2020

Ob tvoji pridigi mi prihajajo na misel besede , ki smo jih slišali na tvoji novi maši:

»Preden sem te upodobil v materinem telesu , sem te poznal;

Preden si prišel iz materinega krila , sem te posvetil…..

Potem je Gospod stegnil svojo roko , se dotaknil mojih ust in mi je rekel:

Glej , svoje besede polagam v tvoja usta.« (Jer. 1, 5.9)

Prosim Gospoda za dobre pastirje, ki bodo  govorili kar jim Bog pošilja po svoji besedi.

 Kot je  prerok Jeremija besedo Boga močno občutil na svoji koži , ker ni bila le za trepljanje  in božanje ušes sorojakov , ampak kot ogenj in meč , ki ločuje laž od resnice , zlo  od dobrega, tako se dogaja  danes.

Besede, ki sledijo temu berilu so: »Glej postavljam te danes…

da ruješ in podiraš , da uničuješ in rušiš , da zidaš in sadiš.« (Jer. 1, 10)

Naj Bog blagoslavlja tvoje delo in ti da moči da vztrajaš na poti , ki ti jo je izbral.

nežaŠ
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 week 16 hours od tega
Pridružen: 14.01.2020

Najdem se v vsem kar si napisal. Ne bi priznavala, da sem bolna, ker mi je ponižujoče. Pogosto iščem užitek in ne vzamem resno glasu, ki mi pravi, da mi to jemlje življenje. Dejansko mi čisto zapacka zdravo presojo. Skrivam kar sem v resnici, potem se pa čisto izgubim, živim v laži. Samo kadar priznam, da imam probleme sploh vem, da ne morem brez Boga in da ne morem brez drugih.
Bog pomagaj mi, da bom iskrena, ponižna in bom iskala polno življenje, ne užitka. Blagoslavljaj vse, ki se za to trudijo in v tem vztrajajo.