Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

n02 Življenje iz krsta

7 odgovorov [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 6 hours 13 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Prvi učenci

Naslednji dan je Janez spet stal tam in še dva izmed njegovih učencev. Ozrl se je na Jezusa, ki je šel mimo, in rekel: »Glej, Božje Jagnje!« Učenca sta slišala, kar je rekel, in odšla za Jezusom. Jezus pa se je obrnil, in ko je videl, da gresta za njim, jima je dejal: »Kaj iščeta?« Rekla sta mu: »Rabi (kar v prevodu pomeni učitelj), kje stanuješ?« Rekel jima je: »Pridita in bosta videla.« Šla sta torej in videla, kje stanuje, ter ostala pri njem tisti dan. Bilo je okrog desete ure. Eden od teh, ki sta slišala Janezove besede in šla za Jezusom, je bil Andrej, brat Simona Petra. Ta je najprej našel svojega brata Simona in mu je rekel: »Našli smo Mesija« (kar v prevodu pomeni Maziljenec). Privedel ga je k Jezusu. Jezus je uprl pogled vanj in rekel: »Ti si Simon, Janezov sin. Imenoval se boš Kefa« (kar se prevaja Peter). Jn 1,35-42

 



Življenje iz krsta

 

Današnji evangelij nadaljuje pripoved o krščevanju Janeza Krstnika. Preteklo nedeljo smo slišali, da se je dal Janezu krstiti tudi Jezus. Ko je bil krščen se je zaslišal glas: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje«. Ob tem smo razmišljali, da ta preprost stavekzajema bistvo ljubezni, ki je v tem, da drugega čutimo kot del sebe in se ga veselimo.

 

To Jezusovo globoko doživljanje Očetove ljubezni, ki mu jo po Svetem Duhu pri krstu sporoča, Jezus kasneje izraža z besedami: Jaz in Oče sva eno. Potrditev, da pripada svojemu Očetu, Jezus razume kot temelj njegovega poslanstva. Očetova volja postaja njegova, Očetova želja postaja njegova. V globokem zedinjenju z Očetom Jezus nastopi, bi lahko z Janezom rekli, že naslednji dan, kot beremo v evangeliju. Če je eno z Očetom, želi, da tudi mi postajamo eno.

 

V izredno globokem doživljanju edinosti z Očetom, razumevanju, da je ljubljeni sin, ki se ga oče veseli, vidim vso Jezusovo pričevanjsko moč. Jezus že s svojo pojavo pritegne učence Janeza Krstnika. Ti si želijo Jezusa spoznati, bolje rečeno, želijo postati del njega. Ko učenca vidita, 'kje stanuje' ju popolnoma prepriča. Evangelij je jasen, ko pravi: 'Videla sta in ostala pri njem.' Še več, eden od učencev že naslednji dan poišče svojega brata in ga privede k Jezusu. Tudi ta je ob samem pogledu na Jezusa prepričan, da je našel Mesija, kajti še isti hip sprejme Jezusov pogled, ki mu spremeni ime. Simon ne bo več Simon, ampak Peter.

 

Če se vrnem k Jezusovemu krstu, lahko vidimo povezavo med krstom in delovanjem. Pri krstu Jezus v globini doživi potrditev od Očeta. Besede: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.« razume kot potrditev, da je eno z Očetom in da se ga Oče veseli. To je temelj njegovega bivanja, ki postane eno samo pričevanje in oznanjevanje. Potrjen od Očeta pričuje zanj. Zdi se, kakor da bi nadaljeval te iste besede in jih govoril prvim učencem: Vi ste moji sinovi, veselim se vas. Ljubeč Jezusov pogled tako močno pritegne, da učenci ostajajo ob njem, se spreminjajo vanj in postajajo njegovi apostoli – poslanci.

 

In kje smo mi? Pri krstu je Bog po duhovniku izrekel tisto, kar Bog sporoča vsakemu človeku, ko ga pokliče v življenje. Vsakega od nas je vesel, vsak je meso iz njegovega mesa – je njegova podoba in se nas veseli. Če bomo začutili resničnost besed: »Ti si moj ljubljeni sin, oz. moja ljubljena hči, nad teboj imam veselje.« ne bomo ostali hladni. Kot Jezusa bo tudi nas gnalo v odnos z Očetom, tudi mi si bomo vedno bolj želeli videti, kje prebiva, želeli si bomo živeti ob njem in z njim. Njegova bližina bo spreminjala tudi nas, kakor je spremenila Simona v Petra.

