Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

n06 Če vaša pravičnost ne bo večja ...

5 odgovorov [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 21 hours 30 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Jezus dopolnjuje postavo

Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Povem vam: Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, ne pridete v nebeško kraljestvo.

Slišali ste, da je bilo starim rečeno: ›Ne ubijaj! Kdor pa koga ubije, pride pred sodišče.‹

Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se jezi na svojega brata, zasluži, da pride pred sodišče.

Slišali ste, da je bilo rečeno: ›Ne prešuštvuj!‹ Jaz pa vam pravim: Kdor koli s poželenjem gleda žensko, je v srcu že prešuštvoval z njo.

Dalje ste slišali, da je bilo starim rečeno: ›Ne prisegaj po krivem; izpolni pa, kar si prisegel Gospodu!‹ Jaz pa vam pravim: Sploh ne prisegajte! Vaš ›da‹ naj bo ›da‹, in vaš ›ne‹ naj bo ›ne‹; kar je več kot to, je od hudega.« Mt 5,20‑22a.27‑28.33‑34a.37

 

I.                   Kristjan je odgovoren državljan

Šesta nedelja med letom (A), 16. februarja 2020

 

Dragi bratje in sestre!

V evangeliju nam Jezus naroča, naj svojih dolžnosti ne izpolnjujemo samo na zunaj, ampak s srcem in prepričanjem. To nas bo vodilo k vedno večji zavzetosti in požrtvovalnosti. Ker letos mineva trideset let od prelomnega leta 1990, ko se je v Sloveniji zgodilo več dogodkov z zelo daljnosežnimi posledicami za naš narod in nastanek naše države, želimo spregovoriti o naših krščanskih dolžnostih do naroda in države, še posebej o naši dolžnosti domoljubja in odgovornosti za skupno dobro v naši domovini. 

Prve svobodne in demokratične volitve, demokratično izvoljena vlada in plebiscit so bili odločilni državotvorni dogodki, na katere ne smemo pozabiti. Že človek kot posameznik hote ali nehote živi iz tega, kar je doživljal v preteklosti. Podobno velja tudi za naše skupnosti. Družina ohranja spomine na rodove, ki so živeli poprej, enako velja za župnije, kraje in vasi. Cerkev živi iz zgodovine odrešenja, zato se vsako leto z različnimi praznovanji spominjamo enkratnih dogodkov, ki nas še danes zaznamujejo: Jezusovega rojstva ob božiču, njegove smrti in vstajenja ob veliki noči in prihoda Svetega Duha ob binkoštih. Podobno tudi narod ali država obuja spomine na svoje ustanovne dogodke. 

Tako krepimo svoj »zgodovinski spomin«, brez katerega ne bi mogli ostati zvesti temu, kar smo in za kar si bomo prizadevali tudi v prihodnosti. Pouk zgodovine, ki mora biti nepristranski, pošten in celovit, je pomembno sredstvo za vzgojo mladih rodov v njihovi identiteti, se pravi podobi, ki jo imajo o sebi in na katero so ponosni. Ko molimo rožni venec, prosimo, naj nam Jezus »utrdi spomin«. V Svetem pismu najdemo veliko naročil, naj ohranimo spomin na vse, kar je Bog storil za nas, in naj živimo iz hvaležnosti za to. Da pa ne bi ohranjali starih zamer ali »pogrevali« minulih napak, moramo spomin očistiti maščevalnosti ali celo sovraštva. Zato moramo v spominu ohranjati vse, kar je lepo in dobro, da nam bo tudi v prihodnosti dajalo poguma in poleta. »Spominjajte se čudovitih del, ki jih je (Gospod) storil, njegovih znamenj in sodb njegovih ust« (Ps 105,5). Vsaka sveta maša je spominsko obhajanje Jezusove življenjske daritve, s katero izpolnjujemo njegovo naročilo: »To delajte v moj spomin.« Bog nas je obdaril s spominom, da bi iz preteklosti živeli za prihodnost in ohranjali živo zavest, kdo smo, za kaj vse moramo biti hvaležni Bogu in katerim zavezam in obljubam moramo ostati zvesti.

Med lepe spomine na dogodke izpred treh desetletij spada spomin na našo takratno zavzetost, družbeno odgovornost in enotnost večine prebivalcev Slovenije. Lotili smo se skoraj nemogočih in neverjetnih nalog osamosvojitve in demokratizacije. Uspešni smo bili, ker smo v to verjeli in bili enotni. Skoraj nihče ni stal ob strani, skoraj nihče ni rekel: »Kaj me briga!« Nihče tudi ni izključeval drugega. Celo Cerkvi ni takrat nihče očital, da se »vtika v politiko«. To je dragocena izkušnja, na katero ne bi smeli pozabiti. Če bi bili danes tako enotni in ne bi nikogar izključevali, bi po poti sodobnega in demokratičnega razvoja šli veliko hitreje naprej. Kakor smo se množično udeležili glasovanja na plebiscitu za samostojno Slovenijo, bi se morali enako množično udeleževati vseh poznejših volitev in referendumov ter odločneje izraziti voljo bolj prepričljive večine državljanov.

