Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

n06 Blagri - teologija križa

4 odgovori [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 11 hours 25 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Jezus služi veliki množici

Potem je šel z njimi dol in se ustavil na ravnem kraju. Ob njem je bila velika množica njegovih učencev in silno veliko ljudstva iz vse Judeje in Jeruzalema ter iz tirskega in sidónskega primorja. Prišli so, da bi ga poslušali in bi jih ozdravil njihovih bolezni. Tudi tiste, ki so jih nadlegovali nečisti duhovi, je ozdravljal. Vsa množica se ga je poskušala dotakniti, kajti iz njega je izhajala moč in ozdravljala vse.

Blagri in gorje

Jezus se je ozrl po svojih učencih in govoril:

»Blagor vam, ubogi,

kajti vaše je Božje kraljestvo.

Blagor vam, ki ste zdaj lačni,

kajti nasičeni boste.

Blagor vam, ki zdaj jokate,

kajti smejali se boste.

Blagor vam, kadar vas bodo ljudje sovražili, izobčili in sramotili ter vaše ime zavrgli kot zlo zaradi Sina človekovega! Razveselite se tisti dan in poskočite od sreče, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Prav tako so namreč njihovi očetje ravnali s preroki.

A gorje vam, bogataši,

kajti svojo tolažbo že imate.

Gorje vam, ki ste zdaj siti,

kajti lačni boste.

Gorje vam, ki se zdaj smejete,

kajti žalovali in jokali boste.

Gorje vam, kadar bodo vsi ljudje lepo govorili o vas, kajti prav tako so njihovi očetje delali z lažnimi preroki!« Lk 6,17-26

 


 

Blagri - teologija križa

 

  • Blagor ubogim, lačnim, jokajočim, osovraženim …
  • Gorje vam bogataši, vam, ki ste siti in se smejete … gorje ker ljudje o vas lepo govorijo.

Prepričan sem, da vsem prav bode v oči protislovnost Jezusovih besed. Kako naj bomo veseli, če smo žalostni, če o nas grdo govorijo, če smo lačni in ubogi? V tem, kar nam Jezus sporoča v blagrih, niti ni dosti prostora za preneseni smisel. Še toliko manj, ker blagre jasno dopolnjujejo gorja. Lahko bi rekli, da smo slišali povzetek Jezusovega odnosa do življenja. Do življenja, ki je nujno sestavljeno iz lepega in grdega, prijetnega in težkega, veselega in žalostnega. Čeprav bi lahko blagre imenovali celo Jezusova ustava, oz. ustava za kristjana, pa niti ne vem, če dobro razumemo, kaj hoče Jezus povedati s tako radikalno držo.

Blagre razumem kot teologijo križa, nauk o križu. Gre za nauk o odrešilni vlogi križa, bolečine, trpljenja. Zakaj je trpljenje dobro? Najprej se moramo spomniti, da je Jezus v svojem življenju neprestano lajšal trpljenje: je ozdravljal, izganjal in oznanjal. Vse je delal zato, da bi ljudje ne trpeli. Torej je jasno, da trpljenje samo po sebi ni cilj. Jezus je trpel od jasli do križa in še vedno trpi v evharistiji. Zakaj? Ker je trpljenje najvišje dejanje ljubezni. Ko ne moreš storiti za bližnjega nič več, lahko zanj moliš in trpiš. V logiki križa, Bog trpljenje spreminja v odrešenje. Po sprejetem trpljenju iz ljubezni do bližnjega sam rasteš v notranji lepoti ter hkrati s Kristusom soodrešuješ svet. Poglejmo torej v tej luči trpljenje in blagre.

