Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

n06 Zavzetost in vztrajnost

10 odgovorov [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 27 min 20 sec od tega
Pridružen: 10.01.2011

Jezus očisti gobavca

 K njemu je prišel gobavec in ga na kolenih prosil: »Če hočeš, me moreš očistiti.« Zasmilil se mu je, iztegnil je roko, se ga dotaknil in mu rekel: »Hočem, bodi očiščen!« Gobe so takoj izginile in bil je očiščen. Jezus ga je brž jezno poslal ven in mu rekel: »Glej, da nikomur nič ne poveš, ampak pojdi, pokaži se duhovniku in daruj za svoje očiščenje, kar je zapovedal Mojzes, njim v pričevanje.« Ko pa je ta šel ven, je začel na vsa usta oznanjati in pripovedovati, kaj se je zgodilo, tako da Jezus ni več mogel v mesto odkrito, ampak je bival zunaj na samotnih krajih. In vendar so od vsepovsod prihajali k njemu. Mr 1,40-45

 

 



Zavzetost in vztrajnost

 

Pred nami je zanimiv opis Jezusovega čustvenega doživljanja ob srečanju z gobavcem. Najprej slišimo, da se mu je gobavec zasmili, takoj se ga je dotaknil in ga ozdravil. A že v tistem hipu evangelist Marko nadaljuje z besedami: brž ga je jezno poslal ven in mu rekel: »Glej, da nikomur nič ne poveš …« Kaj lahko iz tega opisa sklepamo? Zdi se, da sta Jezusa sočutje in njegova zavzeta ljubezen do sočloveka zapeljala, da je pomagal človeku, ki je njegovo ljubezen zlorabil. Takoj, ko ga je ozdravil, je Jezus to prepoznal, zato ga jezno poslal ven.

 

Takih razočaranj v Jezusovem življenju ni bilo malo. Pogosto je naročal, naj ga ne razglašajo, pa tega niso upoštevali, vztrajno je razlagal svoj pogled na božje kraljestvo, pa ga niso razumeli, sprejemal je obrobne, pa tega tudi njegovi najbližji niso sprejeli, iz ljubezni do trpečih je kršil soboto, pa tudi v tem ni bil razumljen. Kako to da vztraja? Ali vztraja za vsako ceno? K čemu nas vabi?

 

Ko Jezus končuje svoje zemeljsko življenje, se vsa njegova drža zgosti v nekaj dni, v nekaj besed in dejanj. Iz teh lahko vidimo temeljna načela vztrajanja in poguma na poti do cilja:

  • Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene.
  • Oče odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.
  • Žena, glej tvoj sin.

 

Očetova volja   Jezus ne išče trpljenja. Očeta prosi, naj gre trpljenje mimo, a vedno je njegovo vodilo ostati zvest Očetovi volji. To je vodilo njegovega oznanjevanja. Ne oznanja zaradi sebe, ne išče lastne koristi. Rad ima človeka, rad ima svojega Očeta in zato vztraja v resnici, naj stane, kolikor hoče. Njegova naloga je, da svetu oznani odrešenje. Njegova pot, je pot ljubezni in sočutja. Njegovo življenje se uresničuje v darovanju.

 

Odpuščanje       Jezus odpušča celo ubijalcem. Torej ni imel težav odpustiti gobavemu, ki je zlorabil njegovo ljubezen. A pri odpuščanju Jezus nikakor ni naiven. Ko ga apostol Peter vpraša, kolikokrat naj odpusti, mu pravi, naj odpusti sedemdesetkrat sedemkrat. A nadaljuje s priliko o hlapcu, ki mu je gospodar odpustil dolg, sam pa dolga ni odpustil sohlapcu. Ko je gospodar to izvedel, je dal zapreti v ječo njega in celo družino, dokler ne poplača vsega dolga. Torej Jezus govori, da je za odpuščanje potrebno tudi sprejemanje odpuščanja na drugi strani. Kajti če te drugi ne sprejme, pravi na drugem mestu, če ne vzame zares opominov glede greha, naj ti bo kakor pogan in cestninar, kakor tujec. V tem smislu lahko razumemo Jezusove besede, kjer svari pred naivnostjo in pravi, ne mečite biserov svinjam.

