Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

Molitev za rajne nam odpira pravi pogled na življenje

Ni odgovorov
s. Slavica Lesjak
Stran je dosegljiva
Zadnjič prijavljen: 4 min 29 sec od tega
Pridružen: 13.01.2011

Molitev za pokojne nas vzgaja za pravi pogled na življenje

 

»V prebranem evangeljskem odlomku (prim. Jn 11,17-27) Jezus izreče slovesno samorazodetje: »Jaz sem vstajenje in življenje. Kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; in vsak, kdor živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl.« (vv. 25-26). Velika svetloba teh besed prevlada nad temo bolečega žalovanja, ki je posledica Lazarjeve smrti. Marta jih sprejme in s trdno izpovedjo vere izpriča: »Da, Gospod. Trdno verujem, da si ti Mesija, Božji Sin, ki prihaja na svet.« (v. 27). Jezusove besede Marti pomagajo, da njeno upanje iz daljne prihodnosti preide v sedanjost: vstajenje je že poleg nje, prisotno je v Kristusovi osebi.

 

Jezusovo razodetje danes vprašuje nas vse: poklicani smo, da verujemo v vstajenje –   ne kot v neke vrste privid na obzorju, ampak kot v dogodek, ki je že prisoten, ki nas že sedaj skrivnostno zadeva. Kljub temu pa ta ista vera v vstajenje ne ignorira ali prikriva zbeganosti, ki jo s človeškega vidika doživljamo vpričo smrti. Sam Gospod Jezus, ko je videl Lazarjevi sestri in tiste, ki so bili z njima, jokati, ne samo, da ni skril svoje ganjenosti, ampak – doda evangelist Janez – se je celo zjokal (prim. Jn 11,35). On je popolnoma solidaren z nami v vsem, razen v grehu: izkusil je tudi dramo žalovanja, grenkobo solza, prelitih zaradi smrti drage osebe. Vendar pa to ne zmanjša luči resnice, ki izhaja iz njegovega razodetja, katerega veliko znamenje je bilo Lazarjevo vstajenje.

 

Danes torej Gospod ponavlja nam: »Jaz sem vstajenje in življenje« (v. 25). In kliče nas, naj obnovimo velik preskok vere tako, da že sedaj vstopimo v luč Vstajenja: »Vsak, kdor živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ to?« (v. 26). Ko se zgodi ta preskok, se spremni naš način razmišljanja in gledanja na stvari. Oko vere s tem, ko presega vidno, na nek način vidi to, kar je nevidno (prim. Heb 11,27). Vsak dogodek je torej potrebno presojati v luči druge razsežnosti, razsežnosti večnosti.

 

To se pokaže v odlomku iz Knjige modrosti. Na prezgodnjo smrt pravičnega se gleda z drugačnega vidika kot običajno: »Ker je bil Bogu po volji, ga je vzljubil, in ker je živel med grešniki, ga je vzel. […] Da hudobija ne bi popačila njegove pameti, da zvijačnost ne bi zapeljala njegove duše.« (4,10-11). S perspektive vere takšna smrt ni nesreča, ampak dejanje Gospodove previdnosti; Njegove misli ne sovpadajo z našimi mislimi. Na primer sam sveti pisatelj opozori, da z vidika Božje perspektive častitljiva starost ni tista, »ki traja dolgo, tudi je ne merimo po številu let; zakaj pri ljudeh je razumnost isto kot sivi lasje in brezmadežno življenje kot visoka starost.« (4,8-9). Tistim, ki imajo za edino obzorje posvetno stvarnost, se ljubeči načrti Boga za njegove izvoljene popolnoma izmaknejo. Zato se glede njih pravi, kakor smo slišali: »Krivični bodo gledali konec modrega, a ne bodo doumeli, kakšne namene je imel z njim Gospod in čemu ga je vzel v varstvo.« (4,17)

 

Ko molimo za kardinale in škofe, ki so umrli v preteklem letu, prosimo Gospoda, naj nam pomaga na pravi način premisliti njihovo življenjsko sporočilo. Prosimo ga, naj razkroji tisto negativno otožnost, ki se včasih vtihotapi v nas, kakor da bi se s smrtjo vse končalo. Gre za občutje, ki je daleč od vere; ki se pridruži človeškemu strahu, da je potrebno umreti – nihče ne more reči, da je popolnoma prost tega. Zato se mora pred uganko smrti tudi vernik nenehno spreobračati. Vsak dan smo poklicani, da gremo onkraj podobe o smrti kot o popolnem izničenju osebe, ki jo imamo spontano v sebi; poklicani smo presegati to, kar je vidno in samoumevno, na prvi pogled zakrite in očitne misli, splošna mnenja, da bi se popolnoma zaupali Gospodu, ki pravi: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl.« (Jn 11,25-26).

 

Če te besede, bratje in sestre, sprejmemo z vero, je molitev za naše pokojne brate resnično krščanska. Prav tako nam omogočajo, da imamo res realističen pogled na njihovo bivanje: da razumevamo smisel in vrednost dobrega, ki so ga storili, njihove trdnosti, prizadevanja in ljubezni, ki so jo nesebično darovali; da razumevamo, kaj pomeni živeti v hrepenenju ne po zemeljski domovini, ampak po boljši, to je nebeški (prim. Heb 11,16). Molitev za pokojne, ki se dviguje v zaupanju, da ti živijo pri Bogu, tako razliva svoje milosti tudi na nas, ki smo romarji tukaj na zemlji. Vzgaja nas za pravi pogled na življenje; razodeva nam smisel stisk, skozi katere je potrebno iti, da bi vstopili v Božje kraljestvo; odpira nas za resnično svobodo in nas pripravlja na nenehno iskanje večnih dobrin.

 

Če vzamemo besede Apostola (Pavla) za svoje, se tudi mi čutimo polni poguma […] Bodisi da smo priseljeni v telesu bodisi da smo izseljeni, si prizadevamo, da bi mu bili všeč (prim. 2 Kor 5,8-9). Življenje služabnika evangelija poteka v želji, da bi v vsem ugajal Gospodu: to je merilo vsake njegove izbire, vsakega koraka, ki ga mora storiti. Zato se s hvaležnostjo spominjajmo pričevanja pokojnih kardinalov in škofov, ki so živeli v zvestobi božji volji; molimo zanje in si prizadevajmo slediti njihovemu zgledu. Naj Gospod nad nas vedno izliva svojega Duha modrosti, predvsem v tem času preizkušnje. Posebno v urah, ko pot postaja težja, nas On ne zapusti, ostaja z nami, zvest svoji obljubi: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« (Mt 28,20).« (Papež Frančišek med sv. mašo v baziliki sv. Petra, ki jo je daroval za šest kardinalov in 163 škofov, ki so umrli v preteklem letu; Vatikan, 5.11.2020)

 

Sveti oče: Molitev za pokojne nas vzgaja za pravi pogled na življenje