Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

n03 Bodite zadovoljni in naredite več

3 odgovori [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 20 hours 45 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Janez Krstnik oznanja

 

Množice pa so ga spraševale: »Kaj naj torej storimo?« Odgovarjal jim je: »Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene, in kdor ima živež, naj stori enako.« Tudi cestninarji so se prišli krstit, in so mu rekli: »Učitelj, kaj naj storimo?« Odvrnil jim je: »Ne terjajte nič več, kakor vam je ukazano.« Spraševali so ga tudi vojaki: »In mi, kaj naj storimo?« Rekel jim je: »Ne bodite do nikogar nasilni in nikogar ne trpinčite, ampak bodite zadovoljni s svojo plačo.«

Ker pa je ljudstvo živelo v pričakovanju in so se v srcu vsi spraševali o Janezu, če ni morda on Mesija, je Janez vsem odgovoril: »Jaz vas krščujem v vodi, pride pa močnejši od mene, kateremu nisem vreden odvezati jermenov njegovih sandal; on vas bo krstil v Svetem Duhu in ognju. Velnico ima v roki, da bo počistil svoje mlatišče in spravil žito v svojo kaščo, pleve pa sežgal z neugasljivim ognjem.« Tako je torej še z mnogimi drugimi opomini oznanjal ljudem dobro novico. Lk 3,10-18

 


 

Bodite zadovoljni in naredite več

»Kaj naj torej storimo?« sprašujejo množice Janeza. Janez jim odgovarja zelo preprosto. Poglejmo kaj pravi:

  • Kdor ima, naj deli bodisi dve suknji, bodisi živež.
  • Ne terjajte več, kot je ukazano, pravi cestninarjem, ki so imeli skušnjavo zviševati davke v lastno korist.
  • Ne bodite nasilni in nikogar ne trpinčite, ampak bodite zadovoljni s svojo plačo, pravi vojakom, ki so se izživljali zaradi svoje moči in položaja, ter pričakovali še več ugodnosti.

Mar ni to zelo običajno razmišljanje vsakega izmed nas? Kaj naj storimo? In zdi se nam, da bi morali npr. v adventu narediti nekaj posebnega, nekaj zelo drugačnega, nekaj veliko več. Janez Krstnik, ki je izreden asket, ki živi izredno skromno in zelo drugače od običajnega človeka, od drugih ne pričakuje izrednih stvari. Zakaj?
 

Najprej zagotovo zato, ker je mogoče vse stvari graditi iz majhnih korakov. Tisti, ki vztraja v malem, bo s časom naredil veliko. Tisti, ki se zaganja za velikimi stvarmi, pa v malem ni zvest, bo tudi če mu uspe narediti veliko, tisto kmalu zapravil. Janez Krstnik v sebi pozna Jezusove besede: »V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil«.

V spraševanju po velikih stvareh se rado skriva tudi čisto vsakdanji greh, ki mu lahko rečemo površnost ali zanikrnost. Tako je pogosto tudi pri spovedi. Rečemo, saj ni nič velikega. Pa saj ne gre za veliko, gre za preproste vsakdanje stvari, ki bi lahko bile boljše. O današnjem evangeliju se lahko vprašamo čisto preprosto:

  • Ali delim tisto, kar imam s svojimi bližnjimi – najprej veselje, potem pa tudi svoje misli, svojo žalost, svoja pričakovanja? Tudi svoje premoženje. Ali ima drugi kaj od tega, kar imam jaz? Ali živim le zase, ali je vse na nek način v službi bližnjega?
  • Ob besedah »ne terjajte več« – se lahko vprašamo, ali se umirimo v tem, kar imamo in ne godrnjamo?
  • »Bodite zadovoljni s svojo plačo«ali živimo veselo in zadovoljno, ali nam vedno kaj manjka?

Potem pa v besedah Janeza Krstnika vidim še tretje, kar me spominja na prvo adventno nedeljo, ko nas Jezus opozarja, naj bomo previdni, da naša srca ne bodo obtežena z razuzdanostjo, pijanostjo in življenjskimi skrbmi. Če nas je prejšnja nedelja ob Janezu Krstniku vabila k popolni predanosti k Bogu v nasprotju z razuzdanostjo, pa vidim v današnjem evangeliju povabilo naj se varujemo pijanosti. Vsi bi radi z izrednostjo opijanili svojo dušo. Radi bi začutili, kako smo dobri, oh in sploh, da bi nebeško srečo uživali že tu na zemlji. A Janez Krstnik želi trezne ljudi, zveste v majhnem, zavzete za tisto, kar zagotovo zmorejo. Ljudje zmorejo deliti, kar imajo, ljudje zmorejo biti pošteni pri delu in v odnosih do drugih, tudi vojaki so lahko resnično v službi bližnjemu in so prinašalci veselega oznanila.

