Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

n08 Iz preobilja srca govirjo naša usta

11 odgovorov [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 6 hours 45 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Ne sodite

… Povedal pa jim je tudi priliko: »Mar more slepi voditi slepega? Ali ne bosta oba padla v jamo? Učenec ni nad učiteljem. Toda vsak, ki bo izučen, bo kakor njegov učitelj. Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš? Kako moreš reči svojemu bratu: ›Pústi, brat, da vzamem iver, ki je v tvojem očesu,‹ če sam ne vidiš bruna v svojem očesu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver, ki je v očesu tvojega brata.«

Drevo spoznamo po sadu

»Ni dobrega drevesa, ki bi rodilo slab sad, in spet ne slabega drevesa, ki bi rodilo dober sad. Vsako drevo namreč spoznamo po njegovem sadu. Smokev ne obiramo s trnja in grozdja ne trgamo z robidovja. Dober človek prinaša iz dobrega zaklada svojega srca dobro, hudoben pa iz hudobnega húdo; iz preobilja srca govorijo namreč njegova usta.« Lk 6,39-45


 

Iz preobilja srca govorijo namreč njegova usta

Česar polno je srce, to usta govore, pravi pregovor, ki je najbrž nastal iz evangeljskega reka, ki smo ga danes slišali. Zanimivo, da se do danes ob tem nisem resno ustavil. Ni me zbodla v oči in srce ta misel, pa se s posledicami tega srečujem neprestano. Vedno sem se ustavljal ob besedah, nisem pa se ustavil ob molku. Kaj se dogaja s človekom, ki v odnosu ne govori. V mislih imam predvsem dve izkušnji:

  • Približno dvajset let spremljam pare v zakonskih skupinah, pa vedno pristanemo pri tem, da je pogovor o evangeliju in pogovor o tem, kje sta v odnosu, pogosto le tema njunega pogovora, ko sta v avtu in se vozita na srečanje.
  • Tudi pri svojem osebnem spremljanju posameznikov in parov doživljam podobno. Nekateri po več let ne uspejo naredi preproste domače naloge: Da bi se en mesec redno pogovarjali s svojim bližnjimi.


Torej molčijo. Kaj je v srcu tistega, ki molči, ki nima kaj povedati bližnjemu.
Ko sem takole razmišljal, sem se spomnil drobne knjižice z naslovom Prerok. Globoke misli Kahlila Gibrana o različnih temah so me vedno nagovorile. Mnoge sem uporabil, prav o pogovoru njegovih misli pa nisem še nikoli, zanimivo. Tokrat sem vedel, da bodo odgovor na današnji evangelij. Prisluhnimo nekaterim:

  • Govorite, ko je konec miru v vaših mislih.
  • Ko ne zmorete več prebivati v samoti svojega srca živite na svojih ustnicah in glas vam je zabava in kratkočasje.
  • V večjem delu vašega govora je misel na po ubita.
  • Nekateri med vami klepečejo iz strahu pred samoto. Tišina samote namreč razkriva pred njihovimi očmi njihov goli jaz, ki mu želijo ubežati.
  • Drugi spet govorijo ter nevede in nepremišljeno razodevajo resnico, ki je še sami ne razumejo.
  • Ko srečate prijatelja na cesti ali trgu, naj duh oživi vaše ustnice in vodi vaš jezik.


Torej molčimo, ker ne želimo razkriti svojega srca ali pa z istim namenom klepečemo.
Postni čas je pred nami. Letos smo pripravili postno akcijo o pogovoru in molitvi. Ob današnjem evangeliju razmišljam, da bo zelo prazna, če ne bo pogovora in molitve v nas samih. Govor vsekakor ne sme biti konec miru v naših misli, ampak njegovo nadaljevanje. Torej naj se začnemo pogovarjati v sebi, v našem srcu, v tišini našega srca moramo sprožiti dialog. Postni čas je odlična priložnost za to.

