Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

Matične celice

17 odgovorov [Zadnja objava]
eva
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 3 years 18 weeks od tega
Pridružen: 12.01.2011

Zanima me, kaj mislite o odvzemu in hrambi matičnih celic v zdravstvene namene. A kdo ve, kakšno je stališče Cerkve?

V šoli za starše je namreč bodočim staršem med drugim predstavljena tudi možnost njihovega odvzema ob rojstvu. Sama se za to nisva odločila, razmišljava pa ali je z moralnega in etičnega vidika tako dejanje sporno. Iskala sva po spletu, da bi našla nepristranski pogled na zadevo, pa sva naletela zgolj na spletne strani podjetij, ki matične celice hranijo. In jasno, o pomenu odvzema in hrambe teh celic govorijo v presežnikih. 

Kakšen je vaš pogled na to?

(Te celice so osnovne celice, ki načrtujejo in oblikujejo naš organizem ter ga vse življenjega popravljajo in obnavljajo. Lahko se spremenijo v katerokoli celico našega telesa, zaradi česar so v medicini zelo cenjene. Odrasel človek ima take celice npr. v kostnem mozgu, odvzem katerega je, kot vemo, invaziven. Ob rojstvu otroka pa imamo možnost, da pridobimo mlade matične celice brez invazivnih postopkov - iz krvi popkovnice. Vse več staršev se odloči, da bodo to kri "ujeli", jo nato shranili v eni od "bank" in matične celice uporabili za zdravljenje, ko/če otrok zboli za katero od številnih bolezni današnjega časa.)

Andreja
Slika za %user
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 5 weeks 6 days od tega
Pridružen: 10.01.2011

Tudi mene zanima, kakšno stališče zavzema Cerkev do hrambe matičnih celic. Na trenutke se mi zdi vse skupaj že znanstvena fantastika in nekaj kar ni dobro. Tako, čisto laično, mi vse skupaj deluje bolj želja po moči in zmožnosti človeka, da je lahko kot Bog in se dela Boga. Zdi se mi, da medicina in njeni dosežki tako hitro napredujejo in da vsemu znanju v bistvu nismo več kos - preprosto nismo zreli zanj.

 

Sprašujem se, koliko se s takimi možnostmi, ki jih ponuja medicina (kot je naprimer hramba matičnih celic) oddaljujemo od svoje odgovornosti, od zaupanja v Božje varstvo in stran od Božjega načrta.

Ali bomo res znali odgvorno ravnati s temi celicami in bomo res iskali samo dobro in absolutno dobro? 

Ali ne bomo s tem iskali zgolj lastnega udobja?

 

Tema me pravzaprav spominja na evangelij prejšnje nedelje, kjer Jezus pravi: "Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel sam zase. Dovolj je dnevu njegovo zlo". (Mt 6,34)

 

 

"Polkicani smo, da z dejanji razodevamo božjo dobroto." Sv. Vincencij Pavelski

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 16 hours 8 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

Posredujem strokovno mnenje:

 

Človek, matične celice in njegovo zdravje

dr. Tadej Strehovec

 

         Konec lanskega novembra so predstavniki biotehnološkega podjetja Advanced Cell Technology objavili rezultate svoje raziskave na področju pridobivanja matičnih celic s kloniranjem človeškega zarodka. Prenos dednega zapisa iz kožne celice odraslega človeka v jajčno celico, ki ji predhodno odstranimo njen dedni zapis, omogoča nastanek novega življenja, ki se gensko skoraj ne razlikuje od osebe, ki jo želimo klonirati. Z nastankom takšnega življenja pa je znanost prestopila občutljivo mejo etično sprejemljivega in koristnega.

         Šestčlanska raziskovalna skupina, ki jo je vodil prof. J. B. Cibelli, je za ta poskus pridobila 7 darovalk jajčnih celic starih od 24 do 32 let.[1] Po predhodnem psihološkem testu so jim odvzeli skupno 71 jajčnih celic, od katerih je bilo v času odvzema zrelih 57 jajčnih celic. Od tega so 19 jajčnim celicam odstranili dedni zapis in jim vnesli dedni zapis iz kožnih celic, ki so jih predhodno odvzeli nekaterim prostovoljcem. Po dvanajstih urah so opazili, da se v 7 jajčnih celicah pojavljajo aktivnosti značilne za oplojene jajčne celice. Po treh dnevih so raziskavo prekinili z natančno določitvijo celic, ki so nastale v tako pridobljenih zarodkih. S to raziskavo so raziskovalci testirali tehniko t.i. »kloniranja«, ki jo poznamo iz primera kloniranja ovce Dolly pred petimi leti.