 

Logična posledica doživljanja te bližine in tega veselja je oznanjevanje. Kakor je po krstu Jezus oznanjal in pritegoval množice, bomo tudi mi iz istega izvira, prepričljive priče novega življenja in novega veselja. Kako potrebni smo takih pričevalcev!

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 19 hours 26 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

»'Vi ste moji sinovi, veselim se vas'. Ljubeč Jezusov pogled tako močno pritegne, da učenci ostajajo ob njem, se spreminjajo vanj in postajajo njegovi apostoli – poslanci.

 

In kje smo mi? Pri krstu je Bog po duhovniku izrekel tisto, kar Bog sporoča vsakemu človeku, ko ga pokliče v življenje. Vsakega od nas je vesel, vsak je meso iz njegovega mesa – je njegova podoba in se nas veseli. Če bomo začutili resničnost besed: 'Ti si moj ljubljeni sin, oz. moja ljubljena hči, nad teboj imam veselje', ne bomo ostali hladni. Kot Jezusa bo tudi nas gnalo v odnos z Očetom, tudi mi si bomo vedno bolj želeli videti, kje prebiva, želeli si bomo živeti ob njem in z njim. Njegova bližina bo spreminjala tudi nas, kakor je spremenila Simona v Petra.

Logična posledica doživljanja te bližine in tega veselja je oznanjevanje.«

 

Hvala za tako močno pridigo!

Ni kaj dosti komentirati. Je preprosto tako in prosim Svetega Duha za milost te stalne zavesti ljubljenosti od Očeta in Sina, da bi zaradi te izkušnje vedno bolj zavzeto, vztrajno  in goreče iskala tudi kraje, kjer Jezus prebiva in ostajala z Njim…

Zelo lepa je tudi misel iz nedeljskega nagovora papeža Frančiška:

»Vsakdo od nas kot človeško bitje išče: išče srečo, išče ljubezen, dobro in polno življenje. Bog Oče nam je dal vse to v svojem Sinu Jezusu. Pri tem iskanju je temeljnega pomena vloga resničnega pričevalca, torej nekoga, ki je osebno prehodil pot in srečal Gospoda. V evangeliju je tak pričevalec Janez Krstnik. Zaradi tega lahko usmeri učenca k Jezusu, ki ju je vključil v novo izkušnjo, rekoč: 'Pridita in bosta videla' (v. 39). In ta dva nista več mogla pozabiti lepoto tega srečanja do te mere, da je evangelist omenil celo uro: 'Bilo je okrog četrte ure popoldne' (v. 39). Samo osebno srečanje z Jezusom porodi pot vere in učenčevo hojo za Njim. Lahko imamo številne izkušnje, uresničimo toliko stvari, vzpostavimo odnose z veliko ljudi, vendar pa samo srečanje z Jezusom, tisto uro, ki jo pozna Bog, lahko da poln smisel našemu življenju ter napravi naše projekte in pobude rodovitne.

Ne zadostuje ustvariti si Božjo podobo na tem, kar smo slišali, potrebno je začeti iskati Učitelja in iti k Njemu tam, kjer prebiva. Vprašanje učencev Jezusu: 'Kje stanuješ?' (v. 38), ima močan duhovni pomen, saj izraža željo po vedenju, kje stanuje Učitelj, da bi lahko bili z Njim. Življenje iz vere je v želji, biti z Gospodom in je torej nenehno iskanje kraja, kjer On stanuje.«

 

GorazdLapanja
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 5 days 2 hours od tega
Pridružen: 07.12.2016

Ob prebiranju tega razmišljanja mi je dalo misliti, kako mi sprejemamo druge. Vsaj sam rabim kar veliko časa, da spoznam določeno osebo in se odločim za sodelovanje. V službi smo drugače prisiljeni k sodelovanju, ker je nujno potrebno, da naloge speljemo. Učenci se mi zdijo, kar pogumni, da so v prvem momentu vzeli Jezusa za svojega. Mi verjetno to težko naredimo, ko človeka prvič vidimo.