Človek govori, pravi Prerok, ker želi ubežati goloti svojega jaza v globini. Postni čas je priložnost, da se srečamo z našo goloto, s tem kar najgloblje smo. Najgloblje v nas je to, kar čutimo in ne kar mislimo. Če ne vemo, kaj čutimo, ne vemo, kaj govorimo. Torej, je postni čas srečanje z goloto našega bitja. Srečanje z bitjem, ki ni lepo oblečeno, ki ni urejeno in počesano, ampak razmršeno in golo. Brez ugajanja, brez prilagoditev, brez moralnih zavor. Golo bitje doživlja, kar doživlja. Nihče se ne more prisiliti, da bi bil zaljubljen ali jezen, da ga boli ali se veseli. To smo ali nismo, doživljamo ali ne, čutimo ali ne. Vprašanje je, ali hočemo priti v stik z našim jazom, z golo podobo nas samih?

Vse naše govorjenje je popolnoma prazno, če ne izhaja iz srca. Kako res je, kar pravi Prerok, da nekateri govorijo ter nevede in nepremišljeno razodevajo resnico, ki je še sami ne razumejo. Koliko praznih besed si izmenjamo v različnih skupinah, ker nas v teh besedah ni, ker nas v tej ali oni resnici sploh ni. Le srce lahko sreča srce. V besedah se bomo srečali le, če bodo izhajale iz srca, če bodo srce delile z drugim.

Zelo preprosta misel današnjega evangelija: Ne misli v prvi vrsti, kaj boš govoril, ampak se vrni v svoje srce in se pogovori z njim in v njem. Vprašaj se, kaj se pogovarjaš sam s seboj. Kakšni dialogi tečejo v tvojem srcu. Dialogi s seboj, z bližnjim, z Bogom. Če boš iskren sebi, boš iskren v pogovoru. Mar si ne želimo odnosov, kjer bomo sprejeti in ljubljeni. Stopimo v svoje srce in šele iz njega k bližnjemu in Bogu. In našli bomo, kar iščemo!

Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 6 hours 45 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Dodajam povezavo k drugemu delu pastirskega pisma: https://katoliska-cerkev.si/pastirsko-pismo-za-postni-cas-2019-vsezivlje...

Andreja
Slika za %user
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 13 hours 29 sec od tega
Pridružen: 10.01.2011
Mene ta pridiga nagovarja v misli:  Le srce lahko sreča srce. 

Tudi sama se zalotim, da so moje besede včasih puste in prazne - brez srca. Tak pogovor te ne izpolni - ničesar ti ne da in ti ne daš ničesar drugemu. Brez srečanja s samim seboj in brez tega, da bi govoril iz svojega srca, pravzaprav nič ne poveš.

Že dolgo razmišljam in se trudim tudi s tem, da je najlepše in najbolj osrečujoče to, da si to kar si in govoriš to kar misliš in čutiš -  četudi vsi okrog tebe govorijo drugače ali čutijo drugače. Da v pogovoru res nekam prideš je pomembno tvoje osebno doživljanje in mnenje - in ne to, da samo pritrjuješ drugemu oz. skušaš doživljat čutit, mislit in govorit to, kar drugi ali obratno - za vsako ceno doseči svoj prav. V takih pogovorih - srčnih pogovorih - deluje Sv. Duh, ki nas vodi k novim spoznanjem in novim rešitvam. In ko gledaš nazaj na tak pogovor, si res vesel - bogat!

Tudi zame je izziv, da se v postu še bolj intenzivno ustavim pri sebi - pri vsem kar čutim in doživljam, ter se srečam z vsem, kar sem. Povabilo, ki ga Peter navaja na koncu pridige bo tudi moje vodilo v postnem času: Vprašaj se, kaj se pogovarjaš sam s seboj. Kakšni dialogi tečejo v tvojem srcu. Dialogi s seboj, z bližnjim, z Bogom.  Stopimo v svoje srce in šele iz njega k bližnjemu in Bogu. In našli bomo, kar iščemo!   

"Polkicani smo, da z dejanji razodevamo božjo dobroto." Sv. Vincencij Pavelski

Janja Kobal
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 day 9 hours od tega
Pridružen: 02.02.2019
Meni ostaja v mislih pogovor s samim sabo oz. še iz duhovnih vaj, ki smo jih študenti imeli ta vikend - kako si slediti in biti neprestano v stiku s sabo. Bolj kot razmišljam vidim to kot edino pot, da bom lahko kaj spremenila. Za sklep duhovnih vaj sem si zadala prav to, da si zvečer res vzamem čas za svoje misli, jih zberem in zapišem, pomislim, kaj se me je tisti dan dotaknilo, šokiralo, razveselilo, prizadelo ...Tako sem na poti spoznavanja sebe in nadaljnjo na poti do drugega, kjer sem lahko vedno bolj to, kar sem.
 