Kaj pomeni v današnjem času takšna raziskava? Biotehnologija je eno izmed področij, ki se danes najhitreje razvija. Izredna finančna sredstva, ki jih vlagajo predvsem farmacevtska podjetja predstavljajo silovit zagon v iskanju novih oblik zdravljenja in izdelavi novih zdravil. Odločilno vlogo imajo spoznanja s področja genomike in citologije, ki so v zadnjih nekaj letih doživela izreden razvoj. Trenutno poteka glavnina raziskav na področju funkcionalne genomike oz. proteinomike (odkrivanje povezav med dednim zapisom, beljakovinami in boleznimi), genske terapije (raziskovanje različnih posrednikov, ki omogočajo uspešen iznos in vnos genov v dedni zapis celice) in na področju raziskav matičnih celic.[2] Zlasti slednje obljublja številne nove možnosti na področju zdravljenja obolelih tkiv oz. presajanja organov. Eden glavnih problemov današnje medicine je namreč v tem, da za zdravljene hudih bolnikov (npr. srčnih) ni na razpolago ustreznega števila organov, ki bi bili primerni za presaditev. Poleg tega se medicina srečuje s problemom zavrnitvene reakcije tako presajenih organov, ki jih bolnikov imunski sistem čuti kot tujek in jih želi uničiti. Takšni bolniki so zato podvrženi zdravilom, ki zmanjšujejo njihovo imunsko odpornost. Medicina zato vlaga velike napore v raziskave na matičnih celicah, ki obljubljajo nastanek zadostnih količin gensko identičnih tkiv in organov, ki bodo na eni strani zadovoljili potrebe po zadostnem številu potrebnih organov (zaradi pomanjkanja organov danes veliko bolnikov sploh ne dočaka presaditve), po drugi strani pa bodo zmanjšali ali celo odpravili imunski odgovor bolnika. Izredna finančna sredstva, koristi in pozitivni izsledki na živalih spodbujajo raziskovalce, da bi čimprej razvili ustrezne tehnike za pridobivanje takšnih organov. Ob tem pa se raziskovalci srečujejo s številnimi kritikami na račun etičnosti takšnih raziskav.

Osnovni problem takšnih raziskav je v tehniki jedrnega prenosa v jajčno celico, ki vodi v nastanek zarodka. Za pridobivanje gensko identičnih tkiv so nujno potrebne matične celice, ki imajo to lastnost, da jih pod določenimi pogoji lahko spremenimo (diferenciramo) v skoraj katero koli vrsto tkiv. Te matične celice pa lahko v najbolj neokrnjeni obliki najdemo prav v zarodkih.[3] Zato raziskovalci v sklopu teh raziskav opravljajo številne poskuse, da bi v terapevtskem (ne reproduktivnem) smislu klonirali človeški zarodek (se pravi ustvarili bolnikovega enojajčnega dvojčka na ravni embrija), ga vzgajali do šestega dneva starosti, ko so v njegovem telesu navzoče že številne matične celice, in nato prekinili njegove življenjske procese z namenom, da bi mu odvzeli te matične celice. S tem se življenje zarodka seveda predčasno prekine. Tako pridobljene matične celice bi nato ob posebnih pogojih razmnožili in uporabili za izdelavo ustreznih tkiv in organov. Ob tem je potrebno vedeti, da so ti postopki še v začetni fazi in da bo do konkretnih rezultatov potrebno počakati od 3 do 10 let. Mnogi vidijo hitrost teh raziskav v povezavi z iskanjem etičnega soglasja med bioetiki, pravniki, in teologi. Tako je rešitev problema industrijskega izdelovanja človeških zarodkov za raziskovalne namene in njihova prekinitev življenja, skupni imenovalec vseh prizadevanj za ustrezno pravno uravnavanje teh raziskav.

