Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

n03 Da prinese blagovest ubogim

6 odgovorov [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 11 hours 16 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Posvetilo Teófilu

Ker so že mnogi poskušali urediti poročilo o dogodkih, ki so se zgodili med nami, kakor so nam jih izročili tisti, ki so bili od začetka očividci in služabniki besede, sem sklenil tudi jaz, ko sem vse od začetka natančno poizvedel, tebi, nadvse odlični Teófil, vse po vrsti popisati, da spoznaš zanesljivost naukov, o katerih si bil poučen. Lk 1,1-4

Jezus začne učiti

Jezus se je v môči Duha vrnil v Galilejo in glas o njem se je razširil po vsej okolici. Učil je po njihovih shodnicah in vsi so ga slavili.

Jezusa v Nazaretu zavrnejo

Prišel je v Nazaret, kjer je odraščal. V soboto je po svoji navadi šel v shodnico. Vstal je, da bi bral, in podali so mu zvitek preroka Izaija. Odvil je zvitek in našel mesto, kjer je bilo zapisano:

Duh Gospodov je nad menoj,

ker me je mazilil,

da prinesem blagovest ubogim.

Poslal me je, da oznanim jetnikom prostost

in slepim vid,

da pustim zatirane na prostost,

da oznanim leto, ki je ljubo Gospodu.

Nato je zvitek zvil, ga vrnil služabniku in sédel. Oči vseh v shodnici so bile uprte vanj. In začel jim je govoriti: »Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali.« Lk 4,14-21

 

 


 

Da prinese blagovest ubogim …

V središču današnjega evangeljskega odlomka je gotovo misel preroka Izaija, ki jo Jezus obrne nas. Prišel je:

-          da prinese blagovest ubogim,

-          oznani jetnikom prostost oz. oproščenje,

-          slepim vid oz. pogled,

-          zatirane pusti na prostost in

-          oznani leto Gospodovega usmiljenja.

To je vodilo Jezusovega poslanstva. To je razlog, zakaj je Jezus prišel na zemljo. Lahko misel pogledamo z druge strani. Če se ne najdemo v tem odlomku, med ubogimi, jetniki, slepimi, zatiranimi Jezusa ne moremo doživljati kot našega Odrešenika. Zato vidim v Jezusovem nastopu temeljno vprašanje za vsakega od nas: si ubog, jetnik, slep, zatiran ali v pričakovanju leta Gospodovega usmiljenja? Največkrat najbrž težko odgovorimo pritrdilno. Tudi če rečemo, da govorimo v prenesenem smislu, ne vem, če se večina običajno vidi znotraj teh kategorij. Kaj potem? Kaj se nam dogaja in kaj lahko storimo?

Pomislil sem, da je mogoče v ozadju težava, kako gledamo na uboštvo. Kakšen je naš pogled dobro pokaže preprost primer, kako gledamo na nekega 'vaškega' reveža ali brezdomca, ki cele dneve 'žica' za denar. Najbolj splošna drža je – da mu daš denar, ali pa mu rečeš, naj gre delat, ker je len. Zakaj mu človek da denar? Odgovorov je več. Lahko zato, ker bi se ga rad znebil in se ne meni zanj. Mogoče bi rad potešil svojo vest in imel občutek, da je sam dober. Ali pa resnično ne vidi, da je njegova revščina drugje. Osebno sem načeloma proti deljenju denarju, ker ničesar ne reši. Seveda pa nas, če le ne ignoriramo preveč, srečevanje z reveži spodbudi k razmisleku, v čem je uboštvo tega človeka? Kaj je najbolj hudo? Pomislimo.

Ker je človek, tako kot ti in jaz, pomisliva, kako bi se midva počutila v takšnem stanju, če bi kaj čutila? Vsi vedo, da prosiš. Vsi gledajo za teboj. Torej če to počneš, si izgubil osnovno dostojanstvo. Ne verjameš več v lepoto svobodnega človeka, v božjo podobo v sebi. Vseeno ti je, kakšen si, kaj misli drugi, kaj bo iz tebe. Pomembno je le, da prideš iz dneva v dan.

