Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

n06 Zlorabljena dobrota - križ, ki te približa k Jezusu

2 odgovora [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 6 hours 44 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Jezus ozdravi gobavca

Tisti čas je k Jezusu prišel gobavec in ga na kolenih prosil: »Če hočeš, me moreš očistiti.« Zasmilil se mu je, iztegnil je roko, se ga dotaknil in mu rekel: »Hočem, bodi očiščen!« Gobe so takoj izginile in bil je očiščen. Jezus ga je brž s strogimi besedami poslal ven in mu rekel: »Glej, da nikomur nič ne poveš, ampak pojdi, pokaži se duhovniku in daruj za svoje očiščenje, kar je zapovedal Mojzes, njim v pričevanje.« Ko pa je ta šel ven, je začel na vsa usta oznanjati in pripovedovati, kaj se je zgodilo, tako da Jezus ni mogel več javno v mesto, ampak je bival zunaj na samotnih krajih. In vendar so od vsepovsod prihajali k njemu. (Mr 1,40-45)

 


 

Zlorabljena dobrota – križ, ki te približa Jezusu

Za nami je dober mesec razmišljanja, kako v nas živi Božja beseda in kaj želi ustvariti. Ko Beseda deluje, je mogoče najti mir in v miru z Njo tudi ustvarjati. Videli smo, kako Jezus poln notranjega miru ozdravlja, izganja in oznanja. Živi odnos z Očetom in iz njega črpa mir.

Današnji evangelij nam ponuja nov izziv. Mislim, da ni težko opaziti, kaj se je Jezusu zgodilo. Gobavec ga je na kolenih prosil, naj ga ozdravi. No, če smo nekoliko natančnejši, lahko rečemo, da ga je z besedami: »Če hočeš, me moreš očistiti,«pravzapravizsiljeval. Jezusu se je revež zasmilil, zato ga je ozdravil. Zdi se, da je bil premalo pazljiv in da je šele v tistem trenutku opazil izsiljevanje. Zato ga je s strogimi besedami poslal ven in mu rekel: »Glej, da nikomur nič ne poveš, ampak pojdi, pokaži se duhovniku in daruj za svoje očiščenje, kar je zapovedal Mojzes, njim v pričevanje.«A bilo je prepozno. Ozdravljeni se ni menil za njegovo naročilo. Ko je šel ven, je začel na vsa usta oznanjati in pripovedovati, kaj se je zgodilo.


Jezus je bil v svoji dobroti pogosto zlorabljen.
Spomnimo se drugega primera, ko je ozdravil deset gobavcev in jim naročil, naj se pokažejo duhovnikom. Le eden od desetih se je prišel zahvalit. Da ne govorimo o Jezusovi smrti na križu, ko je množica kričala: »Križaj ga!«

Eno je torej najti mir, ko vse teče kot običajno, drugo je umiriti se ob različnih preizkušnjah. Kaj narediti, ko se godi krivica, ko je dobrota zlorabljena, ko delo ne prinaša sadov, ko je človek deležen le nasprotovanja itd. Temu bi lahko rekli: Kaj pa ko nastopi križ? Kaj takrat?


Ob današnjem evangeliju sem se spomnil križevega pota, ki ga je napisal Tomislav Ivančič.
V njem na vsaki postaji križevega pota predstavlja po en križ, ki ga Jezus sprejme in se bliža cilju. Ta križev pot vabi vsakega od nas, da spreminjamo pogled na križ. Pred njim radi bežimo, kakor hudič. Avtor nas z Jezusom vabi, da križ vzljubimo kot pot, ki nas bliža Bogu. Križi so vrata, ki nas vodijo k Jezusu, da se mu približamo. Po njem vstopamo k Njemu in On vstopa v naše življenje.  


Naj naštejem nekaj križev, ki jih naniza avtor:

  • Sprejeti obsodbo – in to za nekaj, za kar nisi kriv.
  • Sprejeti vsakdanjost – v velikih stvareh bi že vztrajali, a v majhnih, vsakdanjih je najtežje.
  • Sprejeti padec – ni težko zmagovati, težko je padati in biti deležen sramote neuspeha.
  • Dovoliti, da ti drugi pomagajo – sprejeti nemoč, sprejeti pomoč.
  • Dopustiti, da te razgalijo – ko ti vzamejo vse, tudi dobro ime.
  • Ne uživati sadov svojega dela – kadar ni sadov in jih najbrž do smrti ne bo.
  • Ostati brez človeškega upanja – ko človeška pamet odpove, ko je logika križa pretežka.


Kristjani žal pogosto nismo prav nič drugačni od nevernih.
Ko pridejo težave, se jezimo, protestiramo, obupujemo itd. A Jezus govori, da je sprejemanje križa temeljna drža hoje za njim. Svoje učence opominja in pravi: Kdor ne sprejme svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden. Kdor najde svoje življenje, ga bo izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel« (Mt 10,38-39). Križ naj bi bil prepoznavno znamenje kristjana. Pa ne le tisti križ na verižici okrog vratu, niti tisti na steni. To so lepa in potrebna znamenja, vendar je za to, da bi bili lahko prepoznavni kot Jezusovi učenci, potrebno sprejemati križe, ki jih prinaša življenje. To najprej zahteva miselni obrat, obrat v glavi. Od logike, ki je blizu grški in judovski, se je potrebno približati božji. Kot pravi apostol Pavel: »Judje namreč zahtevajo znamenja, Grki iščejo modrost,  mi pa oznanjamo križanega Mesija,ki je Judom v spotiko, poganom norost. Tistim pa, ki so poklicani, Judom in Grkom, je Mesija, Božja moč in Božja modrost. Kajti Božja norost je modrejša od ljudi in Božja slabotnost močnejša od ljudi« (1 Kor 1,22-25).

O tem, kaj so naši križi, ki jih moramo sprejemati vsak dan in kako naj jih sprejemamo bomo razmišljali v postnem času, ki je pred nami. Danes pa se ustavi le pri misli, ali se zavedaš tega, da je križ vrata do Jezusa? Če pred njim bežiš, On ne more vstopiti k tebi, ne ti k Njemu.

Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 6 hours 44 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Še povezava do drugega dela pastirskega pisma naših škofov za postni čas: https://katoliska-cerkev.si/pastirsko-pismo-za-post-2021

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 19 hours 58 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

Hvala za pridigo, Peter! V njej se te dni ustavljam predvsem ob sledečih mislih:

Jezus je bil v svoji dobroti pogosto zlorabljen… Kaj narediti, ko se godi krivica, ko je dobrota zlorabljena, ko delo ne prinaša sadov… ko nastopi križ?Jezus nas vabi, da križ vzljubimo kot pot, ki nas bliža Bogu. Križi so vrata, ki nas vodijo k Jezusu. Po njem vstopamo Vanj in On vstopa v nas.  

Sprejemanje križa je temeljna drža hoje za Jezusom: »Kdor ne sprejme svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden. Kdor najde svoje življenje, ga bo izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel« (Mt 10,38-39). Križ naj bi bil prepoznavno znamenje kristjana.  To pa najprej zahteva miselni obrat, obrat v glavi... 

Od tega, da se nad vsakim križem pohujšujem oz. da ga doživljam kot nesmisel in nespamet, k razumevanju in sprejemanju križa kot »Božjo moč in Božjo modrost«.

 

Na tej poti je tudi meni križev pot Tomislava Ivančiča v oporo in me zelo nagovarja. Posredujem povezavo, če ga kdo še nima in bi ga želel moliti:

 

KRIŽEV POT