Kdaj se prične človeško življenje? Ali je človeški zarodek nosilec človeškega dostojanstva? Ali je dovoljeno ustvarjati in prekinjati življenja človeških zarodkov z namenom, da bi iznašli nove oblike zdravljenj? To je nekaj vprašanj, ki že nekaj let spodbuja k premislekom številne strokovnjake, ko želijo doseči soglasni odgovor na te izzive. Da gre za izredno težko delo, govorijo neštevilne debate o začetku človeškega življenja in o pravnem položaju zarodka. Katoliška teologija razume človeško življenje kot nenehni proces od vstopa moške spolne celice (semenčeca) v jajčno celico do naravne smrti.[4] Oblikovanje novega dednega zapisa omogoča individualnost novega bitja in njegovo animizacijo. S tem pa postaja človeški zarodek od zigote naprej član človeške vrste in nosilec pravice do življenja.[5] V tem so katoličani skupaj s pravoslavnimi od vseh ostalih verskih izročil nekaj posebnega. Islam, judovstvo in številne protestantske cerkve imajo do človeškega bitja v najzgodnejših oblikah različna stališča. Vsi sicer priznavajo poseben položaj takšnih celic, vendar pa jim ne priznajo človeškega dostojanstva, kot ga ima odrasli človek.[6] Prav tako zarodku ne pripisujejo absolutne pravice do življenja, kot to priznava katoliška teologija. Še posebej se takšna »moderna« drža izraža ob problemu t. i. odvečnih zarodkov, ki nastanejo pri oploditvi v epruveti. V večini primerov zdravljenja neplodnosti ostaja na razpolago še nekaj v epruveti ustvarjenih embrijev, ki jih v Sloveniji zamrznjene hranimo do pet let (v izjemnih primerih do deset let). V kolikor teh zarodkov mati ne donosi, jih je potrebno po preteku tega časa uničiti. Tako se v svetu srečujemo s problemom ogromnega števila odvečnih zarodkov, ki čakajo na uničenje, oziroma na uporabo za znanstvene raziskave.[7] V zvezi z raziskavami matičnih celic je znana odločitev predsednika Busha, ki je avgusta lani dovolil uporabo okoli 30.000 odvečnih embrijev za raziskovalne namene. Ob tem je sicer poudaril, da se ne strinja s proizvajanjem zarodkov z edinim namenom, da na njih izvajajo raziskave in jih nato uničijo. Vendar pa uporaba odvečnih zarodkov, kljub dobremu namenu raziskovalcev, ostaja še naprej etično in moralno zelo sporno.

Poleg tehnike jedrnega prenosa v jajčno celico pa velja omeniti še druge poti za pridobivanje matičnih celic, ki so etično dosti manj sporne oz. sploh nesporne. Tako obstaja možnost, da pridobijo matične celice iz popkovine ob rojstvu otroka. Te celice se lahko zamrznejo in se jih lahko uporabi ob času, ko bo otrok potreboval takšne celice. Druga možnost predstavlja tehnika spreminjanja odraslih celic v matične celice. To pomeni, da je možno spremeniti npr. celice kostnega mozga v celico, iz katere lahko pridobijo npr. živčno ali pa srčno celico. Pri tem pa je pomembno, da se je pri takšni tehniki možno izogniti nastanku zarodka, kot je to nujno pri tehniki, ki jo je predstavilo podjetje Advanced Cell Technology. Problem takšnih etično manj spornih tehnik je v tem, da je spreminjanje celic v matične celice še v povoju in da bo poteklo še nekaj časa do terapevtske uporabe.

         Ko govorimo o človekovem zdravju in s tem v zvezi raziskave na matičnih celicah, velja omeniti, da je zelo majhna razlika med tem, ko znanost v iskanju zdravja služi človeku, in trenutkom, ko znanost prične žrtvovati človeško življenje za dosego svojih uspehov. Najnovejša poročila to dokazujejo. Človeško življenje postaja predmet številnih trgovanj, preračunavanj in koristi. Svetost in nedotakljivost človeškega življenja, ki je nekaj tipično krščanskega, mnogi razumejo kot glavno oviro za napredek znanosti in največjo nevarnost za bolnike. To se še posebej čuti ob teh raziskavah, ko vsi zelo hitijo. Ekonomski in politični pritiski vodijo raziskovalce, da se odpovedujejo klasični poti raziskovanja, ko so tehnike predhodno izpopolnjevali in preverjali na živalih, v primeru Advanced Cell technology pa hitijo z uporabo še nepreverjenih tehnik.[8] Kakor koli že, biotehnologija postaja v današnjem svetu nosilec izrednega upanja in optimizma. V marsičem se ji vsi pridružujemo in jo podpiramo. Ta podpora pa se postavi na preiskušnjo v vesti vsakega posameznika, ko se sreča z življenjem nerojenega in nedolžnega. Slovenci smo v tem oziru še daleč od teh problemov, vendar pa se čas soočenja z njimi tudi pri nas nepreklicno bliža.

