Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

n11 - Jezusovo sočutje

3 odgovori [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 6 hours 18 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Jezusovo sočutje in naročilo

Ko je zagledal množice, so se mu zasmilile, ker so bile izmučene in razkropljene kakor ovce, ki nimajo pastirja. Tedaj je rekel svojim učencem: »Žetev je obilna, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev.«

 

Poklical je k sebi svojih dvanajst učencev in jim dal oblast nad nečistimi duhovi, tako da so jih izganjali in ozdravljali vsako bolezen in vsako slabost. Imena dvanajstih apostolov pa so: prvi Simon, imenovan Peter, in njegov brat Andrej; Jakob, Zebedejev sin, in njegov brat Janez; Filip in Bartolomej; Tomaž in cestninar Matej; Jakob, Alfejev sin, in Tadej; Simon Kananej in Juda Iškarijot, ki ga je izdal.

 

Teh dvanajst je Jezus poslal in jim naročil: »Ne hodíte na pot k poganom in ne vstopajte v nobeno samarijsko mesto! Pojdite rajši k izgubljenim ovcam Izraelove hiše. Spotoma pa oznanjajte in govorite: ›Nebeško kraljestvo se je približalo.‹ Bolnike ozdravljajte, mrtve obujajte, gobave očiščujte, demone izganjajte. Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte. (Mt 9,36-38, 10,1-8)

 

 

 

Jezusovo sočutje

Jezusa ne more, da ne bi čutil bolečine, ko gleda na množice, ki so izmučene in razkropljene, kakor ovce, ki nimajo pastirja. Ko to gleda, razmišlja, kako bi ljudem pomagal. Zbere učence in jih pošlje med ljudi. Ob tem se mi poraja nekaj vprašanj:

  1. Kaj je za Jezusa ob pogledu na množice najbolj boleče?
  2. Kako se on sam odziva na stanje množice?
  3. Kako bodo učenci mogli odgovoriti na to izmučenost in razkropljenost?

Kaj Jezus vidi in h komu svoje učence dejansko pošilja? Deveto poglavje, ki se zaključi z naslovom Jezusovo sočutje in naročilo, je poročilo o naslednjih dogodkih.

-          Jezus ozdravi hromega – ki ga prinesejo pred njega. Najprej pa mu odpusti grehe, nad čemer se farizeji zgražajo.

-          Jezus pokliče Levija – ki sedi pri mitnici, ter gre k njemu na obed. Farizeji se zgražajo, da je s cestninarji in grešniki.

-          Janezovi učenci pridejo k Jezusu z vprašanjem – »Zakaj se mi in farizeji tolikopostimo, tvoji učenci pa se ne postijo?« Jezus jim govori o svatih in o svatbi, ker je on med njimi.

-          Jezus, ko je na poti na poti k mrtvi hčeri oblastnika, ozdravi ženo, ki je krvavela dvanajst let.

-          Jezus potem ozdravi še dva slepa in osvobodi nemega, ki je obseden.

 

Izmučena in razkropljena množica, ki jo Jezus vidi, je zame najprej izmučena od izpolnjevanja postave in od nemoči, da bi jo izpolnila. Razkropljena pa tudi zaradi nevere, da ji je odpuščeno. Brez odpuščanja ni mogoče živeti v občestvu. Kako se Jezus odziva na to stisko?

-          Jezus zato prinaša hromemu najprej odpuščanje. – Hromi si ne more odpustiti, zato mu on prinese odpuščanje,

-          Levi bi rad bil boljši, a je ujet v službo in status cestninarja – Jezus mu prinese pot iz te ujetosti. Pove mu, da je lahko drugačen in da je vreden božje ljubezni.

-          Janezovi učenci, ki se postijo in postijo ne pridejo do veselja, ki ga iščejo. – Jezus jim sporoča, da ni cilj post sam, ampak veselje nad odrešenikom. Post je pot, ne cilj.

-          In šele potem so tu bolni in obsedeni, ki v nemoči iščejo božjo ljubezen. Največje breme bolezni in obsedenosti nista bolezen in obsedenost sama, ampak občutek, da je vse pravzaprav kazen za njihove grehe in za grehe prednikov.

 

Kaj torej Jezus prinaša? Dejansko prinaša božje sočutje. Zelo jasno vidi greh in ranjenost človeka, njegovo ujetost in nemoč. Množice so izmučene in razkropljene, ker nimajo podobe Boga, ob katerem bi se, kakor otroci ob očetu in materi spočili.

