Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

n03 Prepričljivo brez prepričevanja

11 odgovorov [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 32 min 51 sec od tega
Pridružen: 10.01.2011

Začetek javnega delovanja

Ko pa je bil Janez izročen, je šel Jezus v Galilejo. Oznanjal je Božji evangelij in govoril: »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!«

Jezus pokliče štiri ribiče

Ko je šel ob Galilejskem jezeru, je zagledal Simona in Andreja, Simonovega brata, ki sta metala mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča. Jezus jima je rekel: »Hodita za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi!« Takoj sta pustila mreže in šla za njim. Ko je šel malo naprej, je zagledal Jakoba, Zebedejevega sina, in njegovega brata Janeza, ki sta bila tudi v čolnu in popravljala mreže. Takoj ju je poklical. In pustila sta očeta Zebedeja z najemniki v čolnu ter odšla za njim. Mr 1,14-20



Prepričljivost brez prepričevanja

Kako preprosto zbiranje učencev! Samo povabilo: »Hodita za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi!« Ribiči zamenjajo tisto, za čemer so vse življenje hodili:

  • Pustijo mreže in ribolov,
  • krog ljudi, ki je bil ob njih
  • ter skrb za preživljanje.

Učenci so živeli običajno življenje. Vsakodnevne skrbi so zapolnjevale večji del njihovega življenja. Delo in druženje to je bil vsakodnevni ritem. Ljudje, s katerimi so se družili so bili prijatelji pri delu, razširjena družina ali vaška skupnost. Vse se je pravzaprav vrtelo okrog preprostega načina življenja. Skrb za preživetje je krojila njihov pogled na svet, njihove odnose in dnevni ritem življenja. Najbrž moramo temu dodati še doživljanje političnega položaja Judovskega ljudstva. Judje so bili pod okupacijo Rimljanov. Ti so jih izkoriščali s pobiranjem davkov, prezirali so njihovo vero in običaje ter jih tako ali drugače stiskali. Preprosto ljudstvo je bilo pod pritiskom verskih voditeljev, ujeto v neživljenjske moralne norme na eni strani, osmešeni z liberalnim poganstvom Rimljanov na drugi.

Mnogi so izgubili upanje, da bo kdaj drugače, nekateri pa so verjeli, da se svet še vedno lahko spremeni. Take pritegne Jezusova drugačnost, nov pogled, veselo oznanilo. Kaj je tisto novo?

  • Bog ni predvsem sodnik in zakonodajalec, ampak dober oče, ki svojih otrok nikoli ne zapusti.
  • Zapovedi niso zato, da bi ljudi pritiskale k tlom, ampak da bi jim služile v iskanju prave svobode.
  • Svet in življenje nista naša last, tudi če dosežemo navidezno popolnost, ampak sta vedno božji dar dan v upravljanje.

Lahko bi rekli, da je danes podobno, le da je nujnih skrbi za osnovno preživetje manj, je pa več najrazličnejših potreb, ki jih je potrebno zadovoljiti zaradi visokih standardov. Prav tako je manj skupnega druženja, ker nam zunanji svet v naše domove prinašajo mediji. Prej se je bilo potrebno srečevati, danes pa lahko sedimo na kavču in se navidezno srečujemo s svetom. O Bogu pravzaprav nihče ne govori. V demokraciji smo postali sami merilo vsega, v Cerkvi pa tarnamo, da svet ne upošteva moralnih norm. Ko se bo spet začela predvolilna kampanja, bomo vsi poslušali, kako se kandidati opredeljujejo za splav ali proti njemu, za enospolne družine, za takšne ali drugačne pravice, za priznanje odgovornosti v polpretekli zgodovini itd. itd. Če smo nekoliko bolj pozorni, pravzaprav v tej zmedi nihče ne govori drugačnega jezika, nihče nikogar ne prepriča, ampak vsi prepričujejo že prepričane. Nič se ne spremeni, vsi ostajamo na istih straneh. Očitno nihče ne govori v Jezusovi logiki, vsi ostajamo znotraj iste, na levi ali desni.

Kaj se je zgodilo z Jezusovim povabilom pri učencih? Učenci ob njem spoznajo nekaj popolnoma drugačnega.

