Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

Marijino vnebovzetje

5 odgovorov [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 hours 27 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Marija obišče Elizabeto

Tiste dni je Marija vstala in se v naglici odpravila v gričevje, v mesto na Judovem. Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto. Ko je Elizabeta zaslišala Marijin pozdrav, se je dete veselo zganilo v njenem telesu. Elizabeta je postala polna Svetega Duha in je na ves glas vzkliknila in rekla: »Blagoslovljena ti med ženami, in blagoslovljen sad tvojega telesa! Od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? Glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, se je dete v mojem telesu od radosti zganilo. Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!«

 

Marijina hvalnica

In Marija je rekla:

»Moja duša poveličuje Gospoda

in moj duh se raduje v Bogu, mojem Odrešeniku,

kajti ozrl se je na nizkost svoje služabnice.

Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi,

kajti velike reči mi je storil Mogočni

in njegovo ime je sveto.

Njegovo usmiljenje je iz roda v rod

nad njimi, ki se ga bojijo.

Moč je pokazal s svojo roko,

razkropil je tiste, ki so ošabni v mislih svojega srca.

Mogočne je vrgel s prestolov

in povišal je nizke.

Lačne je napolnil z dobrotami

in bogate je odpustil prazne.

Zavzel se je za svojega služabnika Izraela

in se spomnil usmiljenja,

kakor je govoril našim očetom:

Abrahamu in njegovemu potomstvu na veke.«

Marija je ostala z njo približno tri mesece, potem pa se je vrnila na svoj dom. Lk 1,39-56

 

 

Blagor ji, ki je verovala …

 

pravi Elizabeta Mariji! Veselje vere preveva srečanje dveh žena. Zakaj veselje? Ker se bo spolnilo to, kar ji je napovedal Gospod. In kaj ji je napovedal? Da bo rodila Odrešenika. A kaj ji je že v templju napovedal starček Simeon? Da bo njeno dušo presunil meč. In kje je v gori trpljenja lahko veselje nad napovedjo. Pomislite! Gre za veselje nad napovedjo, ne nad uresničitvijo! Marija in Elizabeta se veselita, ker Bog obljublja Odrešenika. Ne hromi ju strah, ne hromi ju negotova prihodnost, niti nezaupanje. Preprosto se obe veselita Gospodovih obljub.

 

Tudi nam Gospod neprestano prinaša nove obljube. Pa ne le obljube. Veliko več! Ob Njem vedno znova lahko začutimo, da se daruje za nas. To ni obljuba, je že izvršeno. Neprestano nas svojo Besedo hrani, da iz nje lahko živimo. Podpira nas z vsemi zakramenti, živi z nami. Smo resnično veseli?! Ne, žal nam manjka veselja dveh žena Elizabete in Marije.

 

Ustavimo se torej ob veselju Elizabete in Marije in iščimo možnosti za svoje. Marijino vnebovzetje nam govori najprej o Marijinem veselju nad telesom. Njeno telo ni trohnelo, zakaj? Ko so ljudje okrog Jezusa blagrovali Marijo z besedami: »Blagor telesu, ki te je nosilo, in prsim, ki so te dojile!« On pa je rekel: »Še bolj blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo.« (Lk 11,27-28)

 

Marijino veselje je najprej veselje nad telesom, ki je slišalo Božjo besedo, ji prisluhnilo in jo izpolnilo. Mariji njeno devištvo ni bilo krivica, ampak novo veselje. Rojstvo in materinstvo ji je bilo veselje. Pa se ustavimo najprej ob preprostem vprašanju: koliko krščanskih mater in očetov doživlja svoje materinstvo in očetovstvo kot neskončno veselje. Veselje nad otroki, veselje nad zaupano nalogo, veselje nad načrtom, ki ga ima z njimi Bog. Mar ni neverjetna že misel, da vam Bog zaupa spočetje, rojstvo in vzgojo otrok, da vam zaupa čudovito vlogo mater in očetov.