Škofje želimo ob tem poudariti, da smo vsi skupaj in vsak posamezni državljan odgovorni za to, kar se dogaja v naši samostojni domovini. Kljub vsem pomanjkljivostim imamo demokratično državo, kjer se o prihodnosti odloča na volitvah. Le udeležba je pogosto nizka, kar pomeni, da je med nami preveč ljudi, ki rečejo: »Kaj me briga!« V Svetem pismu beremo o Kajnu, da je na Božje vprašanje, kje je njegov brat Abel, odgovoril: »Sem mar jaz varuhsvojega brata?« (1 Mz 4,9). To je, kakor bi rekel: »Kaj me briga moj brat!« Takšna drža pa ni združljiva s krščansko zavestjo odgovornosti zase in za druge.

Ljudje smo odgovorni na treh ravneh. 

Najprej smo odgovorni sami zase: za svoje življenje, zdravje in vsestransko izpopolnjevanje. Odgovorni smo za delo, ki ga opravljamo, in za osebno rast v krepostih, vrlinah in ne nazadnje tudi v veri. 

Zatem smo odgovorni za svoje bližnje: starši za otroke in otroci za ostarele in onemogle starše, za sorodnike, sosede in prijatelje, za to, da imamo z drugimi poštene in lepe odnose. Odgovorni smo za svojo župnijo in za njeno prihodnost, za krajevno skupnost in ne nazadnje za podjetje ali ustanovo, v kateri delamo.

Toda to še ni vse. Premalo se zavedamo še tretje ravni odgovornosti, odgovornosti za celotno družbo in za razmere v državi, katere državljani smo. Predvsem smo odgovorni za to, kdo nam vlada, saj sta od oblasti v največji meri odvisni sreča in blaginja nas vseh.

Sem sodi tudi odgovornost za naravno okolje, sredi katerega živimo. Tu se še posebej pokaže, koliko je kdo odgovoren za prihodnost nas vseh. Brezbrižno odmetavanje odpadkov, potratna poraba energije in razmetavanje hrane so skrb vzbujajoči pojavi naše neodgovornosti za skupno dobro. Kot kristjani sicer ne pristajamo na ideologije, ki pravijo, da med človekom in drugimi živimi bitji ni bistvene razlike. Ta razlika je, saj smo samo ljudje svobodna in odgovorna bitja s pravicami in dolžnostmi. A ravno to naše dostojanstvo nam narekuje odgovoren odnos do drugih živih bitij in do prihodnjih rodov, ki imajo pravico, da pridejo živet na Zemljo, kjer bo lepo živeti.

Nemalokrat se upravičeno pritožujemo nad slabimi razmerami. Ni pa prav, če rečemo, da se ne da ničesar narediti, in ostanemo doma, ko pride trenutek volitev ali drugega glasovanja.
 

Če bi pred tridesetimi leti tako ravnali, ne bi izpeljali vsega tistega, na kar smo danes ponosni. Zato so takratna zavzetost, pripravljenost na sodelovanje, zaupanje, optimizem in enotnost za nas dragocen opomin, ki nam pravi, da bi danes lahko bilo marsikaj bolje, kakor je, če bi z večjim žarom, dejavnostjo, odgovornostjo in enotnostjo nadaljevali našo skupno pot v demokratično Slovenijo. Tedaj bi tudi krščanska vera in Cerkev ne bili več izključevani. Tudi letošnje obletnice potrjujejo pravilnost besed, ki nam jih je na srce položil sv. Janez Pavel II., ko je mladim v Postojni zaklical: »Korajža velja!«

 

Vaši škofje

 

 

 

 

Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 21 hours 30 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Če vaša pravičnost ne bo večja …

 

kakor pravičnost pismoukov in farizejev, ne pridete v nebeško kraljestvo. Kaj je pravičnost pismoukov in farizejev in kaj naj bi bila naša pravičnost? Zdi se mi, da bi lahko obe pravičnosti povzel po mislih iz pesmi Simona Gregorčiča, Življenje ni praznik, ki med drugim pravi:

Ne plaši se znoja, ne straši se boja,
saj moško dejanje krepčuje moža,
a pokoj mu zdrave moči pokonča,
dejanje ti ljubi, a boj se pokoja!
Dolžan ni samo kar veleva mu stan,
kar more, to mož je storiti dolžan!

 

Farizeji so razumeli pravičnost kot dolžnost, po kateri potem lahko mirno počivajo. Jezus pa razume pravičnost kot hrepenenje, kot možnost;  »kar more, to mož storiti je dolžan,« bi rekel Gregorčič.

