Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

n05 Moli in delaj

19 odgovorov [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 hours 54 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Jezus jih veliko ozdravi

Ko so prišli iz shodnice, so se z Jakobom in Janezom takoj napotili v Simonovo in Andrejevo hišo. Simonova tašča je ležala, ker je bila vročična, in brž so mu povedali o njej. Pristopil je, jo prijel za roko in jo vzdignil. Vročica jo je pustila in ona jim je stregla. Ko pa se je zvečerilo in je sonce zašlo, so prinašali k njemu vse bolnike in obsedene. Vse mesto se je zbralo pred vrati. In ozdravil je veliko bolnikov z različnimi boleznimi in izgnal veliko demonov, ki pa jim ni dovolil govoriti, ker so ga poznali.

Jezus potuje in uči

Navsezgodaj, ko je bilo še čisto temno, je vstal, se odpravil ven na samoten kraj in tam molil. Simon in njegovi tovariši so mu sledili. Ko so ga našli, so mu rekli: »Vsi te iščejo.« Rekel jim je: »Pojdimo drugam, v bližnja naselja, da bom tudi tam oznanjal, kajti za to sem prišel.« In prihajal je v njihove shodnice, oznanjal po vsej Galileji in izganjal demone. Mr 1,29-39

 


 

Moli in delaj

Današnji evangeljski odlomek v meni ustvarja vtis ustvarjalnega nemira in življenja. Najprej mi je zanimiva Simonova tašča. Ko je Jezus vstopil v njeno hišo, jo je našel v postelji z visoko vročino. Ko jo je Jezus ozdravil, je vstala in jim stregla. Zanimivo, da po bolezni ni počivala!Zdi se, da ji ni pomagal le čudež, ampak tudi Jezusov zgled. Jezusa so najbrž čudeži in srečanja z ljudmi utrujali – še ta teden smo brali o tem, kako je pri ozdravljenju šla moč iz njega in je zaznal, da se ga je v množici dotaknila žena, ki je ozdravela – vendar ni zgubljal časa za počitek. Ko so pojedli, je že bilo pred vrati vse mesto. Jezus je spet ozdravljal in izganjal. Sledil je kratek nočni počitek, potem pa je že navsezgodaj, ko je bilo še čisto temno, vstal, se odpravil ven na samoten kraj in tam molil. Jezusa iščejo, da bi ga pripeljali nazaj v isti kraj. On pa odhaja drugam, da oznanja in izganja.

Njegov slog življenja je stoletja kasneje povzel sv. Benedikt v geslu Moli in delaj. Jezus ne daje vtisa izčrpanega in naveličanega delavca, pa čeprav bi lahko rekli, da dela noč in dan. Evangelist Marko v tretjem poglavju zapiše: »Spet se je zbrala množica, tako da še jesti niso utegnili. Ko so njegovi to izvedeli, so odšli, da bi ga na silo odvedli, kajti govorili so, da ni priseben« (Mr 3,20-21). Najbrž že takrat ni bilo dosti drugače kakor danes. Sorodnikom se je zdelo nenormalno, da bi se človek gnal z delom za druge, saj ni prave koristi. A Jezus nam s svojim zgledom kaže, da je človek ustvarjen pravzaprav za dvoje: za delo in molitev. Simonova tašča najbrž po Jezusovem zgledu potem, ko je bila ozdravljena ni šla počivat, ampak jim je stregla. Jezus je razumel počitek kot sredstvo za delo. Delo pa je bilo zanj, po dvajsetih letih tesarjenja oznanjevanje, ozdravljanje in izganjanje. Kakor je potreben počitek za telesni napor, pa je za duhovni napor potrebna molitev. Zato Jezus telesnemu počitku doda molitev. Vse delo je usmerjeno v dejavno ljubezen. Lahko bi rekli, da s počitkom in molitvijo najprej poskrbi zase – ljubi sebe; ko poskrbi za zdravo telo in zdravega duha, je njegova naloga ljubiti bližnjega in svojega Očeta kakor sebe.