 

Literatura: 

[1] Jose B. Cibelli idr., Somatic Cell Nuclear Transfer in Humans: Pronuclear and Early Embryonic Development, v: The Journal of Regenerative Medicine, št. 2 (2001), 25-31.

[2] Pojem “matičnih celic” (stem cells) zajema  v slovenskem jeziku vse celice, ki so izvorne, omnipotentne, totipotentne, pluripotentne, multipotentne, unipotentne (progenitorske) oz. embrionalne.

[3] Natančneje v prvih zarodnih celicah oz. v celicah notranje mase v zarodku, ko je še v stadiju blastociste.

[4] Prim. Kongregacija za nauk vere, Izjava o namernem splavu, v: ASS 66 (1974), 738; Veselje in veličina življenja, CD 4, Ljubljana 1980, 21-32.

[5] Prim. Papeški svet za pastoralo zdravstvenih delavcev, Listina zdravstvenih delavcev, CD 88, Ljubljana 2000, 46.

[6] Prim. National Bioethics Advisory Commission, Ethical Issues in Human Stem Cell Research (Volume III.: Religious perspectives), Rockville, Maryland 2000.

[7] Za ilustracijo lahko omenim, da so v Veliki Britaniji med leti 1991 in 1998 ustvarili za zdravljenje neplodnosti 763.509 zarodkov, od tega so 237.603 zarodkov uničili, 48.444 pa uporabili za raziskave in nato uničili. Ostale so uporabili za zdravljenje neplodnosti. Prim. Departement of Health, Stem Cell Research: Medical Progress with Responsibility, London 2000, 32.

[8] Znano je, da je v primeru sicer reproduktivnega kloniranja ovce Dolly uspelo to šele v 277 poskusu. V primeru človeka pa gre to še počasneje in dosti težje.

Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 3 days 3 hours od tega
Pridružen: 10.01.2011

Naloga Cerkve je ohranjati oz. dvigati človekovo dostojanstvo, ki izhaja iz zavesti, da smo med seboj bratje in sestre v Kristusu ter otroci nebeškega Očeta. Ob vseh delikatnih vprašanjih s strani Cerkve premalokrat slišimo, po mojem menju, prav to načelo. Ne gre za prepovedovanje in omejevanje, ampak za dostojanstvo in prizadevanje, da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju. Če je Kristus prišel zaradi polnosti našega življenja, je Cerkev zapustil zato, da bi nadaljevala to poslanstvo. Tako je mogoče bolje pričakovati od Cerkve, da svoja stališča utemeljuje s polnostjo življenja. Ni namreč evangeljsko vprašanje, kaj še smemo in česa ne več. Vprašanje v duhu evanelija je, kaj nam prinaša polnost življenja in kaj ne. Tako se npr. pri vprašanju predzakonskih spolnih odnosov večina ustavi pri prepovedi, ki jo izvaja Cerkev. Saj to ni vprašanje. Vprašanje je, kaj s tem pridobiš in kaj izgubiš. Polnosti življenaj in odnosov pri iskanju lažje poti pač ne bomo dosegli.

V tem duhu vidim evangeljski odgovor na vprašanje matičnih celic. Ali smo zreli za takšne možnosti? Mislim, da ne. Ko je človek z grehom spoznal, da je nag, se je skril. Zaradi grešnega nagnjenja je golota postala izredna odogovornost. Smo ji kos? Pornografija kaže, da ne. Zreli smo zanjo samo v prizadevanju za izredno odgovoren odnos v najgloblji intimi. Kar tako, pa očitno ne. Podobno je tudi z matičnimi celicami - iz popkovnice, ne iz zarodkov! - Nismo sposobni odgovorno odločati o naši prihodnosti, ker ne zaupamo dovolj Bogu. Če raste naše zaupanje, pa celic niti ne potrebujemo. Če pa zaupanja v Boga ni, iskanja njegove volje, njegovega načrta za naše življenje, smo pa že daleč od smisla našega bivanja z dodatnimi matičnimi celicami ali brez njih. No, z njimi se samo še oddaljujemo, ker se slepimo, da je življenje v naših rokah.