Torej Jezus vabi, da zaživimo globlje od dolžnosti, globlje od pravil. Zakaj? Ker je življenje polno le, če ne gledamo zgolj na pravila, zapovedi in prepovedi, ampak hrepenimo po neskončnem, ki nas edino izpolni. Če govorimo o temi, o kateri pišejo naši škofje, tj. biti odgovoren državljan, se mi zdi, da v logiki pastirskega pisma ostajamo zgolj in samo pismouki in farizeji. Odgovorni smo in to moramo storiti.

 

Če današnji evangelij prenesem na vprašanje državotvornosti kristjanov, ga razumem predvsem kot neustavljivo hrepenenje po dobrem. Pravi kristjan ne neha hrepeneti po osebni rasti in svojem osebnem razvoju, ne neha hrepeneti po lepših odnosih, ter ne neha hrepeneti in verjeti v boljšo družbo in družbeno ureditev. Gre torej za vprašanje hrepenenj, ki iščejo svojo pot do uresničitve.

 

In kje vidim sam danes kristjana? Nič boljši ni od povprečnega državljana. Išče lastno korist in tam se tudi ustavi. Izpolni minimalno dolžnost in tam konča njegov pogled. Edina razlika med kristjanom in nekristjanom je, da prvi z viška gleda na drugega, ker je on 'nekaj več' ker se obnaša moralno ipd. Premik iz sedanjega stanja ne vidim v luči pastirskega pisma, kaj moramo, ampak v izzivanju k hrepenenjem. Ali je res to vse, za kar smo ustvarjeni? Ali je res to dovolj? Mar nismo ustvarjeni za nekaj več? Prepričan sem, da nas Bog vabi v polno življenje. Globoko v sebi ga čutimo. Ustavimo se pri tem in naredimo korak naprej, korak več v smeri, kaj zmorem in ne kaj moram!

 

Ali naši škofje in duhovščina še verjame, da smo ustvarjeni za nekaj več? Mar s takšnimi, sicer lepimi spodbudami, ne spominjamo na strankarske spodbude ali, če spomnim na preteklo nedeljo, socialne ustanove, ki vabijo k dobrodelnosti. Mar nismo kot Kristusovi učenci povabljeni k nečemu, ki je neskončno dragocenejše od tega?!

 

Ta 'več' je Jezus opisal v blagru, ki pravi: »Blagor lačnim in žejnim pravičnosti, kajti nasičeni bodo (Mt 5,6).« Jezus Blagruje tiste, ki v sebi ohranjajo hrepenenje po presežnem. Ki se nikoli ne ustavijo v prizadevanju za boljše in lepše odnose, za boljši in lepi svet. To ni vprašanje voliti ali ne voliti, to je vprašanje hrepeneti ali ne hrepeneti. Je vprašanje biti vernik ali biti potrošnik, biti živ ali zdolgočasen. Če se spomnimo na evangelij pretekle nedelje, bi lahko z njim rekli: biti luč in kazati na Kristusa ali delati dobra dela in opozarjati nase. Večja pravičnost je hrepenenje, je luč, ki kaže na neskončno božjo ljubezen in dobroto. Naj bomo torej luč, naj hrepenimo in pričujemo o tistem več!

Urska Cuk
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 11 hours 10 min od tega
Pridružen: 18.08.2013
Ali je to (izpolnjevanje pravil, životarjenje iz dneva v dan, kar dostikrat čutim v sebi) res vse, za kar smo ustvarjeni?
"Ustavimo se pri tem in naredimo korak naprej, korak več v smeri, kaj zmorem in ne kaj moram!"
 
Pomislila sem na vprašanje svobode: Kakor je samo "moram" in "ne smem", je lahko hitro neka prisila in postanemo zasužnjeni. Če delam to in to, sem OK, sicer nisem.
Če stalno razmišljam o tem, kako nečesa ne smem, ker se "ne spodobi, ni krščansko, ni prav, ni moralno, bodo drugi videli, kakšna sem ....", bom še hitreje padla na celi črti ali pa se bom, kot klasičen kristjan, napuhnjeno povzdigovala nad druge. Če iščem globlji smisel vsega, kar se mi v življenju dogaja (od padcev, grehov, spodbud dalje ..), je težje, a si lahko kar priznam, da sem bolj sočutna, lahko gradim bližino, sem bolj živa.
Pri sebi čutim, da se mora večina stvari postaviti čisto na novo - doma so me naučili, kako dobro lenariti in, kako biti "klasičen kristjan", ki se dela pametnega, brez občutka za druge in v to me ves čas vleče.
 
Hvala, Peter za pridige, ob katerih se imamo priložnost ustavit in razmišljat, kaj nam Jezus pravi, kaj to pomeni za nas, za življenje, za odnose ... 
 