Kako pa razumemo delo danes? Večina dela pravzaprav zato, da zasluži. Več kot zasluži, več si želi privoščiti, kajti cilj življenja je: užiti življenje v čimvečji meri, uživati kolikor se da. Cilj dela je pravzaprav počitek. Tako počitek ni več sredstvo za delo, ampak je postal cilj dela in življenja. Lahko bi obrnili Benediktovo geslo Moli in delaj v geslo: Delaj, da boš lahko počival! Kaj smo s tem dosegli? Človek živi v iluziji, da bo srečen, ko bo lahko počival. Delo postaja vedno večja krivica, čeprav je temeljna človekova pravica in vrednota. Človek je s svojim delom z Bogom sooustvarjlec sveta. Tako pa je postal le suženj. Pa ne zato, ker bi toliko delal, ampak zato, ker je delu vzel bistveni pomen. Delo samo ni sredstvo za lepše počitnice, ampak je samo na sebi tisto, ki nas dela bolj človeške in nas osrečuje.

Pa boste rekli, da je marsikako delo razčlovečujoče, ker ni po božji volji. Ameriški duhovnik jezuit Walter J. Ciszek, ki je 23 preživel v preiskovalnih zaporih in delovnih taboriščih v Sibiriji piše takole: V vseh letih, ki sem jih odslužil v sibirskih taboriščih, so mi – zaradi lažnih obtožb – z redkimi izjemami odrejali najnižja opravila … Pa vendar sem bil na svoje delo ponosen. Za vsako delo sem se kar najbolj potrudil. Vsak dan sem dal vse od sebe in naredil toliko, kot sta mi v tistih okoliščinah dopuščala zdravje in vzdržljivost. Zakaj? Ker sem menil, da je to delo po božji volji zame. Novega mesta v Sibiriji nisem gradil zato, ker sta tako hotela Josip Stalin ali Nikita Hruščov, ampak ker je to hotel Bog. Delo, ki sem ga opravljal, ni bilo kazen, temveč prizadevanje za zveličanje v strahu in trepetu. Delo ni bilo prekletstvo, niti surovo težaško delo, ki sem ga opravljal, ampak pot k Bogu in morda celo način, da drugim pomagam priti k njemu. Zato ga nisem mogel jemati kot ponižujoče. Bilo je plemenito, saj je prihajalo iz rok samega Boga. To je bila njegova volja zame.

V spoznanju, da je Bog postal delavec, ko se je učlovečil, se skriva veličastna resnica. … Vsak dan, teden za tednom, je delal v delavnici. To je počel dvajset let. Opravljal je delo, ki v življenju ne uide nikomur izmed nas. Ni bilo vznemirljivo, bilo je precej enolično in morda tudi dolgočasno. … Vendar ni menil, da je ponižujoče, pod njegovo častjo, da razčlovečuje. Če že, potem je človekovemu delu povrnil prvotno dostojanstvo, temeljni namen sodelovanja v božjem stvariteljskem dejanju. Bog je delal in sedmi dan počival. (V gulagu s Kristusom, Walter J. Ciszek, prim. str. 108-109)

Da me ne bi kdo razumel narobe. Nisem za socialistično geslo: Delu čast in oblast. Sem pa prepričan, da je naša izgorelost in pogosto  nezadovoljno življenje povezano z zgrešenim pogledom na delo. Bogu čast in oblast, da bo delo imelo božjo vrednost in bo za nas samo po sebi vrednota. Potem bomo z veseljem živeli Benediktovo geslo po Jezusovem zgledu: Moli in delaj.

Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 hours 54 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Dodajam še prvi del pisma slovesnkih škofov:


Po evharistiji postajamo Božji domačini

V lanskem pastirskem pismu smo razmišljali o zakramentu svetega krsta. Poudarili smo pravico vsakega otroka ali odraslega do krsta, ne glede na težavnost ali nepopolnost družinskih razmer, v katerih se nahaja. Krst namreč pomeni vstop v svet vere, najosnovnejši dostop do Božje ljubezni. Človek je vse od greha prastaršev zaznamovan z odtujenostjo Bogu, čemur pravimo izvirni greh, krst pa ga vrača v stanje prvotnega prijateljstva z Bogom.