Urska Cuk
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 hour 4 min od tega
Pridružen: 18.08.2013
V evangeliju me nagovarja spodbuda, naj najprej odstranimo iver iz svojega očesa, saj bomo potem bolj jasno videli in lahko odstranili iver iz očesa svojega bližnjega. To me spominja tudi na to, ko pravimo, da nas pri drugih zmoti to, kar sami delamo. Ob tem se ustavljam in se srečujem s svojimi ivermi. Ko gledam samo svojo hinavščino in pokvarjenost, lezem samo na kup in obupujem.
Mi je pa v tem milostno tudi to, da mene in vse nas Bog ljubi scela, take kot smo in mi je težje, kot se srečat s svojo hinavščino in pokvarjenostjo, se srečat s tem, da me Bog in bližnji tudi mojo hinavščino in pokvarjenost lahko sprejmejo, da zaradi tega, ker nisem popolna, nisem zavržena. To je povabilo, da tudi samo sebe sprejmem v vsej goloti - da najprej vidim in sprejmem svoje nepopolno telo, želje po pomembnosti, iskanje cene, da vidim in sprejmem skrivanje svojih nepopolnosti in napak, tekmovalnost, bežanje v užitek. Kot drugo pa je, da pod vsem tem vidim in sprejmem tudi Božjo podobo, ki je sama po sebi vredna ljubezni in se ne rabi skrivat, si dajat lažne cene, tekmovat ....
 
Bog prosim za pogum, da bi tudi v naših pogovorih še bolj tvegala razkrivati svojo goloto in globino.
Rok 86
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 week 2 days od tega
Pridružen: 22.10.2013

Sam se pridružujem Janji. Bi tudi rad prisluhnil svoji notranjosti, kaj se mi dogaja. Da si bi lahko sledil skozi dan. Da bi imel na koncu dneva pogum pogledati vase in si priznati vse svoje šibkosti, nedorečenosti, grehe. Potem bo tudi Bog lahko delal. 

Obrni nas k sebi, Gospod, da se spreobrnemo. (Žal 5,21)

GorazdLapanja
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 21 weeks 4 days od tega
Pridružen: 07.12.2016

Odstraniti najprej Bruni iz svojega očesa.
Veckrat imam občutek, da ljudje radi obsojamo ali dajamo opomin drugim, če tudi nimamo česa ponuditi. Zamaje je dajanje opominov in nasvetov plodno takrat, ko lahko nadalje človeka tudi v problemu usmerimo na pravo pot. V nasprotnem primeru se mi zdi opomin ali nasvet samo povzdigovanje nad nekom. Jezus v tem evangeliju poudarja, da smo lahko posebno nagnjeni k dajanju nepotrebnih in slabih nasvetov na duhovnem ali moralnem področju. Tako jasno nam je kaj se mora zgoditi v življenju drugih, da se težko zadržimo. V svojem življenju pa smo vedno previdni, ker vidimo širšo sliko in vemo, da je pot težka. Vedno smo povabljeni, da vzgajamo in vodimo drug drugega v pravo smer in z koristnimi nasveti, ki nam pomagajo premagovati ovire na tej poti. 

 Gorazd Lapanja 

 

Vesna Š.
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 21 weeks 6 days od tega
Pridružen: 09.05.2014
Me nagovarja cela pridiga, zame zelo aktualna. Predvsem pa "Torej molčimo, ker ne želimo razkriti svojega srca ali pa z istim namenom klepečemo." ... "Ne misli v prvi vrsti, kaj boš govoril, ampak se vrni v svoje srce in se pogovori z njim in v njem. Vprašaj se, kaj se pogovarjaš sam s seboj. Kakšni dialogi tečejo v tvojem srcu. Dialogi s seboj, z bližnjim, z Bogom. Če boš iskren sebi, boš iskren v pogovoru. Mar si ne želimo odnosov, kjer bomo sprejeti in ljubljeni. Stopimo v svoje srce in šele iz njega k bližnjemu in Bogu."
 
