Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

n02 In jaz ga nisem poznal ...

3 odgovori [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 day 9 hours od tega
Pridružen: 10.01.2011

Jagnje Božje odjemlje greh sveta

Drugega dne je Janez Krstnik videl Jezusa, ko je prihajal k njemu, in je rekel: »Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta. Ta je tisti, o katerem sem rekel: Za menoj pride mož, ki je pred menoj; zakaj bil je prej ko jaz. In jaz ga nisem poznal, ali da se razodene Izraelu, zato sem jaz prišel in krščujem z vodo.«

In Janez je pričeval: »Videl sem Duha, ki je prihajal kakor golob z neba in ostal na njem. In jaz ga nisem poznal; ali ta, ki me je poslal krščevat z vodo, mi je rekel: ›Na kogar boš videl prihajati Duha in ostati na njem, ta je, kateri krščuje s Svetim Duhom.‹ In jaz sem videl in sem priča, da je ta Božji Sin.« Jn 1,29-34


 

In jaz ga nisem poznal …

Današnja nedelja nadaljuje s srečanjem med Jezusom in Janezom Krstnikom. Prejšnjo nedeljo smo razmišljali, kako se je na to srečanje pripravljal Jezus. Ob tridesetletni tihoti, ki je bila uvod v to srečanje, smo se ustavili ob treh držah, treh besedah, ki so zaznamovale Jezusove priprave: potrpljenje, premišljevanje in ponižnost. To so drže, ki zaznamujejo tudi Janeza Krstnika. Danes pa presenečajo besede, ki smo jih dvakrat slišali v evangeliju besede: In jaz ga nisem poznal. Torej je Janez Krstnik v popolni negotovosti, koga bo srečal po vsem oznanjevanju in kako bo to srečanje izgledalo. Jasno pove, da ga on ni poznal in ga tudi ne bi spoznal, če bi mu ne povedal On, ki ga je poslal oznanjat. Tudi za Janeza Krstnika torej velja potrpljenje, premišljevanje in ponižnost. V potrpežljivosti čaka trenutek in se nanj pripravlja, ko bo srečal Odrešenika. Vztrajno premišljuje, kako naj oznanja. V oznanjevanju je pogumen in ves predan Bogu. Ponižno sprejema svojo nevednost in nemoč. Čaka, dokler mu Bog ne pove, da je prišel na cilj.

Ob Janezu Krstniku lahko poleg teh drž srečamo še nekaj drugega. Za Janeza vemo, da se je umaknil v puščavo, da je nosil obleko iz kamelje dlake in usnjen pas okoli ledij ter se hranil se je s kobilicami in z divjim medom. Vse to je bilo potrebno, pa je še vedno ostal neveden, bi lahko rekli. On ga ni spoznal, Bog mu je pokazal Jagnje Božje. Kaj lahko v njegovi drži prepoznamo kot potrebno za naše življenje, da bi tudi mi bili sposobni slišati Boga.

Poglejmo naslednjo trojico besed: puščava, obleka iz kamelje dlake in kobilice. Vse troje nam govori o potrebi po tihoti, če hočemo slišati tistega, v katerem je vsako pravo spoznanje. Prav v današnjem času, ko nekateri govorijo o diktaturi hrupa, je tihota še posebej pomembna. Ne tišina, ko nič ne slišimo, tihota, ko vstopimo v svet brez nepotrebnih dražljajev. Janez Krstnik se je tega zavedal,zato je tistega, ki ga ni poznal, prepoznal po Svetem Duhu.

Puščava                                Puščava je zagotovo najprej tišina za uho. Brez hrupa. To je tudi kraj brez nepotrebnega dogajanja. Tihota za razum in srce. V puščavi tudi ni nepotrebnih dražljajev za oči. Skratka popolna tihota, v kateri človek lahko sreča samega sebe. Ne motijo ga zvoki, ne slike, ne dogajanje. Prostor tihote, v katerem je mogoče premišljevati.