Potrjen od Očeta pričuje zanj. Zdi se, kakor da bi nadaljeval te iste besede in jih govoril prvim učencem: Vi ste moji sinovi, veselim se vas. Ljubeč Jezusov pogled tako močno pritegne, da učenci ostajajo ob njem, se spreminjajo vanj in postajajo njegovi apostoli – poslanci.


V tem zgornjem odstavku pa se sprašujem koliko potrditev sem sam sposoben izročiti svojim otrokom in ženi. Večkrat vidim, da naredijo marski katero dobro delo, pa se jim kar pozabim zahvaliti ali jim vsaj reči, da sem opazil njihovo pridnost. Pri otrocih pa je to še tako pomembno, da dobijo veselje, ko starši opazijo nek njihov napredek.

 Gorazd Lapanja 

 

Vesna
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 5 days 6 min od tega
Pridružen: 10.01.2012

"To Jezusovo globoko doživljanje Očetove ljubezni, ki mu jo po Svetem Duhu pri krstu sporoča, Jezus kasneje izraža z besedami: Jaz in Oče sva eno. Potrditev, da pripada svojemu Očetu, Jezus razume kot temelj njegovega poslanstva. Očetova volja postaja njegova, Očetova želja postaja njegova. V globokem zedinjenju z Očetom Jezus nastopi, bi lahko z Janezom rekli, že naslednji dan, kot beremo v evangeliju. Če je eno z Očetom, želi, da tudi mi postajamo eno.

 

V izredno globokem doživljanju edinosti z Očetom, razumevanju, da je ljubljeni sin, ki se ga oče veseli, vidim vso Jezusovo pričevanjsko moč."


Doživljam, da brez vsakodnevnega obnavljanja zavesti, da želim pripadati Jezusu in mu slediti, kmalu izgubim smer in pogum, da bi lahko pričevala. Učenci so se na začetku navdušili nad Jezusom in mu sledili, gotovo pa so morali v času preizkušenj vedno znova preverjati, zakaj so se za to pot odločili, kaj jim prinaša, itd...Le tako so lahko vztrajali v pričevanju do konca. Tudi sama kmalu obupujem, ko pridejo na poti težave in se mi zdi pomebno, da vedno znova iščem, kaj me je pri Jezusu navdušilo, da sem se mu odločila slediti. Na poti pričevanja pa se mi zdi nujna opora tudi občestvo, ki želi iti po poti za Jezusom. Če je Jezus črpal moč za oznanjevanje iz edinosti z Očetom, moramo tudi mi biti vsak dan bolj eno z Očetom in drug z drugim, da skupaj nekoč prispemo do cilja. 

Gregor
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 4 weeks 1 day od tega
Pridružen: 09.03.2011

»Glej, Božje Jagnje!«  Ta stavek me je v tokratnem evangeliju najbolj nagovoril. Če se Bog lahko primerja z jagnetom, ki je krotko, kje smo potem mi, ki se v svojih predstavah in obnašanju (dejanjih) sploh ne znamo več vesti ponižno.
Druga stvar, ki me je nagovorila v evangeliju pa je poklicanost, tokrat v bolj širokem smislu. V nedeljo sem ravno pripravljal govor za Tamarino nono in sem pri prebiranju raznih člankov naletel tudi na izjavo, za katereo bi težko rekel, kako naj jo v luči krščanstva sprejmem. Kot pravo ali napačno.
V članku gre nekako takole: "Zmotno je prepričanje krščanskih teologov, ki razlagajo, da se Bog odloči, kdaj bo dušo umrlega poklical k sebi. V nadaljevanju pravi, da je duša umrlega tista, ki ve, kdaj je izpolnila vsa svoja pričakovanja v materialnem svetu in se zato sama odloči, kdaj se bo vrnila domov, domov k Bogu."
Kaj je torej bolj krščansko prepričanje?
Peter ali Slavica, je vama to kaj bolj jasno?

Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 6 hours 13 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Hvala za vprašanje, Gregor. Kolikor sam razumem, je naše življenje popolnoma v božjih rokah in glede 'odhoda' nimamo nobene besede, razen če si jo vzamemo, a to ni božja volja. Če pa je mišljeno, da se duša oz. človek sam odloči, ali bo stopil k Bogu ali se njemu uprl, pa to drži. Imamo svobodno voljo, da se Bogu za 'prehod k njemu' odpremo ali ne. Nimamo pa oblasti nad življenjem, ne nad začetkom in ne nad koncem. Upam, da sem razumel vprašanje in nanj odgovoril.