Uboštvo je v izgubi dostojanstva, izgubi božje podobe v sebi. Tega uboštva ne moremo zakrpati z denarjem. Potrebno je veliko več. Človek, ki pristane na cesti oz. v takem načinu življenja je ujetnik preteklosti, otroštva, družine, preizkušenj, zgrešenih odločitev in korakov, ki mu dostojanstva nikakor niso mogla dati, prinesla pa so mu tudi globoke občutke krivde. Takšen človek se ne more izkopati iz svojega doživljanja, če mu delimo denar. Seveda, če se ne odloči, se nikakor ne more izkopati iz tega. V vsakem primeru potrebuje pomoč. Nekoga, ki bo verjel vanj.

Tak človek je pogosto slep za svojo rešitev. Ne more razmišljati drugače, gledati na stvari drugače. Vidi, a ne gleda prav. Ne more se izkopati iz svojih predstav. Njegovo življenje je kakor ječa, čeprav je ni nihče zaklenil, je ujet. Zatiran je, čeprav ga nihče ne zatira itd. Še manj pa verjame ali razmišlja o božjem usmiljenju.

Ali vidiš v brezdomcu, beraču, zanemarjenem človeku uboštvo, ki ga opisujem zgoraj? Hočeš verjeti v njegovo dostojanstvo in ga želiš dvigniti? Ali je zate resnično ubog tisti, ki je slep za polno življenje, ki ne potrebuje božjega usmiljenja? Če lahko pritrdiš, potem je Evangelij zate že vesela novica, če ne, pelje pot do veselja najbrž prek spoznanja svojega uboštva.

GorazdLapanja
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 8 weeks 6 days od tega
Pridružen: 07.12.2016

Ko sem bral to razmišljanje sem se spomnil na študentska leta v LJ, ko sem imel nekaj srečanj z brezdomci, saj so me poti vodile po ulicah, kjer so se brezdomci radi zadrževali. Ni sem nikoli delil kakšne hrane, vendar denarja tudi nisem pogosto jim dajal. Se mi je zgodilo, da me je en brezdomec na Kotnikovi ulici prosil za denar za sendvič. Takrat mislim, da sem mu celo dal nekaj drobiža, pa je potem iz trgovine prinesel litrco. Potem nisem več nasedal tem govoricam. Naslednjič, ko sem se srečal z njimi sem jih povabil na sendvič, pa so me kar odpenkali. Takrat kot dijak/študent se nisem povsem razumel te pomoči  V glavi sem imel zgolj to, da verjetno rabijo denar za preživetje. Dan danes mi je slika bolj jasna, če prav nimam več dosti stika z njimi. Pomembno se mi zdi, da s takimi ali drugačnimi ljudmi znamo stopati v kontakt in jih razumeti. So ljudje, kakor mi in morajo živeti.

 Gorazd Lapanja 

 

Urska Cuk
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 9 hours 19 min od tega
Pridružen: 18.08.2013

Kar hitro se lahko zaradi svoje drugačnosti vživim v počutje vseh, za katerimi se ljudje obračajo, bodisi s prezirom, zgražanjem in skoraj vedno z nekim olajšanjem v stilu: še dobro, da nisem jaz.
Poleg tega sem tudi deležna različnih vrst pomoči in pozornosti, četudi vsega tega ne bi potrebovala.
Šele, ko sem prišla na Grad - bilo je nekaj let nazaj, po pogovoru s Petrom sem ostala še na družinskem večeru - sem se prvič počutila tako kot se najbrž počuti običajen človek, ki se lahko dokaj neopazno skrije v množico in lahko samo je. Tisti občutek mi bo za vedno ostal. Pred tem si ne bi nikoli na svetu mislila, da mi bo prav nekaj takega, kot je to, da sem lahko skoraj neopazno samo bila in se po svoji volji vključevala v dogajanje ter bila seveda tam sprejeta, dalo dostojanstvo.
Še sedaj me hudič zavede, ko mislim, da se dostojanstvo skriva v pomembnih položajih in titulah. V tem je moje resnično uboštvo - v iskanju cene izven te, ki mi jo Bog daje.