Krst pomeni odločilni korak na poti posredovanja vere, saj predstavlja prvi korak človekovega vstajenja. S Kristusom smo namreč pokopani v njegovo smrt in z njim vstanemo; naše življenje je z njim skrito v Bogu (Kol 3,3). Vendar je pot treba nadaljevati ter novokrščencu, zlasti otroku, pomagati, da od obhajanja zakramenta pride do izpovedovanja osebne vere in življenja po njej.

Če pomeni sveti krst začetek poti vere, potem je zakrament svete evharistije njeno bistveno nadaljevanje. Evharistija hrani, krepi, poglablja in varuje krstno življenje v nas. Krstni odnos s Kristusom je treba oživljati, očiščevati in negovati, sicer nas ovinki življenja zagotovo oddaljijo od njega. Sveti krst ne zadošča za polno življenje vere, kajti tudi novo življenje potrebuje hrano. Obhajanje svete maše, poslušanje Božje besede z odprtim srcem ter pogost in hvaležen prejem obhajila nam namreč omogočajo, da vedno bolj postajamo to, v kar smo bili prerojeni v svetem krstu.

V Sloveniji je v osemdesetih letih k prvemu obhajilu pristopilo še več kot 90 odstotkov otrok, ki so prejeli sveti krst (93 %), konec devetdesetih le slabih 80 odstotkov (78 %), danes pa prvo obhajilo prejme le še 68 odstotkov krščenih otrok. Ker se število cerkvenih porok manjša oziroma narašča število zunajzakonskih skupnosti, ki so običajno šibkeje vpete v življenje Cerkve, se bo verjetno ta odstotek v prihodnje še nižal.

Škofje želimo poudariti, da brez rednega obhajanja svete maše nujno ostajamo izbirni ali oddaljeni kristjani (PIP 42). Mnogi krščeni, ki ne poglobijo poznanja vere in dejansko ne zaživijo svoje krščanske istovetnosti, se lahko razvijejo celo v vnete nasprotnike vere. Zato je pomembna zavest, da z rednim obhajanjem evharistije ostajamo Božji domačini; združuje nas z Bogom Očetom po Kristusu v Svetem Duhu.

Ko se hranimo s Kristusovim Telesom in Krvjo, postajamo Kristusovo skrivnostno telo, ki je živo cerkveno občestvo. »Potemtakem niste več tujci in priseljenci, temveč /…/ domačini pri Bogu« (Ef 2,19). Starši, pomagajte že malim otrokom, da ostanejo »domačini pri Bogu«, in jih čim pogosteje pripeljite v domačo cerkev k Jezusu pod podobo kruha.

Evharistija se tako izkaže za ščit naše vere, ki ga kristjani danes potrebujemo prav tako kot nekoč. Varuje nas pred stranpotmi in nam daje moč, da živimo v pristnem krščanskem duhu, kot pričajo mučenci. Leta 304 po Kr., v času Dioklecijanovih preganjanj, so obtožili in usmrtili 49 etiopskih kristjanov, ker so nezakonito obhajali nedeljsko evharistijo, čeprav je cesar leto poprej s posebnim odlokom prepovedal javne shode kristjanov. Tedaj so abesinski mučenci izrekli pretresljiv stavek, ki odmeva skozi vse čase: »Brez nedelje ne moremo živeti.«

Dragi bratje in sestre, prosimo vas, da storimo vse, kar je v naši moči, da bodo novokrščenci začutili tudi osebno pripadnost Kristusu v Cerkvi. Kot najbolj običajna pot se nam pri tem kaže prav redno obhajanje zakramenta svete evharistije.

Končno škofje vzpodbujamo vse odrasle, ki nimate ovir za prejem svetega obhajila, da z zaupanjem pristopite k temu svetemu obedu. Sveto obhajilo namreč odpušča grehe, ki ne potrebujejo zakramentalne spovedi, in tega se slovenski kristjani premalo zavedamo. Prvi sad oltarne daritve, pri kateri se posedanja Kristusova daritev na križu, je odpuščanje grehov in poživitev Božjega življenja navzočih. Kristjani prvih stoletij so to dobro razumeli: »Če se vsakokrat, ko se njegova kri preliva, preliva za odpuščanje grehov, tedaj jo moram vedno prejemati, da bi vedno odpuščala moje grehe. Jaz, ki stalno grešim, moram stalno imeti zdravilo« (sveti Ambrož, Sacr. 4, 28).