 

Sočutje                Ko s križa izroča svojo mater v varstvo svojega učenca Janeza, pokaže, kako vztrajen je v sočutju in ljubezni do bližnjega. Svoje življenje da za svoje prijatelje. Njegove ljubezni ne ustavi nobena preskušnja, nobeno razočaranje. Če parafraziramo Jezusovo držo, bi lahko rekli: Kaj pa naj počnem, če ne ljubim? Kdo naj bom, če ne ljubezen in odpuščanje samo? Kaj mi ostane, če se odpovem ljubezni!

 

Če se vrnemo k Jezusovi drži do gobavca, vidimo vse, kar lahko povzamemo o njem ob koncu življenja. Jezus je prišel, da ljubi, da odpušča in da izpolni očetovo voljo. Hkrati pa ni naiven, vztrajno svari in ne meče biserov pred svinje. Vztraja v ljubezni, a ljubezen na nek način tudi zahteva. Vendar se ljubezni ne odpove, četudi se okrog njega razbesni sovraštvo. Kaj naj vendar počne, če se odpove ljubezni? Čemu naj živi, če ljubezen nima smisla?! To naj bo vodilo tudi v naših odnosih in v našem življenju. Vztrajati do konca. Vedno znova vstati in zbrati pogum, pogum za ljubezen in odpuščanje.

Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 27 min 20 sec od tega
Pridružen: 10.01.2011

II. DEL
6. nedelja med letom – B, 11. februarja 2018

V prvem pismu smo poudarili, kako stik z evharistijo odločilno vpliva na oblikovanje pristne krščanske zavesti. Z rednim obhajanjem svete maše zagotovo postajamo Božji domačini. Danes pa želimo izpostaviti, da smo za prenos vere naslednjim generacijam odgovorni vsi člani cerkvenega občestva.

Evharistija je tudi zakrament občestvenosti. Sveti Avguštin jo označi kot »znamenje edinosti ter vez ljubezni« (sv. Avguštin, Hom. ev. po Jn 16,13). Obhajilo nas istočasno povezuje s Kristusom in med seboj. Kako bi mogli mi, ki smo deležni istega kruha, iste Božje ljubezni, ostajati med seboj tujci? O tem jedrnato spregovori apostol Pavel: »Ker je en kruh, smo mi, ki nas je veliko, eno telo, ker smo vsi deležni enega kruha« (1 Kor 10,17). Končni sad evharistije je torej edinost cerkvenega občestva, kar pomeni bratstvo in sestrinstvo v Kristusu.

To ima za nas zelo konkretne posledice. Božja ljubezen, ki smo je skupaj deležni, nas usposablja in nagiba, da si medsebojno odpuščamo in se sprejemamo kljub različnosti. Kako naj uživamo isto Kristusovo telo ter takoj zatem o svojem bratu ali sestri slabo govorimo? Kar smo v sveti evharistiji, je namreč globlja resnica o nas, kot to, kar čutimo drug do drugega.

Evharistija nam omogoča, da postajamo vedno bolj ljudje občestva. Kristjan ne more biti individualist, saj je vedno vraščen v cerkveno skupnost. Je človek Cerkve. Čuti skrb za celotno občestvo. Veseli se njegovega napredka in trpi zaradi njegovih stisk. »Bog, ki očetovsko skrbi za vse, je hotel, da bi vsi ljudje sestavljali eno samo družino in ravnali drug z drugim kakor bratje« (CS 24,1).

Odprtost cerkvenega občestva je danes še posebej temeljnega pomena. Bolj kot v preteklosti se je treba veseliti tistih, ki se želijo približati in zaživeti globlje versko življenje. Treba jim je iti celo naproti. Največkrat se ljudje približajo Cerkvi ob spletanju preprostih človeških vezi. Ko se počutijo v občestvu sprejete in dobrodošle, samodejno zaživijo tudi polnejše versko življenje. Po drugi strani pa tisti, ki se čutijo s strani kristjanov obsojani in izključeni, zelo težko preidejo k rednejši verski praksi. Zato je odločilen pristen, prisrčen in odprt človeški odnos. Cerkev je najprej v medsebojnih odnosih, šele nato v strukturah.

