Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

Krstu sledi delovanje!

7 odgovorov [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 hour 5 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Jezusov krst

Ker pa je ljudstvo živelo v pričakovanju in so se v srcu vsi spraševali o Janezu, če ni morda on Mesija, je Janez vsem odgovoril: »Jaz vas krščujem v vodi, pride pa močnejši od mene, kateremu nisem vreden odvezati jermenov njegovih sandal; on vas bo krstil v Svetem Duhu in ognju. Velnico ima v roki, da bo počistil svoje mlatišče in spravil žito v svojo kaščo, pleve pa sežgal z neugasljivim ognjem.« Tako je torej še z mnogimi drugimi opomini oznanjal ljudem dobro novico. Ko pa je grajal tudi četrtnega oblastnika Heroda zaradi Herodiade, žene njegovega brata, in zaradi vsega hudega, kar je Herod storil, je on vsemu dodal še to, da je Janeza vrgel v ječo.

Ko je vse ljudstvo prejemalo krst in je bil tudi Jezus krščen ter je molil, se je odprlo nebo. Sveti Duh je prišel nadenj v telesni podobi kakor golob in zaslišal se je glas iz neba: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.« Lk 3,15-22

 


Krstu sledi delovanje!

 

Tokrat me je ob Jezusovem krstu prešinila misel: Jezus je bil deležen samo enega zakramenta, a so bili potem sadovi občutni. Kristjani jih kar kopičimo, pozitivne posledice pa moramo običajno iskati z lučjo. Kako to? Ali pa še bolje, kje pa naj bi se poznali sledovi naših zakramentov? Preden se spustimo v razmislek poglejmo, kaj pravi Wikipedija o zakramentih:

 

Rimskokatoliška cerkev pozna naslednjih sedem svetih zakramentov, ki so razvrščeni v tri skupine:

Zakramenti uvajanja:
1. sveti krst
2. sveta evharistija
3. sveta birma
Zakramenta ozdravljanja:
4. sveta pokora
5. sveto bolniško maziljenje
Zakramenta služenja:
6. sveto mašniško posvečenje
7. sveti zakon

 

Po tej preprosti logiki, bi lahko rekli, da nas prvi trije zakramenti vabijo v odnos z Bogom. Krst je prvo dejanje našega odnosa, kjer tako Bog kot tudi krščenec (oz. njegovi starši) potrjujeta željo po odnosu. Bog nad vsakim od nas izraža veselje in nas vabi v zavezo. Sveta evharistija tj. sveta maša in prejemanje sv. obhajila ta odnos poglablja in utrjuje. Sveta birma pa našo odločitev za Boga potrdi.

 

Zakramenta ozdravljanja sta potrebna zaradi naše grešnosti in krhkosti. Spoved v nas vedno ozdravlja rane greha in nas vrača v odnos, ki ga je greh ranil. Maziljenje pa daje zgubljeno upanje in premaguje strah pred našo nemočjo.

 

Zakramentom služenja bi dostikrat lahko rekli poslednji zakramenti, ker se po posvečenju in poroki pogosto zgodi, da od tam naprej ne gremo več. Dejansko pa sta to zakramenta, ko bi se po njima naše služenje moralo resnično razcveteti.

 

Jezus se je s krstom zavedal tega, da je ljubljen, da je brez Očeta krhek in da je poklican, da izpolni Očetovo voljo. Prav je, da se ob tem sami ustavimo in premislimo, če je tudi z nami tako. Ker po mnogih cerkvah v letu vere molimo Molitev za novo evangelizacijo, predlagam, da jo na tem mestu premislimo. Ob pogledu nanjo se mi utrne misel: Mar ne prosimo za nekaj, kar bi morali živeti? Zakaj temu pravimo nova evangelizacija, če pa je to naša zaveza dana že s samim krstom? Smo mogoče zaspali, prespali lep čas in se prebujamo z medlo zavestjo, da smo vse to že nekje obljubili? Poglejmo:

 

Hvala ti, dobri Oče, da te poznamo in se lahko zbiramo v Jezusovem imenu. Prosimo te, poživi nam vero, da bo postala globoko prepričanje in resnična moč, ki izhaja iz osebnega srečanja z Jezusom Kristusom.

Če nisem v odnosu s tistim, v katerem sem krščen, niti ne morem govoriti o veri. Recimo preprosto: Bog naj se zavem svojega krsta!

 

Daj nam, dobri Oče, da bomo živeli v poslušnosti Svetemu Duhu.