Obhajilo, kot rad poudarja papež Frančišek, ni nagrada za popolne, temveč zdravilo za grešnike. V resnici nas Gospod vedno preseneti, ko nam kaže, kako nas ljubi tudi sredi naših slabosti. »On je namreč spravna daritev za naše grehe, pa ne le za naše, temveč tudi za ves svet« (1 Jn 2,2).

V želji, da bi kot posamezniki in kot občestvo vedno bolj rastli v živem in prisrčnem odnosu z Gospodom, vas lepo pozdravljamo in nad vas kličemo Božji blagoslov.

Vaši škofje

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 day 1 hour od tega
Pridružen: 13.01.2011

»Njegov slog življenja je stoletja kasneje povzel sv. Benedikt v geslu Moli in delaj. Jezus ne daje vtisa izčrpanega in naveličanega delavca, pa čeprav bi lahko rekli, da dela noč in dan. Evangelist Marko v tretjem poglavju zapiše: »Spet se je zbrala množica, tako da še jesti niso utegnili…

Jezus je razumel počitek kot sredstvo za delo. Delo pa je bilo zanj, po dvajsetih letih tesarjenja, oznanjevanje, ozdravljanje in izganjanje. Kakor je potreben počitek za telesni napor, pa je za duhovni napor potrebna molitev

 

Ob tej pridigi sem pomislila na neutrudnega delavca v Gospodovem vinogradu, škofa Janeza Frančiška Gnidovca.

»Škof Gnidovec nas s svojim zglednim življenjem vabi, naj bomo v svojem poslanstvu goreči. O tej kreposti je sveti Vincencij zapisal: »Gorečnost je peto življenjsko pravilo, ki je v čisti želji, da postanemo prijetni Bogu in koristni bližnjemu.« Janez Frančišek Gnidovec se v gorečnosti za Božje kraljestvo ni nikoli utrudil, moč za to pa je črpal v molitvi. Vedno znova je prihajal pred tabernakelj, da bi se naužil Božje bližine in se utrdil v zaupanju, da ga Bog spremlja in vodi njegovo življenje.« (Urška Smerkolj, 'Z Vincencijem v naš čas')

Še večji zgled pravega garača v službi Bogu in ljudem pa nam že 400 let daje sv. Vincencij Pavelski. In  ob koncu svojega življenja je čutil, da ni naredil nič. Tako je potožil kraljici Ani Avstrijski:

Kraljica Ana Avstrijska: Ali tudi vi čutite - na pragu smrti - veliko praznino za seboj?

Vincencij: Da, gospa, nič nisem naredil.

Kraljica: Kaj pa je potem treba storiti v življenju, da bi nekaj naredili?

Vincencij: Več.

marta
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 4 weeks 1 day od tega
Pridružen: 25.02.2011

Ko sem včeraj poslušala in potem še prebrala pridigo in razmišljanje s. Slavice, ki je sicer oboje dobro,  sem si rekla: " Oh, kako lepo je, da sem že tako stara. "  Če bi to brala v mladih letih, bi vse čisto drugače razumela. Mislila bi si, da sem lena, da ne naredim dovolj, da drugi delajo več kot jaz. In vedno bolj bi se pogrezala.
Ko je Bog videl, kakšna sem, naju je pripeljal k p. Vitalu Vidru. On naju je opozarjal, da zakon in družina ne smeta nikoli trpeti na račun drugega  dela. Tako sem počasi preraščala to svojo "lenobo" in sprejemala svoje danosti tudi na področju dela.  Še vedno pa prvi trenutek, ko berem, kako so svetniki živeli, kaj vse ljudje naredijo, plane na površje tista stara Marta, ki jo je potrebno umiriti. In si povedati, da vsi nismo vsega sposobni, da je vsak dobil svoje talente, da ima vsak svoje poslanstvo. 
Tudi jezuit Walter J. Cizek, ki je v pridigi omenjen, pravi: " Vsak dan sem dal vse od sebe in naredil toliko, kot sta mi v danih okoliščinah dopuščala zdravje in vzdržljivost."
Pater Vital Vider pa pravi: " Stara modrost pravi, da so svetniki "admirandi, non imitandi" - svetnike je treba občudovati, ne pa posnemati. Isto misel je izrekla mati Terezija, ko je bila v Ljubljani: " Ne posnemajte mene! Pač pa živite vsak na svoj način!"