Ko v tem pastoralnem letu razmišljamo o spremljanju družin in otrok od krsta do prvega obhajila, želimo škofje poudariti, da je prenos vere naloga vseh kristjanov. Evangelizacija prihajajočih generacij ne more biti le skrb duhovnikov in katehetov.

Starši so prvi vzgojitelji otrok v veri. Brezštevilna pričevanja govorijo o tem, kako je prisrčna in trdna vera staršev za vedno zaznamovala otroke in marsikdaj rodila duhovne poklice. Družina je dejansko prva veroučna šola: pogosta družinska molitev ter iskren pogovor o verskih vprašanjih sta za otroke neprecenljiva popotnica. Družina je »domača Cerkev«.

Tega poslanstva vsi starši danes niso več sposobni ali pripravljeni izpolniti. Pogosto prejmejo otroci prvi zgled in razlago vere od starih staršev ali drugih sorodnikov. Njihova prisotnost in spremljanje sta zato marsikje nepogrešljiva.

Tudi dušni pastirji imajo pri evangelizaciji novega roda ključno vlogo. Kot pastirji so poklicani, da omogočajo živa občestva: občestva, ki so hkrati odprt kraj človeškega srečanja ter kraj doživljanja Božje ljubezni. Pri vključevanju tistih, ki še niso vključeni v redno življenje Cerkve, so zelo koristne dodatne možnosti srečevanja, kot so miklavževanje, materinski dan, oratorij za otroke, srečanje mladih družin… Posebej vas vabimo, da pri pastoralnem načrtovanju razmišljate, kako pritegniti družine z otroki v dobi med krstom in pričetkom verouka, saj se v tem času mlade družine najbolj oddaljijo.

Vendar duhovniki sami ne morejo stopati v osebni stik z vsemi oddaljenimi kristjani, saj pogosto nimajo neposrednega dostopa do njih. Zato je potrebna oznanjevalna naravnanost celotnega občestva. Vsakdo, ne glede na svoj stan, izobrazbo ali osebne darove, lahko dejavno pripomore k rasti Cerkve, kot poudari papež Frančišek: »V vseh krščenih, od prvega do zadnjega, deluje posvečujoča moč Svetega Duha, ki priganja k evangelizaciji. /…/ Vsak krščeni je, ne glede na svojo vlogo v Cerkvi in na stopnjo verskega znanja, dejaven nosilec evangelizacije« (Veselje evangelija, 119–120).

Škofje se posebej zahvaljujemo vsem staršem, starim staršem, katehetom, duhovnikom in drugim, ki dejavno posredujete zaklad vere mlademu rodu. Naj vas še naprej, ne glede na težavne in evangeljskemu oznanilu nasprotujoče okoliščine, napolnjuje globoko upanje. Upanje, ki izvira iz veselja odrešenja, se naslanja na Kristusove besede: »Bodite pogumni, jaz sem svet premagal!« (Jn 16,33). »Veselje evangelija napolnjuje srce in celotno življenje ljudi, ki se srečajo z Jezusom; ljudi, ki dovolijo, da jih odreši greha, žalosti, notranje praznine, osamljenosti. Z Jezusom Kristusom se vedno rojeva in oživlja veselje« (Veselje evangelija, 1).

Naj nam Marija, Mati Cerkve, izprosi milost, da bi se znali slovenski kristjani veseliti daru vere in biti njeni živi pričevalci. S to željo vas prisrčno pozdravljamo in kličemo nad vas Božji blagoslov.

Vaši škofje

Mateja_HCIsonca
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 6 weeks 3 days od tega
Pridružen: 26.12.2014

Kolikokrat tudi jaz Boga in bližnjega nočem slišati, prav razumeti ... kolikokrat si takšna in drugačna sporočila po svoje prilagajam ... 

Kaj pa naj počnem, če ne ljubim? 
Da bi le to vprašanje postalo del mene - tudi v situacijah, ko mi je ob drugem težko, ko me ogroža, ko ... se mi ne da ... in ko bežim iz odnosov, ko vidim samo temo in obup ...