 

Namesto veselja je pogosto materinstvo in očetovstvo krivica. Podobno je namesto veselja krivica tudi spolnost, ki je ni mogoče živeti po lastnih željah, po svoji izbiri, brez odgovornosti, brez upoštevanja Božjega načrta. Pravzaprav bomo videli, da povsod trčimo ob Božji načrt, ki je krivica. Pomislimo! Tisto, kar je Marijo in Elizabeto navduševalo, tj. Božji načrt, je za nas krivica. Kako naj se veselimo, ko pa Bog ne spreminja načrtov po naših merilih, njegovih pa nočemo sprejeti!

 

Če se Marija vnebovzeta lahko veseli, da je izpolnila Očetovo voljo, ker se je s telesom izročila Njemu, je prav, da se ob njej vprašamo tudi neporočeni. Je naše devištvo resnično veselo? Kdaj smo nazadnje v javnosti slišali z naše strani govoriti, kako lepa je odpoved spolnosti zaradi Božjega kraljestva. Ali smo prepričljivi v svojih držah veselja? Žal večina to potlači in vzame nase kot breme, ki ni prijeten ali kot jarem, ki je vse prej kot sladek.

 

Če vztrajamo v zagrenjenosti nad tem, da Bog noče spremeniti ne človeške narave, ne svojih načrtov z nami, ne moremo spoštljivo obhajati praznika Marijinega vnebovzetja. Prepričan pa sem, da zmoremo dojeti veličino in lepoto tako devištva kot materinstva ali očetovstva, da prav ob Mariji lahko poživimo zaupanje v Božji načrt in se z njo veselimo vere, ki nam daje možnost za to

 

Marijino veselje pa ni le nad njenim materinstvom in njeno deviško vlogo pri tem. Njeno veselje je tudi veselje nad resničnostjo Božje besede. Marija je kot vernica hotela v polnosti zaživeti besede Svetega pisma. Zanjo Sveto pismo ni bila navadna knjiga, Božja beseda ni bila kakršna koli beseda. Marija se ni čudila Jezusovim besedam, kot so se čudili ljudje okrog nje. Ko je govoril o tem, da je Božja beseda skala, na kateri je potrebno graditi hišo, da bo življenje resnično trdno, pravi sveto pismo, so množice strmele nad njegovim naukom, kajti učil jih je kakor nekdo, ki ima oblast, in ne kakor njihovi pismouki. (Mt 7, 28-29).

 

Marijino veselje je veselje nad resničnostjo Božje besede, nad dejstvom, da je le Božja beseda skala, na kateri je vredno graditi svoje življenje. Ker je Božjo besedo vzela v celoti zares, ni bilo potrebno, da bi čakala na vstajenje. Pa mi?

Če mi kaj jemlje veselje, je dejstvo, da pogosto lahko z lučjo iščem človeka, posvečenega ali ne, ki bi vzel Božjo besedo čisto zares. Danes je Božja beseda tudi v Cerkvi na voljo kot ena od mnogih besed. Kje naj črpamo veselje, če ne ob trdnem prepričanju v Božjo besedo, o kateri Jezus pravi: Dokler ne preideta nebo in zemlja, ne bo prešla niti ena črka ali ena črtica postave, dokler se vse ne zgodi. (Mt 5,18).

 

In še eno veselje nam prinaša Marija v nebesa vzeta, tj. veselje nad Božjo zmago nad grehom, trpljenjem in smrtjo. Marija se veseli, ker vidi napovedanem Odrešeniku tistega, ki bo premagal greh, trpljenje in smrt. Čeprav se nič od tega ne zgodi po njenih predstavah – podobno išče kot apostoli – se veseli ves čas, da bo deležna odrešenja. In ga seveda doseže. Kot ponižna dekla, je v šoli svojega Sina. Uči se sprejemati trpljenje, spopada se s skušnjavami in pogumno zre smrti v obraz. Kot čudovita Božja služabnica, je položila vse izpite že v življenju, zato ji ni potrebno trohneti. Že v življenju zre v Božjo slavo, se je veseli in jo živi.