Čeprav nisem našel zapisanega stališča Cerkve, si upam v luči Evangelija trditi, da je vedno bistveno vpršanje, ali nekaj krepi naše dostojanstvo ali ga krni. Po vesti se mora vsak odločati, kje je v odnosu do Boga in do življenja. Dodatne možnoste predstavljajo dodatne odgovornosti. Menim, da je bolje več vlagati v zaupanje v Boga, kot v tehnična vprašanja življenja, k temu se zagotovo nagiba tudi stališče Cerkve.

Martina
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 years 46 weeks od tega
Pridružen: 08.03.2011

Tudi sama sem pred leti v materinski šoli slišala o matičnih celicah, vendar je takrat to zvenelo kot reklama za biti nekaj "več" ozirima "in". Tako kot takrat, se tudi danes ne bi odločila za odvzem matičnih celic.  Zdi se mi, da je tu pomembno predvsem zaupanje v Boga, v njegovo moč in pomoč. On je tisti, ki me nagovarja, on ve kaj je zame prav in kaj ni. Če mu zaupam potem ni strahu, da me reklamiranje takih stvari ne bo prepričalo. Res pa je, da se vse to sliši "super" kot "oh in sploh", "ni da ni".... To pa je tudi vse. Nimam nič proti tistim, ki imajo drugačno mnenje, zdi se mi pa prav, da damo prednostu Božjemu načrtu; vsaj pred matičnimi celicami.

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 16 hours 8 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

Meni pa ves ta razvoj biotehnoligije ne vzbuja prav nobenega navdušenja, prav nasprotno, groza me je, ko spremljam ta razvoj, čeprav vem, da ga zelo malo - skoraj nič ne poznam. Pa me ni groza v smislu strahu, ampak ob misli, kako daleč seže človekov napuh. Ves čas mi v ozadju odzvanja tisto prišepetavanje: "Nikakor ne bosta umrla, ampak bosta kakor Bog". In sta segla po tem prepovedanem sadu, ker je bil mikaven in ga je bilo želeti... in sta spoznala, da sta naga. Kakšen grenak okus zaužitega sadu - človek, ustvarjen po Božji podobi, se začne sramovati samega sebe - pred seboj, pred drugim in pred Bogom.

Koliko trpljenja bi si prihranili, če bi s hvaležnostjo živeli svojo Bogu podobnost! Bog nam jo je ob stvarjenju podaril, mi pa si jo v svojem napuhu hočemo ustvariti sami... Božje usmiljenje naj bo nad nami!!!

gregors
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 10 years 1 week od tega
Pridružen: 09.03.2011

Meni se ob tem postavlja le eno vprašanje...

Kdo je tisti, ki pri vsem tem te znanstvenike in raziskovalce vodi, da so sposobni danes delati to kar hočejo??

Kaj če jih pa vodi Bog??

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 16 hours 8 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

"Kaj če jih pa vodi Bog?"

Gotovo je v vseh naših odločitvah najpomembnejše vprašanje, komu se damo voditi – Svetemu Duhu ali hudemu duhu? Bog nam je dal razum, ki je sposoben genialnih odkritij in vsak zdrav napredek in razvoj – tudi na področju bioetike, je v službi Božjega stvariteljskega načrta... Vendar če že preprosti kmet, ko spozna, da lahko na isti njivi z izboljšano tehnologijo pridela mnogo več, lahko pade v zanko napuha in začne kopičiti imetje, da se bo z njim zavaroval za jutrišnji dan, koliko bolj se v to past lahko ujamejo vrhunski znansveniki in raziskovalci s področja biotehnologije.

 

Sami si hočemo zagotovit srečno in zdravo prihodnost, vendar za kakšno ceno?

Kdo bi si upal trditi, da me morda vodi Bog, če umorim devet svojih otrok, da bi desetemu – najbol zdravemu, najlepšemu, najbolj razvitemu omogočila lepšo prihodnost... Tako nekako, a v mnogo bolj grozljivih številkah se to počne na področju biotehnologije. Vsak zarodek je nov človek! Koliko jih uničimo, da bi preživel najmočnejši... Naš Bog pa se sklanja k najbolj šibkim, pohabljenim, zavrženim, ponižanim...

 

Se opravičujem, ker sem se malo oddaljila od vprašanja matičnih celic.

 

eva
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 3 years 18 weeks od tega
Pridružen: 12.01.2011

No, z njimi se samo še oddaljujemo, ker se slepimo, da je življenje v naših rokah.

