Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

Koga hočete, da vam izpustim?

1 odgovor [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 8 hours 13 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Barába ali Jezusa

Ob prazniku pa je imel upravitelj navado, da izpusti ljudstvu enega jetnika, ki so ga hoteli. Takrat so imeli zloglasnega jetnika, ki mu je bilo ime Barába. Ko so se torej zbrali, jim je Pilat rekel: »Koga hočete, da vam izpustim: Barába ali Jezusa, ki se imenuje Kristus?« Vedel je namreč, da so ga izdali iz nevoščljivosti. Ko pa je sedél na sodnem stolu, mu je njegova žena poslala sporočilo: »Nič ne imej s tem pravičnim, kajti nocoj sem v sanjah veliko trpela zaradi njega.« Véliki duhovniki in starešine so pregovorili množico, naj zahtevajo Barába, Jezusa pa dajo umoriti. Upravitelj jim je odgovóril: »Koga od teh dveh hočete, da vam izpustim?« »Barába,« so rekli. »Kaj naj torej storim z Jezusom, ki se imenuje Kristus?« jim je rekel Pilat. Vsi so dejali: »Križan naj bo!« Rekel jim je: »Kaj je vendar hudega storil?« Oni pa so še bolj kričali: »Križan naj bo!« Ko je Pilat videl, da nič ne pomaga, ampak da hrup čedalje bolj narašča, je vzel vodo, si vpričo množice umil roke in rekel: »Nedolžen sem pri krvi tega človeka. Vi glejte!« Vse ljudstvo je odvrnilo: »Njegova kri naj pride na nas in na naše otroke!« Tedaj jim je izpustil Barába, Jezusa pa dal bičati in ga je izróčil, da bi bil križan. (Mt 27,15-26)


»Koga od teh dveh hočete, da vam izpustim?«

 

Izbira med Barabo in Jezusom je mogoče najbolj nora izbira vseh časov. Zločinec, upornik, prevarant, morilec nasproti pravičnemu, ponižnemu, ljubečemu. Oblast skupaj z ljudstvom je izbrala 'zloglasnega jetnika'. Zakaj?

-         Ob zločincu, pa naj se sliši še tako čudno, sta mirna oblast in ljudstvo. Zakaj? Ker je jasno, kaj od njega lahko pričakujeta in ker vesta, kako naj postopata. Kam jih pelje Jezus pa ne ve nihče. Vedno prinaša nove situacije, v katerih je potrebno iskati rešitve, resnico itd …

Izbira je bila torej jasna, in sicer zaradi nepredvidljivosti.

-          Zločinec nam ne jemlje dobrega imena. Nasprotno, ob zločincu smo mi le še lepši. Drugače je ob pravičnem, ob pravičnem izgubljamo svojo navidezno lepoto in dobroto. Podoba oblasti in ljudstva se ruši. Nič ni več tako popolno kot se zdi.

Izbira je bila torej jasna, in sicer zaradi zavisti.

-          In ne nazadnje je logično, da se ob zločincu ni potrebno nikomur spreminjati. Svetnik pa zahteva prav to, neprestano spreobračanje, neprestano spreminjanje. Svetnik zahteva napor, zločinec prinaša tolažbo za 'majhne grehe' ljudstva in oblasti.

Izbira je bila torej jasna, in sicer zaradi zahtevnosti

Prednosti izbire zločinca so nedvoumne. Ob tem je ljudstvo hitro pripravljeno pozabiti na vse lepo in dobro, kar prinaša ljubezen. Čudeži življenja, ljubezni, prijateljstva vse to pade v senco strahu, tekmovalnosti in napora. Na enkrat vse ostalo ne šteje nič.

 

Tako je tudi z našimi izbirami. Če hočemo izbirati prav, moramo vzljubiti rast, moramo rasti v zaupanju, da smo ljubljeni in da lahko ljubimo, ter se okleniti križa oz. vzljubiti napor.

Izbir je veliko. Pravzaprav so pred nami neprestano: v družini, v družbi in politiki, v Cerkvi idr. Povsod smo lahko priče napetosti, ki jih izbire prinašajo:

-          Družine pogosto izločijo tistega, ki se obnaša drugače, ki misli drugače kot večina. Zaščititi je potrebno tisto, kar družina že pozna, pa naj bo dobro ali slabo. Mar niso tega počeli tudi judje, ko so križali Jezusa? Je v družini vse to v imenu ljubezni, ki zahteva rast, zaupanje, napor? Ali je nasprotovanje tistemu, ki je zahtevnejši, a ima prav?

-          V družbi izbiramo raje Barabe, ker ne zbujajo negotovosti, zavisti in od nas ničesar ne zahtevajo – vsaj zdi se tako. Tisti, ki razkriva škandale in afere je nadležen. Zbuja strah, da bo razkrita naša nepopolnost. Potrebno ga je izločiti, mogoče celo križati.