Komu pa naj bom poslušen, če ne Svetemu Duhu? Saj obstajata samo dva: Bog in hudič, Sveti Duh in hudi duh. Gospod, naj poslušam tvojega Duha in se v tvoji moči varujem hudega duha!

 

Naj zvesto hodimo za Kristusom, navdušeno in vztrajno odgovarjamo na Božjo besedo in hvaležno uživamo kruh življenja.

Če bomo vztrajali v prvem in drugem, bo naša prošnje zelo preprosta: Gospod, brez tebe ne moremo ničesar storiti, pomagaj nam po svojem kruhu in besedi!

 

Dobri Oče, podpiraj z močjo Duha prizadevanje Cerkve za novo evangelizacijo in nas vodi, da bomo z besedo in s svojim življenjem našim sodobnikom oznanjali Kristusa. Jezusovi učenci naj se odlikujemo po ljubezni do ubogih in stiskanih, naj bomo solidarni s potrebnimi in velikodušni v delih usmiljenja, naj ne molčimo pred zlom in ne podležemo mikom prevladujoče miselnosti.

To kar nas Ti učiš, ni le za nas: Naj tvojo ljubezen resnično zaživimo in jo prinašamo svetu,ki je žejen tvoje ljubezni!

 

Po Marijinem zgledu naj v luči vere odkrivamo čudovita Božja dela; naj bomo pozorni na znamenja časov in postanemo znamenje prisotnosti Vstalega v svetu, da bomo z novim navdušenjem služili resnici, pravici in miru.

To prosimo po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

 

Tvoja Mati Gospod, naj nam bo zgled čudovite poslušnosti in življenja v iskanju in služenju resnici. Naj bomo resnično tvoji in njeni otroci. Amen.

 

Ko takole gledam na molitev za novo evangelizacijo me postane sram. Zdi se da, prosimo za nekaj novega, ne da bi priznali, da že zdavnaj izrečenih obljub nismo izpolnili. Mogoče nam prav to manjka. Priznajmo, da vere ne živimo. Če jo bomo zaživeli, bo vedno nova in bo prinašala tudi novo evangelizacijo.

AlenkaZ.
Slika za %user
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 7 years 18 weeks od tega
Pridružen: 19.01.2011

Ko sem prebirala tole pridigo, me je začelo pošteno stiskati.

Najprej sem si morala razjasniti pojem 'nova evangelizacija'. Moja prvotna slika pojma je bila, da je nova evangelizacija potrebna, ker svet sploh več ne živi po evangeliju, kot da ga je potrebno zbuditi, začeti vse znova. Če zdaj pravilno razumem pojem, naj bi to pomenilo 'pokristjanjevanje', vendar v neki novi luči, ker živimo v novih časih? V obeh primerih vidim problem ravno v tem, kar govoriš ti, Peter - vere več ne živimo. Kako naj bi potem sploh evangelizirali dalje, na novo? Verjetno bi bilo najprej potrebno na novo evangelizirati že obstoječe kristjane?

 

Takoj se mi je začelo zatikati dalje. Ob tvojem stavku: Če nisem v odnosu s tistim, v katerem sem krščen, niti ne morem govoriti o veri. In me je začelo boleti, kako slab kristjan sem tudi sama. Moj odnos je tako neznatno droban in šibak! Zadnje tedne razmišljam le še o tem - kako najti Boga, ga dojeti, začutiti, biti v odnosu. Se obračam na Svetega Duha s prošnjo, naj mi razsvetli um, da bi zmogla dojeti, iti v globino; da bi zmogla tudi v odnosih razločevati med resnico in svojimi ranami; da bi znala razločevati med glasovi Njega in hudega duha.

 

Večkrat se ustrašim, da preveč misli namenjam iskanju Njega, da bom nekje zablodila. Pa se v iskanju odnosa ne morem ustaviti, ne morem nehat iskat in biti mirna, dokler ne začutim Njegove bližine, ljubezni. Brez tega ne morem biti luč, ne morem resnično zaživeti njegove ljubezni in jo prinašati svetu.

 

Gospod, prosim te, pomagaj mi, da bom vztrajala v iskanju Tebe in v želji, da me vso prežameš. Pomagaj mi, da bom živela iskreno in preprosto vero ter bila s tem dobra luč svetu.

milena
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 25 weeks 5 days od tega
Pridružen: 13.01.2011

Pozdravljeni vsi,

ob tej močni pridigi me je zaskrbelo naše ljudstvo, slovenski človek. V Jezusovem času je ljudstvo živelo v pričakovanju. In v tako okolje jim je Gospod poslal Njega, Jezusa, Svojega Sina.