Se zelo najdem v tem, da veliko molčim in ne delim, kot moja mama. Zdaj pa konkretno presegat to. Tudi v začetku zveze in zakona sem imela zelo veliko težav z (ne)govorjenjem, sploh v trenutkih ko je najbolj bolelo, sem se zavijala v molk, čeprav sem čutila, da je v meni kričalo, da moram spregovorit, sem hotela, pa kar fizično nisem zmogla, mislim, da mi zdaj to gre že malo boljše in hitreje. Zanimivo, na drugi strani je pa oče, ki veliko klepeče in še kar nevem točno kaj bi z njim, mi je v zadnjem obdobju zelo tuj, čeprav že vse življenje poslušam kako sem mu podobna...
 
Vesna
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 4 weeks 5 days od tega
Pridružen: 10.01.2012

"Torej molčimo, ker ne želimo razkriti svojega srca ali pa z istim namenom klepečemo."


Tudi sama doživljam, da molčim ali klepečem, ko ne želim razkriti svojega srca. Ko se ustrašim svoje golote, ko bi pred njo zbežala, takrat sem zelo težko iskrena sama s seboj oz. me zavedanje resničnosti moje golote vodi bodisi v obup ali pa v opravičevanje, da saj ni tako hudo, da me Bog vsemu navkljub ljubi.

Ostajajo mi besede Gregorja Čušina, ki je na predavanju za starše rekel, da imamo problem z dojemanjem s kakšno ljubeznijo nas ljubi Bog, ker imamo samo izkušnjo naše, človeške ljubezni, ki pa je v vsakem primeru zelo omejena v primerjavi z Božjo. Vedno znova si moram ob opominih ali spoznavanju lastne golote klicati pred oči, da problemi niso pot v obup, ampak v rast. Da me Bog ljubi tako, kot sem in ne tekmujem v popolnosti za njegovo ljubezen, ampak se moram za ljubezen odločati, ker je to edina pot do polnega življenja.

Maja
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 23 weeks 3 days od tega
Pridružen: 10.01.2011

pridiga me zelo nagovarja in daje veliko spodbud. Ena je tale ...

Postni čas je priložnost, da se srečamo z našo goloto, s tem kar najgloblje smo.
 Najgloblje v nas je to, kar čutimo in ne kar mislimo. Če ne vemo, kaj čutimo, ne vemo, kaj govorimo. Torej, je postni čas srečanje z goloto našega bitja. Srečanje z bitjem, ki ni lepo oblečeno, ki ni urejeno in počesano, ampak razmršeno in golo. Brez ugajanja, brez prilagoditev, brez moralnih zavor. Golo bitje doživlja, kar doživlja. Nihče se ne more prisiliti, da bi bil zaljubljen ali jezen, da ga boli ali se veseli. To smo ali nismo, doživljamo ali ne, čutimo ali ne. Vprašanje je, ali hočemo priti v stik z našim jazom, z golo podobo nas samih? 

Meni so te misli spodbuda, da se vedno znova srečujem s seboj, s tako kot sem, tudi ko imam občutek, da bi morala biti drugačna. Da tvegam biti to, kar sem in povedati, kaj čutim, tudi če bom mogoče prezrta, neslišana. Včasih, ko delim sebe, me drugi butasto gleda. Vidim, da je drugje, da ima mogoče svoje slikice v glavi, včasih pa celo odgovarja nekaj mimo moje misli. To me ponavadi jezi in sesuva. Ne znam še točno povedati, kaj mi je. Mislim, da je občutek nepomembnosti za drugega in nevrednosti. Boli pa tudi, da ni odnosa.  

Rada bi imela tako vero v božjo ljubezen, da bi se v takih trenutkih naslonila na Boga ter otroško zaupala, da nič ne more porušiti, da sem ljubljena taka, kot sem. Da sem vredna in od njega nikoli prezrta. Da doživljam, kar doživljam, da sem, kar sem in tako me ljubi ... Ne glede na vse. 