Obleka iz kamelje dlake          Na videz nepotrebno pojasnilo. Saj ni pomembno, kako je nekdo oblečen. Ko evangelist Matej piše o Janezu Krstniku, kako je oblečen, pa nam podaja tudi poročilo, da so k njemu prihajali farizeji. Te je na trdo odpravil z besedami: »Gadja zalega! Kdo vam je pokazal, kako naj ubežite prihodnji jezi? Obrodite vendar sad, vreden spreobrnjenja. Ne domišljajte si, da lahko v sebi govorite: ›Abrahama imamo za očeta,‹ kajti povem vam, da more Bog iz teh kamnov obuditi Abrahamu otroke.« Ne pozabimo, da je bil Janez Krstnik iz duhovniških vrst. Veliko lažje bi mu bilo oznanjati, če bi bil bolj dostojno oblečen. A tudi obleka prinaša zunanji hrup, prekinja tihoto z notranjim človekom. Janez se ne ponaša z ničemer drugim, razen s tistim, ki ga pošilja oznanjat krst spreobrnjenja.

Kobilice in med divjih čebel        Kaj človek je, pa vendarle ni tako pomembno, bi lahko rekli. Pa vendarle se tihota začenja tudi s postom. Zakaj? Ker more hrana zapolniti velik del človekovih čutov. Kar ne 'oklestimo' z obleko in puščavo, more umakniti hrana. Skromna hrana ustvarja tihoto notranjih čutov: hrepenenj in strasti. Post omogoča to notranjo tihoto. 
             

Seveda nismo ne Janez Krstnik, ne Jezus Kristus. Smo običajni smrtniki. Pa vendar smo vsak dan povabljeni k prepoznavanju božjega delovanja. Tudi če je malo naših besed, so pomembne. Če ne srečujemo mnogo ljudi, so naši pogledi še kako pomembni. Lahko prinašamo Boga ali pa zmedo. Naj nas zgled srečanja teh dveh mož spodbuja k ustvarjanju tihote v nas in okrog nas. Da bi lahko slišali Božjega duha in po njem spoznavali, kako naj mu sledimo v preprostih vsakdanjih stvareh.

Andreja
Slika za %user
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 5 days 3 hours od tega
Pridružen: 10.01.2011

Peter, hvala za to pridigo, ki nas tako konkretno vabi v iskanje Boga. Že dolgo se trudim, da bi se zmogla upreti sladkarijam in se obvladovati pri hrani, pa je velikokrat zelo težko. A vedno, ko se trudim, čutim, da je prostor za razmišljanje o globljih dogajanjih v meni - o hrepenenjih, o strasteh, o smislu življenja, o pomenu stvari in dogodkov..., o stvareh, ki bi jih sicer sploh ne opazila.
Zadnje čase vedno bolj vidim tudi to, kako potrebna je tišina večera in kako močna je skušnjava telefona in facebooka, instagrama, pinteresta ... Namesto, da bi zvečer v miru pregledala dan, se ustavila ob tem, kar je bilo lepega, kar je bilo težkega, kar je bilo narobe ...  se za vse to Bogu zahvalila in ga prosila pomoči in odpuščanja, se izgubim v 'brklanju' po telefonu, v hrupu nepotrebnih informacij, ki me puščajo prazno in gluho za to, kdo sem jaz in kam grem. 
In glede obleke. Imela sem obdobje, ko sem si morala kupiti nekaj novega. Gotovo je bilo to iz ran in iz želje, da bi bila opažena, sprejeta, pomembna. Razmišljanje o obleki mi je danes izziv. Zavedam se, da obleka govori o človeku in ni vseeno, kje in kako si oblečen. Izziv mi je, da z obleko govorim o notranji lepoti, dostojanstvu, preprostosti, vrednotah za katere živim in navsezadnje o Bogu, ki mi je dal življenje.