 

Dragi bratje in sestre. Toliko razlogov za veselje nam nudi današnji praznik, zgled device Marije. Še mnogo več razlogov, kot sem jih naštel. Naj ne zamre njen zgled! Naj nas spremlja njena priprošnja in pomoč, zato sedaj z zaupanjem obnovimo posvetitev njej (zmolimo molitev posvetitve).

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 hours 1 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

»Če se Marija vnebovzeta lahko veseli, da je izpolnila Očetovo voljo, ker se je s telesom izročila Njemu, je prav, da se ob njej vprašamo tudi neporočeni. Je naše devištvo resnično veselo? Kdaj smo nazadnje v javnosti slišali z naše strani govoriti, kako lepa je odpoved spolnosti zaradi Božjega kraljestva. Ali smo prepričljivi v svojih držah veselja?«

 

 

Tole vprašanje iz tvoje praznične pridige, Peter, me je nagovorilo in spodbudilo, da z vami podelim nekaj drobcev iz letošnjih duhovnih vaj, ki so vseh osem dni temeljile na Visoki pesmi. Vsakemu bi privoščila vsaj delček okušanja te lepote, ki seveda raste skozi napor, ki ga predstavlja ljubezen.

 

 

»Ljubezen v Visoki pesmi ni platonična. Ni ljubezen dveh čistih duhov ali duhov, ki se očiščujeta, ko se oddaljujeta od teles. Tudi ni preprosta telesna slast. Ljubezen Visoke pesmi vsebuje močno telesno resničnost, ker duh se razodeva v telesu… Ob prvem branju morda preseneti realizem telesnosti. Hebrejci so se izogibali, da bi plastično, v sliki ali kipu, predstavljali človeško telo, tudi oblečeno. Grki so bili na drugi strani v tem pravi mojstri. Vendar grška poezija redko opisuje golo telo (nima navade opisovati negibnih bitij). Nasprotno biblična poezija uživa v kontemplaciji in opisovanju skoraj golega telesa, ženskega in moškega.

 

V Visoki pesmi je opis radosten, brez kančka slabega. Kot v času raja, pred grehom; ko sta bila Adam in Eva »naga, a ju ni bilo sram« (1 Mz 2,25). Ljubezen želi obnoviti prvotno nedolžnost.

 

V 4,1-5 se njegov pogled spušča po njej: oči, lasje, zobje, ustnice, sencè, vrat, prsi; tu se ustavi. Potem omenja »goro mire« (4,6). V 5,10-16 ona opisuje ljubljenega, tudi tu od zgoraj navzdol: glava, lasje, oči, lica, ustnice, roke, život, noge; potem doda celosten izgled. V 7,1-6 zaročenec opisuje plesalko, začenši pri nogah: boki, naročje, trebuh, prsi, vrat, oči, nos, glava, lasje.

 

Kontemplacija je trenutek ljubezni. Zgodi se samo, če je nekaj spokojnega zavedanja. V velikem vznemirjenju ni miru za kontemplacijo. Opisi skoraj golega telesa v Visoki pesmi želijo ohraniti ta magičen trenutek čudovitega odkritja. Adam se je zadovoljil z radostno frazo: »To je končno kost iz moje kosti in meso iz mojega mesa.« Ljubitelja v Visoki pesmi izdelata svoje odkritje in za to si sposodita oblike in podobe najlepših bitij, ki jih poznata.

 

Rezultat ni nek realistični opis, temveč bolj poetična transfiguracija teles. Zato je Alonso de Cabrera O.P., velik pridigar iz XVI. stoletja, v svoj nagovor o Kristusovem vstajenju mogel položiti v usta angelov nekaj vrstic iz Visoke pesmi, v čast poveličanemu Kristusovemu telesu.