Spoznavam, da torej moje uboštvo ni v tem, kar svet na meni vidi kot primanjkljaj in kar tudi sama težko sprejamam. Moje uboštvo je v tem in takrat, ko ne vidim svojega dostojanstva in s tem ne dostojanstva drugega. Ko iščem pomembnost. Ko v drugih iščem svojo ceno in izkoriščam. Ko drugega preziram, se nad njim zgražam. Takrat se zgražam tudi nad sabo in je vse en sam polom.

Bog daj, da bi imeli vedno pred očmi svoje resnično uboštvo in se ne bi delali uboge tam, kjer v resnici nismo, pa se nam samo ne da delat in živet.

Urška Smerkolj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 11 weeks 6 days od tega
Pridružen: 30.01.2011
Najbolj me nagovarja misel, da če ne sprejmem uboštva pri sebi, potem Jezus ne more biti moj Odrešenik. Problemi, vsa polomija, ki je najraje ne bi videla, so pot k Jezusu, pot k drugemu. Če ne, ostaneš sam.
 
s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 23 hours 38 sec od tega
Pridružen: 13.01.2011

Tudi zame je najbolj močno sporočilo nedeljskega evangelija in pridige, da je vodilo Jezusovega poslanstva in razlog zaradi katerega se je učlovečil, to: da prinese blagovest ubogim, oznani jetnikom prostost oz. oproščenje, slepim vid oz. pogled, zatirane pusti na prostost in nam oznani Boga kot usmiljenega Očeta. In če se ne najdemo med ubogimi, jetniki, slepimi, zatiranimi, Jezusa ne moremo doživljati kot našega Odrešenika.
Tudi srečati ga v imenitnejših družbah, okoljih in v imenitnejših osebnih držah ne moremo, ker ga tam preprosto ni, razen da razkrinkava najrazličnejše zvezanosti, ujetosti, slepoto, zatiranje in neusmiljenje (obsojanje, etiketiranje, pravičništvo – z eno besedo, farizejstvo).

 

Vesna
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 6 days 8 hours od tega
Pridružen: 10.01.2012

"Tak človek je pogosto slep za svojo rešitev. Ne more razmišljati drugače, gledati na stvari drugače. Vidi, a ne gleda prav. Ne more se izkopati iz svojih predstav. Njegovo življenje je kakor ječa, čeprav je ni nihče zaklenil, je ujet. Zatiran je, čeprav ga nihče ne zatira itd. Še manj pa verjame ali razmišlja o božjem usmiljenju."

Kako težko se je izkopati iz svojih zgrešenih predstav mi je jasno sedaj, ko kljub vzpodbudam, težko gledam in vidim stvari drugače. Težko vidim ljubečega in težko verjamem v božje usmiljenje. To je moje resnično uboštvo, kajti v taki drži ne morem prinašati veselega oznanila.Verjetno se pot iz tega uboštva začne v iskreni prošnji, da bi zmogla obračati pogled in spoznavati resnično podobo Boga Očeta.

Neža
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 12 weeks 23 hours od tega
Pridružen: 31.05.2011

Z možem sva se pogovarjala o uboštvu med nama, med nami vsemi. Koliko  dejansko vidiva v sebi, drug v drugem in ljudeh okoli naju, da je nekdo ubog zaradi tega, ker je ujetnik nekih svojih predstav, zablod, da življenja ne živi v polnosti. Vsekakor sva še na poti spoznavanja svojega uboštva.