 

Današnji evangelij vidim kot povabilo k prizadevanju, da bi kot verniki začutili božje sočutje. Da bi vztrajali v iskanju prave podobe Boga, ki je naš dobri očka, ki vedno sprejema in tolaži. Je tisti očka, ki čaka izgubljene sinove in hčere, da se vrnejo domov, če zaidejo. Je očka, ki se nas veseli, če smo pri njem doma in si želi le eno, da bi se zavedali, da je vse, kar je njegovo vedno tudi naše. Želi si našega veselja, zaupanja v njegovo ljubezen, svobode v njegovem domu. Z vsem tem bosta izginila naša izmučenost in razkropljenost. Potem pa smo že pripravljeni, da nas pošlje oznanjat veselo novico, ki smo jo sami doživeli.

GorazdLapanja
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 22 hours 37 min od tega
Pridružen: 07.12.2016

 Večkrat imam ubčutek, da se pozablja na Boga in potem smo vsi raztreščeni in brez prave smeri v življenju. V tem tednu sem se kar dosti ukvarjal o mojem osebnem zaupanju. Bil sem na službeni poti po Nemčiji in takoj, ko se spomnim na tista večja mesta, kjer hodim (naprimer Essen in Stuttgart), pred očmi prikažejo teroristični napadi. Pred nekaj meseci so namreč v Essnu preprečili teroristični napad v trgovskem centru, kjer smo bili tudi mi v bližini. Začel sem se spraševati, ali lahko zaupam in hodim po poti, kjer koli pač sem sproščeno in brez skrbi. Mislim, da se preveč ukvarjam in že v naprej vidim nekaj, kar v resnici sedaj ni. Zavedem se, da se moram sam učiti na zaupanju in takrat mi bo tudi Bog pomagal. Včasih se mi res dozdeva, da nas vsa skrb in tudi nestrpnost, ki jo ne znamo ali ne moremo obvladati, vodi v izmučenost in razkropljenost.

 Gorazd Lapanja 

 

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 8 hours 47 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

Ob Božji besedi na današnji praznik Srca Jezusovega me je presenetilo, kako potrjuje prav tista dva poudarka iz tvoje pridige, Peter, ki sta me najbolj nagovorila. Ob misli:

»Izmučena in razkropljena množica, ki jo Jezus vidi, je zame najprej izmučena od izpolnjevanja postave in od nemoči, da bi jo izpolnila. Razkropljena pa tudi zaradi nevere, da ji je odpuščeno. Brez odpuščanja ni mogoče živeti v občestvu«, apostol Janez v današnjem drugem berilu pravi: »V tem je ljubezen: ne, da smo mi ljubili Boga, temveč, da je on nas ljubil in poslal svojega Sina v spravo za naše grehe.« (1Jn 4,10)

 

Ob misli:

»Da bi vztrajali v iskanju prave podobe Boga, ki je naš dobri očka, ki vedno sprejema in tolaži. Je tisti očka, ki čaka izgubljene sinove in hčere, da se vrnejo domov, če zaidejo. Je očka, ki se nas veseli, če smo pri njem doma in si želi le eno, da bi se zavedali, da je vse, kar je njegovo vedno tudi naše. Želi si našega veselja, zaupanja v njegovo ljubezen, svobode v njegovem domu. Z vsem tem bosta izginila naša izmučenost in razkropljenost.«

pa se Jezus v evangeliju razveseli v Svetem Duhu in pravi:

»Slavim te, Oče, Gospod nebes in zemlje, da si to prikril modrim in razumnim in razodel malim. Da, Oče; zakaj tako ti je bilo všeč.  Moj Oče mi je izročil vse, in nihče ne pozna Sina kakor le Oče, in nihče ne pozna Očeta kakor le Sin in komur hoče Sin razodeti. Pridite k meni vsi, kateri se trudite in ste obteženi, in jaz vas bom poživil.« (Mt 11, 25-28)

Vesna
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 day 1 hour od tega
Pridružen: 10.01.2012

 Poznana mi je izmučenost in nemoč ob prizadevanju, da bi izpolnila postavo. Bolj kot dvomim, da mi je odpuščeno in da je naš Bog res Očka, večjo zmedenost čutim v svojem življenju in bolj se oklepam postave, ki mi je poznana in predvidljivo varna. Potem se začne tekma v izponjevanju postave in nabiranju točk pred Gospodom in bližnjim, s čimer kupujem ljubezn. To je resnično naporno opravilo;). Želim si resničnega zupanja v Njegovo ljubezen in svobode v Njegovem domu!