V tem postnem času se bom še posebej trudila biti čimbolj v navezi s svojo resnično globino in z Bogom, ki ljubi. 

 
s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 7 hours 13 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

»Dober človek prinaša iz dobrega zaklada svojega srca dobro, hudoben pa iz hudobnega húdo; iz preobilja srca govorijo namreč njegova usta.« (Lk 6,45)

 

»Kaj je v srcu tistega, ki molči?... Molčimo, ker ne želimo razkriti svojega srca ali pa z istim namenom klepečemo.«

 

Hvala za to močno pridigo! Tudi sama sem se že neštetokrat spraševala, kaj neki si mislijo oz. kaj doživljajo tisti, ki pri naših pogovorih vedno molčijo in kaj želijo prikriti tisti, ki kar naprej klepetajo?

Ob tem mi skoraj vedno prideta na misel dve svetopisemski besedili:

›Prijatelj, kako si prišel sem, ko nimaš svatovske obleke?‹ Ta pa je molčal. (Mt 22,12)

 

»Kača pa je bila bolj prekanjena kakor vse živali na polju, ki jih je naredil GOSPOD Bog. Rekla je ženi: »Ali je Bog res rekel, da ne smeta jesti z nobenega drevesa v vrtu?« In žena je rekla kači: »Od sadu drevja v vrtu jeva, ›le z drevesa sredi vrta,‹ je rekel Bog, ›ne jejta sadu, tudi dotikajta se ga ne, sicer bosta umrla!‹« Kača pa je rekla ženi: »Nikakor ne bosta umrla! V resnici Bog ve, da bi se vama tisti dan, ko bi jedla z njega, odprle oči in bi postala kakor Bog, poznala bi dobro in húdo.« (Mz 3, 1-5)

 

Na eni strani torej svat, ki je molčal in se s tem izločil, ter bil pahnjen v 'najzunanjejšo temo'.

Na drugi strani pa kača – simpatična klepetulja, ki pritegne Evino pozornost, ker sprašuje o resnici – »Ali je res Bog rekel…?« In takoj, ko se Eva zaplete v dialog z njo, se že loči od Resnice. Misli, da jo zagovarja, pa ji že dodaja laž: ›le z drevesa sredi vrta,‹ je rekel Bog, ›ne jejta sadu, tudi dotikajta se ga ne'. Bog ni nič govoril o dotikanju.

Tako prekanjeni klepetulji uspe človeka oropati sijaja Resnice, v katerem je živel, ustvarjen po Božji podobi, in ga potegniti v temine zmede in laži, ki sejejo smrt…

Nocoj v naši skupnosti začnemo 8-dnevne duhovne vaje v tišini. Bogu hvala za ta privilegiran čas srečevanja s svojo notranjo goloto v tišini svojega srca, kjer sem čisto preprosto in iskreno to, kar sem. Ko padejo vse maske in mi ostaja samo moja golota, to postaja svet prostor srečevanja z Bogom, ki očiščuje in zdravi… Sem vesela in v tolažbo mi je, da se pri evangelistu Mateju nauk o iveri in brunu v očesu konča takole: »Kako moreš reči svojemu bratu: ›Pústi, da vzamem iver iz tvojega očesa,‹ če imaš sam bruno v očesu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver iz očesa svojega brata. Svetega ne dajajte psom, in svojih biserov ne mečite svinjam, da jih ne pomendrajo z nogami in se nato obrnejo ter vas raztrgajo.« (Mt 7, 4-6)

Tako kot zunanje golote, tudi svoje notranje golote človek ne deli ravno s komerkoli. Za to je potreben zaupen prijateljski odnos in takšnih se v življenju zgradi bolj malo. Jezus je svoje najbolj notranje bistvo delil samo s tremi učenci, pa še od teh treh ga je v globini razumel samo eden...

 

nuša
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 21 weeks 6 days od tega
Pridružen: 10.01.2011
V pridigi tudi mene nagovarja in nekje zadaj boli ta gola podoba sebe. V tem čutim veliko svobodo, da si lahko to kar si, ampak se počutim zelo daleč od tega, ker hitro zbežim pred svojo bolečino (v hrano, fantazije, ukvarjanje z drugim...), težko zdržim in težko delim.
 
 
Tudi meni je dobra spodbuda za začetek posta stopiti v dialog s seboj in potem iz tega k bližnjemu in Bogu.

"Ne bojte se! Široko odprite vrata Kristusu!" (papež Janez Pavel II.)