Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

Kristjanovo merilo presojanja je Očetovo usmiljenje

Ni odgovorov
s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 8 hours 9 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

Za kristjana je edino merilo presojanja Očetovo usmiljenje

 

Vrh gore se doseže s poslušanjem Učitelja

»Evangelij, ki smo ga slišali, je del prvega velikega Jezusovega govora: poznamo ga kot »Govor na gori« in opisuje lepoto poti, ki smo jo povabljeni prehoditi. V Svetem pismu je gora kraj, kjer se Bog razodeva in daje prepoznati: »Stopi k meni,« je Gospod rekel Mojzesu (prim. 2Mz 24,1). 

 

Gre za goro, katere vrha se ne doseže z voluntarizmom ali karierizmom, ampak le s pozornim, potrpežljivim in tenkočutnim poslušanjem Učitelja sredi križišč na poti. Vrh se spremeni v ravnino, da bi nam tako podaril vedno nov pogled na vse tisto, kar nas obdaja; pogled, ki je osredotočen na Očetovo sočutje. V Jezusu najdemo vrhunec tega, kaj pomeni biti človek in nam kaže pot, ki nas vodi k polnosti, ki more preseči vsa poznana preračunavanja; v Njem najdemo novo življenje, v katerem moremo izkusiti svobodo tega, da vemo, da smo ljubljeni otroci.

 

Svoboda Božjih otrok je na poti lahko tudi oslabljena

Kljub temu se zavedamo dejstva, da je lahko na poti ta svoboda Božjih otrok tudi zadušena in oslabljena, ko ostajamo jetniki začaranega kroga tesnobe in tekmovalnosti ali ko usmerimo vso svojo pozornost in najboljše energije v obsesivno in frenetično iskanje storilnosti in potrošništva kot edini kriterij za presojanje in potrjevanje svojih odločitev ali določanje tega, kdo smo in koliko veljamo. Gre za merilo, zaradi katerega postopoma postanemo nedostopni ali neobčutljivi za stvari, ki so pomembne, ter ki spodbuja srce, da bije za nepotrebne ali kratkotrajne stvari. Kako tlači in zatira dušo hlastanje, kadar verjamemo, da se lahko vse proizvede, osvoji in nadzoruje!

 

Mladi opozorili, da ni malo oseb, ki so ločene od družbe

Tukaj na Japonskem, v družbi, kjer je ekonomija zelo razvita, so mladi danes dopoldan, med srečanjem, ki sem ga imel z njimi, opozorili, da ni malo oseb, ki so ločene od družbe, ki ostajajo na robu in niso sposobne razumeti pomena življenja in lastnega obstoja. Dom, šola in skupnost, ki naj bi bili kraji, kjer vsak podpira druge in jim pomaga, se slabšajo zaradi pretirane tekmovalnosti pri iskanju zaslužka in učinkovitosti. Veliko oseb je zbeganih in zaskrbljenih, težijo jih mnoge potrebe in skrbi, ki jim jemljejo mir in ravnovesje.

 

Jezusove besede vabijo, naj se ne vznemirjamo in zaupamo

Jezusove besede, ki nas vabijo, naj se ne vznemirjamo in zaupamo, zvenijo kot zdravilen balzam. Trikrat nam vztrajno pravi: Ne bodite v skrbeh za svoje življenje … za jutri (prim. Mt 6,25.31.34). To ni povabilo, naj se ne menimo za to, kar se dogaja okoli nas ali naj postanemo neodgovorni glede svojih vsakdanjih zaposlitev in dolžnosti; nasprotno, je izziv, da bi odprli svoje prioritete širšemu smislu obzorja ter tako ustvarjali prostor, da bi mogli gledati v isto smer kot on: »Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse drugo vam bo navrženo« (Mt 6,33).

 

Ponovno premisliti o svojih vsakodnevnih izbirah

Gospod nam ne pravi, da osnovne potrebe, kot so hrana in obleka, niso pomembne, marveč nas vabi, da bi ponovno premislili o svojih vsakodnevnih izbirah, da ne bi ostajali ujeti ali izolirani v iskanju uspeha za vsako ceno, tudi za ceno lastnega življenja. Zaradi posvetnih drž, ki iščejo in sledijo le osebni koristi na tem svetu, ter sebičnosti, ki stremi po posameznikovi sreči, v resnici na prikrit način postajamo zgolj nesrečni in sužnji, poleg tega, da zaviramo razvoj resnično harmonične in humane družbe.