Kaj pa danes pričakujemo? Če poslušam Naše Preljube, je vse narobe, če pa pogledam mlade, so se ti že začeli zbirati za glasno in nasilno urejanje javnega življenja  in kaj dosti upanja nisem zaznala. Hvala Bogu, da ima mlad človek sam v sebi neko upanje. Kaj pa srednja generacija in mi, starejši? Po logiki vere bi moralo naše upanje za resnično srečanje z Njim v večnosti naraščati, veselje nad tem bi nas moralo dvigati v starosti.

Pri srečevanju starejših zaznam zelo malo tega upanja. V mojem spominu so starejši izpred 50 let, ki so se mi zdeli bolj polni upanja. In prenašali so ga na nas mlajše. Se mi zdi, da je bilo povezano s trdno vero. In ljudje so imeli nekaj svetlega v sebi. Pripovedovali so si lepe dogodke. Slabe so skrivali, kar seveda tudi ni dobro. Danes pa, ob polnih glavah in srcih slabih novic iz javnosti, delovnih mest, šol in družin, pogovor kaj hitro nanase na nekaj slabega, zdi se, kakor da dobrega, upanja na dobro, sploh ni več. Ničesar ne pričakujemo. Vera je mrtva. Božič je Božiček z Dedkom Mrazom, velikonočno vstajenje pa orehova potica s šunko in pirhi.

Peter, kakor si zapisal, zagotovo drži, da že zdavnaj obljubljenega ne izpolnjujemo.

Gospod, hvala ti za včerajšnji dan, za danes pa te prosim, naj vsako od tisoč minut, kolikor jih ima dan, ki je pred mano,

živim Z VERO, UPANJEM IN IZKAZUJEM LJUBEZEN vsakemu, s katerim bom v stiku osebno, po telefonu ali elektronski pošti.

 

Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 hour 5 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Še enkrat sem se ustavil ob evangeliju in zbral zgornje misli v molitev:

  • Dobri Oče, predte prihajamo kot tvoji otroci in te prosimo,
  • naj se vsak trenutek svojega življenja zavedamo, da smo krščeni s tvojim krstom,
  • naj poslušamo tvojega Duha in se v moči Njega varujemo hudega duha,
  • naj se zavedamo, da brez tebe ne moremo ničesar storiti.
  • Pomagaj nam, da bomo po tvojem kruhu in besedi
  • živeli v resnični ljubezni in svetu prinašali tvojo luč.
  • Tvoja Mati Gospod, naj nam bo zgled čudovitega služenja Resnici.
  • Naj bomo resnično tvoji in njeni otroci. Amen

 Ker je krajša, se sedaj bolj znajdem. Ob njem pa se mi zbistri pogled na moje oznanjevanje in nekaj najtrših orehov tega oznanila, ob katerih sem se moral ustaviti. Mogoče tudi vam ostajajo uganka. Naj vam postavim vprašanja, ki so bila zame dolgo čista uganka:

  • Kje lahko čutim Svetega duha in kje je ta hudi duh, za katerega mnogi v Cerkvi ne verjamejo, da sploh obstaja?
  • Česa ne moremo storiti brez Kristusa? (Ampak čisto za res!)
  • Kaj je resnična Luč temu svetu, ki jo prinaša Kristus? (Kje so luknje v raznih posvetnih odgovorih?)
  • Kaj je resnica in kaj laž? (Upam stati z njo in ali res verjamem vanjo? Ali pa je to samo ena od resnic?)

Če doživljamo moč odgovorov na ta vprašanja, se je naša nova evangelizacija začela. Sicer pa se borimo z mlini na veter.

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 day 2 hours od tega
Pridružen: 13.01.2011

Ooo, paaa! To pa je spodbuda, kakršnih smo še kako potrebni. Da bi nas vsaj malo zdramila!!! Hvala, Peter!