In ja, da bi se vedno znova vračali/vračali v objem Ljubezni, se z njo hranili in iz nje zajemali vse potrebno, da bi jo tudi sami živeli ... in širili v svet ljubezen, nežnost, toplino, sočutje, odpuščanje, mir, veselje, upanje ...

Gospod, revež sem, prosim pomagaj mi ... daj da se spreobrne moje srce ... 

+


Simona
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 weeks 3 days od tega
Pridružen: 25.01.2011

Vztrajati v ljubezni, a ljubezen na nek način tudi zahtevati! Sama se pogosto ustavim pri tem,da iz sočutja, ljubezni do drugega  pridem blizu, podelim del sebe, da bi lahko bila z drugim in drugi bil to kar je, sprejet v tem kar je, dobil pogum, vodilo za naprej. Če tukaj ostanem, to služi samo meni. Prehitro se zadovoljim z odzivom drugega, hitro si razložim reakcijo drugega tako, da ga opravičim. Hitro si povem, da ne morem od drugega prisiliti ali od drugega zahtevati vrnjeno ljubezen. Vendar bistvo ni v tem? Jezus ne zahteva ljubezni zaradi sebe, ampak zaradi drugega. Vztrajno svari!Je buden! Opozori, če vidi, da njegova ljubezen ni drugi unovčil v dobro. Svari iz ljubezni in želje , da bi drugi zaživel, živel. Vztraja v hrepenenju,  da bi bil z drugim v resnici. V tem kar smo, polomljeni in ranjeni. Slepo verjeti je zaljubljenost, lažja varianta in pesek v oči, kako imamo radi in kako se imamo radi.  Vztrajno vztrajati v ljubezni, tudi če tega drugi ne vrača, tudi če tepe, če boli, če to zahteva odpoved, videti v resnici drugega …., to rojeva ljubezen.

Normal
0

21

Tilen
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 17 weeks 5 days od tega
Pridružen: 11.01.2011

Jaz napačno razumem Božjo voljo . Nagovarja me to, da je Jezus razumel voljo Očeta iz ljubezni. Sam sem jo pogosto razumel kot izpolnjevanje pravil in to vodi k zmedi ... Kaj moram sedaj ... zadaj pa je lenoba, napuh ... Namesto odprtosti za resnico in Očetovo voljo, sem tako sam najbolj pameten. Ko Jezus izhaja iz ljubezni, vodi k darovanju, odpuščanju, k odgovornosti za drugega, za odnos.
Nagovarja me tudi, da je treba vedno znova vstati in zbrati pogum, pogum za ljubezen in odpuščanje. In to je ključno - vedno znova vztrajati v ljubezni.

Simon Smerkolj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 weeks 3 days od tega
Pridružen: 12.01.2011

Vztrajati do konca. Vedno znova vstati in zbrati pogum, pogum za ljubezen in odpuščanje.

Trenutno stanje pri meni je zelo pestro. Ob soočanju z realnostjo zakona, se odpirajo rane, vprašanja. Kaj naj naredim z vsem tem? Kje začeti? Hitro se prikrade obup. Po starem bi probleme najraje zakopal oz. se prepričal, da ni tako hudo. Ampak vem, da to ni več prava pot. Ob drugem, ki želi da rastem se učim bolečino deliti in nositi. Rojeva se moč, moč da vstanem in se borim. Borim, da bi čutil, se izrazil in predvsem da bi živel. Da bi iskal resnico.

Prosim, da bi vztrajal do  konca. Da bi ob vsej bolečini zbral tudi pogum za ljubezen in odpuščanje. 

GorazdLapanja
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 6 days 8 hours od tega
Pridružen: 07.12.2016

Vztrajati v stvareh, ki so ti naporne oz. vztrajati, ko te omami lenoba.