Vzemimo primer vzgoje. Starši ali pa vzgojitelji, - vsi odrasli, če se zavedamo svoje vloge vzgoje in pričevanja, smo v vlogi vzgojitelja, - kaj pomeni blagor ubogim, žalostnim, lačnim v vzgoji? Ko starši vidite, da najstnik ne sprejema vrednot, ki mu jih želite posredovati, lahko zamahnete z roko in rečete: Dovolj je star, sedaj sam izbira, ali pa: Je že dobro tako, pije pa le ne. Sami sebe prepričate, da je to največ, kar zmore, pa vas ne boli več. Lahko naredite nasprotno. Ne morete sprejeti, da otrok vrednote zavrača, zato ste zagrenjeni in se jezite nase, na sozakonca in na otroka. Katere drža je v luči Jezusovih blagrov? Nobena od teh dveh. Blagri nas vodijo k temu, da vzgojitelj ne niža kriterijev iz obupa, ne razvrednoti ne cilja ne otroka, ampak zdrži v razpetosti med ciljem in realnim življenjem. Med možnostjo in resničnostjo. Ostaja živ v hrepenenju in prizadevanju, sočuten in razumevajoč, a hkrati zahteven. Uboštvo ali nemoč, dobi drugačno podobo – človek po tem postaja bolj človeški, topel in svet. Žalost ni več črna in polna obupa – je pot neizpolnjenih hrepenenj, ki ostajajo kljub bolečini lepa. Lakota ni več preganjavica, kdaj bo potešena – vzgaja k potrpljenju in vztrajnosti.

Kaj se zgodi, če ne živimo v luči blagrov? Življenje postaja vedo bolj monotono, sivo, dolgočasno in prazno. Če v nas ni bolečine, ni hrepenenj. Če ni hrepenenj, ni prizadevanja, da bi hrepenenja izpolnili. Če vztrajaš v hrepenenju po lepem, te hrepenenja, ki vedno presegajo ta svet, ženejo v neskončno ustvarjalnost, živost in ljubezen. Če jih ne sprejmeš, ker se ob njih čutiš nemočen, si lahko le nesrečen, ali pa se prepričaš, da je vse v redu, a ostajaš prazen. Torej imamo na voljo troje:

  • da živimo polno, hrepenimo in nosimo bolečino,
  • da se prepričamo, da so hrepenenja nesmiselna in postajamo vedno bolj zdolgočaseni,
  • ali pa smo nesrečni, ker se vse ne uresniči, godrnjamo in se jezimo na vse okrog nas.

Jezus je jasen. Blagruje tiste, ki križ prepoznajo kot pot polnega življenja, ki sprejmejo trpljenje v luči odrešenja in ljubezni. Izreka pa gorje nad tistimi, ki hočejo križ izbrisati iz svojih življenj. Izbira je naša. Že Stara zaveza jo pozna, ko pravi: Izberi smrt ali življenje. Naj nam tudi nedeljska evharistija pomaga, da bi vedno izbirali življenje.

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 23 hours 9 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

»Blagre razumem kot teologijo križa, nauk o križu. Gre za nauk o odrešilni vlogi križa, bolečine, trpljenja. Zakaj je trpljenje dobro? Najprej se moramo spomniti, da je Jezus v svojem življenju neprestano lajšal trpljenje: je ozdravljal, izganjal in oznanjal. Vse je delal zato, da bi ljudje ne trpeli. Torej je jasno, da trpljenje samo po sebi ni cilj. Jezus je trpel od jasli do križa in še vedno trpi v evharistiji. Zakaj? Ker je trpljenje najvišje dejanje ljubezni. Ko ne moreš storiti za bližnjega nič več, lahko zanj moliš in trpiš. V logiki križa, Bog trpljenje spreminja v odrešenje. Po sprejetem trpljenju iz ljubezni do bližnjega sam rasteš v notranji lepoti ter hkrati s Kristusom soodrešuješ svet.«

Ta pogled na blagre se me je v pridigi najbolj dotaknil.

Nimam komentarja, samo prošnjo, s katero se vsak dan v molitvi zatekam k Bogu in Brezmadežni: da bi mi sproti dajala moč, da bi lahko z ljubeznijo sprejemala in darovala vse, kar na svoji poti doživljam kot križ, trpljenje, bolečino, preizkušnjo, žalost, lakoto, žejo, prezir, nasprotovanje… Kadar z Božjo pomočjo zmorem zaživet v tem ljubečem darovanju, lahko izkušam Njegov »BLAGOR«; kadar si za to premalo prizadevam, pa ostaja »GORJE«…

Mihaela Ogrin
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 12 weeks 6 days od tega
Pridružen: 13.01.2011