Sem pa hvaležna Bogu za svoj poklic. Z veseljem hodim delati in z veseljem se vračam domov k možu, ki me čaka.

Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 hours 54 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Marta, pozdravljena!
Tudi Jezusa ne moremo 'kopirati', ampak ga moramo posnemati. Mislim, da v tem ni dvoma. Vsaka pridiga je le en del pogleda in je ni za 'kopirati v življenje. Tisto, kar v tem času opažam je, da je mladim delo pogosto krivica. Če razmišljam naprej, je najbrž ta pogled na delo dobila mladina od staršev, ki so v delo najbrž bežali in bili pridni, ali pa so od dela bežali kam drugam.

S pridigo nisem želel spodbuditi k deloholizmu, ampak želim ovrednotiti delo kot temelj našega dostojanstva in bivanja. Na koncu maše sem spodbudil starše, naj ne bo krivica po službi, delati z otroki. Torej tudi odnos in angažiranje za odnos je delo.

Skratka vsako misel je lahko razumeti tako ali drugače. Svetniki naj bi nam bili zgled, zaradi katerega se ne kaže počutiti v prvi vrsti slabe, ampak poklicane k vedno boljšemu in popolnemu. V tvojem razmišljanju pa imam občutek, da je potrebno mižati pred svojo nepopolnostjo, da se človek dobro počuti. Tega Jezus zagotovo ni mislil, ko nam naroča: "Bodite popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče" (Mt 5,48). Najbrž moje pridige ne dajejo veliko prostora, da bi si mislili, da smo že na cilju, zato vznemirjajo. In prav za tem se skriva zgrešen odnos do dela. Delamo zato, da bi počivali, da bo že enkrat mir! Jezus pravi: "Ne mislite, da sem prišel zato, da prinesem mir na zemljo; nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč" (Mt 10,34). Življenje ni v tem, da si zasmislimo, da smo na cilju, ampak da se zavedamo, da smo na poti. Na poti s Kristusom, ki je pot sama, v iskanju resnice in v iskanju resničnega življenja. Naj poudarim še enkrat: če nas jezi pot, potem je problem lenoba in zgrešen pogled na delo.

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 day 1 hour od tega
Pridružen: 13.01.2011

Prav zanimivo se mi zdi, da je ravno danes papež Frančišek v katehezi govoril o evangeliju in pridigi med sv. mašo:

»Da bi do nas prispelo sporočilo, se Kristus poslužuje tudi duhovnikove besede, ki ima po evangeliju homilijo… Gospodova beseda sklene svojo pot, ko v nas postane meso, se spremeni v dela, kakor se je to zgodilo pri Mariji in svetnikih. Enako kot Gospodova beseda vstopi skozi ušesa, zatem pa pride v srce in gre v roke, v dobra dela, tudi pridiga sledi Gospodovi besedi in opravi enako pot, da bi ji pomagala prispeti do našega srce in v roke

 

Kdor pridiga, duhovnik ali diakon ali škof, mora dobro opraviti svojo službo za tiste, ki so se udeležili maše. A tudi tisti, ki poslušajo, morajo opraviti svoj del. Predvsem biti zbrani, zavzeti pravilno notranjo držo brez subjektivnih zahtev…

Preko evangelija in homilije se Bog pogovarja s svojim ljudstvom, to pa ga posluša z zbranostjo in čaščenjem, obenem pa ga prepoznava kot navzočega in delujočega. Če torej poslušamo 'dobro novico', nas bo ta spreobrnila in preoblikovala, da bomo tako tudi mi sposobni spremeniti sebe in svet. Kajti dobra novica, Božja beseda, vstopi v ušesa, gre v srce in pride v roke, da bi lahko delali dobra dela.« (Papež Frančišek)

marta
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 4 weeks 1 day od tega
Pridružen: 25.02.2011

Peter, hvala za odgovor. Glede mižanja pred nepopolnostjo pa bi rada dodala samo to. Trudim se živeti tako, da odkrivam v sebi dobro, saj to prihaja od Boga in sprejemati svojo nepopolnost. Sprejemati nepopolnost pa zame pomeni, da ne obtičim v tej nepopolnosti, ampak , da se vedno znova trudim za dobro. In se za to Bogu zahvaljujem. Sem se pa res v mladih letih počutila ob zgledu svetnikov slaba in to me je vodilo v obup in mi ni dajalo zaleta k boljšemu in popolnemu. Ko pa odkrivam, kar je v meni dobrega in sprejemam nepopolnost, kot sem jo opisala, dobivam moč , da hodim in da ne obstanem.

Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 hours 54 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Marta, se popolnoma strinjam s tabo, da se ne smemo vrteti okrog nepopolnosti. Zame je greh razlog za veselje nad odrešenjem. Torej gre za jasen pogled na slabo in na čudovito božjo ljubezen, ki vse slabo presega. Kljub tvojemu odgovoru pa mi tvoje pisanje ne daje vtisa, da bi svobodno gledala na tiste, ki mogoče zmorejo več in bi sprejela v veselju, da za tistim več stremiš, ne glede na uspeh. Že misel, ki si jo napisala: Oh kako lepo je, da sem že tako stara, mi ne deluje pozitivno in spodbudno za mlade. Drugače bi mi zvenelo, če bi rekla, hvala Bogu, da lahko danes gledam na to drugače, a iz tvojih besed je slišati, da je mogoče priti čez šele, ko si star, ko stvari niso več tako pomembne. 

Želim si, da bi mi starejši dajali vesel pogled na življenje in sicer na življenje kakršno je, ne na takšno kot si ga naslikamo bodisi v starosti ali smo si gal naslikali v mladosti. Življenje je lepo zaradi poti, ki jo prehodimo in zaradi ciljev, ki so vedno pred nami. Dosežki so v božjih rokah in te v zaupanju prepuščamo njemu. Svetniki nas učijo, kako ohraniti hrepenenja lepa tudi kot so padci težki, tudi ko na poti omagujemo. Zato potrebujemo konkretne spodbude in zglede.

marta
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 4 weeks 1 day od tega
Pridružen: 25.02.2011

Oh, Peter, se mi zdi, da bi midva potrebovala poseben slovar za razumevanje drug drugega.

Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 hours 54 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Ni problem, Marta. Bolj ko si si blizu, večji slovar potrebuješ in nadgradnja prinaša nove zahteve, kot naši računalniški programi ;) Je pa veliko več veselja pri prvem kot pri drugem.

marta
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 4 weeks 1 day od tega
Pridružen: 25.02.2011

Peter, s temi slovarji in nadgradnjami se pa tudi jaz strinjam...

GorazdLapanja
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 3 weeks 3 days od tega
Pridružen: 07.12.2016

Jaz sam sem velik deloholik, a ugotavljam, da zgolj za dela, ki mi ležijo. Za vse ostalo se moram precej truditi in se potiskati naprej in vztrajati. Včasih se tudi zavijem v lenobo. Če sam pogledam na svoje življenje vidim, da sem pri delu zelo disharmoničen človek. Kar mi leži se pom potrudil z vso silo in ne bom hitro zadovoljen z napredkom, kar mi ne leži se bom poskušal potruditi, a bom z napredkom zelo hitro zadovoljen, ker bom imel občutek, da sem dosegel svoj cilj. 
Se zavedem, da je potreben trud na vseh področjih skupaj z zaupanjem, da nam bo Bog stal ob strani. 
Največ truda moram vlagati na področju kuhanja, ker ne znam in priznam, da me kuhanje spravlja v stres, zato se tudi ne javljam, da bi kuhal, razen, če sem sam z otrocmi doma. A vem, da bi moral tvegati in se tudi tukaj učiti vztrajnosti. 

 Gorazd Lapanja 

 

milena
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 17 weeks 5 days od tega
Pridružen: 13.01.2011

Pozdravljeni vsi,

hvala, Peter, za pridigo in vse nadaljnje Martine, Slavičine in Gorazdove misli, ker jih delite z nami, na daleč, se zdi, ker smo nekaj sto kilometrov oddaljeni. Dejansko pa nas tak način zbližuje, vsaj v času, ko berem in potem še premišljujem, kako podobno dojemam življenje, z zahvalo, ker sem že stara!!! Podobno kot Marta. Šele ob Petrovem opozorilu, da ta drža kaže na "beg od življenja", se poglobim vase. Zakaj tako mislim?