Vztrajati v stvareh, ki ti lahko grejo od rok ni tak problem, razen, če nisi omamljen z lenobo, ki te tlači na tla. Večji problem je vztrajati v težkih trenutkih in situacijah. Sam priznam imam večkrat problem se zanimirati, ko se peljem zjutraj v službo in si ozaveščati, da se odpravljam v drugi svet, ki ima drugčne poglede. Dosti lažje mi je zdrati na Gradu, kot pa v svetu, kjer delam. A sam se zavedam, da je to edina pot, ki jo moram hoditi, da lagko preživim čustveno in materialno. Večkrat se borim trudim, da bi tudi v mojem svetu v katerem preživim 3/4 dneva videl smisel in lepoto. Tukaj pa mi ne preostane drugega, kot da vztrajam, če prav mi je včasih res naporno. Zavedam se, da ni umika in, da je potrebno stvari peljati naprej.

Še težji so mi trenutki, ki ni v zakonu odnosa in bi se najraje skril. Vendar se zavedam, da je tudi v takih trenutkih potrebno stisniti zobe in se boriti za bolje in postajati bolj živ. 

Vztrajnost nam, da veliko življenja in lahko pa ga nam tudi vzame, če ne vidimo doprinosa k temu.

 Gorazd Lapanja 

 

Vesna
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 6 days 1 hour od tega
Pridružen: 10.01.2012

"Kaj naj vendar počne, če se odpove ljubezni? Čemu naj živi, če ljubezen nima smisla?! To naj bo vodilo tudi v naših odnosih in v našem življenju. Vztrajati do konca. Vedno znova vstati in zbrati pogum, pogum za ljubezen in odpuščanje."


Zanimivo je, da izpolnitve svojega življenja največkrat ne vidim v tem, da bi ljubila bližnjega in Boga, temveč v tem, da bi mi nekaj dosegla oz. postala nekdo. Pa vendar mi je jasno, da me v globini osreči le ljubezen. In so že bila obdobja, ko sem se "modro" odločila, da ne bom več ljubila, ker to preveč boli in je cena previsoka. Na koncu sem zagrenjena spoznala, da sposobnost da lahko ljubim, potrebujem najprej jaz. To mi namreč daje smisel in dostojanstvo, vse ostale stvari so namreč končne, ne napolnijo v globini, le ljubezen nas nahrani.

Bog daj moči, da bi vedno znova vstali in vztrajali v ljubezni do konca.

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 23 hours 14 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

»Takih razočaranj v Jezusovem življenju ni bilo malo… Kako to da vztraja? Ali vztraja za vsako ceno? K čemu nas vabi?

 

Ko Jezus končuje svoje zemeljsko življenje, se vsa njegova drža zgosti v nekaj dni, v nekaj besed in dejanj. Iz teh lahko vidimo temeljna načela vztrajanja in poguma na poti do cilja:

-       'Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene.'

-       'Oče odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.'

-       'Žena, glej tvoj sin.'

 

Rad ima človeka, rad ima svojega Očeta in zato vztraja v resnici, naj stane, kolikor hoče. Njegova naloga je, da svetu oznani odrešenje. Njegova pot, je pot ljubezni in sočutja. Njegovo življenje se uresničuje v darovanju.«

 

Te zgornje misli so me v pridigi najbolj nagovorile. Ob njih sem pomislila, kako res je, da je vedno cilj tisti, ki daje smisel in pravo smer vsej poti, ki jo hodim za Kristusom, pa če tudi vmes večkrat zaidem.

Samo Očetova ljubezen drži pokonci Jezusa in ga, ko ga je naša sebičnost pribila na križ in umorila, obudi v novo življenje. To je pot, ki nam jo je pokazal in nam je (prav v včerajšnjem evangeliju) zapovedal hoditi po njej, če hočemo priti v Življenje. Druge ni.