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 19 hours 26 min od tega
Pridružen: 13.01.2011



"Zmotno je prepričanje krščanskih teologov, ki razlagajo, da se Bog odloči, kdaj bo dušo umrlega poklical k sebi.«

Hvala, Gregor! Sem napisala tele spodnje vrstice, preden sem videla Petrov odgovor. Zdaj verjetno niso več aktualne, pa jih vseeno pripenjam.

Ko so papeža Frančiška posvarili pred nevarnostjo njegovega potovanja na eno od kriznih področij in so ga vprašali, če se nič ne boji, je odgovoril, da še ni slišal, da bi kdo umrl samo sekundo prej ali pozneje, kot mu je to določil Bog. Sveto pismo na mnogih mestih potrjuje, da je Bog tisti, ki določa dobo našega zemeljskega bivanja. Sama sem se večkrat spraševala, kako je v primeru umora ali pa samomora. Zame ostaja skrivnost. Dejstvo pa je, da jih je bilo že mnogo določenih za likvidacijo, pa jih je iz vseh poskusov umora (tudi samomora) Nekdo rešil. In si rečeš: če Bog noče, se ne bo zgodilo…

Jezus nas v evangeliju kar naprej vabi k čuječnosti, da nas njegov nenadni prihod ne bi presenetil kot tat ponoči, ki pride in nas oropa vsega, na kar smo se zanašali, ampak, da bi se ga lahko veselili kot družice, ki čakajo Ženina, da bodo, ko pride, pripravljene iti z njim na svatbo, pa čeprav med čakanjem tudi kdaj zaspijo…

Ker pa zgornjemu stavku sledi še tale: »da je duša umrlega tista, ki ve, kdaj je izpolnila vsa svoja pričakovanja v materialnem svetu in se zato sama odloči, kdaj se bo vrnila domov, domov k Bogu", mi vse skupaj daje vtis namigovanja na reinkarnacijo. Duša umrlega še ni izpolnila vseh svojih pričakovanj v materialnem svetu, zato se odloči, da še ne gre k Bogu, ampak se (v neki drugi podobi) vrne nazaj, dokler na zemlji ne nasiti svojih pričakovanj… To res ni krščansko.

Kristjani verujemo, da bo ob koncu časov vesoljna sodba, ko bo naša duša ponovno združena s telesom, ki bo vstalo, a ne več umrljivo, razpadljivo telo, ampak poveličano – takšno, kot je Jezusovo po vstajenju in Marijino po vnebovzetju.

Ob naši smrti, pa se naša duša takoj sreča z Božjo ljubeznijo, svetostjo in pravičnostjo in ji postane jasno, da na svatbo »Božjega Jagnjeta« ne more brez »svatovskega oblačila«. Ljubezen do Boga in bližnjega je edina zapoved v Božjem kraljestvu, ki se nam je s Kristusovim prihodom približalo, oziroma nam ga je prišel oznanit. Iz tega se da razumeti, da lahko gre duša v nebesa, ko se je vse, kar je na Zemlji živela, prečistilo v ognju Ljubezni. Ta čas prečiščevanja – ta ogenj pa kristjani imenujemo vice.

 

Naj nam Božje Jagnje pomaga varno hoditi naproti njegovemu kraljestvu!

Patrik Markič
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 weeks 4 days od tega
Pridružen: 25.10.2017

Tista dva učenca sta morala imeti neverjetno vero in upanje na prihod Mesija, praktično sta živela samo za to. Poslušala sta Janeza Krstnika in v zaupanju hodila za njim. Končno se jima to obrestuje. Ko Janez reče Jezusu Božje Jagnje, ga takoj zapustita in gresta za njim. Mislim, da je bilo njuno veselje neizmerno, ko sta našla Mesija. To veselje bi rada delila in tako pridejo do Simona, ki mu Jezus v hipu spremeni ime. Toliko prepričanja in sprejemanja Jezusove veličine, da kar ni problema, tudi če ti ime spremeni. Jaz pa večkrat podvomim, se ne pustim kar tako, sem samozadosen, nimam časa, da bi se utavil in videl Božje Jagnje, da bi me njegov pogled lahko pritegnil.

Jezus pomagaj mi, da bi se lahko večkrat ustavil in uprl pogled vate, da bi se tako lahko spreminjal na boljše.