  • Pred njimi naenkrat ni tistega, ki jih sodi in presoja. Je tisti, ki jih želi voditi, ki jim ponuja drugačno življenje. Življenje ni v prvi vrsti iskanje cene, ampak so v njem najprej ljubljeni božji otroci in je Bog njihov dober oče. Ni vprašanje strani in prepričanja, najprej je Bog, ki jih ljubi.
  • V ospredje stopi končno uresničitev želje, da bi bili svobodni, da bi živeli polno in v veselju. Nobenega moraliziranja in oštevanja, potrebno je le eno – vstopiti v življenje, v pravo svobodo, v veselje. To seveda prinaša s seboj križ, a z Bogom je življenje resnično lepše, križ ni ovira.
  • Naj bomo še tako uspešni ali pa ne uspešni, vedno je bistvo v tem, da nas Bog ljubi in da je življenje v njegovih rokah.

Jezusova ponudba je prepričljiva, brez prepričevanja. Naj bo takšno tudi naše življenje!

GorazdLapanja
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 4 days 22 hours od tega
Pridružen: 07.12.2016
  • Bog ni predvsem sodnik in zakonodajalec, ampak dober oče, ki svojih otrok nikoli ne zapusti.
  • Zapovedi niso zato, da bi ljudi pritiskale k tlom, ampak da bi jim služile v iskanju prave svobode.
  • Svet in življenje nista naša last, tudi če dosežemo navidezno popolnost, ampak sta vedno božji dar dan v upravljanje.


Malo sem se ustavil ob zgornjih treh alinejah, ki so mi dale misliti, koliko zaupanja je v Boga. Sam večkrat prizbavam, da sem v stiku z Bogom, ko bi gredo stvari slabše, ko pa mi gre dobro pa kar dam Boga malo na stranski tir, večkrat kar pozabim. Mi je zanimivo, ker smo doma sedaj uvedli drevo zahval, da se spodbujam zahvaljevati tudi za lepe stvare in tudi preko teh zahval s spomnimo na Boga.
Kar se tiče zapovede, je vedno težje tam, kjer so stvari naporne in bi potem kar malo po svoje olajšali zadeve, a ugotovimo, da ne gre in potem nas zajame jeza. In prav tako, če življenje načrtujemo brez Boga in se nam stvari ne uresničijo nas vse jezi, vse to zato, ker ni med nami vedno Bog. če znamo vključiti Boga v naše življenje tudi križ lahko sprejemamo drugače.

 Gorazd Lapanja 

 

Martina
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 days 12 hours od tega
Pridružen: 08.03.2011


Mene nagovarjajo te misli: »Mnogi so izgubili upanje, da bo kdaj drugače, nekateri pa so verjeli, da se svet še vedno lahko spremeni. Take pritegne Jezusova drugačnost, nov pogled, veselo oznanilo«.


Ko zavrtim film mojega življenja nazaj je več kot očitno, da sem med tistimi, ki verjamejo v Jezusovo drugačnost. Danes sem tam kjer sem prav zaradi zaupanja v Boga, da me ima rad, da bo poskrbel zame, pa tudi zaradi plemenitih ljudi, ki sem jih v življenju srečala in so mi dajali novega vetra, da sem lahko  kljubovala vsem viharjem. Zmanjka pa mi v odnosu do sočloveka;  kot da niso dovolj dobri, da ne verjamejo v Jezusovo drugačnost, v veselo oznanilo in nove poglede.


Bog, prosim te, da se še naprej veseliš z mano v vsakem trenutku mojega življenja. Pomagaj mi, da se bom tudi jaz znala veselit vsakega, s katerim vstopam v odnos.  

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 hours 29 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

Nagovarja me Jezusova »prepričljivost brez prepričevanja«. Nobenega spektakla ne potrebuje, s katerim bi začel svoje javno delovanje, ampak preprosto »prime za plug«, od katerega je bil odstranjen Janez Krstnik, ko je bil izročen v Herodove roke, vstopi v njegove brazde in celo z istimi besedami kot Janez, začenja svojo pot: »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!«

Oba sta v besedi in delovanju izredno prepričljiva, pa čeprav na videz tako različna. Ob Janezu so se vsi spraševali, če ni morda on Mesija, a jim je vztrajno ponavljal: »Nisem tisti, za kogar me imate; nisem Mesija; nisem prerok.; sem samo glas vpijočega v puščavi; za menoj pride močnejši in jaz nisem vreden…, On mora rasti, jaz pa se manjšati…«

Jezusov nastop je drugačen: »Jaz sem pot, resnica in življenje…; učite se od mene…; hodite za menoj…; pridite k meni… jaz vam bom dal počitek…; kdor ne pusti vsega in ne hodi za menoj, ni mene vreden…; vi mi pravite Učitelj in Gospod in prav pravite, saj to sem…; jaz in Oče sva eno…«

Oba sta izredno prepričljiva, ker sta do kraja resnična – sta to, kar sta. Ker sta do kraja resnična, sta pa hkrati za ta svet,  ki mu hoče vladati oče laži, tudi do kraja moteča in zato tudi zelo hitro »odstranjena«.