Kako lepo apostol Janez opiše Jezusovo čutenje pri zadnji večerji, ko pove, da je Jezus vedel, da prihaja od Očeta in se vrača k Njemu in da mu je Oče vse nas dal v roke… Jezus nas vse doživlja kot dar, ki mu ga je Oče položil v roke, zato nam lahko s takšno ljubeznijo služi. Hkrati pa ob tem, ko se Peter upira njegovemu služenju, Jezus vsem nam pove, da ve, da mi do razumevanja in sprejemanja takšne ljubezni, takšnega služenja, prihajamo počasi. Česar ne razumemo zdaj, bomo spoznali kasneje, ko bomo večkrat na svoji koži doživeli, kako nas nekdo brezpogojno ljubi, kako nam umiva noge, čeprav se upiramo, kako zaupa v nas, ko smo še vsi umazani, sposobni vsega najslabšega, tudi izdaje in zatajitve…

Samo Ljubezen vse prenese, vse opraviči, vse veruje, vse upa in nikoli ne mine. Če ne ljubim, me na cilju ne bo, ker bo tik pred ciljem ogenj trpljenja uničil vse, kar nima pečata ljubezni – daru – služenja.

 

Pred praznikom pashe je Jezus, ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, tem izkazal ljubezen do konca. Med večerjo je hudič Judu Iškarijotu, Simonovemu sinu, že položil v srce namen, da Jezusa izda. Ker je Jezus vedel, da mu je Oče dal vse v roke in da je prišel od Boga in odhaja k Bogu, je vstal od večerje, odložil vrhnje oblačilo, vzel platno in se z njim opasal. Nato je vlil vode v umivalnik in začel učencem umivati noge in jih brisati s platnom, s katerim je bil opasan. Prišel je k Simonu Petru. Ta mu je rekel: »Gospod, ti mi noge umivaš?« Jezus je odvrnil in mu rekel: »Tega, kar jaz delam, ti zdaj še ne razumeš, a spoznal boš pozneje.« Peter mu je rekel: »Ne boš mi umival nog, nikoli ne!« Jezus mu je odgovoril: »Če te ne umijem, nimaš deleža z menoj… Ko jim je umil noge in vzel vrhnje oblačilo, je spet prisedel in jim rekel: »Razumete, kaj sem vam storil? Vi me kličete ›Učitelj‹ in ›Gospod‹. In prav govorite, saj to sem. Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge. Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz vam storil. Resnično, resnično, povem vam: Služabnik ni večji kot njegov gospodar in poslanec ne večji kot tisti, ki ga je poslal. Če to veste, blagor vam, če boste to delali! (Jn 13, 1-17)

 

Mihaela Ogrin
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 3 weeks 5 days od tega
Pridružen: 13.01.2011

Kaj pa naj počnem, če ne ljubim? Se dolgočasim Kdo naj bom, če ne ljubezen in odpuščanje samo? Sovraštvo in prezir Kaj mi ostane, če se odpovem ljubezni! Smrt Tako zgovorno je in prepričljivo. Gospod daj mi moč, da se zvesteje oklenem ljubezni.

 

 

Mirjam
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 17 weeks 3 days od tega
Pridružen: 09.10.2017

V tem evangeliju je tudi mene najbolj presenetil Jezusov preskok iz usmiljenja v jezo. Razmišljala sem o svojih občutjih, ki pridejo ob spoznanju, da je drugi samo izrabil moj dober namen, pomoč, sočutje, iskrenost… Pri pridigi sem se zato najbolj ustavila ob Jezusovem odnosu do odpuščanja: da vztraja in ne obupa nad ljudmi, hkrati pa ni naiven, ampak pričakuje spremembo.

Sama se v takih situacijah bolj vrtim okoli svojih čustev, saj se počutim trapasto, da sem spet nasedla. Sram me je naivnosti, da sem kar slepo zaupala v dobro in bila premalo previdna.  Jezi me tudi drugi, ki me je zafrknil… Iz tega se potem vedno oklenem tiste stare »modrosti«, da je dobrota sirota. Pod vtisom razočaranja sem nekaj časa zelooo previdna z ljudmi (kar gre na račun sočutja), potem pa po parih pozitivnih izkušnjah spet pozabim na »pamet« in naivno sledim samo občutkom. Dokler ne grem po pingvinje spet na led. 

V bistvu si dajem potuho, da lahko obupam nad smiselnostjo »dobrote« in se mi potem ni treba več truditi z ljudmi. Rešitev vidim v tem, da se še naprej matram hkrati uporabljati razum in čustva, moč za vztrajanje v odpuščanju pa črpam iz Jezusovega zgleda.