O tem sem razmišljala tudi sama. Človek bi rad živel večno. Če verjamem v Boga, verjamem tudi, da bo poskrbel zame in da vodi moje življenje, ve, kaj bo z mano, ve, kaj je zame dobro. Hramba matičnih celic torej nima smisla. A potem se zatakne, saj pomislim, da skrb Boga zame velja tudi, ko zbolim za rakom. Zakaj pa takrat poskusimo storiti vse, da bi ozdraveli? Zakaj preprosto ne dopustimo, da se stvari same odvijejo do konca? Kje je razlika med enim in drugim?

Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 3 days 3 hours od tega
Pridružen: 10.01.2011

Dobro vprašanje in že iskanje odgovora se mi zdi tvegano. Vseeno bom poskusil.

Mogoče je dilem, ki jo izpostavljaš naslednja: Ali naj poskrbimo, da ozdravimo ali da spremenimo naravo, da sploh ne bomo zboleli?

Mogoče je nekoliko jasneje, če preidimo na področje narave okrog nas. Ali naj skrbim, da bo krompir zdrav, kolikor je v moji moči ali naj tudi posegamo v naravni red genetsko spreminjanje? Spremeniti genetski zapis, da krompir ne bo več zbolel? Ali se na enkrat ne postavim na mesto Boga, na mesto, ki mu nisem več kos in ki ni več moj?

Ali poskrbim za zaščito proti toči, ali pa razmišljam, kako bi točo nasploh uničil? Ali s škropljenjem uničim vse škodljivce in z njimi tudi čebele, ptice itd. ali pa iščem možnosti za obvladovanje, ki naravnega reda ne spreminjajo. Mislim, da je tu vprašanje. Popravljati Boga ali izpopolnjevati stvarstvo. Če z občutkom urejam stvari, ne bom posegal na področje božjega in Bogu ne bom jemal krmila iz rok. Urejanje stvari, ki pomenijo popravljanje Stvarnika, pa predstavljajo nevarno igro, ki ji nismo kos. Predstavljajo protest proti Bogu in kličejo k ponovnemu izgonu iz raja.

Tamara Kobal
Slika za %user
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 years 44 weeks od tega
Pridružen: 10.01.2011

Ko sem se pred štirimi leti pripravljala na porod tretjega otroka, je tudi meni prišla v roke zgibanka, ki je promovirala odvzem in hrambo matičnih celic v zdravstvene namene. Jaz se za to nisem odločila, ker si preprosto take odločitve nisem upala sprejet, se mi je zdelo, da temu jaz nisem kos. Malo me je sicer bolelo, da mogoče otroku nekaj odtegujem, verjetno je bila to skušnjava,… v bistvu si nisem upala it proti Bogu, tvegat, da vzamem v svoje roke nekaj, kar mora bit v njegovih.

Dolores
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 43 weeks 3 days od tega
Pridružen: 17.03.2011

Baje, da raka nosimo vsi v sebi. Vprašanje je samo kdaj vstvarimo pogoje, da se iz teh zametkov razvije bolezen. Razvoj tako hude bolezni kot je rak ali katere druge bolezni, je zame opomin Boga, da delam nekaj narobe, da je moj način življenja, prehranjevanja napačen, da so moje navade (razvade) zgrešene. V tej situaciji se ljudje krčevito oklenemo medicine, kar je laže kot kaj spremeniti pri sebi. Če se je bolezen že močno razvila, je tudi prepozno karkoli spreminjati in nam tudi medicina ne more veliko pomagati.

Mene bolj muči vprašanje zakaj Bog dopušča, da hudo zbolijo mladi ljudje in otroci, ki se v svojem življenju še niso mogli toliko pregrešiti? Ali je njihova bolezen opomin Boga vsem ostalim v njihovi bližini, da se zavemo vrednote kot je zdravje? Ali je njihova bolezen zgolj posledica zgrešenega življenja njihovih strašev ali starih staršev?

Mislim, da Bog velikokrat pošlje nad nas težke prizkušnje s točno določenim namenom - Prisili nas v brezkompromisno spreminjanje nas samih.

Martina
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 years 46 weeks od tega
Pridružen: 08.03.2011

Dolores, tu mi prihaja na misel evangelij ki pravi: Ko je šel mimo, je zagledal človeka, ki je bil slep od rojstva. Njegovi učenci so ga vprašali: »Rabi,kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?«  Jezus je odgovoril: »Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak da se na njem razodenejo Božja dela (Jn, 9).