 

Ko sem prebrala pridigo, ki bi jo bilo dobro po delčkih pošteno premeditirati, me je najbolj močno zadel prav zadnji odstavek: »…že zdavnaj izrečenih obljub nismo izpolnili. Mogoče nam prav to manjka. Priznajmo, da vere ne živimo. Če jo bomo zaživeli, bo vedno nova in bo prinašala tudi novo evangelizacijo.«

Ob tem so se mi kar nizali stavki, ki jih Jezus s takšno bolečino izreka, ko oznanja evangelij:

»Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?« (Mr 4,40)

»Kaj se bojite, maloverni?« (Mt 8,26)

»Maloverni, zakaj govorite med seboj: ›Kruha nimamo.‹« (Mt 16,8)

Če pa Bog tako oblači travo na polju, ki danes obstaja in jo jutri vržejo v peč, koliko bolj bo vas, maloverni! (Lk 12,28)

»O neverni in pokvarjeni rod! Do kdaj bom pri vas? Do kdaj vas bom prenašal? (Mt 17,17)

»Dokler imate luč, verujte v luč, da postanete sinovi luči.« To jim je Jezus povedal in odšel ter se skril pred njimi.« (Jn 12,36)

»Mar ne veruješ, da sem jaz v Očetu in Oče v meni? Besed, ki vam jih govorim, ne govorim sam od sebe; ampak Oče, ki ostaja v meni, opravlja svoja dela.« (Jn 14,10)

»Verujte mi, da sem jaz v Očetu in Oče v meni; če pa tega ne verujete, verujte zaradi del samih.« (Jn 14,11)

»In zaradi njihove nevere tam ni storil veliko mogočnih del.« (Mt 13,58)

»Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?« (Lk 18,8)

 

»Priznajmo, da vere ne živimo.«

V tem je dejansko naša največja tragika! S krstom smo bili vcepljeni v Kristusa, v Njem posinovljeni, postali smo deležni Božjega življenja, kar tako, zastonj, iz Ljubezni. Oče je po Svetem Duhu v nas zasadil vero, upanje in ljubezen, na nas pa je, da to božje življenje v sebi gojimo, zalivamo, okopavamo, očiščujemo plevela, skratka naredimo vse, da bo zaživelo v polnosti… Tega seveda ne bomo mogli sami, ker je človek sam sebi navadno zelo slab vodnik. Skozi vso zgodovino odrešenja je Bog svojemu ljudstvu pošiljal preroke, po zakramentu sv. krsta pa smo vsi krščeni posvečeni za preroško službo. Poklicani smo torej, da smo drug drugemu preroki, da drug drugega utrjujemo v veri.

 

Verjetno nikoli ne bom pozabila duhovnih vaj, v katerih mi je naenkrat postalo jasno, da je največji greh prav nevera. Premišljevala sem namreč odlomek iz Janezovega evangelija: »Ko pride on (Sveti Duh), bo prepričal svet, da se moti glede greha, pravičnosti in sodbe: glede greha, ker vame ne verujejo...« (Jn 16, 8-9) Kaj to konkretno pomeni, se verjetno da zelo živo izkusiti prej na ravni naših medsebojnih prijateljskih odnosov, kot pa direktno v odnosu do Boga. Vsaj sama imam takšno izkušnjo. Zdaj, ko vem, kaj pomeni nezaupanje v prijateljskem odnosu, tudi bolj razumem, kaj pomeni nevera v odnosu do Boga, ki si tudi želi z nami vstopati v prijateljski odnos... Mi smo kar prepričani, da verujemo in to tudi vztrajno zatrjujemo. Redno hodimo k maši, molimo…, zase pa smo poskrbeli in si uredili življenje kot da Boga sploh ne potrebujemo. Je bolj za okrasek. Saj se je lepo umirit v molitvi, lepo je priti skupaj s prijatelji k lepo pripravljenemu bogoslužju, bližje ga pa ne spustimo, da slučajno ne bi postal prezahteven… Kako suh je odnos, dokler se skrivam za varnostnimi zidovi napuha, ki tiči v ranah iz strahu, da ne bi bila še bolj ranjena. In kako svobodno se diha, ko odkrijem, da lahko vse okope podrem in se z vsem, kar sem, popolnoma izročim (D)drugemu, ker si itak ne želi nič drugega, kot to, da mu verjamem, da mu popolnoma zaupam…

 

Nocoj bom tule končala, čez čas pa napišem še kakšen odgovor na tvoja vprašanja, Peter.

Pa hvala za lepo molitev!

Dolores
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 6 weeks 4 days od tega
Pridružen: 17.03.2011

Čudovita molitev, Peter, pa tako težka vprašanja.