Prosim Boga, da bi sprejemali situacijo takšno, kot je in bi hodili naprej, se trudili za dobro.
Andreja
Slika za %user
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 4 days 20 hours od tega
Pridružen: 10.01.2011

V tokratni pridigi me nagovori ta misel:
Ali je res to vse, za kar smo ustvarjeni? Ali je res to dovolj? Mar nismo ustvarjeni za nekaj več? 

Prepričana sem, da smo ustvarjeni za nekaj več. Da morao stremeti h temu, kar je Bog položil v naše globine. Kot si zapisal, Peter, 
Jezus Blagruje tiste, ki v sebi ohranjajo hrepenenje po presežnem. Ki se nikoli ne ustavijo v prizadevanju za boljše in lepše odnose, za boljši in lepi svet.



V sebi čutim, da me pismo škofov v katerem beremo, da moramo na volišča, odbija in da me tvoja pridiga, ki me spodbuja k temu, da v svojem življenju naredim še več, kot moram, dviga in vleče, da iz sebe naredim več.

Ja, Bog je v nas položil hrepenenja, da naredimo več in zdi se mi, da se drugi iz nas prav norčuje, ko nam govori samo o tem, kaj moramo. 

Vse kar 
»more, to mož storiti je dolžan.« In to mu daje dostojanstvo in svobodo - kot si omenila ti Urška.

"Polkicani smo, da z dejanji razodevamo božjo dobroto." Sv. Vincencij Pavelski

nuša
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 20 weeks 1 day od tega
Pridružen: 10.01.2011
 
V meni od pridige ostaja misel: Biti vernik ali potrošnik, biti živ ali zdolgočasen? Podobno mi ostajajo misli iz prvega berila, kjer zelo resno in jasno pravi, da bo vsak od nas dobil tisto, kar bo hotel - ogenj ali vodo, življenje ali smrt, ... nekaj takega - skratka, kar bo hotel. Zelo težko mi je bilo to slišati, sploh zato, ker je tako jasno, tako brezkompromisno. V sebi čutim, da sem potrošnik, da se opiram na materialno, da izbiram vodo in ne ognja. Torej smrt! Zelo jasno to čutim, pa mi je še vedno bolje, kot da bi bolelo. 
 
O, Gospod, prosim Te, pomagaj mi prebujati hrepenenja v sebi!

"Ne bojte se! Široko odprite vrata Kristusu!" (papež Janez Pavel II.)

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 11 hours 23 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

V pridigi me zelo nagovarja tale spodbuda:

 

»Jezus vabi, da zaživimo globlje od dolžnosti, globlje od pravil… Gre torej za vprašanje hrepenenj, ki iščejo svojo pot do uresničitve…Prepričan sem, da nas Bog vabi v polno življenje. Globoko v sebi ga čutimo. Ustavimo se pri tem in naredimo korak naprej, korak več v smeri, kaj zmorem in ne kaj moram!... Ta 'več' je Jezus opisal v blagru, ki pravi: 'Blagor lačnim in žejnim pravičnosti, kajti nasičeni bodo (Mt 5,6).' Jezus Blagruje tiste, ki v sebi ohranjajo hrepenenje po presežnem. Ki se nikoli ne ustavijo v prizadevanju za boljše in lepše odnose, za boljši in lepi svet… Večja pravičnost je hrepenenje, je luč, ki kaže na neskončno božjo ljubezen in dobroto. Naj bomo torej luč, naj hrepenimo in pričujemo o tistem več!«

 

Je pa tudi mene, kot tebe, Nuša, v nedeljo posebej pritegnilo prvo berilo, tako, da sem ga vzela za osnovo pri pisanju letnega poročila o duhovnem stanju v naših skupnostih. Verjetno ne bo odveč, če še enkrat prisluhnemo modremu Sirahu:

»Če hočeš, boš izpolnjeval zapovedi. Zvestobo ohraniti je stvar tvoje dobre volje. Predte je polóžil ogenj in vodo, roko boš iztegnil, po čemer boš hotel. Pred ljudmi sta življenje in smrt in kar bo komu po volji, mu bo dano. Zakaj velika je Gospodova modrost, Gospod je silen v mogočnosti in vidi vse. Njegove oči zrejo na tiste, ki se ga bojijo, pozna vsako človekovo dejanje. Nikomur ni ukazal, naj bo brezbožen, nikomur ni dovôlil grešiti.« (Sir 15,15-20)

 

Bog nam daje neverjetno svobodo! Na nas je, da izberemo: ali ogenj hrepenenj po tistem »več«, ki vodi v vedno večjo živost, ali črko pravil, ki kot voda ugaša ogenj duha, postopoma vse razvodeni in končno vodi v smrt.