Tudi mi smo prevečkrat kot učenci, ki samo sprašujemo. Ali ne bi bilo boljše, da preprosto zaupamo v Boga? On bo poskrbel, da bomo našli odgovor tudi na taka vprašanja. Prepustimo se mu... Zaupajmo .... Molimo. Še tako težka, slaba stvar, je za nekaj oziroma za nekoga lahko tudi dobra.

eva
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 3 years 18 weeks od tega
Pridružen: 12.01.2011

Ali naj poskrbimo, da ozdravimo ali da spremenimo naravo, da sploh ne bomo zboleli?

Razumem, kaj želiš povedati. Imam še eno vprašanje. Na predstavitvi sem razumela, da matične celice uporabljajo izključno za zdravljenje (kot je na primer uporaba matičnih celic iz kostnega mozga pri zdravljenju levkemije). Dejansko pa ne vem, ali z njimi počnejo še kaj drugega. Če gre torej res samo za kurativo, matične celice niso več sporne?

Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 3 days 3 hours od tega
Pridružen: 10.01.2011

Eva, živijo!

Zdi se mi, da sem spregledal tvoje vprašanje. Sicer je gotovo namenjeno vsem. Kot sem razmišljal prej, mislim, da zdravljenje samo ni sporno, sporno je prevzemanje oblasti nad življenjem in smrtjo. Žal pa nisem strokovnjak na tem področju, da bi lahko odgovoril na to, čemu so res namenjene matične celice oz. čemu vse še bodo ter kako je zaščitena njihova uporaba. Mogoče bi o tem dobila uredno stališče etične komisije SAZU oz. kaj podobnega?

Mihal
Slika za %user
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 7 years 33 weeks od tega
Pridružen: 18.01.2011

V zadnji številki Družine sem prebrala članek o matičnih celicah, kjer je pogovor s profesorjem iz katoliške univerze. Piše, da je papež februarja javno spregovoril o shranjevanju in uporabi matičnih celicah. Izpostavil je temeljno načelo solidarnosti in se zavzel za javne oz. delno zasebne celične banke. Papež se zavzema za odprto darovanje celic, za njihovo shranjevanje, kjer bi celice bile na voljo za morebitne kasnejše zdravljenje darovalcev in tudi drugih ljudi. V članku še poudarja, da je treba starše, ki se pripravljajo na rojstvo otroka seznaniti tudi z darovanjem in shranjevanjem matičnih celic, da se ljudi ozavešča o tem in v njih prebudi duha darovanja in solidarnosti.

Torej so te matične celice namenjene izključno zdravljenju: tako morebiti za otrokovo zdravljenje, kot tudi drugih ljudi (tistih, ki niso imeli možnosti matične celice shraniti).

Preberite si članek, je zanimiv.

 

"Na vseh poteh sem vedno bil ob tebi," pravi Jezus.
"Kako neki, glej, tu je ena sama sled in tu mi je bilo najtežje."
"Vem, zato sem te pa nosil v naročju!"

eva
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 3 years 18 weeks od tega
Pridružen: 12.01.2011

Hvala Mihal! Poiskala sem omenjeni članek v Družini na spletu. Kliknite tukaj.

Mihal
Slika za %user
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 7 years 33 weeks od tega
Pridružen: 18.01.2011

Mogoče je ta tema že zastarela, vendar bi rada še nekaj vprašala, kar me zanima. Namreč poleti, ko sem bila na praksi v porodni sobi, sem oprazila, da se za odvzem matičnih celic iz popkovnične krvi odloči relativno malo staršev novorojenčkov. In sem se spreševala čemu je tako. Saj, če se prav spomnim ni to plačljivo (razen v primeru če bi radi starši shranili matične celice v zasebni banki in jih tako obdržali samo zase, oz. za lastnega otroka).

Pa me zanima, za tiste, ki se v preteklosti za to niste odločili, če sedaj, ko poznate uradno stališče Cerkve (ki to spodbuja) bi se mogoče pri naslednjem porodu mogoče odločili za odvzem matičnih celic, ali ne?

"Na vseh poteh sem vedno bil ob tebi," pravi Jezus.
"Kako neki, glej, tu je ena sama sled in tu mi je bilo najtežje."
"Vem, zato sem te pa nosil v naročju!"