Sama sem še vedno na začetku poti v hoji za Njim. Dolgo, predolgo je bilo moje življenje prazno brez Njega. Še vedno se mi dogaja, da me življenje potegne v globine teme iz katere se kar ne morem in ne morem dvigniti. Ko bremena moje samozadostnosti in neiskanja Njegove volje dopuščajo hudemu duhu, da kroji moje življenje. V takšnih trenutkih ne vidim luči, kaj šele, da bi bila luč za druge. TI GOSPOD, pa potrpežljivo čakaš nekje globoko v meni, v skritem kotičku moje duše, da ti dovolim pristopiti, da opazim tvoja ljubezenska pisma, ki mi jih vztrajno pošiljaš, da sprejmem tvojo zastojnsko in brezpogojno ljubezen. TI nikdar ne obupaš nad trmo in samovoljo tega otroka, ki si domišlja, da zmore živeti brez Tebe in dovoliš, da posije sonce v globine teme dovoliš, da noč zamenja dan.

HVALA TI GOSPOD, da si z menoj v vseh trenutkih mojega življenja, me hraniš s svojim kruhom, varuješ v svojem naročju, lomiš moje nezaupanje in vztrajno dopoveduješ, da nisem SAMA.

Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 hour 5 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Dolores, tudi tebi hvala za lepo molitev. Vprašanja bodo že našla odgovor, če bomo tako otroško molili. Vse dobro!

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 day 2 hours od tega
Pridružen: 13.01.2011

Pri prejšnjem komentarju sem obljubila, da kasneje napišem še kakšen odgovor na zastavljena vprašanja. Sem se prenaglila z obljubo. Nimam odgovorov, vseeno pa bi rada delila z vami kakšno misel ob vprašanjih, ki nam jih zastavljaš, Peter.

 

Vedno sem se bala ljudi, ki v vsaki situaciji že vnaprej vedo, kaj je od Svetega Duha in kaj od hudiča; kdo hodi v Luči in kdo blodi v temi; kaj je resnica in kaj laž… Ta vprašanja bi si morali vedno znova zastavljati in nanje iskati odgovore vsi, ki želimo zares slediti Kristusu, mislim pa, da je to vedno znova pot iskanja. Farizeji, pismouki in učitelji postave so točno vedeli, da Jezus ni od Boga, ker krši postavo, ker se druži z grešniki, ker se dela enakega Bogu... Prepričani so bili, da je obseden s poglavarjem hudih duhov, da je razvratnež in bogokletnik, zapeljivec, upornik in prevarant… Jezus pravi zanje: »Če bi bili slepi, bi ne imeli greha, ker pa pravite 'vidimo', vaš greh ostane.«

 

Kje lahko čutim Svetega Duha in kje je ta hudi duh, za katerega mnogi v Cerkvi ne verjamejo, da sploh obstaja?

Mislim, da lahko najbolj zanesljivo čutimo delovanje Svetega Duha v zakramentih Cerkve (najbolj občuteno gotovo pri zakramentu sprave), v poslušanju in premišljevanju Božje besede in v stalnem dialogu v živem občestvu - skupnosti verujočih; delovanje hudega duha pa v vsem, kar nas od tega odvrača.

 

Česa ne moremo storiti brez Kristusa?

Ko Jezus reče: »Brez mene ne morete ničesar storiti«, ga vzamem kar dobesedno zares. Verjamem, da živim samo zato, ker mi On povsem zastonj, iz čiste ljubezni daje življenje. Torej zares prav ničesar ne morem storiti brez njega, tudi grešiti ne morem brez njega. Če velja za Pilata, ki je Jezusa izročil v smrt, da bi tega ne mogel storiti, če mu ne bi bilo dano od zgoraj, velja isto za vse nas… Zame je takšna svoboda največji dokaz ljubezni, raniti takšno ljubezen pa velika bolečina…

 

Kaj je resnična Luč temu svetu, ki jo prinaša Kristus?

Zame je to prav Kristusovo pričevanje za resnico, njegovo razodevanje Očeta, ki je Ljubezen. Ta resnica je luč, ki razkrinkava laž in osvetljuje vse, kar je v temi skritega.

 

Kaj je resnica in kaj laž?

Zelo na kratko povedano je zame resnica vse, kar je v ljubezni, laž pa vse, kar je njen ponaredek…Morda prav v tem razločevanju v zadnjih letih najbolj boleče doživljam svojo slepoto. Vedno znova se kaj, za kar sem bila prepričana, da je ljubezen, izkaže kot prevara. Hkrati pa prav ta bolečina pripravlja prostor svobodi, ki je v ljubezni…

 

Gospod, Luč, ki razsvetljuješ vsakega človeka na poti odrešenja, podeli mi milost, da bi vedno znova iskala odgovore na ta vprašanje in da bi nikoli ne mislila, da sem jih že našla!