-          Prav tako tudi Cerkev skozi stoletja pada v logiko shodnice in se boji prerokov in jih preganja. Pri izbiranju predstojnikov je prvo načelo predvidljivost. Vedeti mora, kaj lahko od njega pričakuje. Drugo je pogosto nezahtevnost. Tisti, ki bo kaj zahteval, izpade v prvem krogu. Duhovniška zavist pa je prešla v latinski pregovor.

 

Izbira med zločincem in svetnikom na enkrat ni tako nelogična. Če se hočemo odločiti za Jezusa, ne zadošča simpatija do ljubezni. Pljuniti je potrebno v roke, si zavihati rokave, da bi zmogli vedno pogledati resnici v obraz in da bi bili pripravljeni sprejeti ceno ljubezni. Veliki teden je še posebej izziv, da priznamo svojo ležernost in se odločimo za tveganje za dobro; da priznamo svojo zavist in se odločimo za pozitiven boj v nasprotju s tekmovalnostjo; da priznamo svojo lenobo in se oklenemo križa. Naj bo velika noč potrditev naše odločitve: Raje sem križan, kot da bi zaradi mene trpel pravični. Ko sprejmemo ta križ, bomo zagotovo z Njim vstali.

 

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 8 hours 15 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

Izbira med Barabo in Jezusom... najbolj nora izbira vseh časov. Zločinec, upornik, prevarant, morilec nasproti pravičnemu, ponižnemu, ljubečemu... Izbira je bila torej jasna, in sicer zaradi nepredvidljivosti... zaradi zavisti... zaradi zahtevnosti... Tako je tudi z našimi izbirami. Če hočemo izbirati prav, moramo vzljubiti rast, moramo rasti v zaupanju, da smo ljubljeni in da lahko ljubimo, ter se okleniti križa oz. vzljubiti napor.

 

Zdi se mi, da je ključ do pravilnih izbir v našem vsakdanu prav tu: rasti v zaupanju, da smo ljubljeni in da lahko ljubimo. Lahko smo v svojem življenju utrpeli težke rane zavrženosti, prezira, neljubljenosti, sovraštva – vse do prekletstva, vendar nismo upravičeni, da se ne bi odločali za vsakdanje izbire prav v tem ključu (rasti v zaupanju, da smo ljubljeni in da lahko ljubimo) vse od tistega velikega petka, ko se je s Kristusovo krvjo in z njegovo darovanjsko ljubeznijo v našo najglobljo bit zapisala molitev, s katero se je Jezus tako ljubeče obrnil na svojega Očeta, tik preden se je z vso voljo oklenil križa:

 

»Jaz prosim zanje. Ne prosim za svet, temveč za tiste, ki si mi jih dal, ker so tvoji; in vse moje je tvoje, in kar je tvoje, je moje in poveličan sem v njih. Nisem več na svetu; oni so na svetu, jaz pa odhajam k tebi. Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva. Dokler sem bil z njimi, sem jih varoval v tvojem imenu, ki si mi ga dal. Obvaroval sem jih in nobeden izmed njih se ni pogubil, razen sina pogubljenja, da se izpolni Pismo. Zdaj odhajam k tebi, vendar to govorim na svetu, da bodo imeli moje veselje v sebi dopolnjeno. Izročil sem jim tvojo besedo, svet pa jih je zasovražil, ker niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta. Ne prosim, da jih vzameš s sveta, ampak da jih obvaruješ hudega. Niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta. Posveti jih v resnici; tvoja beseda je resnica. Kakor si mene poslal na svet, sem tudi jaz njih poslal v svet, in zanje se posvečujem, da bi bili tudi oni posvečeni v resnici. Toda ne prosim samo za té, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame: da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju, da bo svet veroval, da si me ti poslal. In jaz sem jim dal veličastvo, ki si ga dal meni, da bi bili eno, kakor sva midva eno: jaz v njih in ti v meni, da bi bili popolnoma eno. Naj svet spozna, da si me ti poslal in da si jih ljubil, kakor si ljubil mene. Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali moje veličastvo, ki si mi ga dal, ker si me ljubil pred začetkom sveta. Pravični Oče, svet te ni spoznal, jaz pa sem te spoznal in ti so spoznali, da si me ti poslal. In razodel sem jim tvoje ime in jim ga bom razodeval, da bo ljubezen, s katero si me ljubil, v njih in bom jaz v njih« (Jn 17, 9-26).

 

Bolj kot bomo zaupali, da smo neizmerno ljubljeni, več moči bomo imeli, da ljubimo. Potem bo res lahko »velika noč potrditev naše odločitve: Raje sem križan, kot da bi zaradi mene trpel pravični.«

 

Naj nas v teh prazničnih dneh od znotraj prežarja strmenje nad resnično najbolj noro izbiro vseh časov – noro zaradi nore ljubezni: Božji Sin je rajši sprejel nase obsodbo in smrt na križu, kot da bi Božja sodba padla na nas, ki nas ljubi. Ta Ljubezen ne more trohneti v grobu! Naj jo pokopljemo še tako globoko, zavalimo nad njo še tako veliko skalo, tretji dan bo vstala!

 

Veselo ALELUJO!