 

Nasprotje od 'jaza' je lahko samo 'mi'

Nasprotje od »jaza«, ki je izoliran, ločen in celo potlačen, je lahko samo »mi«, ki podeljuje, praznuje in komunicira (prim. Kateheza, 13. februar 2019). To Gospodovo povabilo nas spominja, da »moramo z veseljem priznati, da je naša stvarnost sad daru ter tudi svojo svobodo sprejeti kot milost. 

 

To je težko v svetu, ki meni, da nekaj posedujemo sami od sebe, kot sad lastne izvirnosti in svobode« (Apostolska spodbuda Veselite in radujte se, 55). Zato nas, v prvem berilu, Sveto pismo spominja, da je naš svet, poln življenja in lepote, najprej čudovit Stvarnikov dar, ki je obstajal že pred nami: »Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro« (1Mz 1,31); lepota-dobrota, podarjena, da bi jo mogli tudi mi podeliti in podariti drugim, ne kakor gospodarji ali lastniki, ampak kot soudeleženi v istih Stvarnikovih sanjah. »Pristna skrb za naše lastno življenje in za naš odnos do narave je neločljivo povezana z bratstvom, s pravičnostjo in zvestobo v odnosu do drugih« (Okrožnica Laudato si', 70).

 

Varovati življenje, zastonjskost, sočutje, velikodušnost

Pred to stvarnostjo smo kot krščanska skupnost povabljeni, da bi varovali vsako življenje ter z modrostjo in pogumom pričali o načinu, zaznamovanem z zastonjskostjo in sočutjem, z velikodušnostjo in preprostim poslušanjem; načinu, ki more objeti in prejeti življenje tako, kot se ponuja, »v vsej njegovi krhkosti in majhnosti ter velikokrat celo z vsemi protislovji in pomanjkanjem smisla« (Govor med bdenjem na SDM, Panama, 26. januar 2019). 

 

Poklicani smo biti skupnost, ki bi razvila pedagogiko, ki bo mogla izreči  »dobrodošlico vsemu tistemu, kar ni popolno; vsemu temu, kar ni ne čisto ne destilirano, vendar pa zato ni nič manj vredno ljubezni. Ali morda oseba zato, ker ima posebne potrebe ali je šibka, ni vredna ljubezni? Ali nekdo zaradi dejstva, da je tujec, da je naredil napako, da je bolan ali v zaporu ni vreden ljubezni? Jezus je storil tole: objel je gobavca, slepega in hromega, objel je farizeja in grešnika. Objel je razbojnika na križu ter objel in odpustil celo tistim, ki so ga križali« (ibid.).

 

Edino merilo za kristjana: Očetovo usmiljenje

Oznanilo evangelija Življenja nas spodbuja in od nas, kot skupnosti, zahteva, da postanemo poljska bolnišnica, ki je pripravljena za zdravljenje ran, ter da vedno ponujamo pot sprave in odpuščanja. Za kristjana je namreč edino možno merilo, s katerim je potrebno presojati vsako osebo in vsako situacijo, Očetovo usmiljenje do vseh njegovih otrok.

 

Združeni z Gospodom, vedno v sodelovanju in dialogu z vsemi moškimi in ženskami dobre volje ter tudi s tistimi, ki so različnih verskih prepričanj, se moremo preoblikovati v preroški kvas družbe, ki bo vedno bolj varovala in skrbela za vsako življenje.« (Papež Frančišek med sv. mašo v športni dvorani Tokyo Dome; Tokio, 25.11.2019)

 

Papež med mašo v Tokiu: Za kristjana je edino merilo presojanja Očetovo usmiljenje

Papež z žrtvami treh katastrof: Razmisliti, kdo smo in kdo želimo biti

Papež japonskim oblastem: Dialog je edino orožje, ki je vredno človeka

Papežev tretji dan na Japonskem v eni minuti