 

Čeprav telo zavzame toliko prostora in je neposreden izraz sentimentov omejen, je v našem besedilu pomemben duh, čigar resničnost potrjujejo osebni in svojilni zaimki: on in ona, ti in jaz; njegova, moj. Vse do odločilne besede: »Jaz sem svojega ljubega in moj ljubi je moj.« … Ljubezen je odnos, ki združuje dve osebi…

 

Zaradi ljubezni in v ljubezni se človek presega. Ali ni ljubezen podoba, svetlikanje neke višje resničnosti? Toda, ali obstaja kaj višjega od ljubezni? Če je Bog ljubezen, kakor pravi Janez, ali more biti kakšna stvar ali kdo onkraj ljubezni? In vendar si Bog od človeške ljubezni sposodi simbole, da razodene svojo ljubezen. Posebno v dramatični razsežnosti. Pogosta shema v stari zavezi prikazuje skupnost, ki jo običajno predstavlja prestolnica, kot nevesto in Boga kot ženina... Gospod jo vzame za ženo in od nje pričakuje ljubezen in zvestobo…

 

"Kajti kakor se mladenič poroči z devico,

tako se bo tvoj graditelj poročil s teboj,

kakor se ženin veseli neveste,

tako se tebe veseli tvoj Bog (Iz 62,5).«

 

 

Ni prvi človek, ki najde svoje veselje v Bogu, temveč Bog najde svoje veselje v človeku: kakor ženin z nevesto. Če to ni razlog čistega veselja v naši neporočenosti in deviškosti, potem ne vem, kje drugje bi ga lahko iskali.

 

 

»Kakor se ženin veseli neveste,

tako se tebe veseli tvoj Bog« (Iz 62,5).

 

 

»Jaz sem svojega ljubega in moj ljubi je moj« (Vp 6,3). 

Rok 86
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 15 weeks 3 days od tega
Pridružen: 22.10.2013

Če mi kaj jemlje veselje, je dejstvo, da pogosto lahko z lučjo iščem človeka, posvečenega ali ne, ki bi vzel Božjo besedo čisto zares. Danes je Božja beseda tudi v Cerkvi na voljo kot ena od mnogih besed. Kje naj črpamo veselje, če ne ob trdnem prepričanju v Božjo besedo, o kateri Jezus pravi: Dokler ne preideta nebo in zemlja, ne bo prešla niti ena črka ali ena črtica postave, dokler se vse ne zgodi. (Mt 5,18).

 

Žal se moram prepoznati v tem opisu. Se mi zdi, da mi velikokrat manjka te brezkompromisnosti, potrebne radikalnosti. Še veliko bi lahko povedal na to temo, pa ne bi rad preveč špukal v lastno skledo :) Sicer pa lep pozdrav vsem prisotnim na tem forumu.

Obrni nas k sebi, Gospod, da se spreobrnemo. (Žal 5,21)

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 hours 1 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

Rok, hvala za pozdrav! Naj velja tudi tebi. Lepo, da se oglasiš!

Ker je včeraj godoval sv. Rok, pa dovoli še čestitko ob godovnem dnevu. Kaj naj ti lepšega zaželim kot to, kar si izrazil že sam: da bi do kraja zares vzel Božjo besedo! Ne pusti si vzeti veselja evangelija in odkrij tudi znotraj svojih vrst vsaj kakšno sorodno dušo, da bo pot lažja in bolj varna!

Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 hours 27 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Rok pozdravljen!

Vse najboljše! Tvoj zavetnik je, če se ne motim, proti kužnim boleznim. Bodi njegov pomočnik v boju s kugo tega časa: Da je več resnic in da je vse kar dobro.

Lepo, da si se oglasil. Še kdaj.

Rok 86
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 15 weeks 3 days od tega
Pridružen: 22.10.2013

Hvala obema za besede dobrodošlice in lepe želje ob godu! Se še oglasim kaj ob priliki. Bodimo povezani v molitvi.

Obrni nas k sebi, Gospod, da se spreobrnemo. (Žal 5,21)