Zanimiv pogled na blagre. Do sedaj mi še ni uspelo povezati mojega učiteljskega poklica z blagri.
Če sem stroga, me gotovo učenci v začetku ne bodo veseli. Ravno pred enim tednom, sem kritizirala delo učenca in zahtevala, da delo nadaljuje in izboljša, ker še ni končano. 9 letnik je bil tako slabe volje, da ni hotel, kuhal je mulo in užaljenost. Po tem sem mu rekla, da ne bi zahtevala od njih naj stvari popravijo, če ne bi verjela vanje, da to zmorejo. Ko je po eni hudi muki in mojem vztrajanju delo nadaljeval, je bil na koncu zelo zadovoljen. Videl je da zmore, če se le potrudi in da na konec koncev sploh ni slabo.
Včasih mi je pregovarjanje tako nadležno, da se raje izognem, od tega pa po tem nima ne on ne jaz prav nič. Tako vidim, da je res potrebno imeti v glavi to, da je napor potreben zase in za tistega, ki je ob meni in da je treba strmeti za več in bolje. Vzgojitelj naj ne niža kriterijev iz obupa, da s tem ne razvrednoti cilja in otroka. Pomembno se mi zdi tudi, da imam v zavesti, da z zahtevnostjo ne bom ugajala otroku, kar pa ni nič narobe. Kriterije moram postaviti glede na dobro otroka in ne na to, ali bom s tem pri otroku »dobila točke ali ne«

 

Bog daj, da bi pri vzgoji ostali živi v hrepenenju in prizadevanju, sočutni in razumevajoči, a hkrati zahtevni. Da bi nas pot vodila k potrpljenju in vztrajnosti.

Vesna
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 6 days 8 hours od tega
Pridružen: 10.01.2012

"Blagri nas vodijo k temu, da vzgojitelj ne niža kriterijev iz obupa, ne razvrednoti ne cilja ne otroka, ampak zdrži v razpetosti med ciljem in realnim življenjem. Med možnostjo in resničnostjo. Ostaja živ v hrepenenju in prizadevanju, sočuten in razumevajoč, a hkrati zahteven."
 
Ob tej razlagi blagrov v luči vzgoj, mi prihajata v ospredje  dogodek v vzgoji mojih otrok. Primer sina, ki ni hotel pojesti vsega, kar je imel na krožniku za večerjo. Po nekaj malega vzpodbujanja in jeze, sem nad situacijo obupala, sin se je vedno bolj drl in bil iz faze, jaz pa sem se umaknila v kuhinjo pomivat pososdo.V meni pa so se mešali občutki jeze, sramu in nemoči , hkrati pa je raslo prepričanje, da zdaj pa je tako iz faze, da tistega res ne bo zmogel pojesti. Vse dokler ni do njega pristopil prijatelj in mu v enem stavku povedal, da je dovolj in naj se neha dreti. Mislim, da je v tistem trenutku sin utihnil in pojedel večerjo do konca. Sama pa sem iz kuhinje prisluškovala ali se je sin res nehal dreti.:). Situacija mi je dala misliti, kako sama ne verjamem, da sin nekaj zmore in zato znižujem kriterije in pričakovanja in da včasih nekdo drug, ki v situacijo in vzgojo posameznika ni tako vpleten, lahko neobremenjeno in bolje odreagira in mi da zgled, da je možno tudi drugače, kot sem prepričana sama.


Petra
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 8 weeks 6 hours od tega
Pridružen: 07.02.2011

Če v nas ni bolečine, ni hrepenenj. Če ni hrepenenj, ni prizadevanja, da bi hrepenenja izpolnili. 

Pri meni je problem vztrajnost v bolečini. Občutek nemoči me poriva iz ene skrajnosti v drugo.
Ali znižam kriterije ali pa me porine v grožnje, ki so z napačnim ozadjem izvajane (iz jeze, ker otrok ne uboga in občutka nemoči ob njem).

Gospod, pomagaj mi zdržati in nositi bolečino, da ne bom bežala in nižala kriterijev, ampak postajala vedno bolj potrpežljiva in vztrajna.