Peter, še enkrat hvala za tako lepo in konkretno povabilo k iskanju tihote v nas samih, da "bi lahko slišali Božjega duha in po njem spoznavali, kako naj mu sledimo v preprostih vsakdanjih stvareh."

"Polkicani smo, da z dejanji razodevamo božjo dobroto." Sv. Vincencij Pavelski

nuša
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 14 weeks 20 hours od tega
Pridružen: 10.01.2011

Ojla,

 
tudi jaz se najdem v tem, kar si napisala, Andreja - večerna skušnjava po mobitelu namesto umiritve in molitve. In tudi čutim, da se v tem raztresem in izgubljam sebe. Hrana pa je spoh hudo bojno področje pri meni, s katero ublažim napor, umirim jezo ali poiščem nek pozitiven občutek, ... skratka, grem stran od križa in od Boga. Ko se odpovedujem, se zato, ker se potem bolje počutim, zaradi slabe prebave ali pa iz strahu, da se ne bom zredila, redko pa grem globlje - v razmišljanje o hrepenenjih, strasteh, smislu življenja, kot si napisala, Andreja. Mi je zanimivo, kar si napisala. 
 
Glede obleke pa mi je zanimivo, da bi bilo Janezu lažje oznanjati, če bi bil drugače oblečen. Tako pa ohranja tihoto z notranjim človekom, ki bi jo boljša obleka lahko prekinila. Nikoli nisem pomislila na to. Sama se oblačim manj "atraktivno" kot prej, najbolj zato, ker se z več kilogrami ne počutim dobro v bolj "zanimivih oblekah", kot sem se včasih. To pa ni stvar ohranjanja tihote, ampak bolj počutja. 
 

Gospod, pomagaj mi ustvarjati tihoto v sebi, da bom lahko šla globlje vase in Te srečala v hrepenenjih!

"Ne bojte se! Široko odprite vrata Kristusu!" (papež Janez Pavel II.)

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 hour 44 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

Hvala tudi z moje strani za to lepo pridigo!

Mi je pravi izziv, da pred dnevom posvečenega življenja, ki ga bomo praznovali prihodnji teden, ob Krstnikovi puščavi, ob njegovi obleki iz kamelje dlake in ob njegovem prehranjevanju s kobilicami in medom divjih čebel razmišljam in si ponovno ovrednotim puščavo, v katero smo poklicani redovniki in redovnice; redovno obleko, ki jo nosimo; in redovno askezo – post, tihoto, red, prepletanje dela in molitve, razlastitev osebne lastnine, skupno uboštvo…

Žal še kako drži to, kar je pred leti v svoji knjigi »Post« zapisal Anselm Grün: »Kje danes najtežje najdemo post? Tam, kjer bi ga najbolj pričakovali: v samostanih.«

Zelo močna je Jezusova beseda, ko nam sam spregovori o Janezu Krstniku: »Kaj ste šli gledat v puščavo? Trst, ki ga veter maje? Kaj vendar ste šli gledat? Človeka, v mehko oblečenega? Glejte, tisti, ki se v mehko oblačijo, živijo v kraljevskih hišah. Kaj torej ste šli gledat? Preroka? Da, povem vam, več kot preroka.« (Mt 11, 7-9)

 

Puščava / trst, ki ga veter maje                         

Obleka iz kamelje dlake / mehka oblačila        

Kobilice in med divjih čebel - preroštvo

 

Če me vsak veter nauka ali mnenj zanaša tja, kamor pač trenutno piha, samo razodevam, da nimam pojma o izkušnji puščave. Udobje in mehka oblačila ne razodevajo drugega kot kraljevski (pomehkužen in razuzdan) stil življenja v naših hišah. Samo resnično uboštvo, askeza, umik pred zunanjih hrupom v notranjo tihoto, post v vseh strasteh in poželenjih, ne samo po hrani in pijači…, me odpirajo za notranje globine, kjer se srečujem z najglobljimi hrepenenji v sebi, ki vedno težijo v ljubeč odnos z Bogom in z brati in sestrami in v tem je preroštvo.