Pridem do odgovora - ker v mladosti nisem niti poslušala o krepostih svetnikov, me sploh zanimali niso, sem trdila, da Boga sploh ni. Zagotovo je k temu pripomogla šola, ki nas je tako usmerjala. Šele danes mi vstajajo spomini na mamino pripovedovanje o fatimskih pastirčkih, pa skupni molitvi že v postelji, ko smo šli otroci spat...

Ni radost v starosti, temveč v dojemanju in sprejemanju sebe in drugega, to pa se širi in veča, kar nam zagotavlja rast.

Sama sem se vrnila v okolje, v katerem sem živela v najbolj "kritičnih" letih, ko sem si ustvarjala družino, z dvema otrokoma, brez vere, edino druga hči je zaradi sošolk želela k verouku, kar pa je kaj kmalu zamrlo, saj ni imela opore v nas, starših.

Bog se nas usmili, kakšna silna zmota! In, hvala Bogu, da je danes drugače!


Vesna
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 6 hours 26 min od tega
Pridružen: 10.01.2012

Dolgo časa nisem razumela prave povezave molitve in dela v Benediktovem načelu: "Moli in delaj!". A spoznavam, da je oboje življenjsko prepleteno. Ko se trudim za redno molitev, za duhovno dimezijo svojega življenja, me to neko žene v delo. Se mi zdi logično, da ne bom molila in se pogovarjala z Bogom, potem pa preostanek časa lanarila. In obratno, če res delam, potrebujem molitev v kateri prepoznavam, kaj naj delam, da bo po Božji volji in kako naj delam.
Ko me napade lenoba in mi je delo krivica, me mine volja vztrajati tudi v molitvi. Tudi tam se mi ne ljubi pogovarjati se z Bogom oz. se mi zdi, da itako nimam, razen lenobe, predenj kaj prinesti;)

Ko mi primanjkuje volje za vztrajno molitev se spomnim duhovnih vaj, kjer smo se ustavljali ob preroku Daijelu. Zanj je bilo rečeno, da je trikrat na dan bil na kolenih pred Gospodom. Tudi v času, ko je bilo prepovedano častiti Boga in bi se moral častiti tuje bogove. On je vztrajal, četudi je s tem tvegal življenje. In Bog je bil zvest in ga je rešil. Če bi bila sama trikrat na dan na kolenih pred Gospodom, bi se tudi pri delu to poznalo...

Bog naj daj vztrajnosti tako pri molitvi kot pri delu!

nuša
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 6 weeks 17 hours od tega
Pridružen: 10.01.2011

"Človek živi v iluziji, da bo srečen, ko bo lahko počival. Delo postaja vedno večja krivica, čeprav je temeljna človekova pravica in vrednota. Človek je s svojim delom z Bogom sooustvarjalec sveta. Tako pa je postal le suženj. Pa ne zato, ker bi toliko delal, ampak zato, ker je delu vzel bistveni pomen. Delo samo ni sredstvo za lepše počitnice, ampak je samo na sebi tisto, ki nas dela bolj človeške in nas osrečuje."

Ta iluzija, ta zgrešeni pogled na delo še vedno velja tudi zame. Sploh takrat, ko delo postane naporno, ko se mi zdi, da me presega, ko prinaša odgovornost in ne prinaša rezultatov, ki bi si jih želela, ... Takrat popustim in sem kot leni služabnik, ki benti nad Gospodarjem, da je krivičen. Na koncu pa pristanem tam, kjer je tema in škripanje z zobmi, saj sem samo jezna na cel svet in nezadovoljna sama s sabo.

Gospod, prosim Te, pomagaj mi spreminjati moje zgrešene predstave o delu, da bom z veseljem s Teboj in z drugimi soustvarjala lepši svet!

"Ne bojte se! Široko odprite vrata Kristusu!" (papež Janez Pavel II.)