Moram priznati, da še nisem tam, da bi mi bilo prijetno, ali da bi bila celo navdušena, ko pomislim, da je to pot vseh, ki hočemo slediti Kristusu: Bolj kot bom resnična, bolj bom prepričljiva in bolj kot bom prepričljiva, bolj bom za večino moteča, dokler me ne bodo »obglavili ali križali«.
Cena za resnico je vedno križ, plačilo križa pa je vstajenje. In šele iz te perspektive – od vstajenja sem je pot videti smiselna, privlačna in celo navdušujoča in osvobajajoča. Resnica res osvobaja in prepriča brez prepričevanja.

Neža
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 3 weeks 1 day od tega
Pridružen: 31.05.2011

Mene najbolj nagovarja to, da je pred vsem drugim najbolj pomembno to, da smo ljubljeni božji otroci in da nas Bog ljubi. Šele potem vse ostalo. In kako osvobajajoče je, da Jezus ne moralizira, ne ošteva, ampak preprosto s svojim življenjem pričuje in prepričuje.

Andreja
Slika za %user
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 3 days 14 hours od tega
Pridružen: 10.01.2011

Mene najbolj nagovarjajo te besede:


Mnogi so izgubili upanje, da bo kdaj drugače, nekateri pa so verjeli, da se svet še vedno lahko spremeni. Take pritegne Jezusova drugačnost, nov pogled, veselo oznanilo.


Verjeti moram, da je lako drugače. Najbolj težko mi je sprejeti sebe in verjeti, da se lahko spremenim. A brez tega ne gre. Kar vedno bolj čutim je, da potrebujem Boga, njegov ljubeč pogled, upanje, vero, veselje, svetlobo. Jezusovega povabila, ki mi ga je po drugih že stokrat povedal, ne bi rada spet preslišala zaradi svoje nevere, zagledanosti vase in obupa!

V veliko tolažbo in pomoč so mi zato te besede, ki si jih zadnje čase večkrat rečem: 


Naj bomo še tako uspešni ali pa neuspešni, vedno je bistvo v tem, da nas Bog ljubi in da je življenje v njegovih rokah.

Brez teh besed, me kar avtomatsko odnaša v obup in nevoljo. A če si te besede večkrat ponovim in se trudim res verjet, da je tako in pika, vidim, da lahko s pogumom grem naprej, se poberem...kljub vsem padcem in problemom, ki so v meni in ko se zdi, da jim ne bom nikoli prišla do konca in ne bom nikoli zrasla.


Oče, hvala ti za vso tvojo ljubezen. Ti vodi moje življenje. Pomagaj mi, da bom slišala tvoje povabilo in ti sledila z veseljem.




"Polkicani smo, da z dejanji razodevamo božjo dobroto." Sv. Vincencij Pavelski

marjana
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 week 3 days od tega
Pridružen: 10.01.2011

Ob evangeliju sem pomislila, kako bi danes zgledalo nekoga povabiti, da hodi za Jezusom. "Pridi na družinski večer" ali kaj podobnega? Šele ob pridigi sem pomislila, da se ni toliko za ukvarjat s tem, kaj rečem, ampak kako živim. Opažam pa, da tudi če živiš drugače in resno misliš, ko nekomu nekaj obljubiš, želiš dobro ipd. ti malokdo verjame. A potrebno je vztrajati.

Druga stvar, ki me je nagovorila, pa je ta, da sem sama, ko sem prišla na grad očitno gojila neko upanje, da so stvari lahko drugačne, da se da živeti, kakor uči vera ipd. Mnogi so namreč odšli, jaz pa sem ostala. Za to sem hvaležna. R

Eva Olivo
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 3 weeks 2 days od tega
Pridružen: 10.01.2018

Meni je najbolj blizu v tem trenutku, da so učenci šli za Jezusom. Niso vedeli kam in kako, ampak so zaupali. Tudi mene je v tem tednu spremljala ta misel, da je potrebno kakorkoli in vedno slediti Jezusu. Naredila sem veliko hudih napak iz malomarnosti, prezira in lenobe in bi ob opominih obupala in vrgla puško v koruzo. Nekje prav potiho pa me je spremljala misel: ne zbeži, Bog, ki te ima rad, ti odkriva, kdo si. Sledi mu in ne obupaj.

Jezus, te prosim, da bi znala korajžno po poti za tabo naprej; sprejemati in priznavati resnico o sebi, se spreminjati in veseliti.