Pijanost je torej težnja po doživljanju izrednih stvari. Ta težnja ni nikoli dobra, kajti odnaša nas od realnega pogleda nase pa tudi na druge. Realnost je vedno preprosta, vsakdanja, zemeljsko skromna in omejena. Seveda bi radi doživljali neskončne občutke zadovoljstva, potešitve, ugodja, in to v smeri dobrote ali norosti. Človek je lahko pijan od imetja ali od razdajanja, od oblasti ali lažne ponižnosti, od moči ali zaščitništva, a Bog od nas ne pričakuje pijanosti, pričakuje preprosto zvestobo v malem, ki je trda in realna treznost. Ta prinaša zadovoljstvo v skromnosti, tišini in notranjem miru. To zadovoljstvo ni kričeče in se ne razkazuje. In prav v tem je najtežje vztrajati. Takšno treznost nam prinaša božična skrivnost. Vse se odvija v nasprotju od izrednosti. Šele ko Marija in Jožef sprejmeta trdo vsakdanjost, ko prenašata zavrženost in neopaženost, šele takrat pridejo angelci.

Povabilo adventa je pravzaprav: biti zadovoljen s tem, kar imaš in narediti več v okviru tistega, kar živiš in delaš. Lahko bi rekli z Materjo Terezijo: Delati male stvari z veliko ljubeznijo!

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 17 hours 34 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

»Tako je torej še z mnogimi drugimi opomini oznanjal ljudem dobro novico« (Lk 3,18).

Pri poslušanju nedeljskega evangelija me je presenetilo, da še nikoli prej nisem bila pozorna na njegov zaključek. Janez Krstnik je torej dobro novico oznanjal s temi in še z mnogimi drugimi opomini. Mi pa danes tako težko prenašamo opomine. Drugim bi jih že dajali, gorje pa, če nas kdo na kaj opomni; takoj smo užaljeni in ga označimo za napuhnjenca, nesramneža, povzpetnika, prevzetneža ali pa za čudaka in bolnika. Tako se nam z vsebino opomina sploh ni treba ukvarjati. Janeza Krstnika je oznanjanje z opominjanjem stalo glavo, Jezus Kristus je samo tri leta kasneje končal takšno pot oznanjevanja pribit na križu… Kje sem pa jaz z opominjanjem in sprejemanjem opominov v oznanjevanju dobre novice? Naj se me Bog usmili v mojem polovičarstvu in strahu pred bolečino!

Hvala za tako močno pridigo, Peter! Ta preprosta vsakdanja pot se zdi dejansko najtežja, a je edina, ki jo moram prehoditi, vse drugo so blodnje in stranpoti…

»Povabilo adventa je pravzaprav: biti zadovoljen s tem, kar imaš in narediti več v okviru tistega, kar živiš in delaš.«

Neža
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 24 weeks 3 days od tega
Pridružen: 31.05.2011

Pri tem evangeliju mi najbolj pade v oči to, da je Janez "še z mnogimi drugimi OPOMINI oznanjal ljudem DOBRO NOVICO." 


Opomin ima dostikrat še vedno slab priokus, a iskren opomin ni namenjen temu, ravno obratno. Kot pravi evangelij, tudi na ta način prinašamo dobro novico drug drugemu. "Opominjam te, ker te imam rad in ne želim, da ostajaš v blodnjah. Želim, da to vidiš in se potrudiš iti čez..." To moram imeti pred očmi, ko sem opomnjena in ko sama opominjam. 

 

marta
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 hour 19 min od tega
Pridružen: 25.02.2011

Razmišljam o opominjanju.  kaj sploh pomeni opominjati? SSKJ razlaga besedo opominjati takole - izražati nejevoljo, nezadovoljstvo s kom zaradi njegovega negativnega dejanja ravnanja. Pri opominjanju se mi zdi pomembno, kako in koga opominjam in kdaj sem pripravljena sprejeti opomin.
Ko prebiram odlomek, vidim, da so ljudje hodili k Janezu in ga spraševali, kaj naj storijo. Ni Janez hodil naokrog, ustavljal ljudi in jih opominjal. To mi sporoča, naj opominjam, če me nekdo vpraša, kaj naj stori. Da je to res imam izkušnjo, ki se mi je zgodila med samim pisanjem, ko sem opominjala, ne da bi bila vprašana, kaj storiti.  Odziv ni dosegel mojega namena.Tudi sama čisto drugače sprejmem opominjanje, ko k nekomu pristopim in sama želim izvedeti, kaj naj storim.