Urska Cuk
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 32 min 37 sec od tega
Pridružen: 18.08.2013

Vesna, v tvojem komentarju sem se pa našla. Tudi sama pri sebi vidim, kako mi pade vse, če popustim pri redni molitvi. Pa zase zaenkrat sploh ne morem reči, da sem pri kaki stvari zares vztrajala. Je bil pogosto le en sam dober namen, vznesen začetek in potem se je počasi zgodba zaključila. Do naslednjega poskusa. No, toliko poskusov sem pa že imela, da sem dojela, kaj mi fali. Vztrajnost.
Zadnje dni mi gre po glavi misel, ki sem jo prebrala pred kakim letom: poor discipline leads to poor performance. 
V povezavi s pridigo razmišljam, kako je disciplina pomembna pri vsem in kako zelo jo pri meni primanjkuje.
Poleg tega pa sem ob raziskovanju življenja sv. Benedikta prebrala tudi to, da je imel nered za hudega sovražnika duše. Vse to me nagovarja.
Bog pomagaj mi vztrajati. Pomagaj vsem nam do pravega odnosa do dela in molitve.

Mihaela Ogrin
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 weeks 5 days od tega
Pridružen: 13.01.2011

Sama se večkrat srečam s tem, da hitim delati nekaj, da bom potem lahko delala nekaj drugega, tisto ta pravo. Kakšna neumnost. Prav dopovedovati si moram, da ko delam eno stvar, se moram tej stvari scela posvetiti in ko molim naj molim scela. Ne smem pozabiti, da je vsak trenutek dneva pomemben, sicer pol časa ne živim. Bog daj, da bi bilo vse, delo in molitev, usmerjeno v dejavno ljubezen.

 

 

Janja Z.
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 6 weeks 2 days od tega
Pridružen: 18.03.2014

Tudi jaz se najdem v tem, da čakam na počitek/nagrado/pohvalo... po koncu dela.

Do neke mere mi ni težko poskrbeti za stvari, vendar je ta pridnost zelo omejena na stare vzorce. Npr. ni težko pomiti posodo, skuhati ipd., mnogo težje mi je delo, kjer je glavna skrb za odnose. Tam je en kup lenobe, obupa, odpora. In ravno tu, kjer je moja najbolj šibka točka, je tudi molitev najbolj medla.



Gospod, prosim Te, pomagaj mi, da bi delala tisto, kar mi je najtežje, in te v molitvi vztrajno prosila za pomoč.

Vesna Š.
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 6 weeks 3 days od tega
Pridružen: 09.05.2014

Zadnje čase tudi jaz veliko razmišljam, kako je možno, da sem tako lena in se kaže, da mi delo ni vrednota, ko pa vendarle izhajam iz tako pridne delovne družine?!? Bolj ko brskam nazaj, vidim, da so me starši, predvsem oče pogosto nagovarjali k temu, naj se le učim, da mi ne bo treba delat! Tudi danes vedno bolj slišim očeta kako se rad večkrat pobaha, da gre v službo "počivat"... Torej zgled da delaj kaj ti paše in odgovarja in ne kar je dobro in prav...

Gospod te lepo prosim, pomagaj mi premagovati stare vzorce in se boriti naprej!

Martin Grad
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 6 weeks 21 hours od tega
Pridružen: 17.02.2015

Moli in delaj

Pri meni je preveč navdiha in premalo stanovitnosti. Prepogosto mi je zelo močan tisti glas, ki mi govori, da naj počnem kaj drugega, kot bi moral ZDAJ. Če se temu glasu ne uprem takoj, nastane velika mlačnost: pojavljajo se genialni predlogi, kaj je bolj pomembno, bolj koristno, itd…

Kadar mi kaj ne gre, se moram prav tako pomiriti. Prepustiti se moram Bogu, da imam pač spet težave. Prepogosto pa nastane pri meni trma, da bom stvari rešil že sam, v slogu »če ne gre z lepa, bo pa šlo z grda«. V tem primeru so rezultati vedno porazni. Tudi če stvari opravim, ostane notranja praznina in občutek ponižanja, ker sem v stvar ali osebo vdihnil jezo in ne miru.

Tudi sam želim bolj posnemati Benediktovo geslo: »Moli in delaj«, ker mi predstavlja idealno krščansko držo v tem svetu. Gospod, prosim te, daj mi moč, da bom v življenju več molil in delal, namesto da samo molim ali samo delam.