Barbara
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 week 3 days od tega
Pridružen: 11.01.2011

Kako preprosto zbiranje učencev! Samo povabilo: »Hodita za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi!« Ribiči zamenjajo tisto, za čemer so vse življenje hodili:

  • *Pustijo mreže in ribolov, 

*krog ljudi, ki je bil ob njih 
*skrb za preživljanje.

Učenci so vse pustili in takoj odšli za Jezusom. Brez pregovarjanja, brez jamranja, brez dvomov. Jezusa so takoj vzeli zares in šli za njim. Kakšna svoboda! V sebi niso zatrli hrepenenj po rasti; pri svojem delu in življenju so bili pripravljeni pustiti staro logiko in začeti drugače.

Vedno bolj mi postaja jasno, če hočem rasti, se spreminjati, moram bližnjega vzeti zares. Če ga ne vzamem zares in grem po svoje, je padec zelo boleč in takrat je križ pretežak. Takrat Boga ni v moji bližini in težko verjamem, da me Bog ljubi v moji neuspešnosti.

Gospod, prosim pomagaj mi, da bi bližnjega vzela vedno zares, rastla v veselju do življenja in Te čutila, da me imaš rad, kljub vsej polomiji.

Katja
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 weeks 6 days od tega
Pridružen: 14.03.2014

 

Naj bomo še tako uspešni ali pa ne uspešni, vedno je bistvo v tem, da nas Bog ljubi in da je življenje v njegovih rokah.

Sama razmišljam, da ker ne verjamem vase, velikokrat mencam ali pa ugajam in skrbim, da bo vse prav, samo da bom sprejeta. Preveč sem obremenjena s tem, kaj si bo drugi mislil itd. Na tak način pa v bistvu izgubljam sebe. Trenutno vidim, da moram bolj tvegati biti to, kar sem in se nehati obremenjevati s tem, kaj drugi mislijo in kako bom izpadla.

Boga prosim za pogum in da bi se lahko nenehno zavedala, da sem ljubljena ne glede na mojo uspešnost ali neuspešnost.

Tjaša
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 22 hours 31 min od tega
Pridružen: 01.11.2011

Naslov pridige me je kar zbodel :)
Ker imam velikokrat probleme s tem, da kar nekaj prepričujem in prepričujem drugega... Verjetno niti sama ne vem v kaj prepričujem ampak samo da bo kot je v moji glavi.
Ko bi imela v glavi drugega, ne bi bilo tako. Sprejeti drugega in ga najprej imeti rad tam kjer drugi je tudi če ni tam kjer si jaz želim, da bi bil bi bilo veliko bolj prepričljivo brez prepričevanja.

Bog, prosim pomagaj mi pri tem.

milena
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 5 weeks 3 days od tega
Pridružen: 13.01.2011


Oj,

kopiram: "O Bogu pravzaprav nihče ne govori. V demokraciji smo postali sami merilo vsega, v Cerkvi pa tarnamo, da svet ne upošteva moralnih norm. Ko se bo spet začela predvolilna kampanja, bomo vsi poslušali, kako se kandidati opredeljujejo za splav ali proti njemu, za enospolne družine, za takšne ali drugačne pravice, za priznanje odgovornosti v polpretekli zgodovini itd. itd. Če smo nekoliko bolj pozorni, pravzaprav v tej zmedi nihče ne govori drugačnega jezika, nihče nikogar ne prepriča, ampak vsi prepričujejo že prepričane. Nič se ne spremeni, vsi ostajamo na istih straneh. Očitno nihče ne govori v Jezusovi logiki, vsi ostajamo znotraj iste, na levi ali desni."

Sama imam drugo podobo, ker "desni" vsaj križ dajo okoli vratu, ko se pojavijo v javnosti. V mislih imam kandidatko na nedavnih predsedniških volitvah, kakor kaže fotografija, ima okoli vratu zlat velik križ.
Tudi sama nosim križ okoli vratu, kot okrasek, je čisto majčken in zlat, Jezusove podobe na križu in 5 ran sploh na njem ni. Je popolnima gladek in svetleč!!! Sem mislila, da je to že višek zunanjega izklazovanja svoje pripadnosti. Pa še v pisarni sem imela več let križ, tak z Jezusom in lepo oblikovan iz kovine. Bog se usmili, kako sme bedna.

Ali res ne znamo drugače? Gotovo da, le Bog se nas mora usmiliti in mi se moramo odzvati. Preprosto, Njegova Milost pa predpostavlja naravo. Naravo mi je tudi On dal, jaz jo pa lahko usmerjam.

Moj Bog, pokaži mi veter v naravi, ki si jo ti ustvaril, da pridem do cilj, ki si ga zame določil že od večnih časov.